Smisel življenja predstavlja filozofsko vprašanje, ki se ukvarja z namenom, ciljem in pomenom človeškega obstoja. Lahko se izrazi s številnimi povezanimi vprašanji, kot na primer "Zakaj smo tukaj?", "Kakšen je pomen vsega, kar nas obdaja?". Na takšna vprašanja so nastali številni odgovori iz različnih kulturnih in ideoloških okolij. Albert Camus je zapisal, da so ljudje bitja, ki se vse življenje prepričujejo, da njihov obstoj ni nesmiseln. Zakaj smo tukaj in kakšen je pomen življenja so vprašanja, ki si jih ljudje zastavljajo skozi celo življenje. Smisel življenja je močno povezan s filozofskim in religioznim pojmovanjem obstoja, zavesti in sreče in se nanaša še na mnogo drugih vprašanj o vrednotah, etiki, dobrem in zlem, svobodni volji, obstoju duše in posmrtnem življenju. Alpinizem je ena od aktivnosti, za katere se še posebej pogosto sprašujemo kakšen je njihov smisel in zakaj se ljudje sploh odločijo za takšno dejavnost.
V evropskem kulturnem svetu se je ob razvoju alpinizma spremenilo mišljenje in čustvovanje ter predvsem človekov odnos do narave. Med drugimi pojavi ima alpinizem svoj poseben značaj in posebno vrednost. Njegove bistvene sestavine so ljubezen do gora, ljubezen do truda in zmage, vzporedno s tem znanstveno delo, preučevanje visokih gora in narave. Razmerje človeka do narave se je skozi čas spreminjalo. Najprej sta prevladovala groza in strah, ker je narava človeka obvladovala in je občutil svojo nemoč in odvisnost od narave. Šele ko človek ni več pojmoval sebe samo kot dela narave in je začel spoznavati predmete okoli sebe je nastopilo podzavestno čustvovanje lepote narave. To je bilo sprva tesno povezano z religijo, saj se človek ni mogel še takoj otresti strahu. V nerazumljivih, silovitih pojavih in silah narave je videl zla bitja, ki ugonabljajo. Pozneje je človek od zemlje dobival sredstva, da se je branil proti zlim silam narave. V delu z naravo je razvil svoje sposobnosti. Razvoj industrije je človeka utesnil v velika mesta, omejeval radost in svobodo; kot odpor proti temu nastane želja stopiti v svobodno naravo. Šele v poznem novem veku ljubezen zavestno prodre do narave in udejstvovanja človeka v naravi.
Vsa civilizacija človeku ne zadošča, išče višjo sintezo človeškega uma v stopnjevanju in zvezi čustvenosti z voljo in razumom. Človek teži k emancipaciji od gospostva in avtoritete - nasilja v svobodno avtonomnost. Alpinizem združuje ta stremljenja, je organska zveza ljubezni do narave s človeško zavestjo lastne moči in z njenim udejstvovanjem in vpliv tako narave na človeka kot človeka na naravo. Postane sinteza estetike in etike.
Alpinizem ima pomemben kulturni pomen, ker človeka prevzame, ga povzdigne nad naravo. Odločilno pri alpinizmu ni čustvo do narave, občudovanje njene lepote in velikosti, ampak dejanje, osvojitev gora. Ni torej samo estetska, temveč predvsem etična vsebina, ki je dvignila alpinizem kot novo kulturno gibanje že visoko civiliziranega človeka. Od športa se loči po tesni zvezi z estetskim elementom in stopnjevanjem etičnega momenta do polnega vladanja tudi notranje narave. Z dopolnitvijo etičnega momenta z estetskim je prišel alpinizem do zadnje izpopolnitve.
V alpinizmu se kaže odpor proti velikomestni družbi in ideološki civilizaciji ter težnja po kulturni osamosvojitvi delovnega človeka. Ideal alpinizma se skriva v harmoniji duševnega in telesnega udejstvovanja. Alpinizem privede do vrha naravnih, zunanjih in notranjih človeških sil in obenem kaže meje notranjih sil v boju z naravo. Daje zavest velikega spoznanja in zaupanja vase.
V gorah ljudje iščejo lepoto, drugi zdravje, tretji religioznost… To so zagovori, ki hočejo biti splošno veljavni. Ko se vprašamo, zakaj ljudje gojijo alpinizem pa vsi ti zagovori padejo. Osnovni motiv, ki je gnal vse velike alpiniste je stremljenje po prvenstvu, volja do zmag nad nevarnostmi in ovirami, preizkušanje lastnih sposobnosti. Nekateri imajo tudi znanstvene, moralne, estetske in druge interese. Velika večina ljudi ne hodi v gore zaradi višjih razlogov, temveč zaradi zabave, športa, razvedrila, pustolovščin, bahanja in podobnega. Nekaterim je prioriteta zmagovanje nad nevarnostmi, zanje so največ vredni vrhovi, ki so pridobljeni z veliko truda. Drugi iščejo v gorah spoznanje, spet tretji gledajo nanje z estetske plati - ne iščejo nevarnosti, temveč lepe pokrajine in razglede. Trma in stremljenje po zmagah, plemenita ali ne vzgaja in krepi značaje. Alpinizem preizkuša voljo in prijateljsko zvestobo ljudi, ki se s tem ukvarjajo in nikakor ne samo fizičnih spretnosti in sposobnosti. Preizkuša značaje, jih izšola, in izpopolni. Za premagovanje vseh ovir je potrebna trdna volja, samodisciplina in požrtvovalnost za prijatelje.
Alpinizem posamezniku pogosto pomeni pot do samega sebe, pobeg od dolgočasnega življenja, ki je sestavljeno iz same rutine in popolnoma ujeto v kalupe. Materialno pomaga podrediti duhovnemu. Človek se spet zaveda svojega bistva in pomembnosti življenja. Alpinizma se ne da odpraviti s "praktično nesmiselnostjo". Tudi alpinizmu se upira delo brez ideje in udejstvovanje brez idealizma, kar vrednote bolj uničuje, kot ustvarja. Vrednost kulturnega dela je v ideji in kaže na osebnost in njeno moč ustvarjanja. Kot kulturni pojav kaže tudi alpinizem na osebnost. Bistvo ni samo ena sestavina temveč vsota vsega, kar je potrebno za izvršen vzpon: telesni napor, premagovanje in spoznavanje samega sebe, svojih telesnih in duševnih zmožnosti, kar pa še zdaleč ni vse.
Alpinistični vzpon predstavlja pot v romantično samoto, beg iz sveta civilizacije, iz civilizirane človeške družbe. Alpinist na vrhu, ki je simbol nepremagljivosti, mogočnosti in veličine, občuti veselje nad življenjem, oglasi se mu zavest pravkar prestane nevarnosti. Narava skriva nevarnosti na vsakem koraku in alpinist se zaveda, da se s skrajnim naporom in silno voljo korak za korakom bori nad strašnimi prepadi za svoje življenje. Ta borba v človeku vzbudi vse sile, da je lahko najbolj skoncentriran in opazi vsako malenkost ter preseže svoje zmožnosti, ki jih povprečno življenje uspava in potlači. Zavest premagane težave mu daje nove življenjske sile, odkrita in brezkompromisna borba ga vabi, da vedno znova izkuša in meri svoje sile. To pomeni potrditev življenja.
V naravi se človek razvije do skrajnih možnih meja, tam šele lahko uveljavi svoje sposobnosti. Brez človeka je narava mrtva; človek jo razgiba s svojo borbenostjo in intuicijo. Alpinisti so ljudje, ki prezirajo mirno življenje in monotonost, so borbeni in si upajo pogledati življenju v obraz. S kritičnim zanimanjem in vedoželjnostjo, brez strahu pred spoznanji zasledujejo življenje in sodelujejo z njim, čeprav jih to stane težkih preizkušenj in žrtev. Alpinizem vzgaja in uči vrednotiti življenje. Po svojem namenu je usmerjen na človeka samega, na njegov "jaz", plemenitenje tega je njegova prva in mogoče tudi edina naloga. Gre za ustvarjanje osebnosti kot dela naroda, države, človeške družbe, ki potrebujejo celega človeka, ne pa brezoblične mase ljudi, pri katerih je individuum spačen in prisiljen v šablonski kolektivni model.
Pred seboj ima alpinist predvsem svoj cilj, vse drugo je postranskega pomena. V obseg vseh možnosti mora vzeti tudi nesrečo kot negativno stran. Za dosego iskanega cilja se močno hotenje ne boji nobene cene, ki bi jo narava lahko zahtevala od njega. V trenutkih težke preizkušnje hrepeni po življenju in ga po prestani nevarnosti občuti kot najvišjo dobrino, ki mu je dana.
V "alpinističnih" okoliščinah, kjer odločitev ni mogoče odlagati, ker so nepreklicne in se volja uresničuje z vsakim korakom ali gibom roke, postane delovanje človeka intenzivnejše, aktivnost je mogoče izraziteje označiti za etično ali neetično. Izražanje človeka se razgalja, ker ni umika. Življenje v gorah je intenzivnejše od vsakdanjega životarjenja v mestnem okolju, intenzivnejše delovanje zahteva odločnejšo presojo. Vzpon po strmih stenah zahteva še strmejši vzpon v človeku samem. Razum in mišice, svoje sposobnosti alpinist daje na tehtnico z elementi narave. Alpinistična etika vključuje odnos do gorske narave, do narave same, ki je ni treba častiti, da bi se do nje obnašali obzirno.
Alpinizem mora vsebovati tveganje in nevarnosti, drugače ne bi bil alpinizem. Nemogoče se je v steni počutiti popolnoma varnega. Vsak alpinist ima svoj pogled na alpinizem in njegov smisel. Meje postavlja narava v vsej svoji nevarnosti na eni strani in človek s svojimi lastnostmi in zmožnostmi na drugi. Je torej neke vrste odnos človeka do gore. Alpinist se skuša čimbolj približati vrhuncu alpinizma, poglobiti odnos do gore, izuriti svoje sposobnosti in določiti ter presegati meje svojih sposobnosti glede na meje alpinizma.
V preteklosti so človeka v gore gnale osnovne telesne potrebe (pridobivanje hrane, zdravil…), danes pa ga ženejo na primer potreba po spoznavanju in raziskovanju, potreba po uveljavitvi in samopotrditvi. V alpinizmu se kaže hrepenenje po svobodi, eden bistvenih dejavnikov osvobajanja človeka pa je njegov odnos do narave; alpinizem predstavlja sožitje človeka z naravo. Še ena značilnost alpinizma je pot razvoja. Bistvo človeka je spreminjanje in razvoj, naravna pot razvoja gre vedno višje in vedno težje; alpinist stremi k stopnjevanju težavnosti vzponov. Pomembno je, da spozna meje svojih sposobnosti, da zna oceniti do kod še lahko tvega. Meje so seveda popolnoma individualne. Tveganje lahko pomeni poskus preseči ozke meje svojega jaza. Uresničevanje prikritih zmožnosti in samostojno oblikovanih prepričanj, svoje človečnosti in ustvarjanje samega sebe je blizu svobodi. Izvira iz lastne neprisiljene potrebe, je dejavnost na osnovi svojih želja. Alpinizem je torej vztrajanje pri svobodi in hrepenenje po njej. Na vrhu človeka omejuje samo lastna (ne)moč, je prost civilizacije in družbe ter omejitev vsakdanjega življenja.
"Brez žrtev ni borbe, brez borbe ni zmage in brez zmage ni resnične veličine." je zapisal dr. Klement Jug. V alpinizmu je potrebno stremeti vedno dalje in dalje, sestavni del življenja je razvoj in napredek. To je hrepenenje po vedno večjih uspehih in vedno večjih zmagah nad samim seboj, stremljenje po notranjih, duševnih uspehih in vzgoja volje.
Nejc Zaplotnik je svet alpinistike rad poimenoval kot "svet na robu mogočega". Vsak človek je potreben potrdila, da ni le del množice; ukvarja se z dejavnostjo, ki ga dviguje od povprečja, čeprav se mora spopasti z obsodbami. Alpinistov se ne sme označevati za samomorilce, kljub temu da prostovoljno živijo sredi nevarnosti - saj jih poznajo in so nanje pripravljeni. Ljudje so se morali tisočletja prilagajati naravi in iz nje črpati moč za življenje. Alpinizem lahko pomeni neke vrste ponovno vrnitev k naravi, to so ljudje, ki še vedno znajo živeti z naravo in z njo sodelovati. Ljudje, ki znajo trdo delati, čeprav za to niso plačani z denarjem. Tisto, kar dobijo za to delo in trud je vredno veliko več. Mnogim pomeni umik od vsakdanje naglice in životarjenja. Dejavnost, kot je alpinizem, človeka bogati in sam sredi ničesar se pogosto počuti veliko manj osamljenega kot sredi množice. Množica sredi mestnega vrveža je samo množica, v njej se ne prepozna posameznikov, vrednot in smisla. Alpinizem uči spretnosti opazovanja življenja in okolja, ki nas obdaja.
Nejc je rad poudaril, da je narava večna in da so ljudje minljivi. To je že filozofska opredelitev, ki le na prvi pogled govori zoper človeka in naravi v prid, s tem stavkom pa pravzaprav postavlja v ospredje tudi človeka kot (najpopolnejši) del ali delo narave. Naravnega, in ne razčlovečenega človeka, subjekt in nikakor objekt civilizacijske evforije.
Skozi svoja razmišljanja in literarno ustvarjanje je Zaplotnik zapisal svojo življenjsko misel: "Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi." Na tej poti in potovanju alpinistov je potrebno mnogo samodiscipline, tudi asketizma, strogosti do samega sebe. Potrebna so močna in stroga načela, brezkompromisna prisega samemu sebi. Vse življenje je podrejeno tem pravilom, vendar lastnim pravilom in ne pravilom ustanov.
Višek alpinizma je po mnenju večine alpinistov samohodstvo in pomeni stopnico več v osebnem alpinističnem razvoju. Samohodstvo je tvegano dejanje, znotraj katerega je sleherni gib, sleherno napredovanje v celoti odvisno od duhovne zbranosti, ki temelji na spoznavanju samega sebe, na obvladanju lastnih odnosov v prostoru, predvsem strahu, ki pa ga človek lahko ukroti predvsem z voljo. Z voljo do vrednotenja lastnega bivanjskega načina. Alpinizem mu pomeni življenje in hrepenenje, kot notranjo subjektivno težnjo, ki razpira in razširja meje človekovih možnosti.
Viri in literatura:
Splet: http://en.wikipedia.org/wiki/Meaning_of_life
Naša alpinistična misel, Alpinistični razgledi (zbornik), Ljubljana 1988
- Gilić, Stanislav, "Alpinistična etika"
- Jug, Klement, "O smotru alpinizma"
- Košir, Mitja, "Poti in razpotja (dr. Klement Jug in Nejc Zaplotnik v njunem literarnem delu)"
- Radovič, Igor, "Alpinizem - zakaj le?"
- Šurc, Marko, "Kaj je smisel in kje so meje alpinizma?"
- Torelli, Albin, "Vrednota alpinizma"
- Tuma, Henrik, "Pomen in razvoj alpinizma (odlomek)"
Zaplotnik, Nejc, Pot, Mladinska knjiga, Ljubljana 2000 |
novice
Alpinizem kot smisel življenja
info@kozjak.org
