Ledeniški tečaj, ki smo ga načrtovali od 18. do 20.6.1999, smo prestavili
zaradi slabega vremena in zaprtih gorniških postojank za štirinajst dni. Tako
smo preživeli od petka, 2. julija, do nedelje, 4. julija 1999 na ledenikih v
skupini Venediger v avstrijskih Visokih turah.
Udeležilo se ga je 12 tečajnikov, večina mlajših in starejših pripravnikov
alpinizma. Tako so spoznali novo področje, ki je izredno lepo in nudi veliko
različnih možnosti gorniškega udejstvovanja.Za izhodišče smo si izbrali kočo
Essener-Rostocker Hütte (2208 m), ki leži na koncu doline Maurertal. Do tja
pridemo iz smeri Celovec - Beljak - Spittal - Lienz - Matrei - Prägraten -
Streden.
V Strednu (1403 m) je parkirišče, do koče pa je okoli 2 uri hoje (pribl. 5 km
zračne razdalje in 800 metrov vzpona). 20 minut od parkirišča je spodnja postaja
tovorne žičnice. Po dogovoru z osebjem koče vam lahko prepeljejo nahrbtnike
navzgor z žičnico. Telefon je blizu parkirišča, številka koče je 5101 (oskrbnik
Friedl Steiner), cena prevoza enega nahrbtnika (velja za skupino) je 70 ATS v
eno smer.
V soboto je bila najprej v načrtu tura, ki bo vsebovala tudi vaje na ledeniku
(navezava, hoja, zaustavljanje padcev, reševanje iz razpok...). Odšli smo po
ledeniški dolini, ki se nadaljuje proti severu, zapira pa jo nekaj zanimivih
vrhov. Za cilj smo si izbrali Grosse Geiger (3360 m), na tistem koncu pa je še
kakšnih šest tritisočakov. Razdelili smo se v naveze po tri (ena po štiri) in
obenem vadili tudi izbiro primerne smeri vzpona. Od koče do vrha je okoli 5 km,
sneg pa se je pričel na višini 2450 m, kar je že okoli 3 km od koče. Ledenik pod
Grosse Geigerom ni bil posebej zahteven, zato smo šli kar čez osrednji del z
razpokami. Tam smo obenem vadili reševanje iz ledeniških razpok. Udeleženci so
ob simuliranju padcev v razpoke uprizarjali tudi prave akrobacije, kar pa je
včasih tudi nujno, če želimo podobne pogoje, kot ob pravem padcu.
Vsi udeleženci smo se povzpeli tudi na vrh Grosse Geigerja, od koder je lep
pogled na Grossvenediger (3663 m), ki se dviga 3,5 km zračne linije proti
severovzhodu. Ker smo krenili s koče dokaj pozno in smo med vzponom predelali
tudi nekaj ledeniške tehnike, je bil ves čas vzpona sneg zelo razmočen, temu bi
lahko rekli "žlufarca" po štajersko. Sicer pa je bilo tudi vreme zelo toplo,
ponoči je bilo okoli 5 stopinj Celzija, čez dan pa je sonce kar precej žgalo.
Učinek je viden na naših ožganih in sedaj že olupljenih obrazih (kljub zaščitnim
kremam). Nekaj dni smo bili pač še bolj grdi, kot po navadi.
V nedeljo smo ob 6. uri krenili s koče proti drugemu našemu cilju. To je bil
vzhodni Simony vrh - Östl. Simony Spitze (3448 m). Prvi del vzpona je potekal po
strmi poti čez skalnata in travnata pobočja pribl. do 2700 m, od tam pa po
jugovzhodnem razu, kjer je bil razen na nekaj metrih ves čas sneg. Do raza
(pribl. 500 višinskih metrov) smo potrebovali samo eno uro, kar pomeni, da smo
kar "stopli po gasu". Malo je bilo godrnjanja, toda po takšni poti lahko precej
pridobiš na času, po snegu pa je v takšnih razmerah skoraj nemogoč kakšen hiter
vzpon. Z vsako minuto pa je sneg bolj mehak. Na vrh se je povzpelo 9 članov
skupine, ostali so zaradi različnih vzrokov ostali spodaj ali obrnili na vzponu.
Sestopili smo nazaj po razu, spodaj pa smo se razdelili v dve skupini. Ena je
sestopila po smeri vzpona, druga (štirje) pa je prečila ledenik pod zahodno
Simony Spitze (3488 m). V navezi se je bilo treba prebiti med razpokami na drugo
stran, kar je bil odličen trening.
Namen tega tečaja ni bil samo spoznavanje ledeniške tehnike, temveč tudi
spoznavanje precej zanimivega in večini nepoznanega področja. Primerno je
predvsem za turne smuke, v okolici pa je čez 20 tritisočakov. Najprimernejši čas
za turne smučarje je marec, april in maj, koča pa je odprta vso leto, razen od
konca maja do konca junija. V okolici koče je precej svizcev, če imate srečo, pa
lahko srečate tudi kakšnega kozoroga. Med turo smo na snegu naleteli tudi na
sledove podobne mačjim ali pasjim, zagotovo pa nista bila tam pes ali mačka.
Podatke o koči lahko najdete tudi na internetu: http://www.netway.at/erh/, naslov za
elektornsko pošto pa je essener-rostocker.huette@netway.at.
Cena polpenziona na koči je 360 ATS, samo spanje z našo izkaznico je 60 ATS. Iz
Maribora je do parkirišča Streden 320 kilometrov.
Tečaja so se udležili: Boris Strmšek (inštruktor), Tone Srša, Boris Frank,
Feri Kropec, Karli Pintarič, Darja Lazar, Damjan Luc, Stanka Skušek, Mateja
Skralovnik, Marjan Oblonšek, Branko Šlamberger, Dušan Ravter in Matej Pahor.
Hvala vsem za prijetno vzdušje in lepe trenutke na
tečaju!!! |