Triglav iz Krme/Odsek Vinarje/27.1.2005

Tura na Kredarico in Triglav V petek, 29. januarja, smo se Drago Dogša, Zlatko Knap, Tončka Sorger in jaz odpravili na izlet v Julijske Alpe. Naš cilj je bilo priti najprej do Kredarice, naslednji dan pa na Triglav. Ob 4:15 smo krenili iz Maribora, ki je bil že rahlo pobeljen...

Tura na Kredarico in Triglav

Za ogled fotografij klikni TUKAJ.

V petek, 29. januarja, smo se Drago Dogša, Zlatko Knap, Tončka Sorger in jaz odpravili na izlet v Julijske Alpe. Naš cilj je bilo priti najprej do Kredarice, naslednji dan pa na Triglav. Ob 4:15 smo krenili iz Maribora, ki je bil že rahlo pobeljen. Na avtocesti pa so se padavine še povečale in tako smo z 50 km/h »drveli« za dvema voziloma cestnega podjetja, ki sta plužila cesto. Tako smo prevozili precej kilometrov, zraven pa ugotavljali, da se razmere najbrž ne bodo kaj prida izboljšale. Za nameček se je še pokvaril sistem za čiščenje vetrobranskega stekla ( beri: pumpica) in tako se je vidljivost še zmanjšala. Ni nam preostalo drugega, kot da smo Vitreks ročno polili po sprednjem steklu.

Tako smo nadaljevali pot v vedno bolj negotovem vremenu, medtem ko je radijski napovedovalec še vedno prepričeval, da so zgolj »možne rahle padavine«. Ko smo zavili iz avtoceste proti Kamniku, smo naleteli na pravi snežni metež. Na prazni zasneženi cesti smo se spraševali, ali je sploh smiselno nadaljevati pot. Zdelo se je, da je Zlatko edini, ki je bil še vedno prepričan, da bo izlet uspel. Zato je poklical meteorologa na Kredarici, da bi ga vprašal za nasvet. Ta mu je povedal, da je zunaj megla in nič ne sneži ter da pričakuje veliko planincev. Močno smo podvomili v lojalnost našega svetovalca ( pomislili smo, da je sneženje zamenjal za meglo), saj se nam je zdelo nemogoče, da na Gorenjskem ne bi nič snežilo. Kljub temu pa smo vozili dalje v upanju na čudež. In glej ga! Res se je zgodil; sneženje je postopoma ponehavalo in na avtocestnem odseku proti Jesenicam ni bilo opaziti v zraku dobesedno nobene snežinke več, zemlja pa je bila rjava. Razveseljeni smo se ustavili na kavi ob neki bencinski črpalki, od tam pa odbrzeli proti Krmi, od koder se je pričela pot.

Ob devetih smo se po okrepčilu ( trdem in tekočem) odpravili na pohod. V rahlem sneženju smo srečali nekaj povratnikov, ki so poročali o slabih razmerah in nas »razveselili« z novico, da nam do Kredarice najbrž ne bo uspelo priti. Zlatku take napovedi niso bile prav nič po volji in nekega pesimista bi bil najraje zadegal v sneg. Kmalu je pot postala strmejša in tudi veter ni prizanašal. Na srečo pa snežna odeja ni bila pregloboka, pot pa tudi že nekoliko shojena. Čez nekaj časa smo naleteli na mlade upe slovenskega planinstva ( iz PD Radovljica), ki so skupaj z svojima vodnikoma odnehali in sestopali proti dolini. Mi pa smo neustrašno nadaljevali svojo avanturo in prispeli do pastirskega stana. Tam smo srečali dva Slovenjgradčana, ki sta oklevala, ali bi šla naprej ali ne. Ko pa smo povedali, da bomo po počitku nadaljevali, sta se tudi onadva odločila enako.

Sonce se je za krajši čas celo prikazalo izza megle, vendar veter ni ponehal. Ugotovili smo, da sneženje sploh ni tako močno, saj je šlo bolj za sneg, ki ga je odnašalo iz planin nad nami. Napredovali smo po svojih najboljših močeh, ko nas je nenadoma »od zadaj« dohitela neka planinka in švignila mimo nas z tako hitrostjo, da smo jo čez nekaj časa videli samo še kot drobno piko, njene sledi pa je sneg že pošteno prekril. Na trdi podlagi pod kakšnimi 25 centimetri mehkega snega nam je preveč drselo in tako smo si nadeli dereze. Sedaj je šlo nekoliko lažje, kljub temu pa nam težki nahrbtniki niso dovoljevali hitre hoje. Priznam, da so na kakih dveh tretjinah poti krči že pošteno premetavali moje stegenske mišice. »Valovanje« kar ni hotelo ponehati in nekajkrat sem glasno zastokal. Še sreča, da sem bil takrat sam. Ko smo napredovali po strmini pod Kredarico, sem si moral privoščiti pogostejše počitke. Ko se je pobočje zravnalo, sem zagledal vetrnico generatorja, ki je z svojimi velikimi krili rezala v zrak. Bili smo na cilju.

Do koče smo prišli nekaj pred tretjo uro. Sprejel nas je prijazen meteorolog, ki nam je pokazal kam z mokrimi oblačili in obutvijo. Naročili smo čaj in počivali. Kmalu sta se nam pridružila naša znanca ki smo ju srečali pri pastirskem stanu, in skupina kakih dvajsetih ljudi, mladih alpinistov. Do večera so še kar prihajali novi obiskovalci, tudi dva tujca sta bila med njimi. Presenečeni smo ocenili, da je v koči kakih štirideset planincev in to kljub neugodnim vremenskim razmeram. Oskrbnik je delal z polno paro, mi pa smo se pomenkovali in gledali televizijo (!). Ja, tudi planinske koče niso več tisto, kar so bile včasih. Je pa tudi res, da smo gledali šport in z tem nam je nekako odpuščeno.

Drago in Zlatko sta gledala še rokometno tekmo med Slovenijo in Rusijo, jaz pa sem šel spat, čeprav je bilo komaj pol osmih. V dobesedno ledeno mrzli sobi sem razgrnil spalko, zlezel vanjo in se pokril z ogrinjali. Kljub temu, da na takem mrazu ( bilo je nekaj stopinj pod ničlo) še nisem spal, me ni zeblo. Kmalu sem se ogrel in zaspal.

Naslednji dan smo vstali ob pol sedmih in pozajtrkovali. Zunaj je bilo čudovito jutro, le veter ni ponehal. Meteorolog je povedal, da je temperatura zunaj -18 º C, veter pa piha z sunki do 20 m/s. Nekaj časa smo čakali, ali se bo kdo zganil iz tople koče in odrinil proti Triglavu, a ker se to ni zgodilo, smo šli mi. Toplo smo se oblekli, dali v nahrbtnike najnujnejše ter se obuli. Potem smo odšli vrhu naproti.

Tako mrzlega vetra še nisem doživel. Tako je pihalo, da me je skozi podkapo zeblo v obraz in sem moral biti med hojo obrnjen vstran od vetra. Po začetnem spustu se je začel vzpon na strmino. klini so sicer gledali iz snega, kljub temu pa je bilo potrebno nekaj spretnosti, da si lahko normalno napredoval. Pomagali smo si tudi z cepinom, a so bili sunki vetra vseeno dokaj močni in z Dragom sva se odločila, da odnehava. Drago je šel namreč na turo precej prehlajen in se je slabo počutil. jaz sicer nisem bil ( tako ) prehlajen, a sem menil, da je zame prenevarno nadaljevati, in sicer iz treh razlogov: zaradi neizkušenosti, strahu in vetra. Tako sva obrnila, Zlatko in Tončka pa sta nadaljevala vzpon. Gor se je začela vzpenjati še skupina mladih alpinistov in nekaj posameznikov. Naša dva sta se varno povzpela na vrh, kjer sta srečala dva obiskovalca. Razgled je bil čudovit. Po grebenu iz Malega na Veliki Triglav je pihal močan veter, zaradi katerega so se nekateri planinci varovali. Zlatko je pozneje rekel, da je kaj takšnega v tako mrzlem dnevu prava muka in da bi ga, če bi šli na vrh vsi štirje in bi se varovali, pošteno zazeblo. Tako pa jima je šlo hitro od nog in v manj kot dveh urah sta bila že nazaj. Sestop je bil ponekod zaradi vodnega ledu otežen in hoditi je bilo treba zelo previdno. Z Dragom sva jima seveda čestitala za osvojen vrh, nato pa smo šli noter. Tam smo »predebatirali« vzpon in nekaj pojedli. Tako, sedaj nas je čakal samo še povratek v dolino. V nahrbtnike je bilo potrebno natlačiti vse tisto, kar smo prejšnji večer potegnili ven in sproti preverjati, kaj manjka. Na srečo sem vzel s seboj vse, kar sem prinesel, pozabil sem le eno stvar; žig v planinski dnevnik. No, pa kdaj drugič.

Pot navzdol je bila krasna. Beli vrhovi, belo drevje, nad tem pa temni modro nebo. Bilo je prelepo, da bi samo gledali in Drago je napravil nekaj posnetkov. Med hojo, ki je bila veliko manj utrudljiva kot prejšnji dan, smo srečali tudi precej smučarjev. Kako so v prekrasnem vremenu na prekrasni strmini uživali šele oni, si lahko mislimo.

Pri pastirski koči smo si sneli dereza in sledila je zadnja etapa, po gozdu. Če je bil začaran ali ne, ne vem, se je pa kar vleklo. No, pa smo bili vseeno v dveh urah po iz Kredarice pri avtu. Na poti domov smo se ustavili še v Aljaževem hramu, kjer smo srečali še naša znanca Vojka in Daliborja, pa tudi novopečena znanca, Slovenjgradčana, ki smo ju spoznali na tem izletu. Cesta, nato avtocesta in naposled prihod domov.