Tura v okviru alpinistične šole 1999, na kateri so
tečajniki spoznavali zimsko gorniško tehniko, predvsem uporabo cepinov in derez
ter varovanje pri plezanju v snegu, nas je vodila na Zelenico. 11 tečajnikov,
pet inštruktorjev in še nekaj drugih članov odseka se je v soboto zjutraj
odpravilo do Podljubelja in nato s sedežnico do Planinskega doma na Zelenici
(1536 m). Najprej smo pustili v koči odvečno opremo, nato pa odšli na pobočja
pod Begunjščico, kjer smo vadili vzpenjanje in sestopanje v snegu, uporabo
opreme, zaustavljanje s cepinom, varovanje in plezanje v snegu. Zaključek dneva
je bil vzpon po eni od lažjih grap (pribl. 40 stopinj naklonine, zgoraj 45
stopinj, pribl. 200 m) do zahodnega grebena Begunjščice. Ker nas je bilo kar
precej, je bil vzpon počasen in smo se nato na grebenu odločili, da sestopimo po
isti smeri. Trije inštruktorji (Branko Ivanek, Peter Ferk, Strmšek Boris) smo se
po grapi spustili s smučmi. Branko je smučal z bigfutkami. Sam sem preplezal na
vzponu še grapo desno od te, visoko 270 metrov, naklonina se giblje od 40 do 60
stopinj, v njej pa so tri zahtevnejša mesta. Prvi skok (2 m) je imel bolj malo
snega, drugi nič (2 m, III-IV), tretji v zgornjem delu pa je bil dokaj neroden -
8 m, IV-V, 80 stopinj, slab sneg. Na ključnem mestu so me obhajale nekoliko
neprijetne misli, še posebej "vesel" pa sem bil gnilega snega.
Po prihodu v kočo je bila najprej
vsesplošna gužva, nato večerja in nato malo zabave. Tečajnike smo malo
pokrstili, da so si (upamo vsaj) malo bolj zapomnili turo, videli pa smo tudi
njihovo neskončno neznanje in ugotovili, da jim gredo po glavi same neumnosti.
Zgubljeni primeri! Vsi so hodili naokoli s čeladami, eni so vozili mopede, eni
plesali, eni peli (al kaj je bilo že tisto krakanje), tako, da smo jim morali
naložit nekaj krepkih, da je bil mir. Nekaj glavnih (oskrbnik Branko, tečajnik
Srečko, načelnik David in moja malenkost Strmina) pa je svoje pevske sposobnosti
najbolj razvila v zgodnjih jutranjih urah, ko so že vsi ostali mrknili.
Naslednji dan smo se razdelili v dve skupini. Dve navezi sta plezali na
Begunjščico (2060 m), tri pa so se odpravile na Vrtačo (2181 m). Vsaka skupina
se je povzpela navzgor po eni grapi, sestopila pa po drugi. V ostenju
Begunjščice so plezali grape v Begunjski vrtači, navzdol so šli po Lenuhovi,
naklonine so se gibale do 60 stopinj, povzpeli so se tudi do vrha Begunjščice. V
Vrtači smo se povzpeli navzgor po Levi grapi v severovzhodni steni in po grebenu
do vrha (65/ 35-50 stopinj, 300 m), navzdol pa po Osrednji grapi (do 55 stopinj
+ dva manjša skalna skoka). S Petrom Ferkom sva se navzdol spustila s smučmi
(IV-, zgoraj 100 m S4+, 300 m). Zgoraj je bilo kar zabavno, spodnji del pod
Palec pa je bil prava fantazija. Nekaj se nas je povzpelo še na Palec, ki ima
nekaj malega čez 2000 m. Omeniti velja tudi, da nas je spremljala Dina, ki spada
med pse in se je prav dobro odrezala. V Levi grapi je bilo malo cviljenja in
drsanja po strmem in poledenelem snegu, drugače pa je ji je kar šlo. Najbolj
zabavno je bilo seveda že na sedežnici, ko sem jo moral nesti. Niti enkrat mi ni
padla dol.
Razmere za plezanje nasplošno niso bile najboljše, vsaj na severnih straneh
ne. Sneg v strmih delih je slabo držal, za smučanje pa so bile razmere dobre.
Naslednje ture s tečajniki bodo potekale v plezališča in skalne stene v gorah,
zima pa jih čaka spet v naslednji sezoni, vsaj tiste, ki bodo ostali na odseku.
Ture je bila prav fajn in sem bi bilo treba še večkrat zaiti. Tokrat smo imeli s
seboj tudi UKV postaje, tako, da so skupine lahko kontaktirale med seboj. To bi
bilo potrebno vselej, ko je na turi večje število ljudi. |