 |
Ogledov: 1751  |
|
 Vzpon na Abasraju
Dodano: 10.10.2009, Avtor: Danilo Škerbinek
Že pet ur trde hoje je za mano. Nekje pred mano sta Gusti in Vinko.
Tovariša pomagata pri prenosu prtljage do višinskega tabora, čeprav v
turi neposredno ne sodelujeta. |
|
| |
Lepo, tovariško dejanje.
Za menoj je glavnina – šest tovarišev po številu. Čim dlje žele uživati v dobrotah, ki jih lahko nudi naše bazno taborišče na višini 3880 m pri jezeru Jatunqocha, približno 500 km severno od Lime, v Cordilleri Blanci, v dolini Santa Cruz.
Počasi, skorajda preudarno se pomikam korak za korakom navzgor. Do jezera pod Kitarajujem se je pred menoj še komaj opazno pojavljajo nekaj, kar bi lahko poimenovali tudi pot. Zdaj je izginilo še to.
S prijatelji sem si izbral za cilj vzpon na Kitaraju (6040 m) in Abasraju (5500 m). Ta dva vrhova v perujskih Andih po zahodnem oziroma vzhodnem grebenu še nista bila preplezana. Obetala sta se nam torej prvenstvena vzpona.
Razmišljam. Danes je 30. junij 1980. Zelo toplo je, čeprav imajo zdaj v južni Ameriki koledarsko zimo. Tudi meni je toplo. Pot mi curlja v potočkih. Kako bi mi bilo v teh krajih vroče šele poleti!?
Pri predmetu »Nauk o človeku« sem nekoč slišal o milijonih znojnic, ki jih ima človeška koža. Mislim, da jih mora, sodeč po količini potu, imeti moja koža zelo veliko milijonov.
Po neutrjeni moreni rinem navzgor in pri tem lovim ravnotežje s smučarskimi palicami. Hoja poteka tako kot v domačih gorah po meliščih: dva koraka navzgor, korak navzdol. Daleč tam nekje nad seboj zaslišim kamniti plazič. Obstanem, ožmem ruto, ki mi na čelu pije pot in si ogledujem, kam skaklja sproženo kamenje. Pri tem opazim Gustla in Vinka. Sestopata. Prtljago sta odložila in zdaj hitita navzdol, kot da nočeta niti za trenutek dlje, kot je treba, imeti opravka s to velikansko gmoto zrahljanega kamenja, in si želita, da bi bila čimprej v bazi.
Srečamo se. Zaželita lepo vreme, dosti sreče in izgineta.
Čez slabo uro sem pri prtljagi, ki sta nam jo prinesla sem gor. Sam sem s čudovitim razgledom čez Artesonarju do Piramide pa s pogledom na skoraj neskončni greben Carazov, na našo aklimatizacijsko goro s koto 4780 m itd.
Počutim se nebogljen. Kje so le tovariši in kje je šele domovina! To prekleto kamenje, ki mi je pobralo ob vzponu toliko moči, me je navdalo z občutkom nemoči in izgubljenosti, enaki tisti tam nekje v vsemirju.
Ko kasneje skupaj sestopamo in prečimo več zaporednih kotlov v široko razvejani moreni, nas je krepila le misel, da mora biti tudi tega enkrat konec. Saj smo rob snega, ki je gledal iz morene, kjer smo želeli postaviti višinski tabor, gledali že, odkar smo se srečali, čeprav so medtem minule nadaljne štiri ure.
Hoja je postala že kar opotekajoča, vedno pogosteje je bilo treba počivati. Nahrbtniki so nam neusmiljeno stiskali prsni koš. Sicer pa, kako tudi ne, skoraj vsi brez izjeme so tehtali okoli 35 kilogramov.
V takih pogojih in v takem počutju se je dogodila edina manjša nesreča ves čas naše odprave. Ivo je izgubil ravnotežje, se spotaknil in se zvalil kakšnih pet metrov navzdol po moreni. Močan udarec v ramenski okvir in zvin roke sta mu potem hojo precej ovirala. Da ni bil še bolj poškodovan, se mora zahvaliti čeladi. Pod večer so na začetku morene, na snežni meji, v višini približno 4900 metrov, že stali štirje naši šotori. Toliko je bilo še svetlo, da smo lahko od blizu natančneje oblikovali načrt našega jutrišnjega vzpona, nato pa nekaj malega pojedli in zlezli v spalne vreče. V prvem svitu smo v treh navezah zakorakali v sneg. Včerajšnji padec je Ivu onemogočil nadaljnji vzpon. Dokler nas je lahko s pogledom spremljal, je še ostal v taborišču, potem pa je sestopil v bazo, s katero smo imeli ves čas našega bivanja na gori radijsko vezo.
Snežišča so postala zelo strma. Razpoke so se nam vse bolj nesramno režale. Za vzpon na sedlo, ki deli Kitaraju in Abasraju, smo imeli dve možnosti. Med strmo skalno grapo, delno prekrito s snegom, in strmim snežiščem oz. lediščem smo se odločili za slednje.
Matic je z vsemi štirimi zaril v sneg.
Počasi, centimeter za centimetrom, se je za bližnjim robom izgubljala plezalna vrv pred našimi očmi. Kot potrditev, da je njegovo napredovanje kljub zahtevnim pogojem uspešno, so rabile snežne in ledene grude, ki so z žvižgi udarjale v sneg okoli nas. Napredovanje si je zavaroval z vijačnimi klini. Sleherni novi klin in priborjeni meter smo z veseljem pozdravili. Težavo v napredovanju je predstavljalo približno 20 cm mehkega snega; pokrival je zmrznjeni sneg in led in to v precejšnji strmini. Kolikor višje smo prilezli, več je bilo ledu. Nagib ledne strmine je počasi dosegel 75 stopinj.
Naveze so se v vodstvu izmenjavale, saj so vrvni potegi, potrebni za napredovanje prvega v navezi, soplezalca precej utrudili. Tudi grude padajočega zmrznjenega snega in ledu, ki so prihajale izpod rok in nog zgornje naveze, so boleče izbirale telesa spodnjih plezalcev in so obvezno narekovale zamenjavo navez v vodstvu.
Vsaka naveza je pustila za seboj fiksne vrvi. Tako je naslednja ob uporabi jumarjev ali prusikovih vozlov precej lažje kot prva lezla na vzgor.
Trdo alpinistično delo je bilo nagrajeno z uspehom. Ledena stopnja se je prevesila v snežišče zmerne naklonine, ki se je končalo v sedlu (5150 m).
Nadaljnje poti navez so se razšle. Matica in Jožeta ter Mirana in Milana je vodila pot v desno po zahodnem grebenu Kitaraja, najina z domačinom Callupejem pa v levo v vzhodni greben Abasraja.
Glavna skrb nam je bila, najti med številnimi razpokami, seraki, žandarji in krušljivimi skalnimi stolpiči pravo pot in smer, po kateri bomo gotovo in razmeroma varno prilezli na vrh. Z daljnogledom smo iskali najšibkejša mesta v grebenu. Kako zagrizen boj z belo lepotico se nam obeta? Se nam bo vdala? V alpinizmu je pač vsakomur jasno, da brez naporov in trdne volje ne prideš nikamor.
Prečila sva sedlo, se spustila na greben, minila ledeniško grobljo in se zagrizla v snežno pobočje. Potem pa sva se spoprijela še z zelo krušljivim skalnim skokom.
Višinomer je kazal 5300 m. Poiskala sva prijatelje v nasprotnem grebenu. Štiri kot mravlje velike pike so naju prepričale, da so pravkar prešli najbolj zahtevne težavnosti – pas serakov – zdaj pa nadaljujejo pot proti vrhu.
Sneg je bil vsebolj zmrznjen. Brez sekanja stopov že davno ne bi več mogla varno napredovati.
Bližava se mestu, kjer se greben spoji z vršnim grebenom. Še nekaj sape, nekaj metrov vrvi zdrsne še skozi roke in s Callupejem sva na vrhu grebena, približno 5400 m visoko.
Vesela sva uspeha. Molče, a z nasmehom, ki pove veliko, si podava roke.
V tem trenutku opojnosti je vse na dlani. Spomin na prestane napore, na nevarnosti, na težave pri izvedbi odprave in nežno čustvo ob misli na domače.
Okoli Abasraja in sosednjih vrhov se vse bolj kopičijo oblaki; doline so v megli. Tudi dol je treba priti in to varno, saj drugače pomeni tak vzpone le – Pirovo zmago.
Malce se še razgledujeva, potem pa se brž usmeriva navzdol, da nama megla ne bi zakrila poti in otežila sestopa. Kjer je le mogoče, sva uporabila skalne ali posebne meter dolge snežne kline ali pa sva se spuščala kar po vrvi.
Vse temneje je. Izpod neba prilete prve snežinke. Snežni metež. Težko ga je opisati. Bilo je – preprosto povedano – pasje.
In ko pod nogami po zadnjemu spustu s sedla občutim snežno pobočje, v katerem se kljub novemu snegu še vidi gaz, ki drži do našega višinskega tabora, si oddahnem.
Uspela sva.
Meddruštvena alpinistična odprava Andi 1980 je bila na poti med 15. majem in 15. junijem 1980. V 10-članski ekipi sta bila tudi člana PD Kozjak Maribor: Danilo Škerbinek kot vodja in Milan Meden. Odprava je delovala predvsem v gorah nad dolino Santa Cruz v skupini Cordillere Blance.
Opomba: objavljeno leta 1980 | | Komentarji - vidni samo prijavljenim! |
| |
|
|
|
novice
info@kozjak.org
