 |
Ogledov: 3250  |
|
 Babe z jajci
Dodano: 11.10.2009, Avtor: Alenka Paveo
Turno smučanje |
|
| |
Prvič sem stala na smučeh že pri svojih petih letih. Dedek je od nekod privlekel stare lesene smučke, s katerimi sem se navdušeno spuščala po našem dvorišču in za sosedovo hišo, v prvem razredu pa sem za odličen uspeh dobila nove Elanove smuči in z njimi še dobrih deset let smučala, ker so mi tako in tako kupili nekaj številk prevelike smučarske čevlje…
Ko sem se pridružila AO APD Kozjak Maribor, sem se pričela zanimati za turno smučanje – dolgo sem občudovala ljudi, ki upajo pozimi v hribe, kaj šele tiste, ki s seboj nesejo še smuči in na njih odsmučajo v dolino.
Po naravi sem kar malo zaletava, hitro se nad nečim navdušim, ni pa nujno, da je navdušenje dolgotrajno – ampak vsaj kar se tiče plezanja in turnega smučanja, injekcija še kar drži… V času svojega finančnega blagostanja sem torej kupila vso turno opremo – malo sem sicer 'usekala mimo' (vsaj kar se tiče carving smuči…), kljub temu pa sem z njo že v eni sami sezoni presmučala kar nekaj 'kucljev'.
Moje smučarsko znanje ni ravno briljantno, ker za smučarske šole in drage karte za urejena smučišča nikoli ni bilo denarja – smo pa otroci iz naše vasi 'trenirali' v vaški 'šoderjami' in na vsem, kar ni bilo ravnega v naši vasi sredi Dravskega polja. Svoje nove smuči sem pa kljub temu najprej preizkusila na Pohorju, da vidim, kako bo šlo – sploh me je vznemirjala carving tehnika, ki je nisem bila vajena, morda malo predolge smuči in njihova 'trdota', ki je vse prej kot trda… Ker je še kar šlo, se mi je zdelo, da lahko zdaj grem kar v hribe – in sva šli s Stanko na Kamniško sedlo. Uboga Stanka, ki je šla peš, me je pri vračanju v dolino kar nekaj časa čakala – hja, ne gre tako hitro, če te nekajkrat vrže na tazadnjo in če se moraš pred kakim strmim delom prepričevati, da je treba dol in to v vsakem primeru na smučeh… Pa je nekako šlo in sem bila nadvse ponosna na svoj prvi 'pravi turni smuk'.
Dva tedna zatem sem se sama sebi zdela že dovolj dobra za prostranstva nad Komno in niti mi ne bi bilo nerodno iti še s kom, ki morda le obvlada smučanje – Olga pa me je kljub temu le malo potolažila, da ona res ne zna smučati, da pa se ji zdi zabavno in velik izziv tako početje. Za dvodnevni podvig je pridobila še Klavdijo, pa smo šle. Bejžte, ludi – babe na smučah!
Za prvi cilj smo izbrale Lanževico, ki je v turnosmučarskem vodniku opisana kot nezahteven smuk in je res potekal brez večjih težav – do strmine tik nad Lepo Komno, kjer Olga na noben način ni hotela sneti smuči (res je vredna občudovanja!). No, če bo smučala ona, ki obvlada le t.i. 'plužni zavoj s prestopom', bom pa še jaz, ki vseeno tu in tam naredim kakšen prav lep zavojček. Klavdija je ob nesrečnem padcu in reševanju iz zares nemogočega položaja obupala in šla peš – midve pa nekako… Malo sva smučali, malo ležali v grmovju… Zabavno za počit – Olga niti 'brakaža' (ustavljanja) ne zna in se je ali vrgla na hrbet ali zapeljala v grmovje. Ta ženska ima res jajca!
Naslednje jutro smo želele smučati z Bogatina, vendar smo se temu zaradi močnega vetra, poledenelih pobočij in rahle megle odpovedale smuku z vrha – pač pa smo kljub temu odpeljale s sedla. In tudi pol poti s Komne v dolino sva z Olgo kljub resnemu pomanjkanju snega in poledeneli poti poskušali nekako smučati – ugotovila sem, da je pluženje s carving smučmi zares umetnost in da niti slučajno ni tako enostavno kot z navadnimi dilami; je pa dobro za utrjevanje mišic na nogah.
Že naslednji teden sva z 'novo sosmučarko' Olgo izbrali zahtevnejši cilj: Kanjavec. Čez Komno in Sedmera jezera sva že v trdi temi nekako prigazili do bivaka na Prehodavcih – najini nahrbtniki so tehtali vsak okrog dvajset kilogramov, smuči sva nosili, udiralo se je do pasu in kopanje ter plazenje po vseh štirih iz lukenj ni bilo ravno preveč zabavno, vseeno pa ne tako hudo, da bi človek obupal. Z vremenom pa sva imeli strašansko srečo: sonce je sijalo in niti sapica ni pihala…
Z bivaka na Kanjavec ni daleč: na Hribarice čez tisto strmino prideš dokaj hitro in na sam vrh tudi. Kar nekaj ljudi sva srečali, sami fejst fantje in vsi odlični smučarji. Seveda sva lepo počakali, da so bili že zdavnaj nekje spodaj, preden sva si upali odpeljati še midve. Zadeva namreč ni preveč položna, najine smučarske sposobnosti pa se z njihovimi ne dajo niti približno primerjati – le zakaj bi torej tvegali njihov smeh? Imava pa pogum in obilje dobre volje – prav zaradi tega sva tudi po poledenelih strminah skoraj brez padcev nekako prismučali do Velega polja, kjer se je za naju začela resnična uživancija (težkim nahrbtnikom navkljub): juhej po nekaj centimetrih pršiča na trdi podlagi! Pa še strmina je pojenjala. Človek bi vpil in pel na vse grlo. Vsega lepega je enkrat konec in tudi sneg v gozdovih nad Vojami je takrat že pobralo, pa sva kar v 'pancarjih' pešačili in ponovno v trdi temi prišli do Stare Fužine. Olga, pravi heroj, je pešačila še naprej (in to ponovno kar v 'pancarjih'), štopala do Savice in me nazaj grede pobrala. To sva bili utrujeni! – a vendarle tako ponosni na uspešno zaključeno veliko pustolovščino, da sva si za naslednji vikend izbrali Kredarico.
Seveda se drživa dogovorov in sva šli – dobrih pet ur sva potrebovali za vzpon iz Krme, ker nisva ravno preveč hiteli in sva vmes še malicali v družbi kavk, ki jih je tudi treba nahraniti. Sonca ni bilo ravno preveč na spregled, na Kredarici je celó rahlo snežilo, ljudi pa kljub temu ni bilo malo. Dobro uro za nama sta tja prišli še Mateja in Darinka – kakšno veselje ob srečanju, to bo zabavno na poti v dolino! Mateja, po mojih pripovedovanjih že prav radovedna, kako izgleda najino turno smučanje, se je neznansko veselila pogledov na tovrstno umetnost, Darinka pa svojega spusta na 'bigfootkah'.
Padcem in krohotanju kar ni bilo konca – nemogoči položaji smučarja v snegu znajo biti zares smešni in če se končajo brez posledic ter ob smehu 'žrtve', še toliko bolj. Tveganju smo se vse izognile le čez Kurico, kjer je treba precej paziti in si padca enostavno ne smeš privoščiti – potem pa spet in spet. Ugotovile smo pa tudi to, da si peš zares hitreje v dolini, česar Mateja predtem ni verjela, pa se je tokrat na lastne oči prepričala…
Ker smo bile vse cele in brez poškodb, smo zadevo zalile z refoškom v Koči na Gozdu na Vršiču, kjer sta nam prijazni oskrbnici dovolili bedenje precej čez deseto uro in malo daljše spanje naslednjega dne, ko je bil naš cilj spust s Kotovega sedla.
Okrog enih popoldan smo štartale izpred doma v Tamarju, po dobri ure hoje pa sta zaradi globokega vdiranja Darinka in Mateja odnehali. Midve z Olgo se nisva dali in sva kljub nevšečnostim nadaljevali vzpon. Tik pod sedlom je vdiranje bilo že prav nemogoče – sama sem si pred sabo podstavljala smučarske palice in stopala nanje, da sem se nekako skoraj po vseh štirih prikobacala na vrh…
Prvih nekaj metrov po zares čudnem in predirajočem se snegu, nama ni šlo preveč dobro – potem pa jolalalari! – pod Šitami je bil sneg podoben maslu in sva zares čudovito smučali… Žal zadnjič skupaj v tej sezoni.
Ker je tisti teden precej snežilo, je bilo malo ljudi, ki bi čez vikend kam šli. Je pa nekaj ciljev, ki niso nevarni za plazove, in tako sva z Branetom izbrala že dolgo načrtovani avstrijski Obir. Pričakovala sva odlično smuko po skoraj metru novozapadlega pršiča – pa sva se krepko uštela. Po petih urah gaženja na smučeh sva prispela na vrh; sonce je sneg zmehčalo, ob štirih popoldan pa je pričela skorja zmrzovati. Kaj to pomeni za smučarja, je jasno: če želiš delati zavoje, so edini možni tisti s preskoki, naravnost pa se nikakor ne smeš peljati, ker se naučiš tega, česar sem se naučila jaz: skokov na glavo. Brane je seveda umiral od smeha, meni pa moje modro oko in buška nad njim nista bila prav nič všeč – že zaradi nemogočega ujemanja modre in rjave barve mojih oči. Ženske smo pač občutljive na lepoto…
No, pa sva vseeno nekako napol presmučala in napol pregazila do avtomobila, s čimer sem zaključila svojo prvo turnosmučarsko sezono. Sneg je namreč takoj zatem pobralo in že tri tedne zatem smo med prvomajskimi prazniki plezali v Paklenici…
Sem pa naredila veliko zaključkov ob teh podvigih: turno lahko smučajo tudi ljudje, katerih smučarsko znanje ni ravno na visokem nivoju, če si le želijo, upajo, če so ob tem previdni in ne izbirajo pretežkih ciljev; kjer je volja, je tudi pot: marsikaj se da, čeprav je tura naporna in je tehnično znanje smučanja na povprečnem ali celo podpovprečnem nivoju; ne bodi zaletav-a; izberi turo, primerno svojim gorniškim in smučarskim sposobnostim, ne pozabi na vso potrebno zimsko opremo in dovolj oblačil, čeprav je nahrbtnik malenkost težji – vendarle pa ne pretiravaj; turno smučanje je odličen kondicijski trening, sploh če si tako neumen, kot je moja malenkost, in nabašeš 65-litrski nahrbtnik, kolikor se le da; nikoli ne nosi turnih smuči na nahrbtniku le zaradi solidarnosti do sotrpina, ker on pač nima turnih smuči – še posebej, če se predira skorja in se moraš zaradi tega večkrat 'izkopavati'; za sosmučarje izbiraj ljudi, ki jih poznaš, se ob njih dobro počutiš in ki gredo včasih tudi preko sebe – ture znajo biti namreč dolge in naporne, vsako 'paničarjenje' in 'jamranje' pa zna biti zelo moteče; smučaj torej z ljudmi, ki to počnejo iz čistega užitka in zabave, ne pa zaradi lastnih nepotešenih želja po najrazličnejših uspehih in smučarskih dosežkih, ki jim potem tako in tako niso kos; in še najpomembnejše: glavno, da se 'mamo fajn! Čeprav so razmere včasih nemogoče, čeprav je poledenelo, čeprav se predira – naredi iz tega zabavo in se vsaj poskušaj dobro počutiti…
Prav zaradi tega so bile vse ture prijetne, ne glede na včasih kar zelo velike napore – ker sem vedno šla z ljudmi, ki hodijo v hribe uživat in ne zato, da med turo mučijo drug drugega s pretiranim hitenjem, dokazovanjem 'sposobnosti' in se potem s svojimi dosežki hvalijo. Pravi alpinisti po srcu (in ne le po nazivih), od katerih se veliko naučiš: hitreje stopiti, kadar je to potrebno, se ustaviti in si vzeti čas, če je na voljo, vztrajati do osvojenega cilja ali odnehati, kadar bi bilo preveč tvegano.
Pa še to: dandanes bi znanstveniki in tudi alpinisti radi vse izmerili – število vzponov, višino in težavnost smeri, naklonski kot smučine… Nekaj pa ob tem pozabljamo: vrednosti človeka, vztrajnosti, plemenitosti ter odnosa do alpinizma in soljudi se preprosto ne da izmeriti. | | Komentarji (6) - vidni samo prijavljenim! |
| |
|
|
|
novice
info@kozjak.org
