Bazni tabor smo postavili v kampu Colfosco, ki se nahaja pod impozantnim Sassongherjem, v neposredni bližini popularnega smučarskega središča Alta Badia. Plezalne aktivnosti smo zastavili dokaj dopustniško – v 4 dneh smo opravili 10 plezalnih vzponov, med katerimi po kvaliteti zagotovo izstopa vzpon naveze Ženko-Roter v SZ steni Civette po smeri Solleder-Lettenbauer. Ostale preplezane smeri spadajo bolj v uživaško kategorijo, opravili pa smo tudi nekaj planinskih in kolesarskih tur.

Vreme nam je dokaj dobro služilo, saj se je klasična dolomitska nevihta pojavila šele četrti dan pozno popoldne, nam je pa zato postregla z močnim vetrom, nalivi in sodro. Nevihta je našo navezo v Civetti prisilila k nočnemu bivaku na nadmorski višini okoli 2700 m, izplezala sta naslednji dan.

Plezalni tabor smo zaključili z novimi izkušnjami, tečajnika alpinistične šole sta splezala svoje prve smeri v gorah, kar pa je najbolj pomembno: vse aktivnosti smo izpeljali popolnoma brez poškodb in se imeli preprosto lepo. Naslednje leto spet!

UDELEŽENCI ODPRAVE: Inko Bajde, Jože Marolt, Ivan Šturm, Beno Reis,  Marjan Curk, Jože Skerlovnik, Jasna Princ, Marjan Koren, Vlado Zafošnik in Davorin Mesarec

POT: Z osebnimi avtomobili – dve Škodi, Spaček …. iz Maribora preko Banja Luke, Jajca, izvirov reke Bosne, Sarajeva, Čajnič, Plevlje, Đurdevića Tare do Žabljaka in Črnega jezera. Povratek preko Titograda (Podgorice), in ob jadranski obali.

BAZNI TABOR: v kampu pri Črnem jezeru.

VIŠINSKI TABOR: na Lokvicah.

AKTIVNOSTI: Spoznavanje pogorja Durmitorja vključno s Škrčkimi jezeri in ledeno jamo. Vzponi na najvišji vrh pogorja Bobotov Kuk 2.523 m, Terzin Bogaz in več drugih vrhov nad 2.000 m. Alpinistični vzponi po različnih smereh na več vrhov vključno z nekaj prvenstvenimi smermi.

ZANIMIVOSTI: Pred odhodom je o odpravi poročal tudi časnik Večer. Vožnja preko Bosne in Črne gore je bila ob takratnem stanju cest svojevrstna dogodivščina. Enako bivanje v kampu ob Črnem jezeru v katerem smo gobe nabirali kar v kampu, še več pa v okoliških gozdovih od koder smo jih prinašali in seveda potem tudi jedli skoraj vsak dan. S tem nam  je ostalo kar nekaj hrane, katero smo pripeljali s seboj.

28. 10. 2021 - 1. 11. 2021

Glej, koliko je že ura! In spet je tukaj ponedeljek! Joj, november je že! Da nekatere resnično preganja čas, pojejo ptički že kar nekaj let. Kako je bilo lepo, ko so še peli o čuku in sovi. Tako lep par sta bila. Pride pa tisti poseben čas, ki se ga veseliš. Čas, ko temperature rečejo: »Paklenica fant. Podvizaj se!«

Odprem oči in se zazrem skozi okno avtomobila. Nikakor ne morem ugotoviti, kje se nahajamo. Vreme je turobno, megleno, hladno, mokro. Nikakor ne odraža našega cilja… plezati. Skozi meglo zaznam podobo, ki se dviga nad pokrajino. Zir. Ta osamelec je že večkrat buril mojo domišljijo. Enkrat bom pa res na vrhu, si rečem. Mogoče v ponedeljek, če bo na obali deževno. Oči več ne zatisnem, saj vem, da bom kmalu čez predor, potem pa direktno v kanjon. Iz Maribora smo odrinili zjutraj, tako da časa danes ni več na pretek. Ko spet ugledamo naravno svetlobo in temperatura zraka naraste za več kot 10 °, se pogovor v avtu razživi. Kaj bomo danes splezali, kaj bomo jutri, kaj plezajo prijatelji, ki so že od včeraj »na terenu«, kdo pride zvečer, kdo jutri,… Še preden bi si odgovorili na nekaj vprašanj, že samozavestno plačujemo tridnevno vstopnino v nacionalni park Paklenica. »Hvala«, »Bok« in že se vozimo proti zgornjemu parkirišču. Na hitro še preverimo, kje so »ta zgodnji«. Ni signala … plezajo še. Dve navezi se hitro odpravimo v Veliki Ćuk in napademo. Traja nekaj metrov, da se spet navadimo na pakleniško skalo, kjer našo domačo krušljivost zamenjamo za dobro pakleniško zlizanost. Črni stopi in beli oprimki nam v očitno zelo dobro obiskani smeri predajo vse skrivnosti in že stojimo na izstopni polici. Naslednji cilj… Dinko. S pomočjo domišljije in pesniške svobode se lahko kar teleportiramo k Dinku. »Pivo, prosim«, se glasijo naše prošnje pozno v večer. Omizje se veča in naenkrat se zavem, da se v tistem trenutku nahajam točno tam, kjer si želim. Plezal sem in bom, vseeno mi je, koliko je ura, pijem pivo in se s prijatelji pogovarjam o skali, oprimkih, smereh, variantah… kako lepo mi je.

Kljub številčni udeležbi načelnik skliče sestanek ob 20 h na točni lokaciji v točnem nadstropju. Ne upamo oporekati. Točen začetek sestanka prekinejo prazni želodci in pomanjkanje plina v apartmaju. Kljub lakoti se prvi del sestanka konča z nasmejanimi obrazi in lepo bero vzponov. Sledi tema, ki smo jo vsi čakali. Kam gremo jutri? Kdo s kom? Trušč iz naše terase se zviša za kar nekaj decibelov in počasi so naveze sestavljene. Nekaj navez napade Anico z leve, nekaj z desne. Nekaj navez gre takoj nad parkirišče. Nekaj v Stup … skoraj ni stene, kamor naš odsek ne bo poslal svojega predstavnika. Še preden pa si nadenemo vlogo ambasadorjev, pa poskrbimo za primerno hidracijo. Ni se za igrati z elektroliti, pravijo. No … mi smo si jih nabrali na zalogo. Saj veste … za ziher.

Naslednje jutro hitro poskačemo v avtomobile ter se pripeljemo do zgornjega parkirišča. Se vidi, da smo celo leto trenirali. Ne glede na stopnjo hidracije smo med zgodnjimi. Trening ni bil zaman. Vse naveze vstopijo v smer kot prve ali največ kot druge tisti dan. Glede na letošnjo obiskanost se je to izkazalo za odločilno. Krikov »PODRI!« in »VARUJEM!« je toliko, da smo običajnim ukazom dodali lastno ime: »Jakob, podri!«, »Martin, varujem!«. Plezalci smo spet kot lišaj, ki je okužil skale kanjona, čeprav so one »okužile« nas. Povsod nas je polno. Le redko lahko slišiš: »pusti osiguranje« ali »karkoli se zaderejo Avstrijci«. Paklenica je ta vikend slovenska. Naj reče kdo kar hoče, tako pač je. Izčrpani in z iskrico v očeh se ponovno zberemo pri Dinku. Kje pa drugje!?

Kadar opisuješ 4 dnevni izlet, navadno začneš s prvim dnem, drugim … in tako naprej. S tem ni nič narobe. Kadar pa imaš vse na dosegu roke in točno veš, po kaj si prišel, pa ni več razloga za filozofijo. Zjutraj poješ zajtrk, se odpraviš v kanjon, zaplezaš v smer, ki jo splezaš (če je bila kratka, dodaš še eno), potem se odpraviš k Dinku, piješ piva in poješ ribo, ki ti jo gospod Dinko secira kot mama pred kar nekaj 10 leti, potem spet piješ pivo, dokler ne greš spat. Nato vse spet ponoviš. Večkrat. Kako lepo je lahko življenje. Mislim, da je bila vremenska napoved popolna. Od petka do nedelje lepo, za ponedeljek bomo še videli. Popolna napoved, ki ne nudi dneva počitka. Gremo na polno, dokler je vreme. V ponedeljek pa bomo videli. Če bo šlo, bomo še plezali, drugače domov.

V ponedeljek se po treh dneh resnega plezanja zbudimo že dobro utrujeni. Tudi pH naših teles je sumljivo nizek. Dvomim, da je kriva riba. Presneta hidracija in elektroliti! Zbudimo se v mokro jutro, saj je ponoči deževalo. »Gremo pogledat, nekaj bo zagotovo suho. Apnenec tako spije vse, kar poliješ na njega«, se je glasilo naše modrovanje. Očitno je naša vremenoslovska forma na tako zavidljivem nivoju kot hidracijska, kaj šele plezalna. Prav smo imeli. Apnenec je pridno »popil« večino vode, le kak jezik se je še bohotil v svoji črnini. Ponovno zgornje parkirišče! Že četrti dan zapored. Forma je popolna. Tako smo tudi danes nanizali kar nekaj vzponov, se ponovno sestali pri Dinku ter počasi odrinili domov.

Ponovno se zagledam v ta osamelec. Niti ni visok niti ni širok … le tam sredi polja stoji. Naslednje leto pa res. Tja gor bom splezal. Ne zato, ker je težko, ne zato, ker je lahko, ne zato, ker zmorem … ampak zato, ker je tam.

Še se vidimo. Pozdravljeni do naslednjič.

7. 9. 2021 - 12. 9. 2021

Pravijo, da prvih ne pozabiš nikoli. Minilo je le nekaj dni pa vendarle slutim, da so se vtisi mojega prvega plezanja v Dolomitih trajno naselili v meni. Kako se ne bi. Vrtoglavi stolpiči strme kompaktne skale, ki prebadajo jesenske meglice nad dolinami, te opomnijo, kako kratek čas nam je odmerjen. Dolinskemu ritmu smo iztrgali teden dni časa in počutim se kot otrok v veliki trgovini s sladkarijami in prevelikim bankovcem v žepu.

Le kje naj začnemo in ali nam bo uspelo okusiti vse barve in oblike, ki se ponujajo? Vreme naslednjega dne združi vse prisotne naveze, da naskočimo isto gmoto v grebenu, ki se vije dlje, kot oblaki ponujajo pogledu. Vse prehitro smo na vrhu in nazaj v našem taboru, kjer ob soju čelnih svetilk prebiramo plezalne vodničke. Prelistali smo jih že tolikokrat, kot da bi hoteli, da nam sami kaj prišepnejo. Naslednji dan še v mraku stopamo čez travnike pod steno. Vidimo samo rob nekje visoko nad nami. Sonce le potrdi, da je do vrha res še daleč. Iskanje vstopa in prehodov, ki bi vsaj približno odražali težavnost opisano v knjigah, nam pobere kar nekaj zagnanosti in, ko končno najdemo »tisti« kamin, so sence v dolini že veliko krajše kot ob vstopu. Prepozni smo. Sestopimo in vsak ponudi kar nekaj tistih: »mogli bi, če bi, zakaj,…«, vendar časa ne bomo dobili nazaj. Vnema se na trdnih tleh hitro vrne in tako pustimo vso opremo pod steno, da nas počaka do naslednjega dne.

Vrnemo se v naš tabor, kjer srečamo navezo, ki je danes strmino namesto s plezalkami premagovala s kolesi. Tako torej izgleda dan počitka tukaj. V takem okolju pod 1000 m višinske razlike pač ne gre. Leno se nastavljamo popoldanskemu soncu, ko gorilniki že pridno pripravljajo obrok. Ali gre za kosilo ali za večerjo ne vem, niti mi ni mar. Večer teče podobno kot prejšnji, le da nas je manj za mizo. V polnem mraku zazvoni telefon in izvemo, da so prijatelji preplezali steno, ki so si jo delno prisvojili četudi le za en dan… in del noči. Zaželimo jim srečo pri sestopu, ki je bil dokaj tehničen in zahteven, ter se počasi zabubimo vsak v svojo spalno vrečo, da misli odjadrajo proti jutrišnjim vrhovom in dogodivščinam.

Budilka zvoni v popolnem mraku. Ne obiramo se in lahki smo pod našo steno še bolj zgodaj. Opremimo se in že plezamo. Nekaj malega iskanja v prvih raztežajih nas pripelje do kamina, za katerega se odločimo, da ta je pa res tisti ta pravi. Tisti s slik. Ko v kaminu najdemo star klin, dvomi izginejo. Zanimiva je življenjska pot nekaterih klinov. Na začetku so bili mogoče zabiti, da so ponujali oporo in omogočili napredovanje. Kasneje so služili le varovanju, sedaj pa ta naš rjavi kos zvite kovine, ki je odslužil prvotnemu namenu, nudi moralno oporo. Prav smo! Za spodnji del stene do sem v to nisem prepričan. Smer je od tukaj naprej zelo logična in naravna in kaj hitro smo na veliki polici, ki prereže steno nekje na polovici. Zadovoljni z napredkom in razgledom nadaljujemo. Čakajo nas strme plošče polne zdravih oprimkov visoko nad dolino. Čisto razvajanje! Komaj splezamo iz sence na sončno stran gore, že dvomljivo pogledujemo v nebo nad nami. Temni oblaki prihajajo čez steno nad nas. Nismo se še zedinil zakaj dežja v bistvu danes ne bo, ko nam narava pokaže, da ima svoje načrte. Do vrha je veliko bližje kot dol, tako da nam ne preostane drugega, kot da se preizkusimo še v neke vrste obratnem »kanjoningu«. Po zajedi, ki jo plezamo, tečejo potočki in padajo slapički, ki nas dodobra premočijo. Dež odneha toliko, da še ujamemo sončni zahod. Do vrha ni več daleč. Mokri nadaljujemo, da bi še pred mrakom dosegli vrh stene, kar nam naposled skoraj uspe. Le še lahka hoja po grebenu nas loči do planinske poti. Splezali smo!

Obvestimo prijatelje v dolini, a se še ne odpravimo k njim. Na vrh še bo treba! Če smo pretrpeli vse to, ni vrag, da ne bomo stali na vrhu. Pa še segreli se bomo s hojo navkreber. Na vrhu tokrat pogledujemo gor, čeprav je dolina globoko pod nami. V trdi temi je lepši razgled na jasno zvezdnato nebo, kot pa na nekaj luči pod nami. Srečni si čestitamo in se počasi odpravimo v dolino. Naslednji dan se prebudim v svetlobo. Nekaj novega na tem izletu. V kampu kar mrgoli od raznih aktivnosti, kakšno nasprotje prejšnjim dnem. Sami smo ostali nekje v nižji prestavi in razen kuhanja kave in sušenje opreme na soncu ne poprimemo za druga opravila. Danes je žal dan odhoda, za nas pa tudi dan počitka. Izvemo, da so naši prijatelji izkoristili še zadnje ure izleta in že pridno plezajo. Bravo. Ura, ki nam jo je prijazna skrbnica obkrožila na brošuri ob prihodu, se bliža in potrebno se bo posloviti od teh lepih hribov. Za zdaj. Se vidimo kmalu.

Posebna zahvala velja Branimirju Osovnikerju za možnost dela v plezališču Pruh, hvala tudi prisotnim AI in A.

Avtorja slik: Nada Dragutinović in Peter Tomše

• La Tour Ronde, Classic North Face Route; 50-70°, 350m
• Aiguille du Toule, North Face; 50°, 200m
• La Tour Ronde, Rebuffat Gully; M4, 65-80°, 350m
• Les Droites, Ginat; TD+, IV/5, 1000m