| NOVICE | ČLANI | PATAGONIJA | CILJI | GALERIJA | DONATORJI | |
| Trajanje odprave: 08.01.2008-15.02.2008 | ||||||
| Cilj pomeni v Patagoniji večinoma zelo negotovo željo. Zaradi nepredvidljivega vremena in vrste drugih dejavnikov je najbolj običajen cilj preplezati vsaj eno smer, steno, se povzpeti na vsaj enega od vrste granitnih vrhov. |
Novice iz odprave |
| 11.03.2008 | Zlagamo fotografije, video posnetke... | |
|
| Če bi kdo mislil, da se odprava konča, ko smo vsi doma, se seveda krepko moti. Trenutno zlagamo fotografije, se ukvarjamo z video posnetki in nasploh pripravljamo material za kakšno javno predstavitev. To bomo seveda objavili marsikje, da boste lahko videli te čudovite kraje, ki smo jih doživeli mi ter dobili še kakšne druge zgodbe, ki niso bile objavljene na naši spletni strani. Doživeli smo seveda veliko. Pred nami pa so že tudi drugi načrti. Saj, kakšen dolgčas bi pa bil, če jih ne bi več imeli. Pripravlja pa se tudi kakšna reportaža za časopise in revije o doživetjih tam daleč na jugu našega planeta. Mogoče bo kmalu tudi kakšna razstava fotografij, prva verjetno kar v prostorih APD Kozjak v Pekarni, to pa boste seveda zvedeli tudi na www.kozjak.org. Skratka, se še bo dogajalo. | |
| 29.02.2008 | Vzpon na vulkan Villarica | |
| Za konec potepanja po Južni Ameriki smo obiskali področje Pucon v Čilu in se povzpeli na vulkan Villarica (2840 m), ki je eden najbolj aktivnih v Čilu. Ekipo z Aconcague je spremljala prijateljica Paulina iz Santiaga, ki nam vselej veliko pomaga pri reševanju naših južnoameriških težav. Na vulkan je 1400 m vzpona iz smučarskega centra, ki je seveda sedaj brez snega, sicer pa v zimskem času zelo popularen. Sedežnice so res dolge in tereni morajo biti dobri za smučanje. Menda pade na vrhu vulkana pozimi okoli 5 m snega, nižje spodaj pa do 3 m. Na vulkan smo se odpravili Danilo, Emil, Paulina in jaz. Prvi del vzpona je prašnato-pepelnat, nekje na 2000 m se prične sneg, nekoliko višje pa je pravi pravcati ledenik, ki obdaja celoten vulkan. Zgornji del je kar strm, na koncu pa je treba spet po strjeni lavi in pepelu. Krater je širok okoli 100 m in iz njega se neprestano dviga žvepleni dim. Moški del ekipe se je povzpel na vrh in obšel krater, Paulina pa nas je počakala na ledeniku. Vulkan je nazadnje bruhal lavo menda leta 1984, pred tem pa 1971, ko je popolnoma uničil mesto Conaripe na južni strani. Z vrha se vidi še nekaj sosednjih vulkanov, na severu Llaima, ki je bruhal lavo dva meseca nazaj, proti jugovzhodu sta vulkana Quetrupillan (2009 m) in Lanin (3717 m), proti jugu pa se vidi še nekaj vulkanskih vzpetin na področju Los Lagos, kjer je vrsta vulkanov, jezer, rek, smučarskih centrov in še marsikaj. Sicer pa smo ob vzponu na Villarico v Puconu tudi kolesarili, se kopali v rekah in jezerih, del skupine pa se je preizkusil tudi v vožnji po jeklenicah oziroma na tako imenovanih "tyrolesah", v Čilu to imenujejo tudi cannopy. Tukaj so tudi odlične možnosti za rafting, kajak, jahanje s konji pa je tako del vsakdanjika. Skratka v Puconu vam ne more biti dolgčas. Škoda le, da ni kakšnih poštenih sten, zato pa smo morali priti počasi domov. In v naše Alpe. | |
| 29.02.2008 | Lunin mrk | |
| Kot zanimivost naj omenim, da smo imeli v Čilu priložnost opazovati lunin mrk, ki je bil v noči z 20. na 21. februar. Tudi lani marca je bil tam lunin mrk, očitno se to njim pogosto dogaja. Verjetno si rada tudi luna vzame siesto (počitek), kakor je to navada v Južni Ameriki. | |
| 28.02.2008 | Novo v galeriji | |
| Dodali smo nekaj fotk z Aconcague, pride še nekaj malega s čilskega vulkana Villarica. Sicer pa ne pozabite še kaj pogledati čudovite fotografije iz Patagonije, ki je bila naš prvi cilj. Pa naših sponzorjev. Potrudili se bomo, da čimprej pripravimo kakšno projekcijo, kakor vidite je materiala dovolj in zelo dobrega. In pridejo tudi kakšni članki, reportaže, Strmi ima za nekaj ur video materiala... Potem pa tako gremo spet počasi proti Patagoniji!? | |
| 28.02.2008 | Aconcagua - poročilo | |
| Po aklimatizaciji nad Santiagom smo se preselili iz Čila v Argentino. V Mendozi smo plačali dovoljenja za vzpon in se odpravili v vas Punte del Inca (2700 m), ki je izhodišče za dostop do baznega tabora Plaza de Mulas (4300 m). Bilo nas je osem, poleg mene še Emil Tratnik, Romanca Sedlak, Terčič Jože in Vanda, Iztok Eržen, Marjan Videnšek in Danilo Salemovič. 6. februarja smo se dopoldan odpravili v Park Aconcagua in prispeli do vmesnega tabora Confluencia (3300 m), kjer smo prespali. Popoldan se nas je nekaj še odpravilo do približno 4000 m na poti pod južno steno proti Plaza Francia. Ponoči je zapadlo nekaj centimetrov snega, zjutraj pa se je vreme ponovno zjasnilo. Šest nas je nadaljevalo pot proti bazi, zakonca Terčič pa sta ostala še v Confluenciji in dan kasneje prišla za nami. Do baze je okoli 8 ur hoje čez večinoma peščene ravnice. Zadnji del poti nas je spremljalo dokaj močno sneženje, tudi šotore smo postavljali v snegu. 8. februarja smo se odpravili še nekoliko višje na Aconcaguo. Iztok in Danilo sta šla do približno 4800 m, Emil, Marjan in jaz pa do 5300 m (tabor Alaska), kjer smo pustili šotore in nekaj opreme. Sicer je bil naš cilj tabor Nido de Condores (5560 m), vendar nam je močno sneženje popoldan preprečilo nadaljevanje poti. Vsi smo se vrnili v bazo, zvečer smo bili tam celotna ekipa, naslednji dan pa smo imeli počitek. 10. februarja smo odšli spet navzgor, tokrat z vso potrebno opremo. Mene, Emila, Iztoka, Danila in Marjana je spremljal še Jože, ki je odšel do tabora Alaska in se nato vrnil v bazo. Z Marjanom sva bila nekoliko hitrejša in sva vzela na Alaski šotor in še nekaj potrebnih stvari ter odšla na Nido de Condores in tam postavila šotor. Ostali trije so ostali na Taboru Alaska in naslednji dan dopoldan prišli tudi na Nido. Zjutraj sem odšel na Alasko in jim pomagal nesti navzgor vso preostalo opremo. Iztok se je odločil zaradi slabšega počutja, da bo odšel nazaj v bazo, sicer pa je moral naslednji dan nazaj proti dolini, ker ni imel več dopusta. Na sestopu z Nida se je povzpel na vrh Cerro Manso (5400 m) v bližini. Ostali štirje smo se popoldan povzpeli do naslednjega tabora Berlin (5930 m), z Danilom pa sva nato obiskala še bližnji tabor Plaza Colerra (5970 m) in se povzpela še čez 6000 m. Prespali smo še enkrat na Nidu de Condores, naslednji dan zjutraj pa smo vsi štirje sestopili v bazni tabor, vmes smo še šli na Cerro Manso, kjer je bil odličen razgled. Ta dan je opoldan odšel Iztok proti dolini. Naslednji dan smo morali poslati zaradi slabega počutja v dolino tudi obe ženski članici ekipe, tako je svetoval zdravnik v bazi. Spremljala sta jih Emil in Jože, prespali so na Confluenciji, Emil se je naslednji dan vrnil v bazo. Vreme je bilo sicer te dni dokaj lepo, vendar pa višje na gori dokaj vetrovno in hladno. 15. februarja sem se Emilom, Marjanom in Danilom povzpel ponovno na Nido de Condores. Popoldan smo kuhali in se pripravili na vzpon proti vrhu, vreme je bilo nekoliko vetrovno, vendar se je popoldan umirilo. Ponoči je spet pričel pihati veter. Zjutraj smo se z Nida odpravili ob pol devetih. Nekoliko je bilo hladno, saj sonce posveti na Nido šele okoli pol enajste ure, podobno kot v bazni tabor. V uri in pol smo bili na Berlinu, kjer pa smo se nato dobro uro greli v lesenem zavetišču oz. bivaku ter šele nato nadaljevali pot. Preko tabora Colerra smo se vzpenjali proti Independenciji (6350 m). Emil je odšel naprej, jaz pa sem čakal Marjana in Danila, ki sta bila počasnejša. Na 6250 m je zaradi utrujenosti odnehal Marjan in se vrnil na Nido. Ko sem nato na Independenciji (star podrt bivak) čakal Danila, se ta ni pojavil. Nekoliko nižje je zaradi močnega vetra odnehal in se prav tako vrnil na Nido. Zagrel sem si noge, preobul nogavice in se nato odpravil dalje. Na začetku tako imenovane Traverze je zelo močno pihalo in tik pred menoj so štirje gorniki odnehali. Nadaljeval sem pot po Traverzi, ki preči pod vršnim delom od vzhoda proti zahodu oz. do Canalete, zaključnega vzpona, kjer nato nekoliko manj piha. Nekaj je bilo snega, hodili smo z derezami, ker je bilo poledenelo. Emil je bil kakšne pol ure pred menoj na vrhu in me je tam počakal. Ob šestih sem bil tudi jaz na najvišji točki Aconcague. Razgled sva imela dober, tudi pihalo ni kaj dosti, temperatura pa je bila med 15 in 20 stopinj pod ničlo. Po kakšne pol ure sva nato sestopila navzdol in po dveh urah prišla nazaj na Nido. Marjan in Danilo sta spakirala en šotor in svoje stvari ter se malo pred nama odpravila proti bazi. Tako sva se nato tudi midva odločila za isto možnost. V bazo sva prišla okoli pol enajstih zvečer. Naslednji dan smo spakirali vse in se popoldan odpravili proti dolini, kamor smo prispeli po šestih urah in pol hoje, v Puente del Inca smo se srečali z Romanco, Vando in Jožetom ter po dnevu počitka 19. februarja prispeli nazaj v Santiago. Omeniti velja nekaj ljudi, s katerimi smo že pravi prijatelji, saj jih srečujem vsako leto in mi precej pomagajo. Tako ne moremo mimo slikarja Miguela Doure, ki ima v bazi pod Aconcaguo "The highest Art Gallery on the World", ob tem pa je pri njemu na voljo tudi internet in telefon. Našli ga boste na www.aconcaguanow.com. Vsa leta že sodelujem z Rudiyem parro in njegovo ekipo, ki nam transportirajo opremo ter kuhajo (Chapoulin, Adriana and Co.) v baznem taboru - www.aconcaguatrek.com. Spet sem srečal Dragana Jačimovića, že skoraj legendarnega organizatorja odprav iz Srbije - www.est.co.yu .Tokrat je njegova ekipa dosegla zelo lep uspeh, saj se jih je vseh 21 skupaj povzpelo na vrh. Letos Dragan organizira odpravo na Čo Oyu (8201 m), naslednje leto pa na Mount Everest, vse pa je že večkrat uspešno izvedel. Mogoče se mu pridruži tudi kdo iz Slovenije. In še bi lahko naštevali, saj je baza pod Aconcaguo vselej pisana in živa. Pa bo zaenkrat dovolj. | |
| 27.02.2008 | Vsi doma | |
| Torej - naš letošnji obisk Južne Amerike je sedaj končan. Včeraj sem se kot zadnji član naše štiričlanske ekipe vrnil iz drugega konca naše ljube Zemlje. V naslednjih urah in dnevih bomo dodali še nekaj zanimivosti, predvsem pa novic in fotografij, ki v zadnjem času zaradi tehnike ali pomanjkanja časa niso našle poti na tole našo stran. Potem pa pride še kakšna analiza, komentar, tudi poročilo v angleščini za naše nove prijatelje z vseh koncev sveta, dodali bomo kakšne komentarje pod fotke v angleščini, mogoče nam uspe celo kaj v španščini, skratka malo se bomo še potrudili. Sicer pa tako na kratko - 16.2.2008 sem stal že PETIČ na vrhu 6960 m visoke Aconcague, torat sva bila skupaj z Emilom Tratnikom, tudi alpinistom in gorskim vodnikom (ha, ali se spomnite tistega daljnega Dhaulaghirija in južne stene - bil je skupaj s Šraufom!). Ostali člani ekipe so zaradi takšnih ali drugačnih težav odnehali nižje, bilo pa je tiste dni zelo vetrovno in hladno. Nekaj dni kasneje smo se povzpeli še na čilski vulkan Villarica (2840 m) v Puconu, približno 750 km južno od Santiaga, gre za deloma ledeniško turo na še vedno aktivni vulkan. Skratka, bilo je še kar pestro in zanimivo. Kmalu prihaja več podrobnosti! Strmi | |
| 09.02.2008 | Aconcagua in sneg | |
| No, pubeci na poti v Santiago, jaz pa na poti na kup kamenja, ki pa je trenutno pokrit s snegom. Zadnje tri dni je kar nekaj snežilo na Aconcagui. Zdaj smo v baznem taboru Plaza de Mulas (4300 m), včeraj smo bili na 5300 m in zanesli tja nekaj opreme, potem pa v sneženju pobegnili nazaj v bazo. Smo kar O.K., razen nekaj redkih višinskih težav. Jutri nazaj na hrib in postavljanje tabora na Nidu de Condores (5560 m), mogoče še malo višje, spanje na višini, potem pa počitek v bazi in čakanje na lepo vreme. Zdaj je kar O.K., je pa malo vetrovno. Imamo počitek, mogoče si bomo privoščili celo kakšno pivo. Ostale fotke pridejo po prihodu v civilizacijo, internet je tukaj drag. Strmi | |
| 07.02.2008 | Povratek | |
|
| Po napornem in podrobnem pregledu naših potovalk (prasic) na Čilski meji smo končno prispeli v Puerto Natales. Matjaž in Lovro se že veselita večera v Malabaru, vendar tokrat brez Strmine. Jutri zjutraj odhajamo naprej proti Punta Arenasu kjer prespimo in naslednji dan nadaljujemo pot z avijonom v Santiago. Se slišimo ko prispemo big city. | |
| 05.02.2008 | Eni uživajo, drugi pa... | |
|
| Ja, vidim, da tam v Patagoniji ni hudega. Ja, je treba uživati! Jaz pa sem bil včeraj s skupino Aconcagua v hribih nad Santiagom, smo se podali na Cerro La Parva in Cerro Pintor, oba sta nekaj čez 4000 m. Aklimatizacija, ki bo prav prišla na poti v bazo pod Aconcaguo. Zdaj smo v Mendozi, je treba nabaviti hrano in plačati dovoljenja za vzpon, potem pa pod hrib. Tukaj je vroče za znoret. Pozdravite Chalten in ostali svet! Strmi | |
| 05.02.2008 | Frikanje | |
| Danes smo lepo lahkotno preživeli dan. Tukaj v Chaltenu nam je obistvo prav lepo. Ne rabis se dosti matrati in vse imas pri roki kar rabis. Danes smo zjutraj imeli razprodajo v kampu. Vso odvočno opremo ki jo imas se da tukaj lepo prodati in se kil nam ne bo potrebno plačevati na avijonu. Popoldan pa nam je en domačil pokazal plezališče in sta Aleš in Lovro malce namatrala prsteke Matjaž pa je igral fotografa. Sedaj pa gremo gledati kako se delajo tatuji in se potem slisimo... | |
| 05.02.2008 | je.. ga, pač ni imel sreče | |
| Sedaj gre tudi preostali trojici odprava proti koncu! Z baznega tabora de Agostini so znosili že vso kramo in sedaj preživljajo zadnje dni v Chaltenu. Na poti v dolino je Matjaža zahakljala neka korenina in mu mezinčka na nogi malce zasukala. Pač ni imel sreče in bo sedaj malce počival s plezanjem. Sicer pa se je vreme precej poslabšalo tako da ni več možnosti še za kakšen vzpon. Sicer pa tako ni več ostalo veliko časa in bojo porabili čas za nova spoznanja v Chaltenu, da bo naslednja odprava še bolje organizirana. | |
| 01.02.2008 | O miskah, zajcih, mackah in podobnih bitjih v Patagoniji | |
| Ja, pubeci so torej tam pod hribi, jaz pa bolj na severu. Sicer so hribi tudi tukaj in to precej visoki, sten pa nimajo kaj prida. Torej, nazadnje smo imeli tudi zanimive prigode z nasimi vsakodnevnimi obiskovalci v taboru De Agostini, oziroma vsaj jaz, ko sem si odsel po preostalo opremo. Ko sem tako lepo pakiral, sem odprl tudi sotor od Alesa in Matjaza, da se prezraci in poiskal sem gorilnik, ki smo ga shranili tja. Pa sva se srecala iz oci v oci s strasnim ratonom oziroma prestraseno misko, ki je pospravljala po njunem sotoru. Pricele so se dirke sem ter tja po sotoru, jaz sem sotor napol zaprl, da ne bi pobegnila. Po kaksnih petih minutah premetavanja in lovljenja, je mis skocila skozi zracnik, ki ni bil zaprt (verjetno je tam tudi prisla noter) in jo panicno pobrisala dalec stran, verjetno se zdaj tece in bo kmalu v Buenos Airesu. Po kratkem pregledu sem ugotovil, da je mis pogrizla vse, kaj ji je prislo pod zobe, tudi zobno pasto, vse plastike, ki jih je nasla, naluknjala sotor, papir... Najin sotor je zacuda vecinoma pustila pri miru, ocitno ji je bil samo eden vsec. Ce jo dobimo, ji nategnemo usesa, da bo zgledala, kot patagonski zajec. Sicer pa so misi tudi v taboru na ledeniku Torre. Najbolje bo, da prihodnje odprave uvrstijo med obvezno opremo kaksno macko in to stirinozno, ker dvonozne se bojijo misi. Verjetno pa je bila tokratna obiskovalka ista, kot ze pred tednom, ko smo jo prvic zalotili v sotoru. Kaj hocemo, vse bi se rade druzile z nami. Sicer pa je povraten polet proti Santiagu nudil pogled na Torres del Paine, videti pa je bilo mozno tudi hribe okoli Fitz Roya. Sem pa opazil med vracanjem z avtobusom proti Punta Arenasu, da je bilo vreme v Painu slabo, skoraj povsod pa je pihal tudi veter. V Punta Arenasu naju je oba s transportko skoraj odneslo. Zato pa je sedaj v Santiagu mirno in temperatura malo pod 30 stopinjami. Prav fajn poletje. Lep pozdrav vsem! Strmi | |
| 31.01.2008 | Čakanje na vreme | |
| Včeraj sta se Lovro in Matjaž povzpela v bazni tabor Nipolini z upanjem da neslednji dan napadeta Fitz Roy. V bazi sta si lepo uredila kosilo in nepridipravi oblaki, ki so se pripodili čez Cerro Torre jima niso bili po godu. V bazi sta srečala še Huberta in Siegriechta katera sta se ravno vrnila iz Rafaela. Po pogovoru z njima in njunih nasvetih je bila odločitev prava, da gresta nazaj v tabor De Agostini. Sedaj sta z baze odnesla vso odvečno opremo in si v Nipoliniju pustila samo opremo ki jo bosta potrebovala za vzpon. Danes smo se vsi skupaj vrnili v Chalten in prinesli odvečno opremo. Še danes se vračamo nazaj v tabor DeAgostini in čakamo na lepo vreme. Lep pozdrav Borisu, ki je že malce bolj severno od nas. | |
| 29.01.2008 | Fotke koncno v galeriji | |
|
| Ker so racunalniki v Chaltenu malo pocasni, sem uspel fotke nekoliko porihtati v El Calafatih. Cez dve uri grem v Puerto Natales, jutri v Punta Arenas, pa proti Santiagu in Aconcagui. Ales, Matjaz in Lovro so danes odsli nazaj proti stenam in bodo poskusali se kaj splezati nad ledenikom Torre. Vreme zgleda spet solidno in je skoda ostati v dolini. vso sreco trojici, ostalim pa lep pozdrav iz Patagonije! Strmina | |
| 28.01.2008 | Fotke reševanja | |
| 22. januarja se je zgodaj zjutraj na dostopu pod Ag. Rafael zgodila nesreča, ko je padajoče kamenje poškodovalo ameriško plezalko Rachel, zlomila si je nogo. Po prihodu v tabor Nipolini smo tudi mi štirje pomagali pri reševanju, Aleš, ki je tudi član GRS, pa je izdelal v taboru super nosila. Nošnje proti Chaltenu nas je odrešil helikopter, ki je proti večeru vseeno priletel na ledenik in pobral Rachel ter jo odpeljal v dolino. Kljub vsemu smo se kar matrali od petih do desetih zvečer, da smo dekle spravili na primeren prostor na ledeniku. V galerijo smo dodali nekaj fotk. | |
| 28.01.2008 | Fitz Roy padel, Cerro Torre se je upiral | |
| Včeraj zvečer smo prišli nazaj v Chalten, danes pa je sledil počitek po napornih dneh. Aleš in Matjaž sta 24. januarja po smeri Affanasief oz. Francoski smeri (VI+, pribl. 2000 m) v severozahodni steni steni priplezala na vrh Fitz Roya. Vreme sta imela super, prejšnji dan zjutraj sta krenila iz tabora Nipo Nino na ledeniku Torre, popoldan že pričela plezati, po bivaku pa sta bila nato na vrhu naslednji dan okoli šeste ure popoldan. Spustila sta se nazaj po smeri, še enkrat bivakirala in 25. januarja prišla nazaj v tabor. Boris in Lovro sta 24. januarja ob treh zjutraj krenila iz tabora, ki je približno na 1000 m, ter odšla pod Cerro Torre, splezala pribl. 400 m do Rame (V+, 50 st.) in nato še 11 raztežajev oz. pribl. 500 m smeri Via Kompressore. Težave se gibajo nekje do VI+, A1-A2. Ker nista našla primernega mesta za bivak, sta se spustila raztežaj nazaj in na majhni polici nekako uredila bivak in prespala. Zjutraj sta se povzpela nazaj in se pripravila za nadaljevanje plezanja, vendar je pričel pihati veter in vreme se je naglo slabšalo. Po raznih dilemah in oklevanju sta se nato odločila za sestop, kar je bila prava odločitev, saj se je nato res precej poslabšalo. Pozno popoldan sta prišla nazaj pod steno, kjer so ju pričakale zelo slabe razmere, sneg se je prediral čez kolena, plaz jima je odnesel palice, ki sta jih pustila spodaj, razpoke so bile precej širše... Strmina je še dobil en lep kos ledu v roko, naokoli je letelo vse, kar je bilo mogoče, zato sta bila kar vesela, da sta prišla nazaj na ledenik in v tabor. Pravzaprav smo vsi štirje prišli skupaj, kot dabi bili zmenjeni. Prespali smo še enkrat na ledeniku, naslednji dan pa proti Chaltenu. Fotke pridejo, jih je kar veliko. Strmina je danes šel še enkrat nazaj v tabor De Agostini, spakiral preostalo opremo in kmalu odhaja proti Aconcagui. No, v taboru se je še boril z mišjo, ki je napadla Alešev in Matjažev šotor, pa o tem več naslednjič. Vsi smo O.K. in tukaj doli je prav fajn. Celo toplo vodo imajo. | |
| 21.01.2008 | Idealno vreme | |
| Zjutraj nas je skoraj odpihnilo v Chaltenu. Sicer so nekateri pravili, da bo zdaj idealno vreme nekaj dni, običajno pa takšne govorice pomenijo prav nasprotno. Malo smo dodali fotk, nakupili hrane in pot pod noge spet nazaj v kamp pri jezeru Torre. Če bo jutri vreme solidno, gremo naprej pod stene. | |
| 20.01.2008 | Nazaj v Chalten | |
| Naša prva tura se je končala in pred dvema urama smo se prikotalili nazaj v Chalten. 18. januarja smo spokali opremo in se popoldan odpravili na ledenik Torre, kjer so tabori oziroma izhodišča za različne stene v bližnji in daljni okolici. No, blizu ni ničesar. Stene, ki so blizu, imajo tudi kakšnih 1000 m dostopa. Skratka, po dobrih petih urah hoje, tovorjenja, izgubljanja na ledeniku, iskanja primernih mest za bivak in še kaj, smo nekako prišli do tabora Polacos ali nekaj podobnega. Naslednji dan smo se odločili, da gremo nekaj lažjega in krajšega v stene nad ledenikom oziroma taborom, pa smo si izbrali Ag. Rafael in smer Anglo-Americano. Po dobrih treh urah dostopa, ki je bil zmes hoje, lahkega plezanja po skalah ter po snegu, smo se prebili do stene. Iz bivaka smo krenili komaj ob pol desetih dopoldne, plezati pa smo priceli ob enih. Spodnji del smeri je bil lahek, potem pa smo mi seveda izbrali eno varianto, ki gre po kotu na desni strani in ni prav prijazna. Ocena bogve kakšna, varianta pa je značilna po tem, da ima O.W., se pravi odprto poč dva raztežaja, najtežje pa je tik pod robom. Brrr! No, nekako smo se prebili preko. Prvi smotan raztežaj smo nekako zlezli, čeprav nobenemu ni jasno, kako se je zgnetel po poči, kaminu al kaj je že bilo tisto. Zgornji raztežaj je po krajšem obotavljanju zlezel prvi Matjaž, potem pa smo se vsi čez tisto varovali od zgoraj, da ne bi imeli še kakšnih čudnih prigod. Ura je bila že kar pozna. Varovanja na najtežjem delu seveda ni mogoče namestiti. Ker smo bili pozni, smo se odločili, da s škrbine, kamor smo priplezali po šestih dolgih raztežajih splezamo desno na stranski vrh in se spustimo nazaj navzdol. Preplezali smo okoli 400 m smeri oziroma dobrih 300 m višine, ocena nekje med 6a in 6b. Do pravega vrha so bili še štirje raztežaji - dva lahka in dva težka, preko katerih se je takrat spuščala ena trojna naveza, ki pa je startala že zjutraj ob treh iz tabora. Spustili smo se dol, sestopili tistih 1000 m in v temi prišli do tabora. Hrane smo imeli bolj malo, v steno smo šli brez zajtrka, zvečer nekaj juhic. Po prespani noči smo shranili opremo in se odpravili nazaj v kamp De Agostini pri jezeru Torre in nato dalje v Chalten. Tuširanje, pivo, hrana še pride. Pa fotke tudi. | |
| 17.01.2008 | Chalten | |
| Avtobusi nimajo več redne linije zato smo vceraj prvič zanesli manjši paket opreme proti baznemu taboru De Agostini. Vreme imamo trenutno čudovito in včreaj smo že občudovali Cerro Torre in Fitz Roy v lepoti zahajajočega sonca. Danes nam bosta dva pubeca zanesla se nekaj odvečnih kilogramov pod hrib potem pa se bo zacelo spoznavanje Patagonskih razsežnosti. Na poti smo srečali že kar dva Slovenca. Slovenec je bil popotnik izpod Aconcague, najbolj pa nam je bila zanimiva SLO deklica Mateja v baznem taboru katera nam pazi opremo. Sedaj gremo naprej malce višje kjer ni več elektronske civilizacije tako da pozdrav do naslednjič. | |
| 14.01.2008 | Puerto Natales | |
| Letalo nas je transportiralo na jug sveta oziroma v Punta Arenas. Naslednji dan smo si namocili noge v Magellanovem prelivu, ki povezuje Atlantik in Pacifik, popoldan pa nadaljevali voznjo proti patagonskim goram. Z avtobusom smo se peljali v Puerto Natales, simpaticno mestece blizu nacionalnega parka Torres del Paine. Imeli pa smo majhno tezavo, ker za naslednji dan ni bilo nic prostih mest na avtobusih za El Calafate. Pa smo ostali in si privoscili jahanje s konji po bliznjih hribih. No, nase jahanje se sprevrglo v prave konjske dirke, od katerih se danes cutimo posledice. Bilo pa je fajn. In potem smo dobili karte za avtobus proti nasemu cilju. | |
| 11.01.2008 | Kratke hlace | |
| Danes so prispeli se ostali trije junaki in smo vsi na kupu, da se vsa zadeva lahko pricne. Za zacetek smo se odpravili na morje oziroma bolj natancno v Valparaiso in Viña del Mar. Morje mrzlo, tam nekje 15 stopinj, sonce vroce, sicer pa smo se malo borili z valovi, ki so kar veliki, polezavali, da dobimo malo barve, se sprehodli, spili kaksno pivo in nazaj v Santiago. Pravi turisti, sicer pa je zdaj tukaj visoko poletje, na plazi pa je videti marsikaj. Jutri spakiramo dokoncno in zvecer z letalom poletimo v Punta Arenas na koncu Juzne Amerike, potem pa nas caka dva dni voznje do nasih hribov. Se prej gremo mimo Torres del Paine, kjer so tudi super stene. | |
| 10.01.2008 | Odhod trojice | |
| Danes so se na južno poloblo odpravili še Matjaž, Aleš in Lovro. Strmina jih že čaka v Santiagu v kratkih hlačah. | |
| 09.01.2008 | Pozdrav iz Santiaga | |
| In zadeva se je pricela. Matjaz me je zapeljal na Dunaj, Delta Air pa dalje v Atlanto in Santiago. Skoraj 20 ur poleta in se malo cakanja. No, do Atlante sem bil v poslovnem razredu, kar sploh ni slabo, so prodali prevec kart za ekonomski razred. Jasno, da so morali mene prestavit na boljse, koga pa bi!? V Santiagu je poletje, okoli 30 stopinj, se kar znosno. Letalske karte za naprej so zrihtane in placane, samo da se ostala trojica pride. Pozdrav vsem iz juznoameriskega poletja! Boris | |
| 09.01.2008 | Odhod zadnjih | |
| Danes pijemo še zadnje pivo...da ne pozabimo Shark Wodke Jutri pa kdovekje... | |
| 01.01.2008 | ||
| Vsi člani odprave želimo vsem alpinistom in plezalcem veliko nasmehov in stiskov rok na vrhovih, veliko čudovitih razgledov ter predvsem varen korak! Naj se vam zgodijo nove in zanimive zgodbe! Hvala tudi vsem, ki ste nam pomagali tako s finančnimi sredstvi, kakor tudi z opremo ali na kakšne druge načine, da se lahko odpravimo na pot! Cerro Torre, Fitz Roy… PRIHAJAMO! Aleš, Boris, Matjaž & Lovro | |
| 30.12.2007 | Zadnje priprave | |
| Vsi štirje smo se pred novoletnimi prazniki potepali po ledu v Logarski dolini in Robanovem Kotu, kjer je končno zaledenela lepa vrsta slapov. Matjaž in Strmina sta občasno obiskala tudi plezalno steno v Grazu (City Adventure Center Graz), kjer se je možno zelo dobro pretegniti. Pa stopili smo celo na smuči (ali bord), čeprav snega ni prav hudo veliko. Počasi dajemo na kup opremo, ki jo bomo vzeli zraven na pot. Sicer gremo v Južno Ameriko komaj naslednje leto, vendar pa je to že čez nekaj dni. | |
| 16.12.2007 | Ogrevanje... | |
| Kozjaški ferajn je imel pod Vršičem zaključek leta. Matjaž in Strmina sta se v soboto potepala nad Vršičem - Butinarjeva grapa gor in Pripravniška grapa dol, v nedeljo pa sta preplezala Centralni slap pod Prisojnikom (WI 5, 200 m). Od spodaj osrednja sveča sicer ni zgledala prespektivna, vendar se je nato Matjaž nekako pripraskal preko. Za njim še Strmina: »Malo me je navilo, pa fejst zanohtalo. Al obratno!?« Led je bil kar dober, fanta pa zadovoljna. | |
| 10.12.2007 | Letalske vozovnice | |
| Končno smo dosegli prvi cilj naše odprave – plačilo letalskih vozovnic, ki smo jih kupili preko poslovalnice Globtoura v Mariboru. In še datumi poletov. Prvi gre na pot Boris Strmšek in sicer 8. januarja, ostali trije mu sledijo 10. januarja. Letimo iz Dunaja v Atlanto (ZDA) in dalje v Santiago (Čile), naš prevoznik bo Delta Air. Iz Santiaga nadaljujemo pot 12. januarja z letalom do Punta Arenasa, naslednji dan pa z avtobusom čez čilsko-argentinsko mejo v Calafate in dalje v Chalten. Boris se vrača 30. januarja v Santiago, od koder nadaljuje pot z ekipo slovenskih gornikov, katerih cilj je najvišji vrh Andov in obeh Amerik Aconcagua (6.960 m). V Slovenijo se vsi skupaj vračajo 26. februarja. Aleš, Matjaž in Lovro se vračajo v Santiago 9. februarja, naslednji dan zvečer pa nadaljujejo pot proti domu, 12. februarja pa bodo že na domačem pivu. Naš naslednji cilj – nabava opreme in pakiranje je v teku. | |
-mala.jpg)
-mala.jpg)
-mala.jpg)
 El tiempo |
 |
Diseñado por Bran©o |