Zimovanje na Pokljuki

Letos smo se odločili, da se za spremembo na zimovanje odpravimo nekam, kjer bo sigurno dosti snega. Odločili smo se za Pokljuko...

Zimovanje na Pokljuki
5.– 6. februar 2005

Letos smo se odločili, da se za spremembo na zimovanje odpravimo nekam, kjer bo sigurno dosti snega. Odločili smo se za Pokljuko. Zimovanja se je udeležilo 26 otrok. Za njihovo dobro počutje smo skrbeli: Ančka, Biba, Peter Ferk, Jure Gostenčnik, Silva Grm, Andrea Pavlin, Jan Pintar, Ines Polak in Peter Šiljak.

…Kot je že v moji grdi navadi so še večer pred odhodom potekale velike priprave na zimovanje (oblikovanje čarovniških klobukov, miksanje muzike za čarovniško zabavo,…) tako, da je za spanje ostalo bolj malo časa. Kljub temu sem bila zjutraj naspidirana od vzdušja, pričakovanja in seveda od pravega čaja. Pa še dober občutek sem imela, da nisem ničesar pozabila.
Jutro je bilo mrzlo. Z dnem se je prikazalo sonce. Pot na Pokljuko mi je bila, zaradi pogleda na s soncem obsijane gore, kljub tri urni vožnji lepa. Otrokom je bilo malo dolgčas. Hoteli so gledati filme. Na srečo smo imeli samo »Kill Billa« in so se morali zadovoljiti z družabnimi igrami.
Na Pokljuki smo bivali v prostorih Slovenske vojske, ki jih le ta oddaja v civilne namene.
Ob nastanitvi so najmlajši otroci potrdili teorijo, da smo se razvili iz opic. Skakali so po posteljah, po omarah, v glavnem samo tla, kar sem si najbolj želela, jim niso bila všeč. Po zdravem, domačem kosilu (kislo zelje, ajdovi žganci in pečenica), ki pa predvsem ni napolnilo trebuščkov naših otrok - tudi zaradi tone zaužitih sladkarij -, smo se odpravili na sneg. Snega veliko, vendar bolj malo primernega za izdelavo igluja, še z luknjami je bilo težko. Pozno popoldan smo se odpravili na progo za žaklanje, ki si jo je zamislil Jure. Neslo je ko šus. Ko se je začelo temnit, smo prižgali bakle. Ampak namesto razvoja večera v noro žaklanje se je pričelo »baklanje«. Nakar je vse začelo zebst in z baklami smo se odpravili nazaj v vojašnico. Še posebej ponosno je baklo nosil naš najmlajši, Lukičev Matevž.
Po večerji smo se vsi udeležili čarovniške zabave, ki pa na žalost ni izpadla kot sem pričakovala. Zanimive pa so bile igre po čarovniški zabavi: pantomima, gnilo jajce.
Proti deseti smo otroke spravili v postelje. Sama sem se ukvarjala z najmlajšimi, ki so bili kot živo srebro. Na njihovo željo sem jim povedala pravljico o brokoliju, nakar so hoteli pripovedovat še oni. Začel se je maraton takšnih in drugačnih zgodbic o brokoliju. Sem samo sedela, jih poslušala in bila preprosto doma. Takšni trenutki so pogon za nove izlete, zimovanja, taborjenja.
Nedeljsko jutro bilo je mrzlo in sončno. Najmlajši so imeli v glavi še vedno brokoli, pridružili pa so se mu še malencani in korenčki. Ko se je malo segrelo smo odšli na izlet na Uskovnico. Ob poti smo opazovali državno prvenstvo v biatlonu. Moji najmlajši so bili tako leni , da se jim še stat ni ljubilo, kaj da bi še hodili. Ugotovila sem, da če začnem pet ono Avsenikovo »Na Roblek bom odšel…«, vsi pobegnejo. Tako smo nekako prispeli na Uskovnico.
Nazaj grede je bilo veliko lažje, ker so bili lačni. Pred kosilom smo si ogledali še pustno obarvani »Euro sank« in ugotovili, da si lahko kar precej stvari namontiraš na sanke in se, sicer s težavo, s tem tudi pelješ. Po kosilu smo vse spakirali, pospravili in končno smo bili vsi na avtobusu. Vendar le nekaj minut. Zaradi biatlonske tekme, je bilo na Pokljuki veliko ljudi in nekateri med njimi so prav nerodno parkirali. Ročno smo morali prestaviti kakšnih deset avtomobilov, šofer Dušan pa je uporabil vse svoje vozniške spretnosti, da smo se lahko prebili naprej. Ob tem so se Gorenjci izkazali za prave riti! Iz kolone, ki se je počasi nabrala za nami, se je ojunačil samo en Gorenjc in nam priskočil na pomoč. Pot domov je minila v znamenju spanja in otroškega humorja: Jan je bil imenovan za »tistega s samurajskim čopkom, Silva je »varnostnik, ki ustavi veter«,…
…da pa ne bom vedno pisala samo jaz…

takole je del zimovanja videl osemletni Matic Volk iz OŠ bratov Polančičev :

Da se starši ne boste prestrašili bom tole pisanje opremila s pojasnilom!
No ta streha je prekrivala les, ki se je sušil in je bila res nizka!! Otroci so skočili z višine manj kot meter v napihan sneg. Špičaste ledenke so bile ledene sveče, ki so na eni strani visele iz te strehe.

Sedaj pa si oglejte še nekaj utrinkov iz zimovanja:

Besedilo in fotografije: Silva Grm
Risbe: otroci iz planinskega krožka na OŠ bratov Polančičev