Kun, 2005

Potovanje od Leha do Kargila je trajalo dolgih 11 ur z avtobusom. Naslednji dan smo se vozili še dodatnih 8 ur, prespali v šotorih in dan kasneje odpešačili v bazni tabor. Pot je trajala približno 8 ur. Postavili smo bazni tabor (BT) in določili ekipe za naskok na vrh.

1: Damjan, Matjaž, Aleš, Vlado
2: Boris, Stanka, Jure, Dušan
3: Karmen, Mateja, Tatjana, Iztok
4: Tone, Fredi, Bogdan, Rok

Naslednji dan so tretja in četrta ekipa odnesli potrebno opremo v tabor I in ga postavili na višini 5.400 m. Po opravljenem delu so se vrnili v bazo. Nekaj pozneje sta v tabor I prišli tudi prvi ekipi, ki sta tam prespali. Zjutraj so se vsi razen Dušana (slabo počutje) odpravili proti taboru II. Tabor II smo postavili na višini 6.080 m po dobrih 9 urah garanja.

Naslednje jutro sta Damjan in Matjaž startala okoli 6 ure. Nekaj pozneje sta jima sledila še Stanka in Vlado. Po opazovnju težav prvih pri plezanju na greben, se je Stanka odločila za povratek v tabor I. Vlado jima je sledil in kmalu ga je dohitel tudi Boris. Tudi onadva sta kmalu opustila namero priti na vrh v tem poskusu.
Po 11 urah mukotrpnega plezanja in garanja med nevarnimi seraki in razpokami
sta Damjan in Matjaž na veselje vseh nas končno dosegla vrh 7.086 m visokega Mount Kuna. Kljub veliki utrujenosti sta se vrnila v tabor II zelo hitro. Za sestop sta porabila samo 3 in pol ure.

Ker smo dobili vremensko napoved, ki je obetala znatno poslabšanje, smo se v bazi odločili, da ne bomo več poskusili vzponov na vrh. Zato se je tudi ekipa tri, ki je prespala v taboru I odločila, da sestopi. To jutro so tudi tabor II pospravili in opremo prinesli do enke. Isti dan smo iz baze krenili v tabor I tudi preostali člani odprave z namenom, da pomagamo odnesti z gore vso opremo. Kmalu se je odločitev pokazala za pravilno, kajti vreme je že začelo kazati zobe. Pri podiranju tabora I je že rahlo snežilo in preko sedla so se vlekle megle. Večina je zapustila tabor I, nekaj pa nas je počakalo Aleša in Matjaža. Aleš se je odločil pri povratku povzpeti še na približno 6.600 m visok White Niddle, kar mu je seveda uspelo. Matjaž ga je čakal na ledeniku, da skupaj sestopita preko nevarnih predelov.

Dušan je iz tabora ena odsmučal skoraj do baze. Smučal je približno 650 višinskih metrov.

Naslednji dan je bil dan za počitek in urejanje opreme.

Dan pozneje se je Dušan odpravil na ledenik pod goro Z 1 in opravil turni smuk. Največja naklonina je znašala okrog 45 stopinj. Presmučal je 450 višinskih metrov med ledeniškimi razpokami. Pri povratku v tabor je že lepo deževalo.

Naslednji osmi dan nas je dež namakal cel dan. Pošteno se je tudi ohladilo. Nato smo preostale dneve preživeli v glavnem v BT. Opravili smo nekj vzponov na bližnje vrhove. Edino Aleš se je odločil za bolj konkreten vzpon na bližnjo 5.350 m visoko goro in jo poimenoval Peak Boza (bozha).

Končno je prišel tudi zadnji dan našega bivanja v pod goro in z veseljem smo
se odpravili proti dolini drugačni hrani nasproti.

Odpravarski del smo končali vsi živi ter zdravi, pa tudi dobre volje nam ni zmanjkalo.