Konec poletja 2007 sva obiskla Indijo, natančneje himalajske gore na severu države Himachal Predesh, dolino Miyar. Nad dolino se dvigajo do tisoč metrov visoke granitne stene. Vrhovi, mnogi še neosvojeni pa segajo preko 6000m. Najin cilj so bili zahtevni prvenstveni alpski vzponi.

Vreme na odpravi ni bilo idealno. V stenah se je kopičil sneg, ki razen v nižjih prisojnih stenah ni izginil tudi v krajših obdobjih lepega, a zelo hladnega vremena. Po lažjem aklimatizacijskem prvenstvenem vzponu Toro Ridge (V+, 300m, 450m dolžine) na Toro Peak (cca. 4850m) in vzponu na estetsko dovršen ter še neosvojen vrh Korklum Gou-Window Peak (cca. 5600m), po smeri Shangrila Ridge (VII, R, 600m, 900m dolžine) sva želela preplezati še prvenstveno smer v mogočnem in impresivnem stolpu Neverseen Tower. Le-ta po imenu, izgledu in zahtevnosti spominja na pakistanski Nameless Tower. Žal se je najina želja v danih pogojih (zasnežena stena, temperature krepko pod lediščem) izkazala za neprimerno. Zato sva svoje plezalno avanturistične načrte preusmerila v nižje, sončne ter kopne stene in preplezal še dve prvenstveni smeri: Trident Ridge (VII/VII+, 500m, 1000m dolžine) na še neosvojeni Premsingh Peak (cca. 5200m) in Lufoo Lam-Windy Way (VII+, 350m, 400 dolžine) na Davids 62 Nose (cca. 4950m).

Kljub dokaj »zimskemu« vremenu sva uspela preplezati štiri prvenstvene smeri in osvojiti dva deviška vrhova. Pogoji za plezanje višjih sten, še posebej v hitrem alpskem slogu (ki sva ga načrtovala) žal niso bili ugodni.