|
|
Tura: Planica - Pokljuka (PP), 1. in 2. del |
| | |
Kdo | GDPR |
Datum | 23.07.2016 |
Gora, gorstvo | Julijci |
Država | Slovenija |
Višina | 1850 m |
Trajanje | 9 ur |
Vrsta ture | zahtevna kopna tura |
Št. udeležencev: | 3 | Udeleženci | Juš Avguštin (PD Radovljica), Jure Čokl (PD Ljubljana Matica) | Funkcija | udeleženec |
Način | skupina |
PP - rdeče pike Po Gamsjih rižah
Tamar
| Komentar Pa mi je le uspelo videti, kaj sta uspela v 70. letih prejšnjega stoletja moj dedek Dušan Vodeb in njegov alpinistični kolega Uroš Župančič - Žuro, povezati v celoto. Pot PP namreč, ki vodi iz Planice na Pokljuko.
Da mi je bilo to omogočeno, sta pa zaslužna en veliki zaljubljenec v PP, Juš, in drugi mogoče čisto malo manj zaljubljen v PP, vendar velik ljubitelj gora, Jure. Kriva sta pravtako, da je bila PP tema meseca v Planinskem vestniku (10/2015) in da se je zgodilo predavanje na temo PP v Planinskem muzeju Slovenije v Mojstrani (27.5.2016).
Izbor etap, katere naj bi prehodili, sem prepustil njima, saj je zame to čisto novo in kaj več informacij kot opisov iz knjižice o PP niti nisem imel.
Izbrala sta, za moje pojme najboljše, tam kjer se vse skupaj začne. V Planici. Prvo etapo PP. Prepustila sta mi vodenje oz. iskanje markacij oz. logiko PP, kaj ta pot sploh je, komu in čemu je namenjena. Vsekakor ne vsakomur! "Iskanje" prve markacije na balvanu je nakazalo pot po stari lovski poti, ki se višje priključi na označeno planinsko pot. Pot se strmo vzpenja skozi gozd pod Poncami, do Glav, kjer za njimi zavije v levo in se složno spušča skozi gozd, ruševje in preko melišča do koče v Tamarju.
Kakšna etapa. Ves čas sem se spraševal, kako sploh priti na idejo in seveda kako fizično povezati te potke, ki sta jih dedi Dušan in Uroš. Najverjetneje z enormo količino entuziazma, ljubezni, predanosti,... Z železno voljo, ko sta nič kolikokrat naletela na "slepo" pot in se vračala nazaj ter tuhtala kako naprej. Imela sta čas oz. sta si ga vzela in ob tem spoznavala, da sta neokrnjena narava in mir tukaj zgoraj doma in sodelujeta z roko v roki.
Enako sem doživljal jaz štiri desetletja kasneje. Užival sem v vsakem prehojenem metru poti.
Pri koči v Tamarju se 1. del PP-ja konča. Malo smo postali in se nato odpravili 2. delu naproti. Gamsove riže, kot sta jo avtorja poimenovala, se prične in konča v Tamarju. Od koče se počasi vzpenja do sten Roba Velike Dnine. Dostop je kr utrujajoč, saj poteka skozi ruševje in preko melišča. Pot se nato obrne v levo in preči pod stenami Travnika in Velike Mojstrovke ter se pod Slatnico priključi na markirano planinsko pot, ki pelje do koče v Tamarju.
Kako genialno sta povezala ta del je moč videti komaj, ko si na poti sami. Nikjer višje in nižje ni moč prečiti tega ostenja. Pot je zahtevna. Ne toliko tehnično kot je fizično. Kamnine so krušljive, potreben je zelo stabilen korak. Da o razgledih na Tamar sploh ne govorim. To priča tudi število naših postankov, ki so bili vse pogostejši. Ko zdaj pogledam nazaj bi naredil še kakšnega več!
To je resnično pot kjer je čas nepomemben. Tudi v 21. stoletju!
Iz tega razloga se že veselim preostalih delov PP-ja in novih spoznanj o nastajanju PP, lepotah te poti in še česa. |
|
|
|
|
Zadnji alpinistični vzponi člana |
Zadnje športne smeri člana |
|