Smer: Zimski pristop

Več fotografij >>

Dom pod Storžičem - Žrelo - Zahodni greben - vrh - Škarjev rob - Dom pod Storžičem. Vzpon je trajal 5 ur, skupaj s sestopom do koče pa približno 8 ur. Tura se je dejansko začela že dan prej, ko sva po neuspešnem dostopu do koče z avtom morala kar po klasično zavihteti na rame nahrbtnike in se pred spanjem med pojenjajočim sneženjem še malo sprehoditi. Pri koči naju je čakalo neljubo presenečenje, če že ne šok, ko sva ugotovila, da je koča temna in od zunaj zaklenjena. In to kljub tisti dan trikratnemu usklajevanju z oskrbnikoma, če bi se vendarle dalo do nje pripeljati z avtomobilom, če je koča odprta, če je treba kaj rezervirati in tako dalje. Skratka, kljub najinemu prepričanju, da je jasno, da prideva gor, to oskrbnikom očitno ni bilo jasno, saj je, kot sva kasneje ugotovila, malo pred najinim prihodom glavni gazda zapustil kočo in šel v dolino. No, potem pa sva malo telefonirala, padlo je nemalo hudih besed po telefonu, oskrbnik pa se je jako izkazal in prišel v manj kot 20 minutah nazaj gor. Nato pa smo ob dobri jedači in pijači pomirili strasti, tako da...na koncu...vse pohvale prijaznemu oskrbniku, ki, mimogrede, tudi res zelo dobro kuha. Koča je bila fajn zakurjena; spanje v dodeljeni, sicer menda res najbolj topli sobi, bi bilo prav komot tudi brez spalk, kateri sva, resnici na ljubo, po nepotrebnem nosila gor. Malo po osmi sva po zajtrku krenila v čudovito jasno in hladno jutro in svežo belino nekajcentimetrskega snega od prejšnjega dneva. Pod Žrelom, ko se pot obrne na strmo, sva pospravila palice in se postavila bolj kot ne na vse štiri. Bila je potrebna dokajšja previdnost, saj je sneg padel na spodaj kopna tla. Za dereze ni bilo, brez njih pa je bilo treba toliko bolj previdno stopati na skale. Že nad prečnico v Žrelu sva nenadoma naletela na čisti požled pod snegom, seveda še vedno brez derez. Ni bilo fajn; po zajlah je še šlo, nad njimi, do prvega solidno ravnega prostora, pa je bilo prekleto neugodno. Spet šola za drugič, da je morda kljub kopnemu pod nekaj centimetri snega vredno začeti razmišljjati o derezah malo prej. No, z derezami je bilo pa fajn. Tudi snega je bilo z višino vse več, tako, da je bilo vse manj škrtanja pod nogami. Na flankah pod škrbino, kjer so se začela obsežnejša snežišča, sva poprijela še za cepin, le malo pod škrbino, v strmem delu, kjer je za nekaj metrov zmanjkalo zajl, pa še za drugega. Ves čas vzpona sva, sicer v senci, uživala v razgledih na obsijane in pobeljene hribe, ki so se z vsakim višinskim metrom bolj odpirali iznad okoliškega sredogorja; najprej Košuta, nato vse bolj tudi Julijci in nazadnje seveda Očak. Zajle so bile večinoma zunaj, le na dveh odsekih delno prekrite. Na drugi strani grebena pa fantazija. Sonce in kič. Pa vendarle dovolj hladno, da se sneg ni ojužil in je bil prvotni strah pred coklami čisto odveč. Je pa divje izgledal tisti greben naprej vse do vrha v daljavi, ki ga spočetka sploh ne vidiš. Po kratki malici in ko so se rokavice odtalile, sva šla naprej. Pot je lepo speljana, kljub jako divjemu videzu tehnično ni bila pretirano zahtevna, je pa bila potrebna dobra mera previdnosti, saj je bilo velikokrat potrebno poplezavati med skalami, si pomagati z njimi, pa malo s cepinom... Zanimivo in lepo. Vsakič so mi na severni strani grebena rokavice na rokah zmrznile, na južni pa se spet odtalile. Tako znova in znova. Obojne zajle na grebenu so bile v celoti zunaj. Med potjo sva opazovala samotnega popotnika, ki je sestopal s Storžiča na južno stran; kasneje sva v vpisni knjigi videla, da je bil razen naju verjetno edini tisti dan na vrhu. Tudi sledi ni bilo videti drugih. Po malici na vrhu (jebeštrga, človek bi pomislil, da sva kar naprej malicala) in nekaj fotografijah pa hajdi v dolino. Žleb proti Škarjevemu robu je bil tako trd, da sploh ni bilo mogoče zapičiti več kot nekaj centimetrov okla. Zajle so samo na dveh mestih pokukale izpod beline, sicer pa vse krasno zalito. Po mojem idealno za kakšnega dobrega smučarja. Ki si upa, seveda. Midva sva ves čas sestopala kar rigverc. No, potem sva pa prišla po prečnici na škrbino v grebenu Škarjevega roba. In se nemalo čudila, kako dalje. Neke spihane stopinje so strašno divje izgledale malo pod grebenom; tam, kjer bi odletel naravnost v Peto žrelo. Najprej sem celo razmišljal, da bi poskusila sestopiti kar v Peto žrelo, a sem se bal, da so lahko v njem kakšni nezaliti skoki, glede na to, da je bilo snega bolj malo. Zato sem izbral tretjo varianto, na enem mestu zajahal greben in se prebil nekaj metrov višje, kjer se začnejo malo manj strma snežišča proti levi pod grebenom. Ves čas me je nervirala misel, da morda gre prava pot po grebenu; markacij za škrbino sploh ni bilo videti, kaj naju čaka v nadaljevanju, pa seveda tudi nisva mogla vedeti. Nekoč sva sicer že hodila tam poleti, a takrat seveda nisi pozoren, itak sploh ne opaziš, da je kaj drugega kot udobna pot...potem se pa pozimi na istih krajih nemalo čudiš. No, ko se je zadeva sčasoma vse bolj položila, sva že zelo blizu točke, na kateri se pridružiš spodnjemu delu grebena, ki postaja že bolj sleme, ugotovila, da sva spet naletela na neke spihane sledi in celo..markacijo. Torej zdaj veva, da pot ne gre po grebenu, ki je, ko pogledaš od spodaj nazaj...jako neprijetno videti. No, in tako je nenazadnje napočil tudi čas, da sva lahko pospravila deereze in cepine, spet jedla, seveda spila tradicionalno pivo in se spustila do koče z obvozom mimo spomenika umrlim gornikom. Turo sva zaključila ob pivu in čudoviti oskrbnikovi pogostitvi na bajti, se spustila še do avta in nazaj v sivi mestni vsakdan. V celoti se mi je zdela tura kar resna, vendar ena najlepših tur, kar sem jih pozimi prehodil. Snega je bilo malo, vendar je bil na bolj strmih delih zelo dober. Težave se mi na koncu koncev niti niso zdele tako zelo velike, vendar pa se mi je zdela tura psihičn kar naporna, saj od vstopa v žleb Žrela, kjer sva pospravila palice, pa do položnejšega slemena v Škarjevem robu, ko sva jih spet vzela, koncentracija praktično ne sme pasti. Zahodni greben je izgledal jako divje, vrh pa zelo daleč za grebenom, ki od daleč zgleda prav neprijetno. Pri tem pa seveda zavedanje, da bi bil povratek skozi Žrelo precej neugoden. (Malo sem vmes že gledal, če se bi v sili po kakšnem žlebu dalo sestopiti proti jugu). Vendar pa je pot ves čas tako speljana, da se kljub vnaprej čudnemu izgledu venomer najdejo lepi in čisto solidno preplezljivi prehodi. Za nemalo presenečenja je poskrbel tudi sestop; najprej s trdim žlebom, nato pa s šokom na škrbini Škarjevega roba, kjer zadeva sploh ni več izgledala enostavno in vabljivo. Tudi to se je potem izkazalo kot čisto solidno obvladljivo, je pa do konca obstal neprijeten občutek, da morda nisva na pravi poti in da naju lahko preseneti še kakšna svinjarija. No, pa je bil strah k sreči čisto neutemeljen.