Predgovor

Prvič sem obiskal Tulove grede kot mladostnik in se takoj zaljubil vanje. Pokrajina, kjer se pnejo drzni skalni stolpi, je nekaj posebnega. K njeni raznolikosti prispevajo tudi čudoviti travniki. Ne čudim se, da so ustvarjalci Vinetouja za kuliso izbrali prav Tulove grede.

Plezanje v Tulovih gredah je meni vedno mejilo na pustolovščino. Opisov zanj ni bilo, moral si najti dostop do smeri, slediti poteku smeri, še posebej v lažjih smereh, kjer ni bilo veliko klinov. Že v začetku osemdesetih je bilo preplezanih nekaj zahtevnejših smeri (do šeste stopnje in več), prave zahtevne smeri pa so preplezali plezalci šele konec tistega desetletja.

Sredi osemdesetih let sem se odločil, da bom za to območje v samozaložbi izdal plezalni vodnik, saj se je nabralo dovolj smeri. Podatke sem zbiral še kasneje, saj se je tam plezalo do začetka devetdesetih. Potem se je zgodilo nepredstavljivo - vojna. Nekdanji sosedje so postali najhujši sovražniki. Tulove grede so bile nekaj časa mejno območje, ki je ločevalo dva naroda v eni državi. Na tem območju so potekali tudi boji, predvsem obstreljevanja, ob umiku pa je za srbsko vojsko ostalo tudi nekaj protipehotnih min.

Do danes je območje že dobro očiščeno protipehotnih min, še posebej na območju normalnega pristopa na vrh. Z južne strani pa predstavljajo problem neeksplodirani minometni projektili, ki so padli v položne in travnate predele stene.

Ker so nekateri alpinisti in plezalci v zadnjih letih nekajkrat obiskali območje in plezali tukaj, sem se odločil, da objavimo podatke o tem, kaj je bilo že preplezano in kaj ne. To smo dolžni vsem, ki so v teh stenah pustili najlepše spomine in čudovite smeri. Odločili smo se za pripravo brezplačnega in vsem dostopnega spletnega vodnika. Vodnik ni povabilo k plezanju na tem območju, ampak le temeljna informacija o tukajšnjem alpinističnem dogajanju. Pričakujemo, da bomo tudi z vašo pomočjo zbrali še kakšne podatke, predvsem pa, da bomo lahko sproti opozarjali na nevarne predele.

Opravičujem se tudi, da smo zaradi časovne stiske uporabili nekaj lepih posnetkov s spleta. Z veseljem bomo objavili imena avtorjev ali posnetke, če bodo avtorji to zahtevali, tudi odstranili s spletne strani. Obiskovalci se moramo zavedati tudi tega, da so Tulove grede na območju Nacionalnega parka Južni Velebit. To pomeni, da bi se morali pred plezanjem in opremljanjem novih smeri najprej posvetovati z upravo Parka. Vodnik smo skrbno pripravljali z željo, da bi obiskovalcem olajšali gibanje po Tulovih gredah in ga naredili varnejšega. Vsak sam pa se bo moral odločiti, koliko je pripravljen tvegati za obisk tega čudovitega koščka sveta.

Tone Golnar, januar 2016

Opis območja

Tulove grede 1120 m so skalni masiv v grebenu Velebita vzhodno od prelaza Mali Alan. Na jugozahodno stran pada do 300 metrov visko ostenje, ki ga oblikuje monolitna in od vode razbrazdana čvrsta apnenčasta kamnina. Na severni strani je stena neizrazita in jo sestavlja več stolpov.

Zaradi večletne alpinistične neaktivnosti ki je sledila minuli vojni, se je ponekod v steni razbohotilo zelenje, ki pa zaenkrat še ne predstavlja ovire plezalcem.
Posebni čar masivu dajejo zanimive skalne oblike glavne stene in nekateri bljižnji stolpi, ki so burili domišljijo prvim obiskovalcem. Tukaj so snemali tudi filme o indijanskem poglavarju Winetuju, po knjižni predlogi Karla Maja, ki je razvnemal domišljijo generaciji petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja.

Posebej lepo je opazovati ostenje ob sončnih zahodih, ko se sicer pretežno bela skala odene z oranžnim pokrivalom.

Najprimernejši čas za obisk Tulovih gred je od zgodnje pomladi, ko je cesta že prevozna do pozne jeseni.

Možnosti dostopa

Izhodišče za vzpone v Tulovih gredah je vetrobran na prelazu Mali Alan. Do tja se lahko pripeljemo z Ličke ali morske strani.

Z Ličke strani je izhodišče Lovinac, do koder se pripeljemo po stari asfaltirani cesti od Gračca ali od Gospiča. Od Lovinca še nekaj kilometrov naprej do vasi Sveti Rok. Če se peljemo po avtocesti Zagreb - Split zapeljemo ven pri izvozu za Sveti Rok. Dalje po makadamski cesti do prelaza Mali Alan.

Z morske strani je izhodišče Obrovac oziroma Zaton Obrovački. Od tod se peljemo še nekaj kilometrov po asfaltirani cesti do Jasenic. Od tukaj dalje se peljemo po makadamski cesti do tunela Sveti Rok, nad njim pa se priključimo stari avstroogrski cesti. Po njej se po nekaj kilometrih pripeljemo na prelaz.

VARNOSTNO OPOZORILO

Nekaj pomembnih napotkov za varno gibanje:

Ker je bilo to območje med vojno do sredine devetdesetih let mejno, obstaja možnost, da so ponekod ostale protipehotne mine. Največ naj bi jih bilo na severni strani, vendar so območje okoli markirane poti na vrh pred kratkim očistili, zato je gibanje tam sedaj varno. Še bolj pa moramo biti previdni tudi pri gibanju po ostalih predelih Tulovih gred. Razen protipehotnih so tu še mine (projektili) raznih strelnih orožij (minometi), ki na dotik niso nevarne.

Odstvetujemo kakršnokoli odstopanje od opisanih cestnih povezav in dostopov. Posebej odsvetujemo vožnjo po bljižnjicah in stranskih cestnih odcepih, zlasti, če so ob cesti opozorilne table za mine. Prav tako odsvetujemo hojo izven ceste, razen po markirani poti od vetrobrana v Zubov dolac oziroma Dolac pod Tulom.

Za večjo varnost lahko najamemo tudi vodnika v Maslenici (Tomislav - kontakt z njim lahko uredijo v gostilni Rajna v Starigradu), ki nas bo varno vodil po markirani poti in nam bo še kaj povedal o dogajanju med minulo vojno, saj je služil domovini na tem območju štiri leta.