Peru, 2013

Preplezali smo namreč dve lepi smeri na Alpamayo (5.947 m) in Quitaraju (6.036 m).

Ekipa pod Chopicalquijem

Dan po nočni vožnji, z zelo udobnim, spalnim avtobusom iz Lime v Huaraz, smo opravili prvo aklimatizacijsko turo. Z lokalnim prevozom smo se podali do izhodišča doline in nato peš do jezera Churup na visini 4500 metrih. Občudovanje jezera in belih  vrhov Cordilerre Blance nam je zmotil  glavobol, ki je postajal vedno bolj moteč, ampak smo si rekli bolje zaradi višine, kot pa od mačka.

Jezero Chorup, 4.450 m

Naslednji dan smo kolesarili in predvsem pa krpali zračnice po cestah pod jezeri in vrhovi nad Huarazom.

Po tednu dni prilagajanja na višino, prehrano in klimo v Huarazu smo bili pripravljeni za prvo pot v hribe. Odločili smo se za Chopicalqui (6.354 m). Do baznega tabor je sicer le 1 ura hoje. Mi smo opravili verjetno prvenstveni dostop do tabora natovorjeni z vso opremo za plezanje in bivanje ter hrano za teden dni. Naslednji dan smo nesli del opreme do tabora na ledeniški moreni in se vrnili do šotorov. Po dnevu počitka v taboru na moreni smo formirali dve trojni navezi: Peter, Bojan in Nejc ter Martin, Janez in Anja. Na spodnjem delu ledenika smo bili navezani v ledeniški navezi, više pa smo hitro napredovali do velike ledeniške razpoke na višini 6000 metrov. Odločali smo se med dvema možnostma: plezanje  direktno preko razpoke, ali desno poiskati lepši prehod. Izbrali smo slednjega, vendar napačnega, saj tam ni bilo možno prečiti razpoke. Zato smo se odločili za sestop, druga naveza pa je zaradi slabega počutja obrnila na višini 5000 m. Vreme sicer ni bilo slabo je pa bilo ves čas megleno in precej vetrovno. Pred nami v tem letu še nobeni navezi ni uspelo priplezati na vrh. To nas je navduševalo in hkrati skrbelo saj je bilo potrebno pregaziti precej svežega, nepredelanega snega.

Chopicalqui (6.354 m)

Naslednji dan smo sestopili v bazo in od tam do ceste, ki pelje v dolino Llanganuco in dalje v Huaraz.

Jezero Llanganuco (Orqonqocha), 3.860 m

Tri dni smo si vzeli za oddih, pripravo hrane in logistike za ponovni pot v hribe. Medtem nas je Anja zapustila in odpotovala v Cuzco raziskovat inkovsko kulturo.

Naši prihodnji cilji so bili vrhovi nad dolino Santa Cruz. Najeli smo dva burrota z arrierom (osla in vodnikom) Mauriciom in se podali na čudovit dvodnevni trekink do baznega tabora. Naslednji dan smo prečili ledenik in postavili višinski tabor (5.500 m) na ledeniku pod Alpamayom (5.947 m). Po dnevu počitka smo Bojan, Nejc in Peter zjutraj ob 2. uri vstopili v smer Franch direct (D+/TD, 60°/80°). Priložnost smo imeli plezati 500 metrsko "kraljico Kordiljere" v vrhunskih lednih razmerah, kakršne si lahko želi vsak plezalec. Prvi raztežaji so ponujali lažjo plezanje do naklonine 50°, proti vrhu je postajalo vedno bolj strmo do 80°. Ob 8. uri smo zajuckali z vrha, torej dovolj zgodaj, saj se je popolne z vrha občasno odlomil kak kos seraka. Torej nič epskega, razen vzorno pripravljenih dvojnih abalakovih sidrišč za spust.

Alpamayo (5.947 m)

Po dnevu počitka sta poskusila plezati isto smer tudi Martin in Janez, vendar sta si na vstopu zaradi slabega počutja premislila in sestopila v tabor.

21. julija sva Bojan in Peter ob 3. uri vstopila na ledenik pod Quitarajom (6.036 m). Plezala sva smer North Face (D-, 40°-50°/55°). Tudi tukaj so nama bile ponujene precej dobre ledne razmere, le led je bil mestoma pretanek, na vrhu pa je bilo pol metra pršiča. Zaradi nevarnosti plazov nisva sestopila po sicer lažji normalki, ampak po preplezani smeri. Ker se ni dalo napraviti dovolj dobrega sidrišča za spust, sva se varovala le zadnji raztežaj ter na ledeniku pod vstopom v steno. Preostali del vzpona in sestopa pa sva plezala nenavezana. Prav zaradi tega je celotna tura bolj zahtevna saj je bilo potrebno še več zbranosti.

Proti vrhu, Quitaraju (6.036 m)

V glavnem: če si tam toplo priporočam, če ne, pa tja pojdi.

Peter Ferk