Planinsko društvo
Alpinistični odsek
Športno plezalni odsek
Mladinski odsek
Planinska sekcija Vinarje
Sekcija veteranov
Turnokolesarska sekcija
Akademsko planinsko društvo Kozjak Maribor   
novice koledar fotografije forum video članki kontakti
ISKANJE
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

Pridobi geslo
Domov >  Vzponi > GDPR Zadnji vzponi člana/ice
Ogledov: 233    

Smer: Mittellegi

PlezalGDPR
Datum31.07.2026
Gora, gorstvoEiger, Bernske Alpe
Država Švica
OcenaIII/I-II
Plezal(a) kotnenavezan
Višina600 m
Soplezalci GDPR
Razmereletni vzpon

Tres bandidos del montanes


Iiiiiii


Skok nad ledenikom

Komentar
Spet en lanski greh. Oziroma lanski cilj. Smo bili lani tako slabi ali samo preambiciozni? Obljuba dela dolg in smo šli. Ravno še nekaj prostih dni po družinskih dopustih, pa tudi vreme je kazalo da bo do petka zvečer še lepo. Pridružil se nama je še Miha in takoj smo bili odločeni da v sredo zvečer krenemo. Koča je bila polna, tako da je naš plan: “Bodimo lahki” splaval po vodi. Spalka, podloga… polna oprema. Polno opremljeni in skrajno motivirani odrinemo v sredo ob 23h iz Maribora proti Italiji. 900 km. 9h vožnje. Trije banditi. Ob 8h zjutraj v četrtek se zbudim v Švici v parkirni hiši v Grindelwaldu. Akcija. Končno smo tukaj. Ne mislim na vožnjo, ampak na sploh. V papučih in brez prtljage se odločimo razgledat po kompleksu in kupit karte za prevoz višje. Gužva. Trume azijcev. Belih in rjavih. Maske, krema, klobuki, kamere, teniski… Jaz rabim kavo. Na šalterju ugotovimo, da stane povratna karta z železnico do ledenika 350 €, in da je prva prosta gondola komaj ob 14h. Gondole peljejo vsako minuto in v vsako gre 20 ljudi. Izračunajte sami. Bolano! Seveda v Švici ne pomaga, da imaš štrik na ramah, da poveš da bi šel plezat, da smo samo trije. To je Švica, pravila so pravila. Itak so bila prvo pravila, potem smo prišli ljudje! Ugotovimo da lahko gremo namesto prvo na gondolo in potem na vlak, direkt na vlak. Cena praktično ista. Plačamo nesramno vsoto in proti postaji. Na vlaku se vsedi na pravo stran, ker je strmo. Da te ne tišči iz sedeža. Iz doline Eiger ne izgleda impresivno. Je prihod v Vrata bolj pompozen. Ko pa se pelješ z vlakom pod steno, pa se stvar spremeni. Je kr zid. Brez ene bele flehe, samo veliko črnih mokrih lis. Ok, to pa je že boljše. Vzamem nazaj kar sem spodaj govoril. Prestopimo da drugi vlak. Spet moraš skenirat karto da lahko sploh prideš na vlak, takoj po odhodu pa seveda kontrola kart. Pravila so pravila! Vlak zavije v tunel. Pri izhodu v severno steno vlak ne stoji. Po zavoju sledi naša “postaja” ki je v bistvu 5 minutni postanek vlaka, da lahko ostali potniki izstopijo in skozi okna pogledajo iz južne stene na ledenik. Mi najdemo vrata za katerimi je rov strmo navzdol. Sledimo mu do prvega izhoda iz stene, ki je visoko nad ledenikom. To ne bo prav. Najdemo nadaljevanje in spet izhod iz stene. Jeklena lestev, ki pa tudi ne pride vse do ledenika. Nadaljujemo po rovu in komaj pri tretji luknji vidimo poličko ki pripelje na ledenik. Sklepam da je bilo z nižanjem ledenika treba naredit dodatne izhode. Na ledeniku se navežemo in takoj najdemo shojeno sled, 30 minut naprej pa vidimo prvo navezo. Tudi koča na grebenu je že vidna. Pa gremo. V poletni vročini hodimo po mehkem snegu do stene. Trije smo in imamo eno 60 m vrv. Kamenček določi mene tako da spležem ta dva kratka cuga, ki sta varovana kot da si v plezališču. Svedrovci na 5 m in rinke na štantu. Na drugem koncu sledita Matic in Miha v 10m razmaku. Za to težavnost in dolžino bo to čisto ok sistem. Sledi prečka prosto po skrotju in v 1,5h od rova smo na koči. Snamemo nahrbtnike in opremo in se malo razgledamo. Ker ima Matic kupljen prenos podatkov in ima internet, ugotovimo, da je nekdo odpovedal nastanitev na koči in so prosta 4 mesta. Odločimo se, da ne bomo nadaljevali vsem na očem in iskali prenočišča zunaj, ampak da si bomo privoščili udobje koče. Ker je bila ura 14, večerja pa je ob 18:30 smo imeli veliko časa. Večina smo spali na armafleksih zunaj na soncu in kr pošteno smrčali. Po večerji smo odigrali par partij kart in se odpravili spat. Ob 5h zjutraj smo s polnimi želodci in lučkami krenili proti vrhu. Ker nismo bili navezani smo pridno prehitevali vodnike z klienti na lajni, samo pri edinem abzajlu vzpona smo čakali v vrsti. Pri nas se kregamo za par svedrovcev, tukaj pa je pravi adrenalinski park. Debele vrvi, zabetonirane štange, svedrovcev koliko hočeš. Turizem na polno! V manj kot 2h smo bili na vrhu. Lep dan. Par oblačkov, malo je le pihalo iz severa. Mislili smo malo poležat, ampak smo se odločili umakniti vsej prehiteni gužvi in smo kar hitro nadaljevali s sestopom. Greben dolj je daljši. Dejansko se spustiš in potem veliko vzpneš proti Monchu. Zanimivo se tudi kamnina vmes na sedlu zamenja. Od premogovniško črne ogrske, v rjavo lišajasto na menihu. Prvih nekaj abzajl sestopov smo kar plezali dol, ena 2 ali 3 pa smo se spustili kakih 20m. Sledilo je veliko grebena. Na drugi strani, ko se greben spet vzpenja, smo se za en kratki vzpon tudi varovali. Greben nas pripelje do točke, kjer se greben dotakne ledenika. Tako da lahko po snegu nadaljuješ in prečiš na ledenik in potem dalje dol. Vsedem se, in odprem nahrbtnik. Na vrhu sem imel dereze, jih dam ven, potem pa hrana. Sedimo, režem kruh ko se nahrbtnik premakne. Samo obrne se in je to to. Ok si mislim pač prevrgel se je na bok. Nekaj sekund za tem pa se kotaljenje nadaljuje. Samo gledal sem, kako se je nahrbtnik odkotalil preko stene. Adijo! Hitro računica kaj vse je šlo z njim. Spalka. Ok, bo treba v nepal na kako odpravo da kupim v Tamelu novo. Kaj še. Vetrovka in puhovka. Mater. Ok, smo pri koncu ture, strošek pa je. Cepin. Šit. Čez ledenik bom na sredini. Ni pa košer. Ja to to? Ok lučka…. Aja., Pa denarnica. Saj denarja nisem imel not, imel pa sem vse dokumente. Pogledal sem prijatelja in samo vprašal: “a se je to zdaj res zgodilo”? Prav dolgo se nisem sekiral ko sem veliko lažji nadaljeval po ledeniku. Miha je še pripomnil, da se pozna koliko bolj sem zgovoren, ko nimam bremena na sebi v primerjavi z njima. Hitro smo bili pri koči pod Monchom, kjer naenkrat vidim sledi ratraga. 100 višincev nižje je zgornja postaja železnice, kjer se turisti pridejo gor malo sprehajat. In da se v teniskih lažje sprehajajo jim z ratragom naredijo sprehajalne poti. Brez besed. Oziroma ne, jih imam pa še ne bom omadeževal opisa. Nadaljujemo proti postaji, ki nam je seveda omogočla, da smo v tako kratkem času prišli kamor smo in da bomo čez pol ure že doli. Ampak ko gledaš vse to… meni je gorski svet zelo pri srcu to kar pa sem tam videl pa mi je ogabno. Verjetno je problem v meni, pa sem pač oni zagrenjeni ali pa kak idealist. To je pač moje mnenje. Pri nas se kregamo za par svedrovcev. Na voglu ne menjamo pra stare 1 sede sedežnice da ne posegamo v okolje. Kar sem pa tam videl pa ni nič druga kot alpska prostitucija. Rdeča četrt. Prekopali so kamen, ga oblekli v mrežo, pol pa gor vozijo turiste v teniskah, ki na 3500m nosijo maske. Da ne bi preveč čisti zrak vdihnili al kaj. Ob vhodu so slike, kjer se podjetje ki opravlja to storitev baha, kako so tam na ledeniku že imeli nogometno tekmo, koncert, tenis, kriket…. Lepo. To pa je ohranjanje naravne dediščine. Dajmo malo zorat ledenik pa gasa. Narava je narava, samo frank je pa frank. Za 2000 € daš vso odgovornost drugemu, 350 € za prevoz, pa še koncert bo mogoče na poti dol. Lepo. Jaz sem očitno iz nekih drugih časov. Ni to moja ljuba Krnica, kjer imaš mir. Verjetno je to samo pogled v prihodnost. Saj sta Vrata in Triglav pri nas že tudi nekaj takega. Malo še bomo malo povrtali Kratko Nemško. Zakaj bi kline menjavali vsako leto! Skratka. Videl sem nekaj kar sem si želel. Splezal nekaj. Ne vidim pa se da še kdaj obiščem ta direndaj. Če bi kdaj bil sposoben splezat severno steno bi to bil dovolj velik razlog, drugače pa ne. Ideološko se mi zdi, da ni prav, da si goro podrejaš svoji nesposobnosti. Gora je tam, da svoje sposobnosti dvigneš. Jaz sem ziher bil 20 let nazaj močnejši, pa Ašenbrenerja ne bi splezal. Zdaj pa sem ga. Lahko pa bi plačal koga, pa par svedrovcev pa še kak štrk dal not pa gremo. Pustimo to. Imel sem se super. Res smo dobra klapa. Nobenega pritiska. Nič nas ni skrbelo, ker je tak lahko plezanje. Nobene ihte, nič. Telefon na airplane mode, ker denar ital hlapi od tebe v Švici. Samo trije prijatelji, konstantna zajebancija in hribi. Več pa ni.  

Ostali vzponi dne 31.07.2026 (3)

Mittellegi Eiger, Bernske AlpeGDPR
Mittellegi   Eiger, Bernske AlpeGDPR
Aspettando la vetta Tofana di Rozes, DolomitiGDPR

Prikaži vse vzpone člana

 

Zadnje športne smeri člana

    Prikaži vse vzpone člana

     

    Zadnje planinske ture člana

      Prikaži vse ture člana

       
       
      Oblikovanje, zamisel in izdelava: Bran©o   Gostujemo pri: MojStrežnik.com
      Zadnji komentarji