Ocenjevanje pri smučanju

Ocenjevanje alpinističnih spustov in turnosmučarskih smeri

Sliko o težavnosti in resnosti ture nam da skupna, kompleksna ocena. Skupna ocena upošteva težave posameznih mest, dolžino najtežjega odstavka, njegovo izpostavljenost, višinsko razliko, kot tudi mesta, ki jih lahko premagamo le brez smuči ali s spustom ob vrvi. Prav tako upošteva tudi, kako široko/ozko je določeno mesto. Nevarnost plazov in nadmorska višina ne vplivata na oceno.

Izpostavljenost je velika, če je padec nevaren (do smrtno nevarnega), majhna pa takrat, če ima težak, ne predolg odstavek spodaj lep iztek.

Pri ocenah razlikujemo med zgornjo (+) in spodnjo mejo (-).

Vse ocene veljajo v dobrih snežnih razmerah.

Ocenjevanje posamičnih mest

Ocenjevanje skupnih težav

Za oceno IV obstaja tudi objektivna definicija: širok in neizpostavljen ozebnik, z enakomernim naklonom 45° in višinsko razliko 400 m.

Vir: Turni smuki (Ciril Praček, Miro Črnivec), Strme smučine (Andrej Zorčič, Dejan Ogrinec) in Skrivnosti nedotaknjenih strmin (Borut Črnivec, Andrej Terčelj). Ocenjevanje turnih smukov

Za ocenjevanje turnih smukov se uporabljajo ocene do tretje težavnostne stopnje, kjer turno smučanje po težavnosti zvezno prehaja v alpinistično smučanje. Najbolj razširjena je delitev težavnosti turnih smukov na pet stopenj (to delitev uporablja Turnosmučarski vodnik (Igor Jenčič)):

• nezahtevno (I)
• delno zahtevno (II-)
• zahtevno (II)
• bolj zahtevno (II+)
• zelo zahtevno (III-)