Kadar nekdo pri šestinšestdesetih, kot jih je takrat štel Ivo, pristopi v plezalne vrste, te prevevajo zelo mešani občutki. Tako smo se počutili leta 2001, ko je prišel med nas, nato pa videli s kakšnim žarom je pristopil k stvari in porazgubili so se še zadnji zadržki.

Sprejeli smo ga medse, vedoč da ne bo nikoli dosegel statusa alpinista, a smo z užitkom spremljali njegov zagnan pristop, neverjetno voljo in hkrati začeli spoznavati njegov značaj.  Predvsem skromnost, odkritost, marljivost in iskreno nesebičnost. V letu prihoda je pridobil status mlajšega pripravnika. Takoj je začutil duh društva, nikoli mu ni bilo težko pristopiti k našim delovnim akcijam z delom ali nasveti. Društvo se mu je oddolžilo s bronastim častnim znakom PZS leta 2004. Tako so se stkale tesne prijateljske vezi in mnoge zgodbe na številnih plezalnih taborih, predvsem v Paklenici, Avstriji, nemalokrat pa v naših plezališčih.

Volje Ivotu ni zmanjkalo nikoli, le leta in načeto zdravje sta ga zadnji čas oddaljevala od nas. Skopa poročila o njegovem stanju so nas puščala negotove, naše upanje je bilo močno a vendar ne dovolj, da bi preprečilo žalostno vest, ki nas je dosegla 2. januarja 2019, ko je Ivo za vedno zatisnil oči. Ob tovrstnih izgubah pretreseni vedno znova spoznavamo krhkost človekovega bivanja, a hkrati veličino, ki jo lahko posameznik s svojimi deli in vzorom kot spomin zapusti tistim, ki jih je imel rad in so mu to tudi vračali.