Ledeniški tečaj - Grossglockner (5. in 6. junij 2010)

Bil je četrtek, večer poln dvomov in pomislekov zaradi nestabilne vremenske napovedi. In bila je odločitev, kamor gre bik, naj gre še štrik. Dogovorili smo se za prevoz in naveze, prezgodnjo uro odhoda in uskladili opremo.

Kaiser-Franz-Josefs-Höhe

Z nasmehi na obrazu in nahrbtniki na ramenih smo odšli pod svod jasnega neba in navidezno bližnji veličastni dvovrhi Veliki Klek.

Großglockner - Veliki Klek

Ozka stezica ob pobočju nasproti Kleka nas je vodila nad njo, vedno manjšo, prekrito s črnim ledom in razpokami, višje snežno belo, z grozeče visečimi seraki, lepotico Pasterzo.

Naš prvi cilj je bila koča Oberwalderhutte. Zadnje razgledne točke smo se najbolj razveselili smučarji, saj smo končno lahko razbremenili nahrbtnike in nadaljevali pot drsajoč po mehkem sneg, medtem ko se je pešakom začelo udirati, do narta, do gležnjev, do kolen...še dobro da nismo ubrali iste linije poti, zavist se pač ne sme vnet.
Pred kočo pa... Laško (hvala, Pero!!!!!), soba 3, energy bar, voda in AKCIJA!

Pero prevzame besedo: "Že takoj bomo naredili naveze, da se navadite hodit, v navezi se hodi tako in tako in tako, paziti morate to in to in to..., navežete se preden pridete na ledenik, ker drugače lahko vsi popadate v špaltne, ... dobro se zaščitite pred soncem...itd itd itd" vmes nas še Dušič zmede z mašera vozlom, ki je zdaj alfa in omega. Končno smo navezani in odrinemo. Jaz capljam za Tinetom, ki seveda ubira novo pot po svežem snegu vzporedno s Perotom. Sonce nas obseva s polno močjo sneg se malce predira, površina je nagubana, kdo ve če je to od površja od vetra ali od špaltn... previdnost za vsak slučaj...naenkrat pa bunf... Pero in Tine "zašprintata" po pobočju navzdol, in še dobro da sem sploh pomislila da hočeta testirat našo pripravljenost za zaustavljanje s cepinom. Ustavljanje je bilo uspešno. Po drugi "vaji" se končno odpravimo iskat špaltno, strmo, neskončno globoko, ledeno, kakšna 2 metra široko, grozljivo...hvala inštruktorji, da ste nam prizanesli!!!

Reševanje iz razpok

Monti in Dušan uprizorita reševanje iz razpoke, kar smo kasneje vsi, z manjšimi ali večjimi zapleti, naredili tudi sami ob izdatnih dodatnih navodilih mojstrov. Nekateri so tako uživali v razpoki, da so si prižgali cigareto, drugi bi se vanjo vrgli še 5x če bi bilo treba, tretji so se zabavali ob plezanju iz razpoke, kjer niso prijeli niti cepini niti dereze...bilo je res poučno, aktivno in zaradi rahlega vetriča ob sončnih žarki še prijetno. "Pospravite opremo in poglejte, da česa ne pozabite. Gremo!!!" Tokrat seveda nenavezani in naenkrat tista valovita površina ni bila nič več strašljiva, toliko o naši psihi.

Prijeten večer ob večerji in pivu, klepetu, izmenjavi izkušenj se je zaključil v sobi 3 na skupnih pogradih, Gogi pa nas uspava s pravljico za lahko noč o Sneguljčici in palčku.
Nedelja je dan, ko se ne dela, zato smo šli uživat na Johannisberg. Peš in na smučeh smo se po zajtrku odpravili čez morje beline proti vrhu, ki ponuja svoja pobočja ponekod prepletena z razpokami ali utrjena z ledom, drugod podpisana s smučmi in stopinjami pešcev.

Johannisberg

Sonce neovirano deli z nami svojo moč in energijo, nekaj vetriča, ki premeša pregret zrak, sneg pod nami dobro sprijet od hladne noči počasi popušča. Začne se tekmovanje v številu žuljev na nogah, favoriti Josipa, Branč in Andrej, ki ne vejo več kdo vodi, samo želja po zmagi jih še žene naprej, tako da prispejo na vrh polni energije, kljub nečloveškim bolečinam.

Nepopisljivo enkraten spust po pobočju Janezovega hriba in do koče, kjer je pravo poletje. Pivo sprosti napetost v mišicah, da se lahko podamo na drugi del tečaja.

Hidracija

Čakajo nas discipline zaustavljanje s cepinom, spust po dveh cepinih in iskanje zasutega v snegu (žolne). Naši inštruktorji se spet izkažejo s svojo potrpežljivostjo, 11x razložit isto stvar namreč ni mačji kašelj, čakati da nekdo zvije štrik, čeprav bi naj samo en konec prinesel gor, da nekdo pricaplja nazaj na hrib, prav tako, pa tudi učenci pokažejo svojo vztrajnost - ustavljanje s cepinom ob različnih variantah padcev in seveda iskanje zakopane žolne, ki neha delovat... Bila je Dušanova, samo njegova in povsem nova, imela je polno moč, trikrat že najdena, ko pa jo je zakopal četrtič in so 4 prijeli svoje žolne v roke, preklopili na sprejemanje signala, se je zgodilo...naenkrat signala ni bilo več...sledilo je sondiranje in prekopavanje terena ...nič ni pomagalo. Žolna je za vedno ostala tam globoko pod snežno odejo.

Iskanje pobegle žolne

Priganjal nas je čas, zato smo se odpravili razdrobljeni v pare in majhne skupine, ponovno ob lepotici, ki nam je dovolila, da smo se učili na njej zato da bomo lahko varno obiskali njene brate in sestre v Alpah in drugod po svetu.

Poslovili smo se od Velikega Kleka, ki nas je branil pred oblački, ki so se začeli valiti po popoldanskem nebu in odrinili proti rodni deželi. Med debatami o prekrasni naravi, o odličnem vzdušju na tečaju in skoraj kičastem vremenu smo hitro prevozili gladke asfaltne ceste in se ustavili v Radljah, kjer smo ob P&P (picah in pivu) naredili analizo tečaja ter se zadovoljni odpeljali domov.

Rdečekožci ...

Fotografije: Branko Ivanek