Poročilo najmlajše udeleženke 1. gorniške odprave PS Vinarjev v Peru ANDES 2003

PERU

Poročilo najmlajše udeleženke 1. gorniške odprave PS Vinarjev v Peru ANDES 2003

V torek, 17.6.2003, je nastopil dan, ki smo ga vsi člani odprave v Peru težko pričakovali. Na izlet smo se vsi zelo dolgo pripravljali. Saj veste, kondicija, denar in potrebna oprema. Največ dela je imel naš glavni vodnik David, ki je prevzel vso organizacijo. Res ne vem, kaj bi mi v tistih krajih brez njega, zato bi se mu kar na začetku v imenu vseh članov odprave zahvalila.

Pot nas je najprej vodila na Dunaj, od tam pa v Madrid. Letalski polet iz Dunaja v Madrid je bil zame prvi polet v življenju. Zelo sem bila vznemirjena in spomnila sem se neštetih filmov o letalskih nesrečah. Stisnilo me je, vendar sem črne misli hitro pregnala. V Madridu smo prespali, naslednje jutro pa smo se odpravili na letalo za Peru. Let je trajal približno 12 ur in proti koncu je bilo že prav tečno. Vse me je bolelo in nisem več vedela, kako bi sedela.

Ko smo pristali v Limi in se s taksijem peljali proti hotelu, me je skoraj kap. Takoj sem se začela zavedati, da to ni nič kaj podobno Evropi. Hiše brez streh, revščina, beračenje, opravljanje človeških potreb po ulicah, množice ljudi in avtomobilov. Na srečo smo v Limi samo prespali in se takoj naslednje jutro z letalom odpravili proti Cuscu. Cusco je najstarejše inkovsko mesto, čeprav je večina mesta v španskem stilu. Cusco je veliko lepše mesto kakor Lima, čeprav je moja mama dala izjavo, da smrdi po »kurjih kolinah«. Hotel, v katerem smo prespali, me je spominjal na telenovele. V Cuscu smo prvič pili kokin čaj, vendar ni bil ravno za moj okus. Zdi se mi, da ima okus po vodi, kjer se je kuhala špinača.

Naslednji dan smo se odpravili na štiridnevni izlet »Machu Picchu treking«. Zelo lep in zanimiv izlet, čeprav smo imeli malo smotanega vodnika. Drugi dan našega izleta sem imela rojstni dan. Štirinajsti rojstni dan. Četrti dan smo prispeli na naš cilj. Prvi pogled na Machu Picchu … poseben občutek. Ko smo se malo po poldnevu pripeljali v majhno mestece Aguas Callientes, smo odšli na kosilo. V tem mestu je veliko stojnic in veselo smo nakupovali ter zapravljali. Naš vlak za Cusco je peljal komaj ob 21.30. Ker nismo vedeli, kaj naj počnemo, smo nakupili pijačo, si poiskali prostor ob nekem gradbišču in se lepo imeli. Preden smo prišli v Cusco, smo naleteli še na številne problemčke. Toda hvala bogu, vse se je uredilo. V mesto smo prispeli okrog druge ure zjutraj. Naslednji dan je bil veliko bolj dopustniški. Imeli smo srečo, da smo bili v Cuscu prav v času velikega praznika »FESTIVAL SONCA«. Velikanske množice ljudi. Festivala nismo videli zelo veliko, vendar je bil del, ki smo ga bili deležni, zelo lep. Ker pa smo mi vedno za pustolovščino, smo se zvečer igrali »reševalno akcijo«. Nikakor nisem mogla iz stranišča. Trudili smo se, razbijali, žagali in po dolgih komplikacijah sem končno po treh urah prišla ven.

Naslednji dan smo se z avtobusom odpeljali v Arequipo. Naporna in približno 10 ur dolga vožnja. Toda kljub temu je bila to spet posebna izkušnja. Arequipa je zelo lepo mesto. Lepše od katerega koli mesta, ki sem ga na tem potovanju videla. Mestu pravijo tudi »belo mesto« in ob pogledu nanj tudi razumeš ta naziv. Manj revščine in beračenja, ljudje pa hodijo po ulicah veliko bolj urejeni. Iz Arequipe smo pot nadaljevali v znani Colca Cañon. Izlet je trajal dva dni. Vodnik je bil takšen, kakršen bi moral biti vsak. Napolnil nam je glave z novim znanjem.

Prespali smo v majhnem mestecu, kjer smo si privoščili sprostitev v kopališču. Predstavljajte si: na približno enaki višini, kot je visok Triglav, samo naša skupina, v toplem bazenu, postrežba s pijačo pa kar v bazenu. Kaj bi človek želel lepšega? Zvečer smo odšli še v bližnji lokal, se malo pozabavali in odšli spat, kajti naslednji dan nas je čakal izlet v Colca Cañon. Colca Cañon je med najglobljimi kanjoni na svetu, ljudje pa se tja odpravljajo predvsem zaradi kondorjev. Mogočna ptica, ki bi z lahkoto pojedla kar nekaj naših »haloških orlov«.

Po izletu smo se vrnili v Arequipo. Naslednji dan smo si ogledali samostan »Santa Catalina«. Večina samostana je preurejena v muzej. Čeprav sem v svojem življenju videla že kar nekaj muzejev, mi je bil ta daleč najlepši.

Še isti večer smo poleteli v Limo. Čudno, ampak Lima ni več izgledala tako grozno. Naslednji dan smo se odpravili v Huaraz. Spet dolga vožnja z avtobusom. V Huarazu je veliko turistov in takrat smo prvič naleteli na Slovence, ki so bivali v istem hotelu. Škoda, da ni bilo kakšnega »fletnega« približno mojih let. Od tukaj smo se odpravili prvič v gore. Celotna skupina se je odpravila v dolino Ishinca. V baznem taboru je bilo precej popotnikov. Spali smo v šotorih in zadnjo noč je bilo že prav mučno. Prvič smo se odpravili na precej obiskan vrh Ishinca (približno 5530m). Vrh so osvojili le »trije mušketirji« naše odprave: David, Davorin in moj ata Drago. Naslednji dan smo imeli počitek v taboru, kjer smo cel dan lenarili. Drago, Davorin, David, Andreja in Tone so se zadnji dan pred vrnitvijo v mesto odpravili še na Urus. Uspelo jim je, le Tone se je zaradi zdravstvenih razlogov predčasno vrnil v tabor. Jaz in mama sva odšli na kratek sprehod, reševali sva križanke in lenarili. V soboto smo se odpravili nazaj v mesto, kjer smo se spet lahko normalno umili.

V ponedeljek so se Drago, Andreja, David in Davorin odpravili v hribe z namenom, da osvojijo enega izmed šesttisočakov. Mama, Tone in jaz smo pohajkovali v Huarazu, vendar nam je kmalu postal dolgčas. Zato smo se odločili, da se odpravimo na izlet v Chavin. Izlet je bil organiziran preko turistične agencije, vendar je bil prava pustolovščina. Vodnik je govoril le špansko, avtobus je bil v zelo ubogem stanju, vozilu smo se pa po takšni cesti, da še zdaj ne vem, kako smo preživeli. Mislim, da se nam je proti koncu od jeze že kar kadilo iz ušes. Izlet je bil totalen polom in od njega kaj dosti nismo odnesli. Zvečer, ko smo se vsi živi in zdravi vrnili in je bila skupina spet popolna, smo se odpravili v odlično restavracijo in si privoščili golaž s polento. Našim hribovcem zaradi slabih razmer na žalost ni uspelo osvojiti šesttisočaka, toda kljub temu so se zelo potrudili.

V sredo smo se vsi razen Davida, ki je v Peruju ostal še 14 dni, odpravili nazaj v Limo. Vozili smo se ponoči z luksuznim avtobusom. Spala sem kot ubita. V Limo smo prispeli v zgodnjih jutranjih urah. Prepričana sem bila, da tukaj ne bomo imeli kaj početi, vendar se je izkazalo ravno obratno. Sprehodili smo se do centra, ki je zelo lep, si ogledali nekaj znamenitosti in čas je mineval zelo hitro. In že je nastopil čas za vrnitev domov. Med čakanjem na let sem razmišljala o celotnem potovanju. O dnevih, ki so bili polni smeha, o pustolovščinah, ki jih ni primanjkovalo in o dosežkih. Let mi je kar hitro minil.

V Madridu smo pristali ob treh popoldan. Bila sem čisto zmešana. Ni in ni mi šlo v glavo, kako je lahko ura že toliko, ko pa sem se pred kratkim komaj zbudila. In da je bil šok popoln, je bilo v Madridu 40 stopinj. Pravi šok za organizem. Odpravili smo se na sprehod po mestu in v nakupovalni center v upanju, da bi lahko zapravili še nekaj denarja.

Zjutraj smo se po obilnem zajtrku odpravili na letalo za Dunaj. Na letališču sta nas pričakala stric Branko in stric Miran. Ko smo prestopili slovensko mejo, nisem mogla verjeti, da sem končno spet doma. Pri Rafkotu so nas pričakali vsi sorodniki in prijatelji. Nato pa … polno objemov in poljubčkov ter veselja, da smo končno skupaj. Da pa je bilo popolno, so nam zvečer priredili zabavo. Bilo je res čudovito.

Sedaj velikokrat mislim na to potovanje in na naše dogodivščine. Bila je res lepa izkušnja v mojem življenju, ki si jo bom zapomnila za večno. Res enkratno!

Med 17. junijem in 12. julijem se je v Peruju mudila 1. gorniška odprava Planinske sekcije Vinarjev v Ande »Andes 2003«. Vodil jo je alpinist David Podgorelec, člani pa si bili planinci PS Vinarjev Drago, Melita in Mia Dogša ter Andreja Savič in pripravnika AO APD Kozjak Maribor Davorin Mesarec in Anton Srša. Med 20. in 23. junijem so opravili treking po znameniti inkovski poti v Machu Picchu, 26. in 27. junija pa so obiskali še znani kanjon Colca v okolici Arequipe. Nato so se odpravili v Huaraz in Cordillero Blanco. 1. julija so se D. Dogša, Mesarec in Podgorelec po normalni smeri (F, 60°/ 30°) povzpeli na Ishinco, 5530 m. Tudi Melita in Mia Dogša sta presegli višino 5000 metrov. 3. julija so se D. Dogša, Mesarec, Podgorelec in Savičeva prav tako po normalni smeri povzpeli še na Urus Este, 5420 m (PD+, II, 50°/ 30°). Srša je dosegel višino 5000 m. Četverica z Urusa se je 7. julija odpravila še v dolino Paron pod Caraz I, 6025 m. Naslednji dan sta jih razdrt ledenik in megla zavrnila 5300 m visoko. Po vrnitvi skupine v Slovenijo je Podgorelec ostal v Huarazu še štirinajst dni. 12. julija se je po jugozahodnem pobočju (PD, 45°/30°) povzpel na Vallunaraju, 5686 m. 15. julija ga je na višini 5800 m zavrnila Avstrijska smer (D, 55°/45°) v jugovzhodni steni Artesonraja, 6025 m. Kot razlog za neuspeh je navedel dolgčas, saj v visoki monotoni steni konstantne naklonine ni uspel zbrati dovolj volje za nadaljevanje (obrnil je ob 9. uri zjutraj v sončnem vremenu brez vetra). 20. julija se je po severozahodnem grebenu (Variante 98, D, 70°/40°) povzpel še na Toqllaraju, 6032 m, in s tem izpolnil glavni cilj odprave.