|
(Besedilo in posnetki: Boris Strmšek)
Saj je bil mraz, pa vendar ne takšen, kot smo pričakovali. Saj je bil veter, pa še zdaleč ne tisti, o katerem vsi govorijo. Saj sem že prej slišal, da je treba vleči sani, pa vendar si nisem mislil, da je to tako garaška stvar. Saj sem vedel, da je gora velika, pa vendar si nisem mislil, da je tako velika. Saj sem vedel, da je veliko snega, pa vendar ga je tam več, kot pa si lahko misliš. Preveč!
Boki me skelijo, smuči zdrsujejo, da ne omenjam nahrbtnika, ki je še dodatna utež ob tisti, ki jo vlečem za seboj. Preden sem padel v ta neskončni sneg, ki je povsod daleč naokoli, sem nekaj prebral o teh krajih. Pa vsi pišejo o peklenskem mrazu in vetru, nihče pa ne omenja teh bedastih sani, ki jih je potrebno pritovoriti daleč po ledeniku in vsaj do 4300 m. Običajno gredo nekam po svoje, to da jih vlečem v povsem nasprotno stran, jih niti najmanj ne gane. Sonce pa ob tem nažiga, vsak, ki je bil kdaj na ledeniku pa ve, kako je to tam. In vetra od nikoder. Res je, da je večina pustila smuči v taboru na 3300 m, ki je že precej pod menoj, res pa je tudi, da se nekako ne morem odločiti ali je bolje tovoriti vso opremo na hrbtu ali na saneh. Za nahrbtnik je preveč, sani pa so nadloga, ki v strmini nikakor ni prijazna do svojega "vlačilca". Vsaj malo je olajšanja, ko gledam druge, ki se še bolj matrajo. In dnevi sredi tega neskončnega snega tečejo, višina se veča, človek pa se tudi počasi navadi vsega hudega. Le vrh tega Denalija, ki se pokaže za tako imenovanim "Windy Cornerjem", je še vedno tam nekje zgoraj. Daleč zgoraj. 6194 m visoko. V vetrovnem kotu pa veter, kot da bi doma nekoliko pustil odprta vrata, da je malo prepiha. Skratka, bolj vetrovna revščina. Ampak tam za cornerjem je prava snežna plaža. Sedem na sani in se nastavljam soncu ter čakam na moje sotrpine. Obvezen je najmanj faktor 40, da ne bi bilo še kakšnih dodatnih nevšečnosti. Franci, Iztok in Dušan počasi pridejo izza ovinka, tudi oni so lepo otovorjeni. Ampak do tabora je le še slabo uro, smo že precej čez "štiri jurje".
* * *
"Ne, nisem tega vodil za Lifetrek!" moram zdaj pogosto odgovarjati nekaterim, ki pač mislijo, da vedno nekaj vodim. Tudi na Aconcagui nisem letos bil kot Lifetrekov vodnik, v Patagoniji tudi ne… In potem tisto standardno vprašanje - Zakaj pa ne? "Ja, ljudje božji, če pa ne plačujejo vodnikov. Kdo pa še dela zastonj!? Pa gostom obljubljajo marsikaj, tudi kaj nemogočega, da imajo potem vodniki s tem nepotrebne težave, na trekinge in odprave pošiljajo vodnike s premalo denarja, ki si ga nato morajo sposojati od gostov in še kaj. Ampak, vedno so za vse težave krivi drugi, običajno vodnik, ki mu nato nočejo izplačati honorarja za vodenje. Ali pa to traja zelo dolgo. Vsaj takšne so moje izkušnje, podobno pa sem slišal tudi že od drugih. In ker že čakam leto in pol na honorar za vodenje trekinga v Patagonijo (pa še ture na Mont Blanc) in ga očitno ne mislijo izplačati, s takšnimi seveda ne gre sodelovati. Ob tem, da za omenjena vodenja nisem dobil niti pogodb, kar je za neko resno agencijo, vsaj tako mislijo o sebi, nekoliko smešno. In tega mnenja je marsikdo, med drugim tudi nekaj znanih slovenskih popotniških in gorniških imen. Če ne plačam računa za telefon, mi ga izklopijo. Če ne plačam računa za elektriko, mi jo odklopijo. Me zanima, kaj naj izklopim Lifetreku, da bi plačali račun? Še kakšno vprašanje?" Torej, na Aljaski ni bilo zraven nobenega Lifetreka, temveč samo štirje udeleženci, sotrpini, soplezalci, sosmučarji ali karkoli že. Ideja pa je prišla s strani ostale trojice.
Hm, zdaj me bo za to izjavo direktor Lifetreka Matej Mejovšek verjetno tožil ali pa vsaj jokal, kako da spet pljuvam po Lifetreku, kakor je bil primer pred nekaj meseci, ko je nato (v prazno, kakor že večkrat) obljubljal, da bomo naš zaplet rešili. Pa kaj hočemo, takšni so novodobni poslovneži. Sicer pa je menda neka študentka, ki ji prav tako ni plačal honorarja za delo na agenciji, obelodanila to kar na eni od ljubljanskih radijskih postaj. Dobra reklama, ni kaj!
* * *
1. junija smo poleteli z Brnika oziroma letališča Jožeta Pučnika v Frankfurt (začuda nam Adria ni zaračunala našega lepega kupa prtljage), od tam pa z družbo Condor v Anchorage na Aljaski. 3. junija smo prispeli v Talkeetno, kjer je letališče za prevoz na ledenik Kahiltna. Najprej nas je čakal "meeting" v upravi parka, kjer se je treba prijaviti, odgovoriti na kup vprašanj, dati vse mogoče podatke, nato pa dobiš natančna navodila kaj lahko počneš in kaj ne. Obenem dobiš tudi nekakšno prenosno stranišče in vrečke za opravljanje potrebe ter za smeti. Je bil Denali pred leti že preveč zasmeten in so morali to nekako urediti. In brez skrbi, da vse to tudi lepo zaračunajo. Popoldan smo čakali na polet, toda vreme nekako ni bilo najboljše. Talkeetna Air Taxi je ena od štirih letalskih agencij, ki z letališča v Talkeetni opravljajo polete na področje Denali parka. Prespali smo lahko v njihovi baraki ob letališču.
Zajtrk, kava, nato pa spet na čakanje. Nekaj letal je odletelo, nato smo sredi dneva končno prišli tudi mi na vrsto. Denali se je sicer skrival nekje v oblakih, mogoče je bilo celo bolje tako. Po slabi uri poleta smo pristali v baznem taboru na 2200 m in še isto popoldne nadaljevali pot po ledeniku. Za začetek smo naredili okoli 10 km in prvi dan prespali v taboru na 2400 m (Camp 8000 - število pomeni čevlje oz. feet-e), naslednji dan se premaknili v vmesni tabor na 2800 m ter dan kasneje v Camp 11.000 (3350 m). 7. junija nesemo nekaj opreme višje do Windy Cornerja (pribl. 4100 m) oziroma še nekaj dlje, nato pa si privoščimo dan počitka. 9. junija smo z vso opremo v taboru na 4300 m (Camp 14000). Tukaj pa se prične vse skupaj zares. No, tudi do sem ni ničesar za hec, vendar pa je to že tabor, kjer lahko pričnemo razmišljati o naskoku na vrh. Tako mimogrede, srečali smo tudi šestčlansko skupino naših mladih alpinistov (Kamnik, Idrija), ki je že prej splezala na Mont Hunter (4427 m), nato pa so se zapodili še na Denali, na vrh so krenili kar iz tabora na 3300 m, kar pomeni skoraj 3000 m vzpona v enem kosu. Ja, kaj hočemo, mladost je norost! Mi pa smo že malo v letih, zato se raje nismo šli takšnih hecov. Aha, pa skoraj sem srečal še enega starega znanca, ki sem ga nekoč pred dvema desetletjema spoznaval s skrivnostmi plezalstva. Na prvem taboru smo postavili šotor na mestu, kjer je bila v bližini zapičena v sneg markirna zastavica, ki označuje zakopano opremo ali hrano. Pogledam na nalepko, kjer je ime odprave in vodje ter se začudim - Steve House. Sedaj eden najboljših ameriških alpinistov, nekoč pa je kot mlad študent zašel v Maribor in na alpinistični odsek Kozjak. Pa smo ga naučili marsikaj o plezanju, pa seveda obvezno štajerščine, kar nekaj smo tudi preplezali skupaj, spili kakšno pivo… In zdaj je poba slaven. Na žalost se na hribu nisva srečala, v Anchorageu pa sva se tudi zgrešila za dva dni. Menda je plezal Cassinov raz v Denaliju. Pa kdaj drugič!
* * *
Nad taborom 4300 m se prične zahtevnejši del gore. Proti West Buttressu, kjer poteka ena od smeri na vrh gore, vodijo strmejša pobočja. Sicer nič pretresljivega, so pa idealna za smučanje. Vsaj spodnji deli, kjer so se pogosto podili smučarski navdušenci. Kakor sem ugotovil kasneje, pa so bili to večinoma rangerji, ki so tako preganjali dolgčas. In verjetno je bilo to njihovo edino pametno opravilo poleg tega, da so gledali, da se ne bi kdo podelal mimo luknje na straniščih. Ko pa smo jih prosili za pomoč (treba bi bilo ven iz njihovih ogrevanih šotorov pomagat dvema gornikoma v težavah), so mencali in mencali, da smo na koncu raje sami rešili zadeve. Skratka, pozabite na rangerje, na Denaliju si moraš pomagati sam, ne glede na težave. Rangerji so tam zato, da smučajo in kontrolirajo sranje.
Ko smo si uredili naša bivališča - okoli šotorov je treba zgraditi zid iz snežnih kock, verjetno zaradi vetra - smo se podali nekoliko višje na goro. Jaz sem še vedno mučil smuči, ostali trije so šli peš, saj so pustili smuči v taboru 3300 m. Pobočje do 4700 m ni nič posebnega, mogoče se kje približa naklonini 30 stopinj. Od tam naprej pa proti grebenu vodijo fiksne vrvi, saj je naklonina nekoliko večja, mogoče celo do 50 stopinj. Spodaj je tudi ledeniška razpoka, ki pa na srečo ni preširoka. Smuči dam na nahrbtnik, mogoče mi še pridejo prav, in se navezani povzpnemo do grebena 200 m višje. Večina tukaj kar žumari, saj pridejo sem tudi gorniki, ki nimajo izkušenj s plezanjem. Ker nas obda megla in pozdravijo snežinke, se odločimo za spust nazaj proti taboru. Greben vodi naprej proti zadnjemu taboru, ki je na višini 5200 m (Camp 17000) Težav z višino nismo imeli. Nataknem smuči in se spustim po strmini, kjer pa je pod tankim slojem pršiča večinoma moder led. Ostali trije sestopajo ob fiksnih vrveh. Med obema fiksema so še nekako najboljše razmere, čeprav je širina le nekaj metrov. Ko v megli skočim čez ledeniško razpoko in se ustavim zraven Rusa, ki sestopa, ga ubogega reveža skoraj kap. Kasneje v taboru se odločimo za dan počitka, nato pa gremo proti vrhu. Naslednjega tabora ne bomo postavljali, vreme pa bi naj bilo naslednje tri dni kar solidno. Za smučanje z vrha je nekaj različnih možnosti. Po grebenu West Buttress je skoraj nemogoče, ker je veliko skal. Od naslednjega tabora vodi navzdol tako imenovan "Rescue couloar", nekakšna bližnjica ali pa direktna varianta. Na pogled je kar solidno, spodaj je nekaj razpok. Sicer je možnost tudi po dveh različnih smereh, Orient Express in Messnerjevi, vendar je povsod pod tanko snežno odejo led in se tam v tem času niti vzpenjal ni nihče. Recept za vzpon na vrh pri večini je bil, da so si postavili naslednji tabor in tam preživeli nekaj dni. Nam to nekako ni dišalo, poleg tega je zadnji tabor menda na bolj vetrovnem mestu. Sicer pa prave noči ni bilo, sonce se je skrilo za nekaj ur in kmalu spet prišlo okoli ovinka. Je pa po osmi uri zvečer precej padla temperatura v taboru, enkrat sem dal uro z roke in v šotoru je kazala 15 stopinj pod ničlo. Dobra spalna vreča je tukaj res potrebna, vanjo sem pa natlačil še skoraj vsa oblačila, ki sem jih imel zraven.
* * *
 V petek trinajstega ob pol osmih zjutraj krenem iz tabora, kmalu za menoj tudi Franci in Dušan. Spet ista zgodba - do 4700 m na smučeh, nato smuči na nahrbtnik in počasi navzgor čez strmi del do grebena. Sonce prijetno greje, ko čakam na ostala dva. Iztok se je vzponu na vrh odpovedal. Bil je že zadovoljen z doseženim, saj je celo presegel svoja pričakovanja, poleg tega je posodil Franciju, ki so ga smučarski čevlji tiščali, svoje plastične čevlje. Počasi napredujemo po grebenu, nekaj je strmejših delov, kjer so celo fiksi, tu in tam gledajo iz snega zanke za varovanje, ki so na v sneg zabitih snežnih sabljah. Sicer pa teren ni zahteven. Po petih urah počasne hoje sem na taboru 5200 m visoko. Kmalu prideta tudi Franci in Dušan. Tukaj se končno srečamo z vetrom, je kar hladno, zato se oblečem in nadaljujemo vzpon. Zdaj nas čaka dolga diagonalka do sedla Denali (pribl. 5600 m), razdalja je kakšen kilometer in pol. Spet sonce prijetno greje, verjetno je temperatura nekje med 10 in 5 stopinj pod ničlo, nič kaj posebnega za te kraje. Ob pol štirih popoldan smo na oziroma nekoliko nad sedlom, tukaj se pot obrne v drugo smer in do vrha je še skoraj 3 km. Franci in Dušan se odločita, da je to preveč, še posebej, ker nam skupina sestopajočih zatrdi, da je do vrha še vsaj 6 ur. Utrujenost, še nekoliko pihlja na sedlu in odločitev za sestop je hitra. Tudi jaz se odločim, da bom sestopil, vendar šele kasneje z vrha, če pridem do tja. Malo pa še grem pogledati za ovinek, če sem že tukaj. Vetra hitro izgine, ko se po blagem pobočju vzpenjam proti jugu, kjer bi nekje moral biti vrh. Dohitim in prehitim tri Špance, nato dva Američana, potem pa se odločim, da bom hodil skupaj s Poljaki. Da mi ni dolgčas imam ves čas slušalke v ušesih z glasbo, baterije na MP3 predvajalniku še kar držijo. Do vrha sem nato poslušal glasbo ter Poljaka, ki je pred menoj preklinjal, ker se je pot vlekla. Zadnji del je nekoliko zabaven. Najprej se pot celo nekoliko spusti čez dolgo ravnico, nato pa gre strmo navzgor do grebena, po katerem pridemo kmalu na vrh. Ob pol devetih zvečer smo prisopihali do najvišje točke. V petek 13. sem potreboval 13 ur do vrha. Razgled dober, kar pošteno hladno, vetra malo, sicer pa celo malo gužve. Poljaka, Španci, Američani, celo Južnoafričan, Slovenec… Pa še nekaj sem jih videl prihajati. Pofotkamo en drugega, malo pogledamo naokoli, nato pa pričnem s pripravami za spust. Sicer so me malo čudno gledali vsi, ko sem nataknil smuči, pa je bila večina tako utrujena, da niso kaj dosti komentirali. Le zavist sem videl tu in tam, ko so razmišljali, kako dolgo bom jaz že v topli spalni vreči, ko bodo oni še vedno sestopali. Zgornji del je bil nekoliko strm, nekaj je bilo celo pokritih razpok, pa je bila nato največja težava vzpon navzgor tistih nekaj metrov. Nekako sem pridrsal nazaj navzgor, nato pa je šlo hitro do sedla Denali. Sneg je bil večinoma trd, poledenel, ponekod pa je bil napihan, da sem se lažje ustavljal. Od sedla sem nato iskal mehkejši sneg med trdimi ploščami. Malo prečenja, nekaj zavojev navzdol, spet prečenje, zavoji…Pred koncem prečenja se odločim za spust naravnost navzdol, ker sem imel že vsega zadosti. Nisem sicer opazil razpoke pod menoj, vendar je šlo preko brez težav in nato sem po prijetnem vijuganju ter hitrem spustu kmalu v taboru. Zanimivo - ura je pol enajst zvečer, sonce še sveti in prav toplo je, povsem nekaj drugega, kot na vzponu. Nekaj novih prišlekov se ukvarja s postavljanjem šotorov, tabor je še vedno kar živahen. Po nekajminutni pavzi se spustim dalje. Naravnost s tabora se spušča žleb, ki pa ga le redki uporabljajo. Ko se zapeljem nekaj metrov, vidim, zakaj ni bolj obljuden. Je precej strmo in ozko, čeprav za vzpon ali sestop s cepinom in derezami nič posebnega. Za smuči bo pa kar hec. To sem hitro uvidel, ko sem na skoku čez metrsko stopnico priletel na trdo podlago. Ampak smuči so prijele. Na srečo, ker bi se sicer zakotalil kar daleč. Takšnih trdih skokov je bilo še nekaj, preden sem lahko zavijugal. Ampak nato so bile razmere kljub strmini zelo dobre, pa še sonce je svetilo. Ura je bila enajst zvečer. Smučal sem ob gazi, ki je vodila čez pobočje, tako je bilo še najmanj verjetno, da se zvrnem v kakšno skrito ledeniško razpoko. Sonce se končno skrije za greben, tabor se počasi približa. Prav nad razpokami že zelo blizu običajne smeri vzpona mi skorjast sneg potegne smučko in vrže me iz ravnotežja. Kakšnih 10 m se grdo zakotalim, preden spravim smučke pred sebe in se ustavim. Sem že mislil, da bom na glavo skočil v kakšno špaltno. Zanko za cepin na nahrbtniku mi je utrgalo, sneg imam za rokavi, v rokavicah, za vratom, za očali… Pa potem gre prav fajn do tabora, kot po smučišču. Ko se pripeljem med šotore, nikjer nikogar, vsi so že na toplem. En začuden možakar pogleda iz šotora in mi navdušeno čestita, ko izve, da sem se pripeljal z vrha. Dve uri in pol? Great! Iztok še bedi in nato kuhava, pripovedujem, pokažem fotke, nekaj malega pojem… Sicer sva bila nekajkrat na vezi, saj imamo voki-tokije, ampak tisto je le za nujna sporočila. Franci in Dušan sta že kar dolgo tukaj, že davno sta v spalkah. Počasi tudi mene pokliče toplota, dan je bil dolg. Tale petek 13. pa vseeno ni bil tako grozen.
* * *
Ko sem že mislil, da je "zabave" konec, se je komaj pričela. Franci in Dušan sta se seveda odločila za še en poizkus. Predlagal sem, da jima pomagam tako, da nesem šotor na naslednji tabor. Odločita pa se, da gresta navzgor že 14. junija. To mi seveda kaj dosti ni dišalo, saj sem komaj prišel z vrha, pa nekako sprejmem. Ker pa je pakiranje trajalo kar dolgo, krenemo navzgor zelo pozno, komaj okoli osme ure zvečer. Jaz pa bi moral priti še nazaj navzdol. Ko krenem navzgor, sonce seveda hitro izgine za greben in kmalu postane hladno. Brez sonca pa ni prave energije. Predlagam vzpon čez Rescue couloar, pa nista za to, čeprav je narejena gaz in je vzpon pravzaprav hoja po stopnicah. Raje se vzpneta po fiksih in nato po grebenu. Jaz krenem po bližnjici, mraz pa me prične gristi v noge in roke. Mogoče se nisem še prav odpočil od prejšnjega dne!? Poskušam priti do sonca, toda prehitro se umika čez pobočje. Če bi krenili vsaj 2 uri prej, ne bi bilo težav. Ustavim se in dam v čevlje grelne vrečke, toda ne pomaga, prsti so vedno bolj trdi. Prav boleti me prične od mraza. Tudi v prste na rokah me zebe. Ne preostane mi drugega, kot da sestopim. Zakličem Franciju in Dušanu, ki sta na polovici fiksnih vrvi, da moram navzdol, prečim pod fikse, pustim tam njun šotor in gorilnik ter hitro sestopim nazaj v tabor. Dobri dve uri je nato trajalo segrevanje prstov, posledice pa čutim še sedaj. Levo stopalo je v sprednjem delu še vedno mravljinčasto in občasno boleče.
Na vrhu Denalija
Fanta sta nato prebivakirala na naslednjem taboru kar v snežnih zavetjih in samo v spalnih vrečah. Zjutraj sta si izprosila nekaj tople tekočine in okoli poldneva krenila proti vrhu. Javita se ob desetih zvečer iz zgornjega tabora in povesta, da sta bila na vrhu, da pa bosta sestopala kar dalje in predvidoma čez dobri dve uri sta pri nama. Že prej tisti dan popoldan sem se še enkrat povzpel do fiksov, kjer sem prejšnji večer pustil šotor. Brez težav in kljub megli je bila temperatura prav prijetna za vzpon. Poberem vse, odsmučam nazaj v tabor, nato pa z Iztokom postaviva šotor in pripraviva toplo tekočino za Francija in Dušana. Zdaj pa samo še sestop po ledeniku do baze in z letalom nazaj v civilizacijo. Ali pa tudi ne!?
Ob enajstih zvečer se javi Dušan in pove, da sta v težavah na grebenu. Zajelo ju je neurje in ne vesta, kje dalje. Piha, sneži in hladno je. Ker nekako ne moreva z Iztokom pomagati preko radijske zveze, greva do rangerjev. Niso prav navdušeni. Ob kupu (ponavljajočih) vprašanj svetujejo, naj nekako prebivakirata do jutra in nato sestopita. Ja, tako je najlažje, predvsem za njih. In v toplem šotoru se zdi ta nasvet prav idealen, toda tam zgoraj na grebenu… Nekaj bosta poskusila ukreniti, se dogovorimo za zvezo ob enih ponoči. Takrat je situacija v taboru enaka, zgoraj pa je vsaj nevihta ponehala. Zavlekla sta se v spalke ob neki skali na grebenu, hladno je, ne vesta pa, kje in kako naprej. Utrujenost naredi svoje, ko pa to začiniš s slabim vremenom, je v takšnih razmerah situacija vse prej kot rožnata. Iz zgornjega tabora rangerji nočejo navzdol (vzelo bi jim kakšno uro), spodaj se jim še manj ljubi navzgor (eh, kakšne 4 ure bi jim vzelo, ubogim revežem), jaz imam pomrznjene noge, Iztok nima čevljev… Junaki pa takšni, tile rangerji, verjetno so bili zmatrani od celodnevnega smučanja! Naveličam se njihove pasivnosti in ob pol treh zjutraj spakiram nahrbtnik ter krenem navzgor. Svetlo je, malo je megle, pa gre nekako. Niti ni hladno, vreme se je umirilo in kmalu je vidljivost solidna. Spraskam fiksne vrvi iz snega, zgazim po grebenu, najdem Francija in Dušana, navežemo se, varujem čez nekoliko izpostavljen del grebena, nato pa se zapodimo navzdol. Ob osmih zjutraj smo v taboru, pozdravi nas Iztok, rangerji še spijo, so imeli neko gužvo ponoči, jih folk ni pustil spati. Jih pa moram pohvaliti, da so posodili vsaj dva voki-tokija.
Popoldan imamo dosti megle, sonca in sneženja v enem paketu, kakor se tukaj dogaja v zadnjih dneh, spakiramo vse in se spustimo do naslednjega tabora. Jaz sem na smučeh spodaj v pol ure, ostali trije potrebujejo dve uri več. Je pa vse spremenjeno, veliko novega snega, nekoliko drugače speljana pot, odpira se nekaj novih ledeniških razpok. Izkopljemo še opremo, ki smo jo pustili tukaj, ter smuči, postavimo šotore, prespimo še eno noč, nato pa dokončno spakiramo in čaka nas še samo štiri ure dokaj zabavne in prijetne vožnje po ledeniku. S sanmi je nekaj težav, toda kmalu jih ukrotimo. Zvečer ulovimo zadnje letalo, po dolgem času ugledamo spet zelenje, po tuširanju pa napademo West Rib Pub v Talkeetni. Srečamo še dva iz druge slovenske ekipe in noč brez teme se konča nekje ob šestih zjutraj. V naslednjih dneh nekaj potepanja po Talkeetni, po ovinkih gremo v Anchorage, kjer je treba nakupiti nekaj spominkov, na moj rojstni dan 23. junija pa priletimo nazaj na Brnik. Ej, kako je prijalo spet Laško pivo! Snega pa imam za nekaj časa dovolj. Pravzaprav sem ga imel zares dovolj po vzponu na Mont Blanc nekaj dni kasneje. Omrzline na nogah pa bodo še nekaj časa spominjale na neskončno belino Denalija.
Ekipa v Talkeetni
Slovenian Denali Team smo sestavljali Iztok Arbiter (PD Kočevje), Franci Rupnik (AO Črna), Dušan Božič (PD Kočevje) in Boris Strmšek (APD Kozjak Maribor), uradni vodja je bil Iztok, ki je tudi večino zadev organiziral. Ker takšni projekti tudi nekaj stanejo, se moramo v prvi vrsti zahvaliti dvema radijskima postajama iz Kočevj - Artist in Univox. Pri opremi je nekaj pomagala trgovina Kibuba, jaz pa se moram zahvaliti predvsem Iglu Sportu za smučarske čevlje Garmont Mega Ride. Ker časa za priprave in nabavo opreme ni bilo prav dovolj, so pomagali tudi prijatelji z alpinističnega odseka. Aleksander Dušej je posodil smučarske pse in aluminijaste palice za šotor (moje so že leto in pol nekje v Kranju na Lifetreku, ker mi jih je tam nek brihtnež verjetno po pomoti zamenjal za prevelike iz fiberglasa), Dušan Zemljič je posodil lavinsko žolno in snežno lopato, še posebej pa gre zahvala Simonu Hraševcu, ki mi je posodil smuči, brez katerih bi težko smučal z vrha Denalija (moje so namreč že v precej slabem stanju). Marinki, Gogiju in Boškotu pa gre zahvala za njihov čas in organizacijo prevoza na Brnik in nazaj.
|
novice
Neskončna belina Denalija
info@kozjak.org
