 |
Ogledov: 1868  |
|
 Encijanov večer na Tojzlu
Dodano: 10.10.2009, Avtor: Marjan Fekonja
Ko so se moji pokvečeni gojzarji v soboto ob 17. uri približali
avtobusni postaji na Glavnem trgu, sem opazil na omenjenem kraju
nenavadno živahnost. |
|
| |
Ko so se moji pokvečeni gojzarji v soboto ob 17. uri približali avtobusni postaji na Glavnem trgu, sem opazil na omenjenem kraju nenavadno živahnost. Ni bilo mogoče dvomiti: na tem vedno zelo obljudenem kraju so se tokrat zbrali vrli planinci našega renomiranega društva z namenom, da obiščejo svojo kočo na Tojzlu, kjer so po lastni iniciativi sklenili prirediti daleč naokrog znani »encijanov večer«.
V veselem pričakovanju nas ni motila niti nekajminutna zamuda avtobusa. Po trdem garanju se nam je posrečilo vzdigniti se nekoliko nad cestno gladino v notranjost izdelka TAM. Zaradi dobre volje nis¬mo mogli sprevodničinih pripomb jemati tako resno, kakor bi jih radi, zakaj opazili smo, da ni imela za tako elitno družbo, kakor je bila naša, niti trohice razumevanja. Po prijetni vožnji – spomine nanjo hranim na skoraj vseh oglatih delih telesa – so nas iztovorili v Bresternici, od koder smo s preobremenjenimi glasilkami odrinili proti naši koči.
Kamni, ki označujejo kilometre, so neverjetno hitro izginjali za nami. Kot nosač sem se izredno dobro počutil, ker me divjaško obloženi hrbet ni prav nič oviral pri pevskem izživljanju. Po tričetrturni hoji sem indeks nosača s tovorom vred izročil v varstvo tovarišu, ki sem ga bil ves čas dražil in izzival s tem, da mu nosim prtljago. Omenil sem že, da smo v izredno kratkem času prišli do koče, ki nas je pozdravila z romantiko v obliki plapolajočih sveč. Kot poražena vojska v ofenzivi smo posedli v temačni dnevni sobi in vzdihovali po elektriki. Na naše največje veselje to trpljenje ni dolgo trajalo; živimo pač v atomski dobi. Vključili smo gramofon in se po taktu veselih zvokov zavrteli v vseh mogočih figurah in kombinacijah. Veselje nam je prekinil alarm za večerjo. Posedli smo okrog nesluteno obložene mize ter se lotili vabljivega sendviča in čaja. Za okrepitev in stabilizacijo živčnega sistema pa so poskrbeli jabolčnik, grozdna kapljica, pelinkovec in podobni zdravilni sirupi. Po tej edinstveni večerji smo se polni novih moči in energije odpravili na plesišče, da si ogrejemo od čaja premrle ude.
Sreča se pogosto poigrava z ljudmi. Tako je bilo tudi to pot. Napetost omrežja je tako padla, da se gramofon kljub našim izvedenskim intervencijam ni hotel vrteti niti naprej niti nazaj. Nazadnje pa – naše izredne sposobnosti so se vnovič izkazale – vam lahko zaupam, smo tudi ta problem rešili. Marko, čast mu in slava, ki je tudi prej in pozneje ravno tako pokazal svojo genialnost v pogostih zadregah, se je spomnil na TV stabilizator in zadeva je bila urejena, mi pa smo plesali kot za stavo. Naše uživanje v plesu je večkrat motilo le pogosto kontroliranje kvalitete sladkega jabolčnika.
Veselje se je nadaljevalo s plesom, v katerem je igrala najbolj pomembno vlogo metla. Zaradi navzočnosti tega artikla široke potrošnje so se vneli resni spopadi za zastopnice splošno zanimivega spola. Toda na srečo se je vedno našel kdo, ki mu je ostala metla v rokah, in med njimi sem bil tudi jaz.
Ob triindvajsetih po srednjeevropskem času in naših urah, ki so bile komajda približno enotne, so nam napovedali izredno sejo sploš¬no cenjenega kluba »Plavega encijana«, ki se je takoj začela.
Za okroglo mizo, v resnici je bila oglata, so se zbrali najbolj pomembni, najbolj zreli in najbolj zanimivi člani naše družbe. Temu vsemogočnemu, visoko letečemu in spoštovanemu telesu je predsedovala njegova ekselenca Marko, podpredsedniške posle je opravljal gospod Lilo, zapisnik je vodil milostni Edvard, ki pa je zaradi neznanja stenografije izročil te posle svoji sestri Jelki, zaupanje v družini, se razume. Čistilec prve palube je bil gospod Mirko, na drugi strani pa mu je zrl v obraz vsemogočni Slavko, na katerega je delno vplivala polna luna in tako še bolj poudarila njegove vsestranske sposobnosti. Okrog omenjenih božanstev je sedela, skoraj klečala, nevredna svojat in zavedajoč se blazne sreče zrla odličnikom v obraz.
Po uvodnih besedah se je začel za nekatere zelence največji življenjski izpit. Večina jih izpita seveda ni opravila, kajti za tako po¬membno reč sploh nihče ne more biti dovolj zrel. Ker je pač problem rasne diskriminacije povsod zelo aktualna zadeva, so si nekaj podobnega privoščili tudi naši bogovi v bolj moderni obliki. V svoj klub so sprejeli le tri dekleta, fante pa so zaradi nezrelosti odklonili.
Vendar smo jim to takoj odpustili, kajti zavedali smo se neznanske nepopisne sreče, ki smo je bili deležni, ko smo jih poslušali in gledali skozi napol priprte veke in neaktivna ušesa. Po končani seji kluba »Plavega encijana«, ki bi bila še bolj zanimiva, če bi bila vprašanja bolj pestra in izvirna, smo nadaljevali s plesom, nekateri pa so se odpravili na krajše izlete okrog vogalov koče. Približno ob nič in trideset minut smo položili svoje zrahljane kosti na vsa mogoča mesta v koči. Naša brhka dekleta so bila zelo uvidevna in so se za nas žrtvovala. Odstopila so nam žimnice, da smo jih zložili po tleh, same pa so spale samo na golih jeklenih mrežah. V naši sobi nas je spalo petnajst, dva sta ob siju polne lune odbezljala do bližnjega kmeta in se tam zarila v seno, Drago pa je prebil noč kar na štirih stolih.
Zjutraj smo se zbudili vsi zdravi in skoraj popolnoma sveži, le nekateri so kazali razveseljive posledice delovanja zdravilnih sirupov. Po zajtrku so bile na vrsti družabne igre, katerih posledice so bile na nekaterih udeležencih zelo očitne. Posebno zanimiv je bil izid dvoboja »ravbarjev in žandarjev« v bližnjem gozdu. Imeli smo celo priložnost videti nekaj krvi, raztrganih hlač in podobnega. Preostali čas do kosila smo porabili za ples, nekateri so študirali karte, drugi pa so se posvetili rehabilitaciji in vračanju v stanje normalnega videza.
Kosilo, ki so nam ga pripravili, je bilo zelo skromno, ker je zmanjkalo kruha, a smo to nadomestili iz svojih zalog.
Približno ob štirinajstih smo se napotili proti Bresternici. Pot se nam je zdela kratka, ker smo bili zelo veseli. Po ne predolgem in ne prekratkem čakanju na avtobusni postaji smo se ob prihodu avtobusa zložili v njegovo notranjost s sklepom, da izstopimo pri prvi deficitni podružnici kakega gostinskega podjetja in tam nadaljujemo izlet. To smo tudi storili. Na naše največje zadovoljstvo je bila v obiskani hiši tudi elektrika, zato smo z njo aktivirali gramofon. Po uvodnih taktih so v naše votle želodce odjadrale še zadnje zaloge kalorij, ki so se skrivale na dnu naših nahrbtnikov.
Ob dvajsetih smo se po splošnem sklepu navzočih odpravili proti mestu. S paradnim maršem smo prehodili Gosposvetsko cesto in med potjo veselo prepevali. Ločili smo se na križišču Slovenske in Gledališke ulice, za nami pa je odmevalo: »Čao, čao, bambina ...!«
Opomba: objavljeno leta 1964 | | Komentarji - vidni samo prijavljenim! |
| |
|
|
|
novice
info@kozjak.org
