 |
Ogledov: 4491  |
|
 1800 metrov skale, ledu in padajočega kamenja
Dodano: 10.10.2009, Avtor: Franci Gselman
Severna stena Eigerja je dolgo veljala za zadnji nerešeni problem Alp. |
|
| |
Še in še so prihajali drzni možje, pripravljeni za vsako ceno premagati steno, toda mnogi so našli v njej svoj zadnji mir. Ker so se nesreče kar vrstile, je švicarska vlada prepovedala plezanje v steni. Ko je vlada prepoved umaknila, se je boj za severno steno nadaljeval, prav tako pa tragedije v njej. Leta 1938 sta navezi Heckmair – Vörg in Kasparek – Harrer po tridnevnem boju steno premagali. S tem je bil steni snet pajčolan groze, zmagovalci pa so se z velikimi črkami vpisali v knjigo o zgodovini alpinizma. Toda to ni bila končna zmaga nad steno. Kar je pomenilo pred vojno izredno alpinistično dejanje, je postalo povojnim generacijam premalo.
Stena je bila prvič premagana pozimi, prava senzacija pa je bil solo vzpon, ki ga je leta 1963 opravil Švicar Derbellay. Senzacij željni alpinisti so šli celó tako daleč, da so steno premagali v sestopu. Februarja 1966 se je stene lotila številna mednarodna zasedba in steno premagala po novi direktni smeri. Tehnika, ki so jo pri vzponu uporabljali, pri poznavalcih ni požela odobravanja, pri nadelavi smeri pa se je smrtno ponesrečil eden od avtorjev smeri John Harlin, ki so mu tovariši posvetili novo smer.
Leta 1969 so se stene lotili Japonci in po več tednih garanja in vrtanja prigarali novo smer.
Končno je leto 1969 tudi Slovencem (takrat še Jugoslovanom) prineslo toliko želeno zmago v grozljivi steni. Premagala jo je naveza Dušan Kukovec – Janez Resnik.
Na Eiger sva z Milanom resneje pomislila, ko sva kot prva pozimi preplezala Centralno smer v Planjavi. Prepričana sva bila, da zmoreva še več, in Eiger se nama je zdel kot nalašč za takšno preizkušnjo. Zaradi svoje mladosti in pomanjkanja izkušenj v ledu, svoje namere nisva preveč razkladala, saj sva se bala posmeha in »dobronamernih« nasvetov fotrov na odseku.
Za tvegan načrt sva hitro pridobila Benota in Iveka, ki v ledu še nikoli nista plezala, bila pa sta ambiciozna in dobra v kopni skali.
Z veliko težavo smo zbrali potrebno opremo, precej skromnejšo, kot so jo uporabljali prvopristopniki pri svojem vzponu. Za dan odhoda smo določili 1. avgust. Ker je bil Milan že v tistih časih ponosni lastnik fička, sva skupaj z vso opremo dolgo pot do Grindelwalda opravila s fičkom, Beno in Ivek pa sta potovala z vlakom.
Sobota, 2. avgust
Sestali smo se na železniški postaji v Grindelwaldu ter se z zobato železnico in goro prtljage odpeljali na Mali Scheidegg, kjer smo razpeli svoja šotora ob staji nad železniško postajo.
Nedelja, 3. avgust
Zbudi nas škrebljanje dežja po strehi staje. Ne preostane nam drugega kot tarok in uničevanje zalog hrane. Zdi se nam koristno, da tudi Beno in Ivek potipata led, zato se odločimo da za začetek preplezamo greben Nollen v Mönchu.
Ponedeljek, 4. avgust
Ob štirih zjutraj odrinemo proti steni, ki jo dosežemo po dolgih štirih urah hoje. Kar je pomenilo doma zgodnjo uro, se v teh ogromnih dimenzijah izkaže za prepozno, saj vstopamo v dobrih 1000 metrov visoko steno šele po osmi uri.
Spodnji položnejši del stene je hitro za nami, pod težjim delom smeri, 200 metrov visoko ledeno stopnjo naklona dobrih 60 stopinj, pa malo zajamemo sapo in pripravimo železje.
Naša oprema res ni bila zavidanja vredna, saj smo premogli dva vojaška cepina in dve bajli ter kovane dereze, dvoje dvanajsterk in dvoje deseterk. Tako je že v dolini prišlo do dogovora,da z Milanom z dvanajsterkami vodiva v ledu, Beno in Ivek pa vodita v skali. Odločitev je bila pravilna in se je obnesla.
Začuda nam strma stopnja ne povzroča preglavic, le Beno kot zadnji ima pripombe, ko mora izbijati odnosno odkopavati 25 cm dolge kline. Strmina popusti, v popoldanski vročini dosežemo vrh. Za dobrih 1000 metrov stene smo potrebovali 6 ur. Sami nase smo ponosni.
Po severozahodnem grebenu sestopimo na Jungfraujoch. Zadnji vlak v dolino je odpeljal že pred urami, pa tudi če bi ga ujeli, se ne bi peljali z njim, bili smo povsem brez denarja. Ko v hotelu ugotovijo da se le grejemo brez denarja, nas brez nadaljnega in brez slabe vesti postavijo pred vrata v sneg. Ker na prisilni bivak na višini preko 3000 metrov nismo računali, preživimo silno mrzlo noč na prostem.
Torek, 5. avgust
Zgodnji turisti z vodniki zapuščajo toplo zavetje hotela, ko spravljamo v pogon svoje od mraza otrdele ude. Preko Malega Eigerja in Eigerjevega ledenika se vrnemo v tabor. Sestop je bil prava kalvarija, saj nam je ledenik pil moči in živce. Za sestop smo porabili precej več časa kot za vzpon. Dvodnevno lakoto smo le s težavo potešili, trda tla šotora pa so se nam zdela kot najmehkejša pernica.
Generalka v Mönchu je potekala povsem po pričakovanjih, tako da je morala na višku. Dva dni slabega vremena sta dobrodošla za nabiranje novih moči in razkazovanje znanja, pridobljenega pri gospodinjstvu v šoli.
Po obveznem popoldanskem dežju je nebo kot umito. Lotimo se pripravljanja opreme. Pri polnjenju nahrbtnika je potrebna preudarnost, da bo teža še sprejemljiva za dolgo in težko plezanje. Ob popoldanski kavici sledi še zadnji bojni posvet, pa je tema hitro izčrpana, bila je že neštetokrat premleta. Na vprašanja ki ostajajo brez odgovora, pa bomo odgovor iskali v steni. Še za dne se spravimo spat.
Petek, 8. avgust
Milanova budilka neusmiljeno zvoni. Ivek pripravi zajtrk, ki pa nam danes ne tekne kot običajno.
Okoli enih je ura, ko zapustimo šotore. V soju svetilk se preko travnikov bližamo steni. Pod steno smo še v temi. Še tri lučke se bližajo, kar pomeni družbo. Okoli štirih je ura, ko pričnemo plezati. Stena je položna in gruščnata, zato plezamo hkrati. S prvimi sončnimi žarki nam stena pošlje jutranji pozdrav v obliki padajočega kamenja, ki nas potem spremlja ves čas vzpona ćez steno. Pod težko počjo dohitimo tri Japonce, ki ravno odtelovadijo po preperelih vrveh navzgor. Japonci so hitro napredovali, kasneje smo videli da uporabljajo žimarje, ki so bili za nas takrat nedosegljiv artikel. Proti levi dosežemo Hinterstoisserjevo prečnico. Od nekod se prikažeta dva Švicarja, ki ne meneč se dosti za gorniško etiko uporabita naše vrvi in že izgineta za robom prečke. Toliko sta še imela časa, da se je eden pohvalil, da bosta steno preplezala brez bivaka. Toda podvig jima ni uspel, bivakirala sta malo nad nami v Rampi.
Fiksna vrv v prečki nam omogoči, da brez težav premagamo delikatno mesto, ki je bilo usodno za dve navezi pred prvim uspelim vzponom v steni. Vrnitev preko prečke je bila takrat nemogoča, ker so vrv potegnili za sabo, ko so prečko premagali. Za robom prečke nas sprejme prvo ledišče, ki ga premagamo brez težav. Več znanja in živcev terja prehod na drugo ledišče. Skala je okovana v tanek led, za čevlje pregladko, za ledno orodje pa pretanek led. Ker smo detajl označili kot kopno skalo, ga je zdelal Ivek. Počasi spoznavamo, da ocena iz vodnika vedno ne drži. Moralo nam vrne dolg klin v ledu na vznožju drugega ledišča. Ob pravi kanonadi padajočega kamenja dosežemo ob desetih gornji rob ledišča.
Japonci nadaljujejo direktno v Rdečo steno, kjer jih visi že cel regiment in vrtajo prav po kamnoseško. Nadelavali so svojo novo smer.
Vreme je čudovito, morala pa na višku. Za prečenje ledišča po gornjem robu v zavetju pred padajočim kamenjem smo porabili debele tri ure. Ob trinajstih dosežemo Likalnik, preko kratkega skalnega odstavka dosežemo Bivak smrti. Številni rjavi klini in preperele vrvi nemo pričajo o bojih, ki so se bili na tem mestu, s čimer si je mesto pridobilo tako grozljivo ime. Neprijazno mesto si želimo čimprej zapustiti, zato hitro nataknemo dereze in se zagrizemo v grozljivo strmo Tretje ledišče. Plezanje tukaj je resna preizkušnja za človekovo psiho, saj stena nad lediščem tvori nekakšen lijak in usmerja vse kamenje iz zgornjega dela stene na ledišče. Naglica je tukaj varnost. Pa nam vseeno ne zmanjka dobre volje, pripombe, kot sta »Vsak kamen tako ne zadane« in »Norci imajo vedno srečo«, nas spremljajo pri hitrem premagovanju strmega ledišča. Pa vseeno ne gre čisto po sreči, Bena zadene zajeten kamen, tako da se le s težavo obdrži v strmem ledu, na srečo pa hujših posledic ni.
Okoli petih popoldne dosežemo Rampo. Ker so udobna mesta višje v Rampi že zasedena, švicarski navezi se je pridružila še naveza, ki je v steni že od včeraj, se moramo zadovoljiti z visečo polico, ki je ni niti za kvadratni meter. S tolažbo, da bi lahko bilo še slabše, zabijemo par klinov in se privežemo. Po skromni večerji se spravimo k počitku, ki pa to ni zaradi neudobnega položaja. Nastajajoči dan pričakamo kot odrešitelja povsem budni.
Sobota, 9. avgust
Rampa, po kateri je včeraj tekla voda v potokih, je vsa v ledu. Toda preklinjanje in tarnanje, zakaj se nismo včeraj podrenjali višje, zdaj ne pomaga. Prvi raztežaj nam uspe nekako ukaniti, čeprav ne gre brez praskanja, preklinjanja in čaranja. Drugi raztežaj predstavlja leden kamin, ki skoraj presega naše sposobnosti in zmožnosti. Zopet je na Iveku, da nas reši iz zagate in spravi čez ključno mesto. Po več poizkusih in zdrsih mu uspe premagati po našem mnenju nemogoče. Stvar je zoprna še s pomočjo od zgoraj, ki nam jo Ivek nesebično nudi. Tudi preostali raztežaji do konca Rampe niso nobena uživancija, tako da si prav oddahnemo, ko dosežemo Prečnico bogov. Ime popolnoma upravičuje dejansko stanje. Sorazmerna varnost pred padajočim kamenjem, dobri oprimki in 1500 metrov zraka pod nogami. Res božanski občutek. V kruto realnost nas v hipu postavi Pajek, ki nas čaka na koncu prečke. Kot že tolikokrat nataknemo dereze in med pravimi kanonadami padajočega kamenja premagamo dobre tri raztežaje silno strmega ledu do vznožja izstopnih poči. Pot proti robu stene je le ena, skozi izstopne poči, po katerih pa tečejo potoki vode, ki nosijo s seboj kamenje. Ivek in Milan sta brez pomisleka ugriznila v kislo jabolko, z Benom rabiva malo več časa, da se podava v mrzlo prho. Prvi metri so prav obupni, ko pa si voda izbere svojo pot, pri zapestju noter in pri čevlju ven, se vdava v usodo in mrzlo kopel. Situacija je nevzdržna, raztežaji pa se kar vrste, da imam občutek, da stene ne bo nikoli konec. Nekje višje tuli Beno, pa ga zaradi vetra ne slišim. Padanje kamenja pojenja, sunki vetra so vse močnejši. Končno greben. Če ne bi bil previden, bi zgrmel v prepad na drugi strani. Veter je tako močan, da se komaj sporazumevava. Hitro se noči, Milana in Iveka ne vidiva več. Vsega imava dovolj, noč bova prebila kar tukaj. Kuhalnik je hitro pripravljen, ugotovitev da je edina posoda pri Milanu pa ni nič razveseljiva. Noč je peklensko mrzla, močan veter nama poizkuša odnesti bivak vrečo, ki jo vso noč loviva. O spanju ni govora.
Nedelja, 10. avgust
Zmrznjeni čevlji nočejo na noge, zato jih je treba malo obdelati s kladivom. Sončni žarki oblijejo vrh, ko ga doseževa. Žarečih obrazov si stisneva roki, napori zadnjih dni so v hipu pozabljeni. Zapodiva se za Milanom in Ivekom. Še ena pustolovščina se je srečno končala.
Eigerjeva kronika
Pred prvim uspešnim vzponom preko severne stene, je Eiger terjal 8 smrtnih žrtev, do našega vzpona leta 1969 pa se je število smrtnih žrtev povzpelo na 35.
V steni so nastajale vedno nove smeri, dejavni so bili solisti. Avgust 1976 – Češki steber. Avgust 1979 – Ženevski steber. Avgust 1981 – Severna zajeda.
Med rekorderje Eigerjeve stene sta se leta 1974 vpisala Messner in Habeler, ko sta 15. avgusta steno preplezala v vsega 10 urah. Ueli Bühler je steno 25. avgusta istega leta v solo vzponu preplezal v vsega 8,5 ure. Thomas Bubendorfer je steno leta 1983 premagal v neverjetnih 4 urah in 50 minutah.
Gorski vodnik Kobi Reichen je leta 1997 steno preplezal s klientom. Klient Benedetto Salaroli pa je štel kar 72 let.
Delež Slovencev pri premikanju mej v steni Eigerja je več kot omembe vreden. Kotnik in Verko sta leta 1973 ponovila Japonsko smer. Legendarni Franček Knez je steno preplezal leta 1982 v vsega 6 urah, kar je še danes prvovrsten in za marsikoga nepojmljiv dosežek. Tudi vzpon Slavca Svetičiča v 8 urah leta 1984 so omenili vsi kronisti. Seveda je Franček Knez tudi v zloglasni steni našel prostor za nove smeri, saj je leta 1982 preplezal Dvojko, leta kasneje pa Hudičevo zajedo. Obe seveda sam. V navezi s Frešerjem in Tičem pa je nastala nova smer v osrednjem delu stene. Odmevna sta bila tudi zimski solo vzpon Toma Česna leta 1986 ter zimski vzpon Svetičiča leta 1990 v Harlinovi smeri.
Omeniti velja še prvo Slovenko v steni, Marijo Frantar. Tudi Stane Belak – Šrauf je steno preplezal s klientom. Tina Di Batista pa se je vpisala med redke zimske ponavljalke Eigerja, steno je preplezala od 9. do 11. marca 2003 v navezi s Simonom Slejkom.
Pričujoča kronika je daleč od pregleda vseh pomembnih dogodkov v Eigerjevi steni, tako svetovnih kot slovenskih alpinistov. Navedel sem le nekaj dosežkov, ki so v času svojega nastanka dvigali prah in povzročali zavist. Oproščam se vsem, ki jih nisem omenil, pa si to zaslužijo. Takšno je pač videnje dogodkov v Eigerju z moje strani, kar pa je le moja subjektivna ocena.
Drugi slovenski vzpon preko severne stene Eigerja smo opravili 8. in 9. avgusta 1969 v navezah Ivek Šturm – Milan Meden in Beno Reis – Franci Gselman. | | Komentarji - vidni samo prijavljenim! |
| |
|
|
|
novice
info@kozjak.org
