 |
Ogledov: 2245  |
|
 Bezengijski konglomerat
Dodano: 10.10.2009, Avtor: Franček Vogelnik
1. mariborska alpinistična odprava »Centralni Kavkaz – skupina Bezengi 1976« |
|
| |
Človekovo življenje uravnavata dve nasprotujoči si težnji: po gibanju in mirovanju. Ko se človeku izpolni želja po gibanju, začne iskati mir, in komaj se malo umiri, si že spet želi daljav. Med tema skrajnostima je razpet zlasti planinec, vendar ima pred zakrknjenimi dolinci veliko prednosti: na turi se mu potešita obe težnji hkrati. Samo v napornem, napetem, izpostavljenem, nevarnem gibanju najde popoln mir, srečen se vrne v zasopljeno pehanje množice, zdrži v njem nekaj časa, dokler ga koprnenje po velikih daljavah in višavah spet ne zvabi iz toplega gnezda. Tak je ritem planinske duše.
Človek si je, odkar ni več žrtev tlake za goli fiziološki obstanek, izmislil najrazličnejše oblike popotovanja, tako v resničnem svetu kakor v vesoljstvu duha. Kdor je odprt navzven, in naš edinstveni planet je kljub vsem pomislekom tega res vreden, in se more s svojimi pohlevnimi ustvarjalnimi silami zliti z velikansko ustvarjalno reko sveta, je prisiljen k nenehnemu gibanju: zakaj vsak trenutek življenja, vsak stik s svetom je spodbuda k iskanju in popotovanju, brez konca in kraja se ti odpirajo nova spoznanja, nova prostranstva. Človek namreč ni samo bitje, obsojeno na gibanje v treh razsežnostih, je tudi neskončno več: tri otipljive razsežnosti so le podlaga višjemu, nadsnovnemu gibanju, za katero je predvsem poklican, ustvarjen. Kakor roj svetlih isker spremljajo človeka doživetja skozi svetle in mračne dni življenja: velike, svetle se pogosto kmalu utrnejo in izginejo brez sledu, majhne so dolgo zveste, le nekatere se ugnezdijo globoko v njem, ga ujamejo v svoj čarovni ples in včasih odločilno vplivajo na njegovo usodo.
***
Vsak planinec goji v svojem srcu željo po velikih potovanjih, po srečanjih z velikimi, daljnimi gorami. Nikdar ni povsem zadovoljen s tistim, kar je videl, prehodil, preplezal. Iz bližnjega gorskega sveta se odpravlja vedno dalje, zmerom višje, kratki izleti se spreminjajo v večdnevne ture, te pa v zahtevna in draga zapletena in tvegana popotovanja. Odkod pobuda, odkod tolikšna nepotešljivost?
Odkod pri meni davna želja po Kavkazu? Kdo je prvič omenil v moji bližini to gorovje v takem tonu in s takim poudarkom, da sem bil trdno prepričan, da se bom prej ali slej znašel v njem? Ah, že vem. Bilo je v tistem času, ko so po Hitlerjevem povelju zagrizeno razslovenjevali Spodnjo Štajersko, tisto poletno noč, ko sta nas zelena orožnika sredi noči vrgla iz postelj. Mater je seveda zanimalo, kam pojdemo tako nanagloma, da še za prtljago ni časa. »Za zdaj k Srbom, nato pa z njimi vred v Kavkaz!« je ustrežljivo pojasnil orožnik. Kako se ne bi bile v otroško pamet vtisnile tako pomembne besede! Hitler kajpak ni izpolnil obljube; preveč je imel opraviti s strateškim krajšanjem bojišč, dokler ni nazadnje poginil sam v svojem brlogu. Misel na daljni Kavkaz nekje na robu sveta je bolj in bolj bledela.
Kar jo nekega junijskega dne veselo primaha k meni Danilo in mi skoraj ne da časa za premislek. Popoldnevi naglo minevajo v zbiranju potrebne opreme, s katero mi tovariši ustrežljivo priskočijo na pomoč. Marsikaj je treba tudi kupiti. Čevlji! Ne morem vendar na pot v odsluženih čevljih, saj mi lahko razpadejo, kakor tisti dan, ko smo v dežju, snegu in viharju zagrizeno osvajali Rysy. Stopim v najuglednejšo prodajalno: »Seveda! O vas smo brali, da ste stari 45 let. Takoj smo dali na stran gojzarje št. 45. Vse manjše in večje smo medtem prodali. Brez skrbi, v njih se boste udobno počutili. In varno: v njih ne boste nikdar padli na glavo. Če ne bo prostora v šotorih, boste lahko bivakirali kar v njih. Pol Kavkaza lahko pade vanje, pa se še sezuti ne bo treba!« Vidim, da usoda res skrbi zame.
Lepega sončnega jutra se na novem mariborskem letališču vkrcamo v letalo. V potovanjih po zraku smo še večinoma novinci. Ko sedimo v udobnih naslonjačih, se Danilo še enkrat ozre po nas in nas še zadnjič prešteje. Svojim očem ne more verjeti, da ima okrog sebe prvič zbrane vse člane odprave; boji se, da bi mu jo usoda zadnji hip, preden se vrata hermetično zapro, še zagodla.
***
S pogledi tipljemo navzgor po dolini, da bi razločili alplager. »Še dobrih deset kilometrov!« pojasni voznik in nam z roko nakaže smer.
Ozremo se naokrog. Spodaj v globeli se jezno premetava kalni Čerek v svoji tesni skalnati strugi, okrog nas pa se širijo v nedogled same sončne trate, polne znanega in neznanega cvetja. Bližnja gozdnata in drnasta pobočja vabijo. Kdo ne bi zamenjal trde klopi za živo preprogo? Motivom se ni moč upirati. Zaklepi že tleskajo, snemalne kamere brnijo. Nato se spet vkrcamo in kmalu obstanemo pred vhodom v bezengijski alplager. »Vstop in prehod nezaposlenim prepovedana.«
Alplager Bezengi je dandanes moderno planinsko naselje na višini 2100 m; namenjeno je izključno izšolanim alpinistom kot izhodišče za zahtevne ture. Sestoji iz starejših lesenih barak in novejših, celó prav modernih stavb, zgrajenih v alpskem slogu. Začetki segajo v leto 1959. Življenje je takrat teklo le pod šotori.
Odprt je le dva meseca v letu, od 25. junija do 25. avgusta. Septembra so v gorah že zimske razmere. V Sovjetski zvezi je le še en tak športni alplager, Pamiro-altajski, pripravniških pa je kar 18. Izmena traja mesec dni. Pripravniški staž traja tri leta. Če opravi pripravnik v tem času predpisano število vzponov določene težavnostne stopnje in če med letom ne zanemarja športa (smučanje, telovadba, atletika), ima pravico bivanja v alplagerju. V bezengijskem je prostora za približno 200 alpinistov, v sezoni se jih torej zvrsti 400. Da bi bili prepuščeni samim sebi, na to ni misliti: zanje skrbi 50 inštruktorjev alpinizma, na vsako navezo petih alpinistov po eden. V nasprotju z alpinisti bivajo inštruktorji v alplagerju od začetka do konca sezone. V ta namen porabijo svoj redni dopust (1 mesec), imajo pa pravico še do izrednega neplačanega dopusta. Za svoje odgovorno delo so posebej plačani, vendar ne tako kakor na delovnem mestu. Uživajo pravico do brezplačnega potovanja, hrane, stanovanja in opreme. V »civilu« so inštruktorji večinoma visoko izobraženi možje, precej je med njimi visokošolskih predavateljev.
Gorska reševalna služba – načelnik, šest reševalcev, dva zdravnika, po potrebi inštruktorji in prostovoljci – je vedno v pripravljenosti. Helikopter lahko pristane in vzleti do višine 3900 m. (Pristanek na vrhu Elbrusa je bil bolj rekordnega značaja.) Z navezami je alplager v redni radijski zvezi dvakrat na dan. Osnove reševanja mora obvladati vsak alpinist. Zahteve naraščajo s stažem.
Sovjetski alpinizem temelji na načrtnosti. Alpinisti se v alplagerju pravzaprav le vsestransko pripravljajo na ture. Najprej se je treba z vodstvom temeljito posvetovati o načrtih. Načelnik alplagerja Rahajev skrbi, da teče življenje brez zapletov in zastojev. Načelnik izobraževalne dejavnosti je I. B. Kudinov. Oba sta izredno izkušena alpinista in natančno poznata razmere v bezengijskih gorah. Ko se o vsem zedinijo, morajo alpinisti proučiti turo iz razpoložljive priročne literature in predložiti opis s skico. Če zdravnik ugotovi zadovoljivo zdravstveno počutje, lahko izpolnijo maršrutni list, iz katerega je razvidno, kje se bodo mudili od dne do dne in ob kateri uri se bodo vrnili v alplager. V skladišču dobijo vso potrebno opremo in hrano po izbiri, vendar le do protivrednosti dnevnih obrokov. Težko otovorjena odide karavana na pot, skoraj vedno večja skupina, po več navez skupaj. Razdelijo se šele na izhodišču. Ob našem prihodu slovesno sije sonce; le najvišji grebeni in vrhovi so zaviti v svilene bele turbane. Prepričani smo, da je to tisto vsakdanje »poprečno lepše vreme kot v Alpah« in da bodo vse morebitne spremembe v okviru dopustne tolerance. Od dolgega potovanja in močnih vtisov smo zbiti, od zadnje etape pa kar vidno pretreseni, zato nam takoj pripravijo majhno okrepčilo. Odkažejo nam sobe v lični koči, po dva v sobi. Ob treh nas zbude za kosilo, po večerji pa nas slovesno sprejmejo vsi funkcionarji alplagerja. Želijo, da pridemo z načrti na dan. Ne maramo biti malenkostni, naštejemo nekaj pettisočakov, omenimo tudi Bezengijsko steno. Takoj se izkaže, da smo v Kavkazu novinci: 200 alpinistov in 50 inštruktorjev ne goji tako visokih želja. Začne se naštevanje vsakovrstnih nevšečnosti in nevarnosti, ki se jih ne zavedamo, dasi smo o njih poučeni. Tako smo na primer doma brali v časnikih, da je v Kavkazu zapadlo ogromno snega, več metrov; novica ni na nas naredila posebnega vtisa. Zdaj bomo morali stoletni sneg spoznati od blizu, na svoje oči. Najprej pomeni to oviro: kar poskusi prilesti na navaden štiritisočak, če je snega za seženj ali dva čez glavo. Da o pettisočakih sploh ne govorimo. Predvsem pomeni to nevarnost: ledeniki so lepo pološčeni, vse razpoke so hinavsko zakrite, kakor da so za vselej izginile; stene so na debelo zametene, v severne vesine še ni segla odjuga; skozi ozebnike grmijo plazovi ob vsaki uri, zlasti takrat, ko bi plezalci tako radi šli gor ali dol; grebeni so ovešeni z velikanskimi opastmi. V vsakem primeru bodo morali visoki cilji počakati še kakšnih 10 do 12 dni, da se sneg posede in odleti, pa še takrat ne bo nič s severnimi stenami in zelo »prometnimi« ozebniki. V poštev pridejo le razi in grebeni. Tako. Kam pojdemo na kondicijsko turo, da gore za začetek malo potipljemo? Pik Brno? Pusto, nezanimivo! Poskusite s Trapecnajo, visoka je prav toliko, tura je enodnevna. Velja!
Zadeve se lotimo kakor stari alplagerski mački. V priročni knjižnici poiščemo opis, ga prevedemo, za nameček prerišemo še skico vršnega stolpa z vrisano smerjo. Zdravnik nas pregleda in potrdi. V skladišču vzdignemo manjkajočo opremo in se založimo s hrano. Tudi na maršrutno listo ne pozabimo. Na vreme sploh ne mislimo, saj je vendar »poprečno lepše« kot na Kranjskem. Za vsak primer, da ne bi že pred dnevom izbruhnila inflacija sporazumevanja, le določimo dvočlansko komisijo, ki se bo navsezgodaj ozrla po vremenu, nato pa zmetala iz postelj ostanek odprave.
Ob treh, ko bi se pravzaprav že moralo svitati, je še zmeraj temno kakor v rogu. Nobenega vrha ni videti, vse je zagrnjeno v mokre megle, ki že mencajo od zadrege, kam bi odtočile odvečni tovor. Ozračje je lepljivo od vlage. Vreme za žabe in močerade. Nazaj pod odejo. Kmalu zabobni po pločevinastih strehah in nato štropota zdržema nekaj ur. Ker smo uradno na turi, nimamo pravice do zajtrka. Da nam kislina ne bi prežrla praznih želodcev, se v postelji nekajkrat previdno obrnemo in poskušamo izsiliti še nekaj dremeža. Sredi dopoldneva vreme še vedno ni »poprečno kavkaško«. Kljub oblakom se ojunačimo za sprehod do Misses-koša in nazaj, da spoznamo vsaj bližnjo okolico.
***
Sprehod do Misses-koša je za vsakega geomorfologa zelo poučen. Pot se drži roba groblje. Erozijske grape so jo mestoma pretrgale in se mora umikati na levo, vedno višje v pobočje. Prečiti je treba nekaj hudourniških in plazovnih nanosov, pravih blodnjakov starega in svežega skalovja. Nazadnje se steza spusti na prijaznejšo zeleno teraso. Na njenem zgornjem koncu stoji velik pločevinast zaboj – bivak. Nekaj metrov nižje je druga terasa. Preden prideš nanjo, moraš mimo velike skale. Ne pozabi se ozreti: polna je bronastih in marmornatih tabel z imeni alpinistov, ki so umrli v teh gorah. Nedaleč stran je tudi nekaj grobov.
Z Misses-koša je mogoče sestopiti na ledenik. Na spodnjem koncu, v bližini alplagerja, je videti kakor velikanska opuščena gramoznica. Led je prekrit z gruščem in ga bolj slutiš, kot vidiš. Vsako leto se jezik Bezengijskega ledenika skrči za približno 12 m, njegovo površje pa zniža za 60 cm. Ker je dolg 18 km, se ni bati, da bo kmalu izginil, četudi se podnebje v prihodnjih tisoč letih ne bi spremenilo.
Ko se spuščamo na ledenik, razločimo na njem dva pasova golega ledu med srednjo in stranskima grobljama, ki prejemata vedno nove pošiljke s pobočij, od mivke in drobnega grušča do velikih skal, ki so vse obtolčene ali celo razbite od udarcev. Le brž stran od roba na varnejšo sredo ledenika! Pri hoji po njem je treba vedeti, da so razpoke najštevilnejše in najširše ob robu, obenem pa je tukaj površje najbolj grbasto, najtežje prehodno. Treba je paziti na vsak korak: skala, ki visi na ledeni podlagi, lahko vsak hip izgubi ravnovesje in se ti privali pod noge.
Čim manj je na površju grušča, tem bolj je ledenik mikaven, slikovit. Manjši kamni se na soncu močneje segrevajo, led se okrog njih hitreje tali, nastajajo ledene ponvice. Velike skale pa so toplotni izolatorji, toplota ne seže skoznje do ledu; nastajajo ledeniške mize, gobe. Seveda se ledeni podstavek počasi taja in lepega dne se skala zvali z njega.
Pravo predstavo o učinku sončnih žarkov v ledeniškem svetu dobiš šele ob številnih potokih, ki veselo žuborijo v bolj ali manj globokih strugah po površju navzdol. Tok je vedno obilnejši, dokler se voda nenadoma z glasnim šumom ne strmoglavi v navpično ledeno brezno. To je ledeniški mlin. Če suneš vanj najbližjo skalo in počakaš nekaj sekund, da se razleze tresk, lahko presodiš njegovo globino in obseg, ne da bi bilo treba poizvedovati pri mlinarju. Notranjost ledenikov je kakor kraški svet preprežena z rovi, po katerih se pretaka voda, v njih so tudi veliki prostori, ki se napolnijo ob visoki vodi. Ob močnih nalivih derejo po površju ledenikov hudourniki, mlini jih požirajo, kadar pa je vode preveč, lahko kje nižje silovito bruhne na dan. Sledovi takšnih gejzirov so gruščnati stožci in griči, ki jih od časa do časa srečaš sredi ledenika.
Pojdimo po Bezengijskem ledeniku še dalje navzgor. Njegovo površje se zložno dviguje, dokler ne zapre ozadja slovita 2000 m visoka in 12 km dolga Bezengijska stena, ki je v bistvu del osrednjega kavkaškega hrbta. Vsa je opasana z visečimi ledeniki, letos pa se povrhu še vsa blešči od snega. Vzdolž nje polzi Bezengijski ledenik in sprejema njene darove, dokler se v ostrem zavoju od nje ne loči. Ves neznanski led se spušča čez strm prag; o napetostih v njem pričajo prepleti globokih razpok in gruče serakov, ki se vedno bolj nagibajo, dokler se ne podro. Pod tem ledenim kataraktom pa je površje za čudo ravno. Ker je tod še mnogo južnega snega, snežnica pa le počasi odteka, so v kotanjah nastala lična jezerca. Med njimi si moramo poiskati prehod k robu in naprej na strmo grobljo. Zev je sicer zapolnil snežni plaz, vendar teče pod njim potok snežnice, tako da ne vemo, ali bo površje pod našo tezo vzdržalo. Oddahnemo si, ko dosežemo prve skale. Potem ni več težav. Pot se vleče po neskončni groblji nad ledenikom, vštric z Bezengijsko steno, dokler pri Avstrijskem bivaku ne odložimo težkih nahrbtnikov.
Če je vreme količkaj ugodno, je trud stoterno povrnjen. Odprt je pogled na vso Bezengijsko steno od Šare mimo Džangi-taua in Gestole do Ljalvera. Prvi vrhovi so pettisočaki, zadnji pa štiritisočaki. Zelo so nepristopni. Celó z južne strani je možno le majhno število tur: ni izhodišč, skoraj vse smeri so težavnostne stopnje 5 B, zapadno kamenje, povrhu pa še nestanovitno vreme, predvsem nevihte. Vzponi čez severno steno, ki jo grozeče zapirajo viseči ledeniki in v katerih je le peščica razov in grebenov, terjajo od plezalcev skrajno tehnično, taktično, telesno in duševno usposobljenost.
Šele 1959 se je posrečil prvi vzpon čez severno steno (Gestola, 4980 m, M. Hergiani), Katyn-tau pa je premagal od severne strani I. B. Kudinov leta 1964. Na moč vabljivo je tudi grebensko prečenje Bezengijske stene, dasi je izvedljivo tudi v najbolj ugodnih razmerah vse prej kot mimogrede. G. Agranovski je moral dvajsetkrat bivakirati na višini 4000 do 5000 m, preden je prišel do konca. To zmore samo človek, ki v polarnih razmerah uživa. Leta 1965 so se naši fantje v Bezengih sijajno odrezali. Lotili so se tudi Bezengijske stene, vendar so se morali, potem ko so imeli višjo in težavnejšo vzhodno polovico že za seboj, zaradi vremenskega preobrata kar najhitreje umakniti. Če se sprehodiš na vrh kopaste groblje nad Avstrijskim bivakom (uradno ime je Džangi-koš), zagledaš na severu Dych-tau (Strašna gora, 5208 m), vzhodno od njega pa Zah. Mižirgi (5025 m), pod njim preval Sella ter v loku proti zahodu vrhove Bašha Auz, Pik Sella in Pik Varšava (4200 m). Ker moramo uvideti, da bi bilo zaradi velikih količin snega brezupno in skrajno nevarno siliti v Bezengijsko steno (nobena naša odprava ni prišla v Kavkaz že konec junija), se naša pozornost obrne na nasprotno stran, na prisojne raze in stebre Dych-taua in Zah. Mižirgija. Medtem ko sta dve navezi že navsezgodaj odšli na preval Sella in naprej na Bašha-Auz, smo si ostali natančno ogledali možnosti za vzpone na omenjena pettisočaka od južne strani. Že od daleč je očitno, da so vse grape, ozebniki in police na debelo naphani s snegom, ki je priletel iz bližnjih strmin. Treba se jih bo kar najbolj izogibati in proučiti možnosti za vzpon in sestop po razih in stebrih. Vsekakor pa bo treba še nekaj dni počakati na ugodnejše razmere. To spoznanje potrdita tudi navezi, ki se vrneta z Bašha-Auza, kjer je bilo na grebenu ogromno snega in je bilo treba zaradi velikih opasti paziti na vsak korak. Tretji dan pospravimo opremo, zadenemo nahrbtnike in jo ob najlepšem vremenu, ki pomeni sončne opekline na vsakem koščku razgaljene kože, naglo in veselo pobiramo navzdol ob ledeniku in po njem. Ko je dobra polovica dolge poti že za nami in nas nahrbtniki že neznosno tiščijo, se ustavimo sredi ledenika, da se malo podpremo. Spomnimo se, da hranimo za slovesno priložnost bolgarske konserve polnjene paprike, s katerimi smo se založili pred odhodom. V duhu si slikamo njihovo slastno vsebino, želodci začno presti. Kuhalniki brenčijo, medtem ko grejejo odprte pločevinke. Ko smo prepričani, da je pasterizaciji za silo zadoščeno, narežemo ostanke kruha in zavihtimo žlice. V začetku prihaja na dan sama narezana paprika in druge sorte zelenjave. Seveda, menimo, to je lažji del vsebine, meso je na dnu. Najhitrejši že praskajo z žlicami po dnu, vendar ni o mesu ne duha ne sluha. Nazadnje moramo spoznati bridko resnico, da so konserve brezmesne. Kljub tehtnim pomislekom ne pošljemo pobudnika, ki je zakrivil nabavo polnjene paprike, v najbližji ledeniški mlin. Prehodno se potolažimo z dejstvom, da so nekateri vegetarijanci vendarle opravili velika zgodovinska dela in nazadnje le umrli. Kakšna sreča, da smo pred odhodom naročili, naj nam v alplager dostavijo zadostne količine piva, da se bomo odžejali, kakor se spodobi! S pekoče izsušenimi grli – ne, žeja sploh ni noben užitek! – smo popoldne končno doma. Ker je do večerje ob 20. uri še nekaj neskončnih ur, odmašimo steklenice, na katerih ni nobenih nalepk, in medtem ugibamo, ali bo grenčina bolj vlekla na »Talis« ali na »Zlatorog«. Le možje jeklenih živcev in železnih želodcev poženejo po grlu nekaj požirkov, drugi odnehajo že prej.
Nekaj dni nato je ob lepem vremenu odprava spet pri Avstrijskem bivaku. Naveze se poženejo na Dych-tau in Zah. Mižirgi. Ko so sredi stene, jih strahoten vremenski preobrat z dežjem, viharjem, snegom in strelo prisili k umiku. Tako padejo v vodo naši največji upi. Premočeni do zadnje nitke se poraženi, vendar zdravi in celi vrnemo v alplager.
Iz neuspehov se človek največ nauči. V odkritem pomenku pretresemo vse gorniške izkušnje v domovini in tujini ter jih primerjamo s kavkaškimi. Prvo spoznanje o Kavkazu so njegove velike razsežnosti: zaradi dolgih dostopov gre v izgubo veliko časa in je efektivnega plezanja sorazmerno malo. Znožja sten so v veliki nadmorski višini, poprečno okrog 4000 m, stene so visoke, zelo zahtevne, preplezljive le z vmesnimi bivaki. Orientacija je otežena: ni zemljevidov, priročnikov, nasveti so nezadostni. Kavkaške gore so surove, divje, izpostavljene pogostnim vremenskim preobratom; vremenskih napovedi ni ali pa so le splošne. V Kavkazu je možnost gibanja omejena, v Alpah neomejena. Kavkaz je šola za velika svetovna gorstva, kjer je treba ob velikih sredstvih računati z veliko porabo časa in z razmeroma majhnim učinkom. Vendar bezengijski alplager razpolaga z nekaj ugodnostmi, ki odtehtajo marsikatero pomanjkljivost. To so urejeno bivanje z izdatno hrano, možnost oddiha, kopanja, sušenja opreme, gorska reševalna služba, hitra zdravniška intervencija. Ob teh ugotovitvah začutimo tudi razlike med sovjetskim in zahodnim alpinizmom: medtem ko so sovjetski plezalci kljub slabši tehnični opremi neprimerno bolj vztrajni, vzdržljivi, nepopustljivi, morda počasnejši, toda kondicijsko na zavidljivi višini, odlikujeta zahodne plezalce ob slabši kondiciji boljša plezalna tehnika in boljša oprema. Še nekaj je treba poudariti: skrb oblasti za razvoj alpinizma, ki ni zgolj deklarativna, temveč zvezana z velikanskimi stroški. V 20 alplagerjih se šola na tisoče pripravnikov in uri na stotine alpinistov in inštruktorjev, ne da bi se bilo treba trapiti z gmotnimi skrbmi. Preneseno v naše majhne razsežnosti bi to pomenilo zagotovljena sredstva za plezalsko elito in naraščaj.
Kaj je pravzaprav alpinizem? Je to le ena izmed dolžnosti, ki jih narekuje rodoljubje, je mar zvrst agresivnosti, iskanje nevarnosti za vsako ceno? Ali ni to nekaj spontanega, ali ne izvira iz veselja do življenja, iz preobilja sil? Ali ni to le igra, v kateri mora človek zastaviti vse svoje telesne in umske moči, da pride na cilj? Igra, v kateri se zavestno izroča vsem naravnim silam, jih sproti spoznava in se jim hkrati postavlja v bran. Igra, ki opaja in krepi. Igra, v kateri je neizrekljivo lepo biti zmagovalec. Igra, v kateri ni prav nič sramotno biti premagan, saj ti stoji nasproti vsa neskončna in veličastna narava.
| | Komentarji - vidni samo prijavljenim! |
| |
|
|
|
novice
info@kozjak.org
