 |
Ogledov: 2190  |
|
 Tehnično poročilo Prokletije 78
Dodano: 10.10.2009, Avtor: Marjan Koren
»Prokletije 78« so za nami in večina kondicije iz tistih dobrih časov
tabora tudi. Sem že mislil, da sem jo poceni odnesel, potem pa kot
strela z jasnega urednik biltena zahteva nekakšno tehnično poročilo.
Lepa reč. |
|
| |
Kako se je že začelo? Nekega dne smo skrbno, kar preveč skrbno, zložili potrebne in malo manj potrebne reči v kartonske zaboje. Saj veste, takšne iz valovite lepenke, v katere trgovci zlagajo vse od mleka v »tetra-brick-package« do testenin s špinačo. Kartoni so bili najrazličnejših dimenzij, vse z namenom, da kar najbolje izpolnimo prostor v avtomobilih. Za tak način prevoza smo se namreč odločili. Stvar nam je res temeljito uspela. Vzmetne noge vozil so klecnile kot revmatične, trije člani odprave so dobili vozovnice za vlak, računovodkinja pa bele oči. Izbrana embalaža se je pri prevozu odlično držala, precej manj pa na samem taboru. Tam smo pogrešali za prevoz dokaj nerodne, a prostorne in odločno izolirane manjše sode z velikim pokrovom in stiroporovo oblogo. Sotrpinom Novomeščanom so prav dobro služili. Ko sem že pri kartonih, takrat smo na pokrovih bistroumno označili vsebino – da ne bomo iskali. In smo iskali kar cele zabojčke. Tisti s potrebno vsebino je bil vedno na dnu! No, prepričan sem, da bi se isto zgodilo tudi, če bi uporabljali kak Meblov sestavljivi program pohištva namesto kartonov.
Do tabornega prostora smo torej pripeljali vse brez praske. Od 300 jajc se ni polomilo niti eno. Posledice so bile jako dolgoročne. Rumeno nevarnost smo uspeli uničiti šele predzadnji dan. Šato iz 40 jajc z zahrbtnimi posledicami in srečna okoliščina, ker so sosedje potrebovali tubo gorčice (če hočete gorčico, boste vzeli še 20 jajc!), so izpraznili to kurje leglo.
Sam tabor, »bazo«', smo postavili na čudovitem travniku – če bi bil krava, bi se lahko celih 10 dni non-stop pasel. Postavili smo vse velike šotore (četverce), ker čez udobje ga ni. Po durmitorskih izkušnjah je bil planiran še manjši taborček (ali vsaj šotorček) nekje više, pod steno. Že prva spoznavalna tura pa je takšne »suhe« misli za vselej izbrisala iz še tako vročih glav. Kako izgleda takšna tura? V poltretji uri prideš do vstopa in popiješ del zaloge vode. Po 600 metrih plezanja na vrhu izprazniš še preostalo. Preostane ti le še dvokilometrsko grebensko prečenje do normalnega sestopa. Normalni sestop traja kakšni dve urici, nobenih namakalnih sistemov ne srečaš, sonce žarko tišči termometer enakomerno preko 30 stopinj in tisti osvežilni veterček iz naših hribov bodo v Prokletijah morali še izumiti. Vooodeee! Zato smo raje vsak dan hodili do dostopa dve uri dlje in eno uro več v sestopu, kot da bi zamenjali udobje tabora in bližino močnega izvira odlične, hladne vode za majhen šotorček, iz katerega sicer vstopiš takoj v steno, ni pa vode niti za pijačo.
Da bo poročilo bolj »tehnično« – vodo smo nosili kakšnih 10 minut daleč v 20-literskem, plastičnem kanistru. V ta namen smo rabili Zdenkovo krošnjo, brez katere bi bili veliki reveži. Odlično je zbalansirana, sicer pa gre za priznan izdelek. Prav bi nam prišla še kakšna, iste znamke seveda. Po poti smo nameravali nabaviti še en 20-literski kanister za vodo, a ga nismo ne na poti ne potem. Zelo dobro bi se obnesli, prepričan sem, manjši 5-literski »camp« kanistri, zložljivi, z ročajem in pipo. Naši »higieničarji« bi jih bili poleg stroja za pranje posode najbolj veseli.
Platnene hišice smo preizkušali na vročini in slabo so se obnesle. Boljše bi bile takšne tropske izvedbe z dvojno streho. Čez dan so bili šotori prave savne. V večno prisotni, a popolnoma neosnovani skrbi pred nekakšno mokroto, so jih nekateri še »zaščitili« s PVC folijo iz vseh strani. Seveda bi tak rastlinjak celó iz saharskega peska iztisnil za kak 0,3 vode. Brez dvoma bi bilo bolje namesto PVC-ja s seboj vzeti več vojaških šotork, iz katerih ni težko narediti dvojne strehe, niti improviziranega skladišča za hrano. Kaj hočemo, človek se celo življenje uči. PVC folija ima še podobno neprijetno lastnost kot dežnik. Če dežnik obrneš narobe, je to zbiralnik za dež. In se je načelnikova družina ob prvem (in zadnjem) dežju selila. Za spanje smo uporabljali vse vrste blazin – od običajnih zračnih vse tja do armafleksa. Kaj je boljše v takšnem tipu tabora, je še najbolj stvar okusa. Škoda le, ker ne izdelujejo kar celih šotorov iz armafleksa, saj je le-ta verjetno tudi odličen zvočni izolator. Ko smo namreč zvečer ugasnili luči, je nastalo vzdušje še najbolj spominjalo na kakšno MDA, kjer kompresorji delajo celo noč. Pri taborski opremi tudi ne smemo mimo plinske lučke (butanske kartuše). Obešena je bila sredi tabora na nekakšnem trinožniku in bi jo zelo pogrešali, če bi odpovedala.
Za kuho smo uporabljali izključno plinski kuhalnik z dvema ploščama (zaželena je celó tretja) in 10-kilogramsko jeklenko butana. Kuhalnik je bil že v Durmitorju, torej tak »s tradicijo«. Naš Tone ga je perfekcioniral do takšne mere, da je samo včasih crknil in še takrat je mojster takoj vedel, zakaj. Le pri prevozu polne jeklenke so imeli nekateri mokre noge. Ob vsakem počitku smo pridno tipali, če je temperatura v prtljažniku že +70°C ali ne. Tam se namreč pokaže razlika med jeklenko s plinom in plinsko bombo. Plina ni zmanjkalo do konca. Nekaj verjetno po zaslugi »tort«. Te so bile zadnje dni vedno na mizi.
Saj pravim, po tehnični plati je bilo, razen Smerketovega vodiča, vse v najlepšem redu. Če bi vzeli s seboj še nekoliko (beri bistveno večji) tortni model, klobčič močnejše vrvice in primerno taborno orodje (tega je sicer Zdenko vlekel iz nahrbtnika kot tisti v cirkusu zajce iz klobuka) bi bilo že prelepo.
Mnogo veselja nam je pripravil naš taborni dohtar Marjan s svojim kasetnim magnetofonom. Po tistem že skoraj normalnem »Pazi kaaamen!!« se kar prileže poslušati malo nežne glasbe. Z njim pa se je dalo tudi snemati. Najbrž nihče ne bo pozabil naskrivaj napravljenih »intervjujev«, ki smo se jim do solz nasmejali – drugi dan.
Za povezavo med steno in taborom smo rabili par oddajno-sprejemnih naprav. Sicer standardna Iskrina izdelka sta se odlično odrezala. Slaba stran – razen vremenske napovedi, so lahko trpini v steni izvedeli še vrstni red, po katerem se bodo njim namenjene jedi in pijače uničevale, v kolikor se ne vrnejo v tabor na primer čez kakšno urico. K sreči so akumulatorji pokvarili prvotni dobri vtis, sicer bi res kdo sestopil po najkrajši poti.
Plezalno opremo smo uporabljali običajno. Nobenih posebnih rekvizitov ni bilo. O kakšni domači opremi tako ni mogoče govoriti, je nimamo. Rabili smo izključno preizkušene izdelke svetovno znanih proizvajalcev, ki jih naši uvozniki pač blagovolijo uvoziti po bog ve kakšnih izkušnjah ali merilih. Ker je poročilo strogo strokovno, naj pohvalim že skoraj legendarne kline PZS-4, ki so upravičili svoj sloves. Takšna je pač kamenina. S pridom bi zabijali tudi listaste kline velikosti lopate za premog, ko bi jih le imeli. Priporočamo! Možnosti za kleparje tipa 'sam svoj mojster' je še dosti. Ob večerih se je v taboru celó nekaj šušljalo o ledni opremi, zidarskih žlicah in cementu. Ampak veste, naši fantje se radi šalijo. Na 10 aktivnih plezalcev priporočamo še eno dodatno plezalno kladivo z vrvico in eno vrvico brez kladiva. Zakaj? Fante vprašajte! | | Komentarji - vidni samo prijavljenim! |
| |
|
|
|
novice
info@kozjak.org
