 |
Ogledov: 2413  |
|
 Poročilo vodje odprave GRØNLAND 80
Dodano: 11.10.2009, Avtor: Inko Bajde
Prav lahko bi se zgodilo, da mi ne bi bilo treba sestavljati tega
poročila in se skupaj s kolegi lotevati še poslov, ki sledijo sleherni
odpravi ko se le-ta vrne domov. Urejevanje fotografij, diapozitivov,
pisanje poročil, izdaja biltena, predavanja, finance, dokler ni
sestavljen dokončen obračun in vse lepo zloženo v arhivo. |
|
| |
Nekako tako razmišljam potem, ko se doma zleknem v udoben naslonjač, nataknem mehke copate (kakor alpinisti radi govorimo v šali, ko rahlo naveličani vsega čepimo kje v steni) in obujam spomine na pravkar končano odpravo. Za odprave, ki so »povohale« Grønland velja, da jih štejemo za uspešne že, če so se cele in zdrave vrnile nazaj, ne da bi pri tem do potankosti izpolnile tudi svoje načrte. Otok Grønland, je s svojo ogromno površino pravzaprav celina, celina optičnih prevar, neizmernih razsežnosti in nevarnih pasti. Človek, vržen v to belo snežno-ledeno puščavo, je le neznaten delček življenja v tem svetu mrtve prirode, ki po svoje tudi živi. Žive so gore, saj šele nastajajo, kajti zaradi velikih temperaturnih nihanj se trgajo ogromne skale in s truščem valijo na ledenike, podirajo se seraki, ledeniki ječijo, po njih razigrano žuborijo potočki, iz ledeniških razpok pa veje srhljiv hlad – ni jim videti dna. Potočki in potoki, ki režejo struge v led, se največkrat zbirajo v ogromna – nevarna, z ledom pokrita jezera – past za raziskovalce, ali pa jih vsrka ledenik v svojo votlo notranjost. Zakonitosti, ki veljajo za Centralne Alpe, Himalajo in druga visokogorja, tukaj ne veljajo več – to je vendar polarni svet in učiti se je treba znova. To pa je tisto, kar dela Grønland po svoje tudi zanimiv, privlačen, in vznemirja raziskovalne duhove.
Uspešnost katerekoli odprave je pogojena z vrsto okoliščin in neznank, od dobro izbranega moštva, organizacije, finančnih sredstev, do slučajnih naklučij in predvsem sreče, ki se mi zdi, je poleg ostalega v naši odpravi igrala zelo veliko in pomembno vlogo. Osvajanje grønlandskih gora ima še največ podobnosti s prvobitnim gorništvom. Ekstremna plezalna dejanja so za enkrat brez prave veljave, kajti v nebo kipijo krasni in prelepi vrhovi neponovljenih oblik, na katerih še ni stala človeška noga in ko te na novem vrhu prevzame nepopisna sreča prvopristopnika, ob zasajenem cepinu z zastavico domovine, že ti pogled pritegnejo novi in novi, vse dokler se pogled ne zaustavi na beli polarni puščavi notranjega ledu – »inland ice«. Ta polarna notranjost – planota snega, vode in ledu dosega celó višino do 3000 metrov ter se zdi neprehodna. Del tega srhljivega sveta smo opazovali iz letala med preletom otoka.
Ko smo se stari mački novembra lani zbrali pod jezerskimi gorami, napravili bojni načrt in določili cilj odprave, jaz pa sem bil izbran za vodjo, mi je bilo takoj jasno, da bo to trda organizacijska preizkušnja in da poleg vsega nimamo na razpolago kdo ve koliko časa. Veliko informacij in pomoči med pripravami nam je posredoval Janez Bizjak, ki je leta 1978 že vodil zasavsko alpinistično odpravo, in smo jih seveda s pridom tudi izkoristili. Naša želja je bila, da prodremo čim bolj v notranjost, v območje gora, kjer še ni bilo veliko odprav. Vedel sem, da se nam bo to posrečilo le ob izjemno dobri organizaciji, z dovolj finančnimi sredstvi in seveda s tehniko, ki bo premagala velikanske grønlandske razdalje, ki bi sicer ekipo v vlogi nosačev in vlačilcev sani z opremo prav gotovo uničile in ji požrle dragocen čas. Da, za nas tako dragocen čas, tu ne pomeni ničesar, to občutiš na vsakem koraku in to ti dajejo vedeti tudi domačini. Trajala so stoletja in tisočletja, da so se ledeniki stanjšali tudi po 500 in več metrov, in še enkrat toliko ali pa še več bo trajalo, če bi želeli Grønland videti kopen. Mesec dni bivanja v tej deželi je le utrinek v njeno razsežnost, ki ga velja kar se da najbolje izkoristiti.
Če nismo bili bitke s časom na Grønlandu, tedaj smo jo zagotovo še doma, ko smo zbirali sredstva za odpravo, ko nas je vsekala stabilizacija in da bi bila mera polna, še devalvacija. Lotili smo se že ustaljenih sistemov zbiranja sredstev. Prošnje po delovnih organizacijah, zbiranje denarja s pomočjo prodanih značk in nalepk odprave, ter pozdravnih razglednic, velik delež samoprispevka in delovne akcije v Mariboru, Slovenski Bistrici in Kranju. Za pomoč smo prosili tudi predsednika občine Maribor, tovariša Razpeta, SZDL in druge družbeno-politične organizacije. Z več in manj uspeha. Po začetnih izračunih, naj bi odprava stala 400.000,00 din, tik pred odhodom pa je predračunska vrednost krepko poskočila in pristala na številki 600.000,00 din. To je bilo britko spoznanje, zaradi katerega smo se morali zavestno in na račun lastne varnosti odpovedati zdravniku in radijski zvezi, ki bi v primeru potrebe ustrezno poskrbela za boljše moralno počutje ekipe na terenu. Alpinisti smo možje dejanj. Če se za nekaj odločimo, tudi izpeljemo. Pregovor »kjer je volja, tam je pot« je naše vodilo (v sedanjem času bi ga priporočal tudi našim gospodarstvenikom) in krepko drži.
Sprva je kazalo, da bo odprava štela 11 do 12 članov. Čas priprav pa je opravil dokončno selekcijo. Odpadla sta, kot že rečeno, zdravnik in radioamater, ter seveda tisti, ki se pri delu in zbiranju sredstev niso dovolj potrudili. Pred odhodom je odprava torej štela le osem članov. V Kobenhavnu sta se odpravi pridružila še Janez Bizjak in Bojan Pajk, oba člana zasavskega AO, ki sta bila na Grønlandu že leta 1978. Veliko pomoči v času priprav in potem, ko je odprava že potekala, sta nam nudila tudi oba naša rojaka, živeča na Danskem, Dolfi Rotovnik in Vlado Hebar, ki sta prav tako alpinista, člana danskega Bjergkluba v Kobenhavnu in dobra poznavalca Grønlanda. Zbiranje sredstev, opreme in vsa ostala opravila, ki sodijo k odpravi, so nas okupirala do te mere, da za skupne treninge ni bilo kdo ve koliko časa in je vsakdo poskrbel za svojo kondicijo sam. Pretežno večino hrane, ki nam je po okusu tudi najbolj ustrezala, smo izbrali in nakupili doma ter jo skupaj z ostalo opremo zapakirali v izredno praktične plastične sode, ki jih je daroval Zlatorog Maribor. Čeprav nam je teža opreme in hrana kasneje pri letalskem prevozu resda pobrala lepe denarce, se mi zdi, da smo ravnali prav. Iz poročil zasavske odprave 1978. leta je razvidno, da so imeli hrano odmerjeno izredno skopo. Zato sem menil, da si tega v ekstremnih pogojih ne smemo privoščiti, kajti delovali bomo zelo daleč v notranjosti brez kakršne koli povezave s civiliziranim svetom, kar bi lahko odpravo postavilo na kocko. Omenjeno dejstvo bi postalo pomembno še zlasti tedaj, če se v predvidenem času ne bi mogli vrniti v civilizacijo in bi ostali brez rezerv. Tako smo imeli hrane resda v izobilju, nekaj pa je je celó ostalo na Grønlandu za vse večne čase. Kombinacija s plinskimi in bencinskimi gorilniki je bila dokaj posrečena, toda kmalu smo postali žrtve lastne napake in plačevali davek nepazljivosti. Bencin, ki smo ga tovorili v neprimernem plastičnem mehu, je reagiral s plastiko in gorilnike zapacal do te mere, da je bila pred vsakim obrokom potrebna velika mera obupne potrpežljivosti, zlasti še v hladnem in vetrovnem vremenu, ko smo čistili sajaste injektorje in si nato brezuspešno prali črne roke v ledeno mrzli vodi. Živčna napetost, ki se je stopnjevala do odhoda odprave, je popustile šele 3. julija ob 15 uri, ko smo zasedli mesta v Tamovem kombibusu in izpred društvenih prostorov v Orožnovi ulici krenili na dolgo neznano pot. Bitka s časom je bila dobljena – odprava je tudi resnično zaživela.
S kombijem ni težav in v soboto 5. julija dopoldan zavozimo s trajekta na danska tla. Okrog trinajste ure smo že v Kobenhavnu. Snidemo se s Hebarjem in kmalu za tem nastanimo v prostorih Bjergkluba. Osvežitev pod hladno prho po naporni vožnji odlično prija in še isti dan je pripravljeno vse za ponedeljkov polet v polarni svet. Sobotna noč in nedelja sta naši – spoznavamo življenjski utrip Kobenhavna in ne pritožujemo se. V ponedeljek zarana smo že na nogah. Rotovnikova žena in Vlado nas spremita do letališča, kjer za mesec dni zapustimo kombi in ga Vlado odpelje na parkirišče pred svojim blokom. Zapravljamo prve večje količine kron za kilograme prtljage, ki presegajo dovoljeno težo osebne opreme na mednarodnih letalskih linijah. Ugotavljam, da 1 kg domače polente skozi ceno prevoza do Angmasalika dosega zavidljivo vrednost 15.000 starih dinarjev, da ostalih dobrot v naših sodih ne poskušam niti več primerjati, pač pa sklepam, da bi za bodoče odprave bilo najprimernejše opremo in hrano poslati mesec ali dva prej z vlakom in ladjo do izhodišča, saj bi si tako privarčevali lepe denarce dragega letalskega prevoza. To za nas žal ni prišlo v poštev, kajti do zadnjega nismo bili gotovi, kakšna bo finančna zmogljivost odprave, z njo v zvezi pa tudi način oziroma sistem potovanja. Čisto lahko bi se namreč zgodilo, da bi morali spremeniti celó cilj. Precej denarja smo prihranili pri transportu iz Maribora do Kobenhavna, saj je bilo v kombiju za vso opremo dovolj prostora. Znatno nižja cena letalskega prevoza bi bila, če bi se poslužili »karga«, na katerega smo tudi računali. Toda s to mislijo smo kmalu odnehali, ko so nam letališki delavci pojasnili, da bi pri tovrstnem transportu lahko na opremo in hrano v Angmasaliku čakali tudi več dni. Hvala lepa, tega si ne moremo privoščiti – Ivan odšteva krone, kup se tanjša.
Nekaj čez dvanajsto uro smo v zraku in približno ob istem času (prestavili smo ure) pristanemo po štirih urah in pol na zahodni obali otoka v Sondre Stromfjordu. DC 8 zamenjamo za manjše štirimotorno letalo, ki ponovno preleti otok in se skozi meglo spusti na trdo makadamsko pisto otoka Kuluska na vzhodni obali Grønlanda. Preostane le še desetminutni polet s helikopterjem v Angmasalik, naše izhodišče – največje mesto, kraj, naselje – veliko manjše kot denimo Ruše, na vsej vzhodni obali Kallalit Nunat, kakor se po novem imenuje Grønland. Tudi to je kmalu opravljeno in že se otepamo nadležnih komarjev, ki nam ne dajo miru v začasnem taboru, postavljenem ob robu naselja, na travnatem platoju blizu angmasališkega pokopališča.
Sledijo trije dnevi nestanovitnega oblačnega in deževnega vremena, ki jih izkoriščamo za razgovore glede helikopterskega prevoza v notranjost in načina povratka odprave s pomočjo ladje iz Tasilag fjorda, kamor naj bi se odprava vrnila peš. Obvelja naslednji bojni načrt.
Helikopter lahko poleg pilota in mehanika sprejme največ devet ljudi in nekaj opreme, zato se odločimo za dva poleta v notranjost, saj želimo, da pripelje do baznega taborišča vso ekipo in opremo. Določimo mesto pristanka na karti, potem ko iz posveta s piloti približno preračunamo dolžino, v odvisnosti od te pa tudi ceno poleta.
Vse te obveznosti okrog prevozov in ostale organizacijske posle na poti odprave urejujeva Boro in jaz z najino angleščino. Z izkušnjami izpred dveh let pomaga Janez, vse tri pa vselej budno spremlja Ivan s svojo okrog vratu visečo blagajno, ki se iz dneva v dan tanjša. Denarja, da bi si lahko privoščili tudi dvojni prevoz iz notranjosti nazaj v civilizacijo, ni dovolj, zato prevlada mnenje, da se bo odprava do Tasilag fjorda vrnila peš – to pomeni, da bo s seboj vlekla tudi preostalo opremo in hrano – tam pa jo bo 1. avgusta pobrala ladja. Ladjarju v ta namen tudi plačamo predujem.
Čez dva ali tri dni se vreme toliko zbistri, da obstaja resnična možnost za polet do baze. 11.7. v popoldanskem času se prva skupina z delom opreme in hrane dvigne pod nebo, medtem ko ostali ob vročem kakavu iz avtomata v čakalnici heliporta nestrpno pričakujemo povratek helikopterja. Čez dobri dve uri smo tudi sami v zraku in ker je vreme dokaj ugodno, letimo do baze čez vrhove po najkrajši poti. S karto v roki opazujem svet pod seboj in poskušam ugotoviti, kje bo vodila najboljša in najlažja pot povratka. Medtem, ko se helikopter mehko spušča na ledeniški plato baznega taborišča v čudovitem ambientu gora, prva skupina že marljivo zlaga kamnite ploščadi, na katere kasneje postavimo šotore. Pilota snemata. Še pozdravni krog nad taborom in značilni zvok rotorja, ki seklja kristalno čisti zrak, kmalu tone v svet tišine. Sami smo, vrženi daleč stran iz civiliziranega sveta, v svet, ki je kot na luni, kjer ni šelestenja listja v vetru, kjer ni ptičjega petja in brenčanja nadležne muhe – toda rešeni komarjev. Toda tudi s spoznanjem, da bo povratek trdo in vprašljivo garanje. Dejstvo, ki me že čez dva dni po prvih opravljenih vzponih spravi na noge in še z dvema, Janezom in Venčkom, odžene iskati prehode povratka odprave. Izgleda, kakor da nas je Grønland zvabil v past, iz katere se sicer da izmuzniti, vendar z veliko mero iznajdljivosti in truda. To povem tudi ostalim, ko se po dveh dneh vrnemo z dolge naporne ogledne ture, ter razgrnem naslednji načrt povratka odprave.
Vsaj polovica ekipe bo morala svoje delo v gorah okoli baze skrajšati na deset do petnajst dni ter se z najnujnejšo opremo in hrano prebiti do Tasilag fjorda, se 1. avgusta vkrcati na dogovorjeno ladjo in nato v Angmasalisu za preostanek ekipe ter za opremo ponovno aktivirati helikopter. Tovorjenje opreme in hrane za vso ekipo s pomočjo pulke, ki smo jo v ta namen imeli tudi s seboj, je zaradi izredno razbitih ledenikov in težavnosti terena popolnoma izključeno. Tudi finančnik, ki je ponovno preštel preostale krone, je načrt podkrepil z ugotovitvijo, da bi za še en polet imeli dovolj denarja.
Toda naključja, predvsem pa sreča, o kateri sem pisal že v začetku poročila, so storili svoje in tok dogodkov zasukala celó bolje, kot bi ga planirali sami. Da smo pri raztovarjanju helikopterja pomotoma vzeli tudi pilotov nahrbtnik z najnujnejšo polarno opremo in revolverjem, tega posebej ne bom razlagal, kajti to ni bil tisti pravi vzrok, da se je že čez teden pojavil na obzorju helikopter in s svojim pristankom v bazi razblinil vse dvome glede povratka v civilizacijo – pač pa nesreča alpinistke v francoski odpravi, ki je potrebovala nujno strokovno in operativno zdravniško pomoč zaradi kompliciranega zloma. Francoska ekipa, ki je imela svoj bazni tabor kakih dvajset minut poleta nižje pred nami, je bila očitno opremljena tudi z radijsko postajo, ki je mi nismo imeli in tako je lahko v nujnem primeru poklicala helikopter. Občutno krajšo razdaljo poleta, ki ni šel na stroške letališča, pa je pilot izkoristil, da je povprašal še po svojem nahrbtniku.
Po pristanku helikopterja v bazi, se je marsikaj spremenilo. Mera v zvezi s povratkom je minila, dvignila se je morala, vrhovi in plezalni vzponi so kar deževali. Petnajst dni dela odprave na terenu je rodilo izjemne sadove. 15 vrhov, 55 vzponov in od tega sta kar na trinajstih kot prvi vihrali jugoslovanska zastavica in zastavica PZS. Podatek, na katerega je odprava lahko zagotovo ponosna. Izpolnjena in celó presežena so vsa pričakovanja. Najlepši in najvišji vrh je poimenovan po Edvardu Kardelju, najlepša smer po tovarišu Titu, plato, na katerem stoji baza, pa po deželi, iz katere prihajamo.
In sreča, ta naša zaveznica tudi 29. julija zgodaj zjutraj pomaga, da se helikopter sicer težko, zato pa brez kopilota (njegovo mesto tokrat zasedam jaz), z desetimi člani odprave, nahrbtniki in dvema težkima sodoma vendarle odlepi od tal in skozi meglene plasti sledi ledeniku Midgard, kjer smo preživeli polovico časa naše odprave, vse do ledenega morja ter mehko pristane na angmasališkem heliportu.
Sedem sodov in v njih nekaj hrane za vse večne čase ostane v deželi ledu. Kamnite ploščadi, na katerih so stali šotori, ter smo z njimi vred petnajst dni počasi potovali po ledeniku, bodo še nekaj časa zanesljivo sporočilo o ljudeh, ki so bili deležni bogastva lepot te neizprosne puste, po svoje tudi veličastne in romantične, za nas gornike privlačne dežele, dokler jih ne bodo skupaj s sodi pogoltnile zlovešče ledeniške razpoke in izbrisale vse sledove.
Za vse večne čase, pa bodo na vrhovih ostali kamniti možici, ki so jih zložile človeške roke iz daljne, majhne in vendar tudi velike dežele, Titove Jugoslavije.
Grmenje plazov, rezko paranje notranjosti ledenikov, žuborenje ledenih potočkov – svojevrstna sinfonična pesnitev polarne notranjosti je za nami. Spet se otepamo komarjev in tokrat tudi pijanih domačinov. Odprava se zlagoma izteka ...
Ko sem razmišljal, kako naj se lotim tega poročila, nisem vedel, naj navedem le gola dejstva, izključno podatke, značilne za čas priprav in kasneje potek odprave, ali naj naše delo predstavim nekoliko širše. Pa me je zaneslo in popisani listi se kar kopičijo. Bilo je preveč novo, preveč vznemirljivo, da bi mogel kar tako mimo posameznih, tako značilnih dogodkov in pripetij, ki so našo odpravo napravili nepozabno.
V Angmasaliku izvemo, da bi na prihod ladje čakali zaman, kajti obilica ledenih gora in plošč je ta sicer vselej najbolj prevozen fjord letos napravila nedostopen. Edino, na kar smo se ves čas naše odprave v notranjost lahko zanašali, je bila prijava na policiji, kjer smo tudi razložili namen in možne smeri gibanja odprave v času povratka.
Čeprav smo torej že na varnih tleh in to nekaj dni prej, kot smo planirali, in pravzaprav ni sile, da bi hiteli s povratkom domov, nam vendarle uspe »prebukirati« letalske vozovnice do Dondre Stromfjorda, od tu pa, čeprav pet minut pred dvanajsto, tudi do Kobenhavna. Vse gre kot po maslu, da je že kar neverjetno. Večerni pristanek, nato srečanje z Rotovnikom, Bjergklub, domača slivovka in vino, ki nas čakata že mesec dni, naslednji dan nakupi, telefonski pozivi domov in poslana teleksa o uspešni vrnitvi odprave v domovino – to so še zadnji utrinki iz tega simpatičnega skandinavskega velemesta, ki nam je po svoje kar priraslo k srcu. 2. avgusta popoldne. Tokrat sta v našem ljubem »tamiču« tudi Bojan in Janez, adijo Kobenhaven, adijo Amudsen, ki zre tja čez morje na daljni sever, adijo Danska. Če bom utegnil, se prav zagotovo še vrnem. »Drndnjamo« po dolgih nemških avtocestah, pijemo pivo in kar ne moremo se navaditi obupne poletne sopare, ki pod razbeljeno avtomobilsko pločevino čez dan dosega svoj vrhunec.
Sicer nekoliko preglasen motorček avtomobila je poslušen in se rad vrti, da je kaj, tako da smo tudi zastran tega lahko povsem mirni. Nihče namreč ni za to, da bi se šli še mehanike. Kombinacija potovanja odprave je izvrstna, tudi v tem smo si edini.
Četrtega avgusta stopimo na domača tla. Huda nevihta, ki se razdivja nad Mariborom, ni ovira, da ne bi mogli izkazati neizmerne sreče in veselja ob snidenju s prijatelji, znanci, starši, ženami in otroki, ko na Trgu svobode izstopamo iz avtomobila. Tu so tudi člani planinskega društva, upravnega odbora, mladinci in alpinisti.
Osrednje – glavno poglavje odprave, zaradi katerega ne bi bilo niti začetka niti konca, je torej zaključeno. Začenja se novo in delček tega so tudi to poročilo in ostali spisi.
Prav je, da zapišem še besedo ali dve tudi o moštvu odprave. Nič nenavadnega in vznemirljivega ni, če povem, da je za sleherno odpravo značilno, da na njej včasih prihaja do nesoglasij, ki so posledica ekstremnih pogojev, v katerih deluje. Človeški značaji so med seboj tolikanj različni in zapleteni, da ni težko priti navzkriž niti z najboljšim prijateljem. In prav smešno je, da takim nesoglasjem največkrat botrujejo obrobne nepomembne reči. Poznamo odprave, na katerih so sodelovali izvrstni možje z izjemnimi izkušnjami, znanjem in klenim značajem, toda domov so se vračale brez cilja in moralno zdesetkane. Da tudi to je mogoče. Vesel sem, de se pri nas ni pripetilo nič takega, dasiravno so se sem in tja kresale iskre, ki pa smo jih znali z dobro voljo in humorjem pogasiti prej, ko bi se utegnile razplamteti v nevaren požar. Gselman, Jerabek, Šturm, Senekovič in jaz se poznamo že vrsto let, za nami so prenekatere izkušnje iz domačih gora, Centralnih Alp, Kavkaza, navajeni smo marsičesa, predvsem pa drug drugega. Enako velja za (po stažu) mlajše člane odprave, Lepa, Veberiča in Kokliča, ki so se odlično zlili v ekipo, čeprav je bila zanje to prva večja preizkušnja. Pajk in Bizjak, sta bila gosta na naši odpravi, toda zelo prilagodljiva in čeprav ju doslej pobliže nismo poznali, danes še vedno mislim in tudi govorim, da je odprava uradno štela deset in ne osem članov. Zdi se mi, da je s tem povedano vse.
Vsem sem dolžan zahvalo za razumevanje in sodelovanje z željo, da bi si še kdaj srečni, žarečih obrazov in iz srca segli v roke po dobro opravljenem delu vrh gora, pa kjer si bodi na zemeljski obli.
Nič manj rad, kot lezem v gore, se mučim, prezebam, se veselim, sem srečen ali pa preklinjam sam sebe in svoje početje, ne sedim v udobnem fotelju z mehkimi copati na nogah, gledam diapozitive in obujam spomine.
Moje – ne naše življene ni pusto in prazno!
Med 3. julijem in 4. avgustom 1980 je bila na poti 3. mariborska alpinistična odprava »Grønland 80«. Odprava je delovala severno od Angmagssalika, kjer so vrhovi višin do 3368 m. V odpravi 10 članov so sodelovali Inko Bajde kot vodja, Štefan Senekovič kot bolničar, Boro Jerabek, Ivo Veberič, Adolf Lep in Zvone Koklič, vsi člani AO Kozjak, ter še »bivša Kozjačana« Ivan Šturm iz AO Impol Slovenska Bistrica kot blagajnik in Franci Gselman iz AO Kranj kot ekonom. Preostali dve mesti sta zapolnila še člana AO Zagorje Janez Bizjak in Bojan Pajk. V 15 dneh alpinističnega udejstvovanja je odprava opravila 55 vzponov. Osvojenih je bilo 15 vrhov, od tega 13 dotlej deviških. | | Komentarji - vidni samo prijavljenim! |
| |
|
|
|
novice
info@kozjak.org
