 |
Ogledov: 2100  |
|
 Gora
Dodano: 11.10.2009, Avtor: Borislav Jerabek
III. mariborska alpinistična odprava Grønland 80 |
|
| |
Narava je skrivnostni prijatelj, veliko zahteva in veliko več podarja.
Pogled zdrsne preko bokov hladne lepotice v daljavi. V naju je želja, vznemirljiva, neustavljiva. Tam na obzorju naju čaka Gora, lepa in deviška, najin dolg. Boj bo dolg in težak, v njem ne upava zmagati, le preživeti.
Ledenik je zahrbtni vojščak Narave. Le čemu veliki potrebujejo tudi take?
Petnajst kilometrov poplavljenega ledu naju loči od Gore. To ne bo sprehod. Tega se zavedajo tudi prijatelji, ko naju pospremijo iz baznega taborišča. V očeh jim je brati. Prvič je, da se je katera od navez odprave namenila na dolgo in nevarnosti polno pot preko skrivnostnega polarnega sveta. Človeška drobižka se bosta spoprijela z zahrbtnim ledom na poti, po kateri bosta verjetno stopala celó kot prva človeka.
Za njima ostajajo edina živa bitja v ledeni puščavi; ljudje in nekaj šotorov, ki pa so vse manjši. So vedno manjše pike v belini, na koncu le še belina ...
Osamljenost, tišina, neizmerna širjava sveta znotraj severnega kroga, polarna svetloba slika groteskne oblike v led okoli naju, šum ledeniške rečice, katere obala in dno sta iz gnilega ledu. Po nekem srečnem naključju se uspem pregoljufati tudi čez to oviro, prijatelju pa se tla vdajo. Skoraj do pasu je v ledeni vodi, dno pa se vgreza kakor živo blato. Lahko tudi ne bi bila navezana. Ali je bil to strah pred neznanim ali pa zgolj previdnost dolgih let izkušenj? Močan poteg vrvi reši pogrezajočega se. To je prvi kritični trenutek za končni uspeh. Globok pogled v oči premočenega prijatelja odkrije neizmerno voljo v njih. Imava edino priložnost v življenju, da osvojiva Goro. Ampak mu ne bi zameril, če bi rekel, vrniva se.
Neznansko velika, kamnitega drobirja in vode polna krajna poč, nad njo črni zid. Ali je mogoče, da milijoni ton kamenja tako zelo potlačijo duha? Prijatelj, obupno sama sva, izgubljena nekje na planetu Zemlji. Sedaj si najmočneje želim, da se ti ne bi kaj zgodilo. Pazil bom nate. In nase. Nič se nama NE SME zgoditi. V naslednjih dneh bo to imperativ Življenja. Pomoči ne moreva pričakovati od nikoder, tretja v navezi pa bo plezala Smrt.
Ukanila sva krajno poč in v zaletu preplezala spodnjo tretjino stene. Petsto metrov ledu in črnega, starega gnajsa se je vdalo prej, kot sva pričakovala. Gora se bije s pametjo. Morda naju zvablja v past, da naju potem izpraša in se odloči, ali naju nagradi z vrhom in izpusti ali pa uniči. Sprejmeva igro, v katero sva vložila vse in največ, kar premoreva ...
Nahrbtnik z razbolelih ramen težko zadene polico nad črno bariero, ki se poševno vleče čez spodnjo tretjino stene. Menila sva, da bo problematična, ko sva si Goro iz baznega taborišča ogledovala skozi daljnogled. Šlo pa je zelo hitro, tako hitro, da telo že prosi počitka in želodec konzervo. Tukaj bom spal, pa konec! Prijatelj za trenutek postrani pogleda, izredno je pripravljen, gotovo bi lahko plezal še naprej. Ker pa že zabijam klin, ne reče nič in se tudi prične pripravljati na bivakiranje. Kaj pa vem, če je višje zgoraj še kaka primerna polica!
Pogledam po steni navzgor. Upam le, da naslednjih nekaj ur ne bo potresa. Strešica nad polico naju utegne obvarovati kakega kamniča, če pa bi se zrušile skalnate razbitine nad nama, bi se spremenila v prah.
S strehe kaplja. Skušam poiskati položaj, v katerem bi me čim manj močilo, vendar velike izbire ni. Puhovka in vreča za bivakiranje sta še kar dobra zaščita pred mrazom, a občasno le-ta kljub temu najde pot do kože. Tedaj me neprijetno strese, zbudim se in se zavem, kje pravzaprav sem. Daleč od doma, izgubljen v brezmejnosti ...
Pa še vreme se podira, megla se spušča in snežni kosmi prihajajo nekje od zgoraj, se neslišno in nežno prilepijo na obleko in čez čas pustijo mokro sled tam, kamor so bili padli. Le kako bova v slabem vremenu in megli našla nazaj v bazo preko ledene puščave, tudi če naju Gora izpusti? Še bolj neprijetno me strese, še bolj v klobčič se zvijem na armafleksu, odženem črne misli in zadremam. Do naslednjič.
Zapis iz dnevnika:
ponedeljek, 14.7.1980
Od 3 do 8h bivak v spodnji tretjini stene. Slabo vreme, sneži. Nič se ne vidi. Ali bova našla nazaj?
Po petih urah nemirnega, a okrepljujočega spanca sem spet na nogah. Prijatelj še drema, sam pa pričnem pripravljati kaj za pod zob. Vreme je moreče, od vrha pa naju loči še osemsto metrov skoraj navpičnega zidu. Doma bi obrnila in rekla, da prideva drugič. Sem se najverjetneje ne bomo nikoli več vrnili. Zato greva naprej.
Nad polico je za dva raztežaja čudežno kompaktne granitne stene četrte do pete težavnostne stopnje. Podarjen užitek. Sicer je tu sam hudičev gnajs, kot grobi smirkov papir razjeda prste. Hvala, Gora.
Zgoraj je prehod v centralni ozebnik. Raztežaji v strmem in gnilem ledu se vlečejo, vse skupaj pa se postavlja vedno bolj pokonci. Treba bo v desno, preko stebra. Goro sva si iz baznega taborišča dobro zapomnila skozi daljnogled. Morda bo treba plezati tudi na pamet. Veva, da je tudi na drugi strani stebra kuloar. Ampak kakšen je kaj?
Najdeva edini možen prehod s stebra vanj. Njegov zgornji del izginja v megli in naletavajočem snegu. Plazovi imajo tukaj veselice.
Gora se je torej odločila, da se naju brani še z vremenom. Nizek zračni pritisk, padavine, otoplitev in – gniloba snega in ledu v ozebniku. Strmina narašča, dereze ne prijemljejo. Na levo, v skalni bok bo treba. S plezanjem v trdem snegu in v kompaktnem ledu vse do vrha, kar je sicer obljubljal pogled iz baze, torej ne bo nič. Namesto tega imava izčrpavajočo kombinacijo – gnili led in strmo, krušljivo skalo. Ni lepo od tebe, lepotica!
Bela strmina in megla se zlivata v eno. Skrb zaradi naletavajočega snega se je tukaj višje, dvesto metrov pod vrhom, preselila k vetru. Snežni vihar torej, pa tistih morečih osemdeset metrov, ki jih polovico najprej narediš do tovariša, ostalo pa nadenj. In potem počivaš, molzeš vrv in si želiš, da bi prijatelj plezal hitreje, da bi končno bila že na vrhu. Mraz ti leze za ovratnik, pa kljub vsemu temu upaš, da bo plezal počasi, saj potem pride spet tvojih osemdeset metrov ...
Vrh Gore je zasnežena kopica. Morda pa v megli zgolj ne ločiva pravih obrisov? Ali pa je privid. Pojdi gor in pazi, da ne zletiš skozi opast na drugo stran proti Mount Forelu! Varujem te. Ti, prvi človek na tem ledenem vrhu, odkar je iz vroče magme shrepenel v nebo. Vroče? Kaj je že to? Pa pivo mi dolguješ za to.
Cepina in zastavice, hlipanje nekje v prsih, vihar. Hudiča, nič se ne vidi, mater, v črnobelem mi je zmanjkalo filma, sicer se pa itak nič ne vidi. Uuuuh, kje si pa še tega snel? Kako paše, pa še flaška bo za listek v možica!
Ko se po pol ure zaveva, da sva na vrhu, ne moreva verjeti, da sva uspela. Zelena raketa gre v meglo.
Navzdol? Seveda, življenju nasproti.
Použijeva nekaj toplega tam, kjer sva bivakirala. Z vrha do sem sploh ni bilo enostavno. Vse je drugače. Pa še krajna poč, na oni strani led, veliko ledu.
Goraaa, hvalaaa! Sedaj vem, da me imajo gore rade, ledeniki pa me sovražijo, tako močno, da me še pogoltniti nočejo. Le življenje mi grenijo. Grenlandski še posebej. Ko hodim po njih, se sproti daljšajo.
Zapis iz dnevnika
sreda, 16.7.1980
Ob 4h zjutraj nazaj v bazi. Skoraj crknil na ledeniku. To je ledena puščava. Bal sem se edino, da ne bi začel s fatamorganami. Na poti neprekinjeno 20 ur.
Torej vendar! Po dvajsetih urah na nogah sva od Gore spet enako daleč, kot pred tremi dnevi. Samo da se sedaj preko njene 1300 metrov visoke jugozahodne stene vleče tenka, komaj opazna črta življenja.
Zame je bilo zadnjih petnajst kilometrov, pa čeprav po ravnem, prava kalvarija. Zapomniš si skalo na ledu in oceniš, da boš pri njej čez tričetrt ure, potem pa si boš zapomnil novo skalo. Po petih urah hoje naravnost proti njej, je skala še vedno enako daleč. Med hojo sem se večkrat preselil domov, v domače hribe, kjer ni ledenikov ...
Tovariš je bil spet boljši. Da je dva dni plezal in hodil z omrznjenimi prsti na nogi, mi je zaupal komaj potem, ko sva bila spet na varnem. Padec v vodo in mraz so opravili svoje.
Gora, si zadovoljna s ceno? Pa vendar: hvala Ti.
Zapis iz dnevnika:
četrtek, 17.7.1980
Počitek: boleče kosti in ramena, razriti prsti, ožgan obraz in razpokane ustnice.
Zvonetu na gori omrznil prst, ker je tja grede padel v ledeniško reko.
Ledenik poka in grmi, iz sten se rušijo kamniti plazovi ...
Leta 1980 sva na 3. mariborski alpinistični odpravi Grønland 80 Zvone Koklič in avtor kot prva človeka osvojila vrh gore na severnem boku ledenika Pourquoi-pas preko 1300 metrov visoke JZ stene. Vzpon je opisan v knjigi Janeza Bizjaka Gore pod polnočnim soncem, Založba obzorja, Maribor, 1982, na strani 179. | | Komentarji - vidni samo prijavljenim! |
| |
|
|
|
novice
info@kozjak.org
