 |
Ogledov: 2686  |
|
 Bolivija 1994
Dodano: 11.10.2009, Avtor: Branko Ivanek
Pazi se, Huayna Potosí, prihajamo, da stopimo na tvoj vrh! |
|
| |
Vsak s svojim spiskom v rokah se sprehajamo po tržnici ter kupujemo hrano in ostale reči, ki jih bomo potrebovali za hribe. Pogajamo se za vsako ceno in dokaj zadovoljni opazujemo spisek, ki je z vsakim trenutkom vse krajši. Kupimo si še indijanske kape iz lamine volne, ki nam bodo grele naše lase tam visoko pod oblaki. Po končanih nakupih se že nekoliko utrujeni sesedemo pri mamki, ki na robu tržnice peče slastne rdeče in pekoče klobasice. Privoščimo si jih več kot običajno, saj rabimo energijo za hrib. Tega dejstva je vidno vesela tudi naša mamka, tako da nam primakne še nekoliko več klobasic v sendviče, kot ostalim »navadnim« strankam. Vroče klobasice zalijemo s pivcem v Satex Bufu. Ne spomnim se pa natančno, ali je bilo le eno ali pa mogoče še kakšno ... Po zajtrku in pivcu se seveda prileže še kakšna kava in zato s Puhijem skočiva k najinima znankama v Solo Caffe. Dekletoma se opravičiva, da naju nekaj dni ne bo na kavo, ker gremo v hribe. Prijazno se posloviva in pri tem dobim pomenljiv pogled od šefice Inti. Le kaj bi to lahko pomenilo?!
Naslednje jutro nas že uro pred dogovorjenim časom pride iskat señor Alfredo Martinez, nekoč eden izmed najboljših bolivijskih plezalcev. Plezal je celo s slavnim Valterjem Bonattijem, vrhunskim italjanskim alpinistom. Sedaj, na stara leta, pa se Alfredo ukvarja s prevozi plezalcev do hribov. Še nekaj let nazaj pa je bil eden najboljših vodnikov v Clubu Andino, vendar je zaradi pokvarjenosti vodstva kluba šel raje na svoje. Njegov razbrazdan obraz kaže, da je res večino življenja posvetil hribom. Res smo imeli srečo, da smo ga spoznali.
Seveda nas je s svojim preranim prihodom nekoliko presenetil, zato je moral malo počakati, da smo se zbasali v nobel toyoto črne barve. Zapodimo se v mestni prometni vrvež, ki smo ga sedaj že navajeni. Najprej se ustavimo pred staro hiško, kjer zbudimo staro mamko, ki nam nalije bencin za naš kuhalnik kar v steklenico od whiskyja. Kupimo še veliko vrečo kruhkov ter nekaj čokolade in že drvimo naprej. Huayna Potosí nas že od daleč pozdravlja v vsej svoji veličini, ko se vozimo nad dolinico, prepolno številnih jezer.
Dolina Milluni je en sam rudnik različnih mineralov. Rudniki v Milluniju še vedno delujejo, vendar so v tem zimskem času zaprti. Na trpljenje rudarjev nas opomni rudarsko pokopališče tik ob cesti, ki izgleda kot majhna vas. Grobovi so namreč v obliki različnih hišk, visoko nad njimi pa se dviga mogočni Huayna Potosí. Veličastna in obenem žalostna slika.
Odpeljemo se naprej in za ovinkom nas pozdravi zbiralno jezero Lago Zongo, v katerem se blešči naš hrib, h kateremu smo namenjeni na obisk. Po nekaj minutah vožnje ob obali jezera se ustavimo ob dveh hišicah, ki pomenita za nas tudi konec lagodne vožnje. Od tod naprej bo šlo le še na lastni pogon. Poslovimo se od Alfreda in na vzpetini nad jezerom prvič postavimo naš nov šotor. »Sedaj pa bo šlo zares!« si mislimo pri sebi, ko dolgo, dolgo strmimo v ogromen hrib nad nami. Na višini nekaj več kot 4700 metrov nad morjem zaspimo kot ubiti, saj nas jutri čaka resno delo.
Pogled v novo jutro ni bil za Nikeca preveč rožnat, saj mu je ponoči izpred šotora izginil star cepin. Še sreča, da je tolovaj vzel njegovega in ne čisto novih Puhijevih ali Kuksovih. Hvalabogu, da ga tudi smučarske palice niso zanimale, saj bi bila hoja po dolgem ledeniku brez njih peklenska muka. Nas treh, ki smo se odpravljali na hrib, ta izguba ni preveč prizadela, saj smo bili preveč zaposleni s pripravljanjem opreme, potrebne za vzpon.
Pozno popoldan se poslovimo od Nikeca in težko otovorjeni odkorakamo čez jez. Pot nas vodi dalje po ozkem zidu vodnega kanala, ki napaja zbiralno jezero. Kmalu zapustimo kanal in se pričnemo vzpenjati proti razbrazdanemu ledeniku. Pri manjšem jezeru naletimo na lame, ki nas malce nejevoljno gledajo, saj motimo njihovo kosilo. Urno zavijemo desno na dolg kamnit greben in po dveh urah končno stopimo na sneg. Sedaj nas vodi naprej dobro vidna trdna sled. Opazim sledove smuči in ob tem me prav pošteno stisne, ker mi ni bilo dano vzeti s seboj svojih. »Pa toliko sem to zimo presmučal!« se tiho jezim. Počasi tudi že čutimo težo nahrbtnikov, ki prav pošteno režejo v naša ramena. Smo na višini blizu 5500 metrov, koraki so zato vse bolj in bolj počasni ter težki. Po dobrih štirih urah se privalimo do mesta za bivak, imenovanega Campo Argentina. Šotor smo pustili v dolini pri Nikecu, zato se vržemo na kopanje snežne luknje, ki se nam zaradi suhega snega sproti zasipa. Kopanje luknje ali bolje rečeno snežnega groba nam vzame precej moči, saj ni hec kopati kot rudar na tej višini. Še pri svetlem dnevu se že precej premraženi stlačimo s svojimi spalnimi vrečami v premajhno luknjo, ki nam bo to noč spalnica in postelja. Z nočjo nas tudi zebe nekoliko manj, saj spalne vreče nudijo dovolj toplote, le pršič nam nenehno pada na obraz. Poskus kuhanja čaja nam klavrno propade, saj nam pri tem opravilu eksplodira bomba s plinom. Takoj frči iz luknje, grdoba grda, bombasta. Lačni ter žejni zastonj zatiskamo oči ter se poskušamo prisiliti v spanec, ki noče in noče priti. Luknja s svojim poševnim dnom je kot tobogan, po katerem se dričamo skozi noč. Spanec na obroke, na katerega smo obsojeni, ni kaj prida in kar malce zavidamo skupini pod nami, ki premore šotore. Vendar smo zadovoljni, saj nas naša luknja vsaj ščiti pred strupeno hladnim vetrom, ki žvižga čez plato.
Dolgo in težko pričakovana jutranja zarja nas pozdravi s hudim mrazom in ledenim vetrom. Seveda se nikomur od nas ne da vstati v neobljudeno jutro. Vendar, kar se mora, je ponavadi zelo težko. Komaj, komaj spravim svoje višinske čevlje na noge, saj so v nočnem mrazu pošteno zamrznili. Na hrano niti ne pomislimo, le nekaj rozin odpotuje nekam globoko v naše prazne želodce. Takoj po odhodu iz ledene spalnice se zagrizemo v strmo snežno pobočje. Sonce, ki je že precej visoko na nebu, nikakor ne ogreje mojih prstov na rokah in vse bolj pogosto se poigravam z mislijo, da bi se vrnil v dolino. Toda silna štajerska trma me žene naprej med globoke ledeniške razpoke in manjše serake. Hodim sam, Kuks je nekje zadaj, Puhi je ušel naprej. Vsakih dvajset korakov počivam, utrujen in predvsem dehidriran. Vsakič, ko obstanem, me vleče v spanec. Končno zagledam nedaleč pred seboj Puhija, kako se pogovarja z enim od članov skupine, ki ima celó svojega vodnika.
Le še kakšnih 150 metrov vršnega pobočja naklonine do 45 stopinj naju loči do vrha. Kar naenkrat oživim, preneha me zebsti v roke in noge, vsa utrujenost je v trenutku pozabljena. S Puhijem opazujeva skupino, ki sredi pobočja nekaj menca in se nikamor ne premakne. Prevzame ga dvom, da bova zmogla še to zadnjo prepreko. Medtem, ko ga priganjam in bodrim, vodnik obrne skupino ter pričnejo sestopati. Mesto, kjer so obrnili, sploh ni kaj posebnega, le nekaj vodnega ledu jih je prestrašilo. Za naju s Puhijem je to kvečjemu veselje in ne prepreka. Počasi, vendar vztrajno rineva po pobočju navzgor in veter odnaša najine že tako redke besede. Križ na vrhu, najin cilj, se nama bliža bolj po decimetrih kot po metrih. Medtem je tudi že Kuks prispel na ravnico pod vršnim pobočjem in naju verjetno ne preveč židane volje opazuje.
Po dobrih štirih urah garanja stojiva s Puhijem ob majhnem lesenem križu na temenu 6088 metrov visokega hriba. Huayna Potosí je osvojen in veter naju pošteno mikasti, ko si seževa v roke. Narediva še nekaj obveznih posnetkov in že zdivjava navzdol proti nesrečnemu Kuksu, ki je izgubil preveč časa ter moči, da bi lahko tudi sam stopil na vrh. Sicer pa je še dovolj mlad, da bo lahko vse nadoknadil v prihodnje. Vseeno nama je vesel čestital ob osvojenem vrhu. Sonce je med tem razkazovalo svojo moč v vsej silini, zato še malce poležimo na snegu, preden se zapodimo nazaj proti bivaku. Zelo hitro smo spet pri naši »spalnici«, kjer vso opremo skupaj s snegom zbašemo v nahrbtnike in že hitimo naprej v dolino proti vodi. Dehidrirani in obupno žejni čez nekaj dolgih ur brez sramu žlampamo ledeno mrzlo ledeniško snežnico iz potočka, ki priteče izpod ledenika. Le nekje v kotu razuma nam nekaj pravi, da naše početje ni najbolj pametno, vendar v življenju marsikaj ni pametno pa je obenem lahko zelo lepo.
Čakal nas je še kratek akrobatski sprehod po ozkem zidu vodnega kanala, ki od nas zahteva obilo koncentracije. Utrujeni, kot smo, bi se kaj hitro lahko zvrnili v vodo ali pa se skotalili na drugi strani po strmem hribu navzdol. Vendar tudi to zadnjo oviro uspešno premagamo, čeprav nam je nekajkrat le vsevišnji pomagal, da nismo zgrmeli z zidu. Oddahnemo si, ko stopimo na jez. Nikec na drugi strani jezera nam že veselo maha s pivom v roki. Sledijo čestitke, požirek piva, cigaretni dim. »Bogdaj, civilizacija, in hvala ti za pivo, Nikec!«
Hvala ti Condoriri, da nisi poslal vetra nad nas ...
Ob štirih zjutraj prične piskati Kuksova ura, kmalu zatem pa se ji pridruži še walkman. Še lep čas se obračamo v toplih spalnih vrečah in nikakor se nam ne da zapustiti njihove topline. Le s težavo nekdo pristavi vodo za čaj. Toplota, ki jo širi kuhalnik prične topiti led na strehi šotora in mrzle kapljice nam neusmiljeno padajo za vrat. Počasi in brez kakršnekoli naglice srebamo vroč čaj z dvojno dozo koke. Kuks se loti še koščka kruha, midva s Puhijem se zadovoljiva le z močnim napitkom. Še zadnjič pregledamo opremo in zvezdna noč nas objame s svojim mrazom. Nešteto zvezd nas pozdravlja na čelu s svetlim Južnim križem in le Nikec nas pospremi na pot s prijateljskim pozdravom: »Držite se, pubeci!«
V soju čelnih svetilk se spotikamo čez kamenje, ki ga ledenik že tisočletja prinaša v dolino. Sprva pot bolj čutimo, kot zares vidimo, vendar nas vsakih nekaj metrov pozdravi skalni možic. »Fantje na pravi poti ste,« nam govori vsak od teh prijaznih gorskih svetilnikov. Nekoliko kasneje, na skalnem grebenu, nas na desni že opazuje naš stari prijatelj Huayna Potosí, ves ožarjen od prvih sončnih žarkov. Po kratkem občudovanju njegovega veličanstva že hitimo naprej. Zoprno melišče močno zavre naše dokaj hitro napredovanje. Nič kaj prijeten ni bil ta divji spopad s strmim meliščem na višini več kot 5000 metrov, vendar premagamo tudi to zgago.
Po treh urah hoje si pri zadnjih skalah privoščimo skromno malico, požirek limonade in košček čokolade. Sonce nas že prijazno treplja s svojimi toplimi ročicami in mi bi najraje kar zaspali. Toda hrib nas že ves nestrpen čaka, zato moramo naprej. Kmalu stopimo na položen ledenik, ki nas bo pripeljal naravnost pod vršno steno Condoririja. Koraki se v enakomernem ritmu vrste drug za drugim in višina mi sploh ne pride do živega. Nekoliko se jezim le na težek nahrbtnik, ki reže v ramena. Huayna Potosí mi je s svojo višino omogočil zadostno aklimatizacijo, zato se odlično počutim. Le Kuks po svoji stari navadi kar naprej zaostaja, njegova hitrost je v resnici njegov zaščitni znak. Puhi, stari andski maček, melje hrib, kot da bi šlo za sprehod po Logarski dolini. Uro in pol nama vzame ledenik, ki je mimogrede zelo pohleven, tako da lahko med hojo mirno opazujeva nič manj lepe sosede Condoririja. Na levi naju najbolj prevzame Condoriri Norte, severni vrh našega hriba s svojo impozantno široko steno. »Mogoče bi pa kak dan poskusila?« povem, ker čutim, da Puhija napadajo podobne misli. »Mogoče,« mi odvrne. Ne prezrem niti čudovitih ledeniških tvorb, ki naju spremljajo na obeh straneh poti. Odlomi, mostički in globoke razpoke se mi zdijo, kot da so tu le zaradi lepšega, vendar je njihova lepota preveč nevarna, da bi se jim preveč približal.
Nebo brez oblačka in popolno brezvetrje nas spremljata vso pot. Enkraten dan se je storil danes in ne vem, s čim smo si ga zaslužili. Verjetno zaradi tega, ker smo ga dolgo, predolgo čakali. Pod vršno steno s Puhijem kujeva bojni načrt za naskok zadnjih strmin. Željno opazujeva Francosko smer, ki pelje naravnost na vrh, vendar naju zelo moti pomanjkanje snega v steni, pa še ta, ki je, je zelo mehke sorte. K dokončni odločitvi je najbolj pripomogla Kuksova nesramna hitrost. Odločiva se za grapo v levem, nekoliko nižjem delu stene ter nato po grebenu naprej do vrha. S težavo se skobacava preko nerodne razpoke in nato zelo hitro premagava grapo naklonine do 50 stopinj, visoko dobrih 100 metrov. Na vrhu le-te naju pričaka oster, ozek greben, ki skoraj v ravni črti vodi vse do vrha 5696 metrov visokega Condoririja.
Topli sončni žarki in Kuks nekje spodaj v grapi sta za naju s Puhijem zadosten razlog, da se zlekneva na skalni plošči ter se predava cigaretni omami. Nekje po drugem cigaretku se med skalami končno prikaže tudi Kuksova glava. »Kuki, a gre?«, ga vprašava in on molče prikima. »¡Vamos!« zakličem in že se zapodim po strmem grebenu soncu naproti. Na grebenu se na obe strani ponuja veličasten pogled. Na levi strani se beli celotna veriga Cordillere Real z neštetimi znanimi in neznanimi vrhovi. Na desni se pogled najprej ustavi na čudoviti piramidi Chico Alpamaya. Naprej se vrste sami lepotci: Cerro Ilusion, Huayna Potosí in Aguja Negra. Na pobočju Alpamaya zagledamo štiri črne pike, naše štiri avstrijske znance, ki hitro sestopajo. Za našimi hrbti se globoko pod nami svetlika Lago Condoriri in nekoliko dalje še Lago Tunari. Obzorje zaključuje ogromna Titikaka s svojimi značilnimi oblački, ki lebdijo nad njo. Nemogoče je z besedami opisati to divjo in hkrati prelepo naravo, ki nas obkroža.
Sredi zanosnega občudovanja okolice, me zmoti Puhijev glas: »Branč, kaj pa zdaj!?« Sicer zasnežen greben je kar naenkrat presekala strma skalna stopnja. Pridem bliže in si stvar bolj natančno ogledam. »Bo že šlo!« rečem, vzamem vrv in preplezam nekaj metrov krušljive skale kar v derezah. Bilo je veliko lažje, kot je sprva kazalo. Na vrhu stopnje uredim varovališče, tako da Puhi in Kuks hitro opravita z nerodno oviro. Sedaj nas je do vrha ločilo le še dobrih dvajset višinskih metrov, ki jih brez težav hitro premagamo. Poleg veselja prevzame na vrhu glavno besedo japonska fototehnika. Le rahla sapica, ki nas boža po ožganih obrazih, se meša s škljocanjem fotoaparatov. Na vrhu, sedeči na veliki opasti, gledamo morje oblakov nad džunglo, ki bi jo lahko skoraj dosegli z roko, tako blizu se nam zdi. Vsi se zatopimo nekam v globino svojih misli, vendar se hitro zavemo, da nas sedaj čaka še težji del poti, sestop v dolino.
Hitro sestopim do varovališča nad skalno stopnjo in tudi Puhi je takoj ob meni. Pripravim vse potrebno za spust čez stopnjo in Puhi je v trenutku preko. Kuks je medtem naredil že kakšnih deset korakov in se mi približuje s polževo hitrostjo, zraven nekaj omenja strah ter podobne reči. Bodrim ga in mu z besedami prestavljam noge. Vse skupaj izgleda nekoliko čudno, vendar je treba fanta varno spraviti v dolino. Preko celega grebena s Puhijem urejava varovanje in čas beži, neusmiljeno beži. Tudi mraz počasi že načenja naša telesa, vendar vseeno hitro in varno pridemo do škrbine v grebenu. Sedaj nas le še grapa loči od varnega ledenika. Nad njo še zadnjič zasadim cepina v trd sneg. Kuks se na teh dveh cepinih spusti po vrvi, midva s Puhijem pa se zvaliva in leživa na toplem soncu ter puhava cigaretni dim v zrak.
»Dovolj bo uživanja!« rečem ter vzamem cepine, vržem vrv v globino in že hitim po grapi previdno navzdol. Skok čez ledeniško razpoko in že si na ledeniku oprtam nahrbtnik ter hitim naprej v dolino. Tudi Kuks je naenkrat postal zelo poskočen, tako da vsi skupaj družno drvimo navzdol. Po dvanajstih urah vzpona in sestopa tik pred mrakom pozdravimo Nikeca, ki nas pričaka s pivom in božansko juho.
Lepotec Chico Alpamayo nas toplo sprejme
Naporno noč, brez spanca je prekinilo zvonjenje ure točno ob pol šestih zjutraj. Ponavadi sem grozno jezen na te piskajoče ure, vendar mi to piskanje danes pomeni pravo odrešitev. Nekajdnevno spanje na trdih in hladnih tleh je že kazalo svoje prve posledice. Čez nekaj časa prebudim še Kuksa in Puhija ter se vržem na kuhanje čaja. Obupno me vleče ven, na hrib, stran iz tega hladnega šotora in trdega ležišča.
Jutranji mraz kmalu preženem s hojo. Ko hodim po strmem melišču, preklinjam težki nahrbtnik, saj je prepoln plezalne opreme. Utrujenost zaradi nespanja mi hromi noge in le komaj se privlečem do ledenika. Tudi Puhi nekaj glasno zmerja, ker se počuti slabo. Le Kuks hiti brez vsakršnih problemov, čemur se s Puhijem zelo čudiva. Nekaj korakov po ledeniku me kot po čudežu ozdravi vse utrujenosti in kar naenkrat se počutim kot prerojen. Z ubogim Puhijem pa je vse slabše in slabše, kar naprej ob ozki gazi prazni svoje drobovje. Najprej hitim za Kuksom, vendar nato raje upočasnim korake ter počakam Puhija. Skupaj hodiva med ogromnimi ledeniškimi razpokami, ki jim povečini sploh ne vidiva dna. Previdno stopava čez ozek snežni mostiček, ki se boči nad globoko razpoko, in pri tem upava, da bo vzdržal najino težo. Vzdržal je in čez nekaj minut že sediva na toplem soncu ob Kuksu na vrhu ledenika. Dan je čudovit, vroče je kot kje v naših hribih in ne skoraj 5000 metrov nad morjem. Nebo je brez oblačka in niti najmanjša sapica se nas noče usmiliti. Dolgo posedamo in se nastavljamo soncu, ko Kuks le odrine naprej. Midva s Puhijem pa še kar obsediva. Puhi se počuti preslabo, da bi šla v steno Alpamaya. Strinjam se z njegovo odločitvijo, vendar mu zaupam, da bom verjetno poskusil kar sam.
Težko plezalno kramo, vrv, kline ter nekaj druge opreme pustiva kar v snegu sredi ledenika. Zagrizeva se v strmo pobočje Tarije in kmalu stojiva že na njenem kamnitem vrhu. Tam se nama v vsej svoji lepoti prikaže bela piramida Chica Alpamaya. Pravilna tristrana piramida me je v trenutku začarala in privlačila z neko nadnaravno silo. Ob čudoviti prikazni tudi Puhija naenkrat mine vsa slabost in že spet se pogovarjava o strmi južni steni Alpamaya, ki sva si jo oba tako zelo želela. Hitro sestopiva čez strmo steno na sedelce in po kratkem grebenčku do vznožja hriba.
Stopim na rob grebena in preizkusim kvaliteto snega na južnem pobočju. Doživim takšno razočaranje, da preklinjam in bentim, da se kar kadi. Pri tem opravilu se mi z veseljem pridruži še Puhi. Mokast, suh sneg se je vdiral preko kolen in takšen je bil za plezanje docela neuporaben ter nevaren. Do skrajnosti razočarana se brez volje napotiva po »šodru« oziroma, po normalni poti proti vrhu. Normalen pristop preči strmo pobočje nekam proti levi in nato v široki vijugi spet proti desni, proti vrhu. Sonce je sneg na tej strani piramide Alpamaya že dodobra predelalo in je bil odlične kvalitete. Še vedno silno jezna, jo usekava kar naravnost navzgor proti vrhu po pobočju naklonine okrog 50°. Trd in kvaliteten sneg, v katerem se cepini počutijo neverjetno dobro, naju razveseli kot dva otroka. Plezava hitro, čisto ob robu pobočja, in se pri tem smejiva ter jodlava od veselja. Tu in tam za hip postojiva, zajameva sapo, fotografirava drug drugega in že divjava naprej. Pravijo, da je vse, kar je lepo, kratkega trajanja in tako je bilo tudi najinega veselja kaj hitro konec. Pobočje se je namreč po dobrih stotih metrih položilo do te mere, da lahko spet normalno hodiva. Najino veselje me je kar zdelalo, zato pridem na vrh čisto prepoten in malce utrujen. Na vrhu dolgo časa uživamo, saj je prijetno toplo. Seveda spet na veliko mučimo naše fotoaparate ter pri tem uživamo ob pogledu na nešteto vrhov, ki se vrstijo daleč proti severu. Pogled na uro nam pove, da smo kljub Puhijevim zdravstvenim težavam bili precej hitri. Do vrha smo porabili namreč le pet ur, kar je veliko hitreje od ostalih obiskovalcev 5330 metrov visokega Alpamaya. Temu je najbolj botrovala naša odlična aklimatizacija, saj se že kar lep čas »sprehajamo« med štiri in pet tisoč metri visoko nad morjem.
Pot navzdol nam ne predstavlja nobene težave več in skoraj tečemo nazaj proti dolini. Na vrhu ledenika, kjer naju čaka oprema, se s Puhijem za kratek čas vseeno predava toplim sončnim žarkom. Po kratkem sončenju si le oprtava nahrbtnika in jo mahneva navzdol. Snežni most sredi ledenika je medtem že dodobra omehčalo vroče sonce in ko previdno stopam čezenj, se mi nekoliko vdre. Vendar še srečno pristanem na trdnih tleh na drugi strani. Puhiju se kot drugemu grdoba še bolj močno vdre. Postalo nama je jasno, da mostič ni več varen in da lahko Puhi hitro zgrmi v globoko ledeno praznino ledeniške razpoke. Kaj storiti? Pot daleč okrog velike razpoke je dolga in prav tako nevarna, zato mu predlagam naj poskusi skočiti preko ovire, jaz pa ga bom poskusil ujeti. Dogovorjeno! Na mojo stran prifrčijo palice ter nahrbtnik in takoj zatem še Puhi. Njegov skok sicer ni bil najbolj idealen, vendar je pristal na trdnem snegu tik ob meni. Pri skoku sem mu nekoliko tudi pomagal, saj sem ga močno zgrabil za roko, nakar sva se lepo objeta zavalila po tleh. Po njegovem skoku ni ostalo od mostička nič več, saj je še zadnji kos zgrmel v globino. Sedaj je namesto nekdanjega krasnega mostička zijala le še globoka neprekinjena razpoka.
Sedaj je bila pot naprej le še gola formalnost, zato sva se vsa razposajena dričala proti dolini. Čez čas se posloviva od snega in si privoščiva krajši počitek, saj sva se kar malce upehala od divjanja navzdol. Pozorno si ogledujeva strmo zasneženo steno, ki krasi Cerro Ilusion. Tako naju privlači, da že kujeva načrte za morebitni jutrišnji prvenstveni vzpon. Najbolj nama padejo v oči tri značilne skale v spodnjem delu stene, ki naju spominjajo na lisico. Dve očesi ter smrček in že imava tudi ime za smer: »Foxy Lady«. Poleg značilnih skal imava še dva dobra razloga za takšno ime. Prvi je istoimenska pesem pokojnega Jimija Hendrixa, katerega glasbo oba zelo rada poslušava. Mogoče pa je drugi razlog nekoliko bolj življenski, saj že lep čas nisva videla kakšne lepe »lady«, ki pa so tako ali tako zvite kot lisice.
Trije člani AO Kozjak Maribor: Sašo Puhmajer, David Podgorelec in Branko Ivanek smo 30. maja 1994 odpotovali v bolivijske Ande. Pridružila sta se nam še slikar Niko Ribič ter v prvem delu poti tudi novinar Mičo Smaka. Že konec prvega tedna, 4. junija, smo se za aklimatizacijo povzpeli na hrib z najvišje ležečim smučiščem na svetu, 5600 m visoko Chacaltayo. 7. junija smo se odpravili pod 6088 m visok Huayna Potosí. Istega dne se je Podgorelec za aklimatizacijo sprehodil na kopen Cerro Charkini, cca. 5150 m. Nato smo se v dveh dneh po normalni smeri (F, 20-40 st.) povzpeli na Huayno Potosí. Noč med vzponom smo preživeli v »snežnem grobu« v Campu Argentina 5500 metrov visoko. Vrh sva 9. junija dosegla Ivanek in Puhmajer, Podgorelec pa je dehidriran (dan prej nas je izdal kuhalnik) »omagal« 150 metrov nižje. Istega dne smo vsi trije sestopili v bazni tabor na prevalu Zongo 4800 metrov visoko. Po skoraj mesecu dni čakanja na boljše vreme smo se odpravili še na področje Condoriri. 8. julija smo se Ivanek, Podgorelec in Puhmajer povzpeli po varianti normalne smeri na najvišji vrh področja, Nevado Condoriri, 5696 m (AD, III, 30-50 st., 1200 m). Z vzponom in sestopom smo opravili v skupno 12 urah. Tri dni kasneje, 11. julija, smo opravili še vzpon na Alpamayo Chico, 5330 m, po SZ pobočju (PD, 45 st.). Za vzpon in sestop smo porabili skupaj 7 ur. 12. julija, dan pred vrnitvijo v civilizacijo, se je Podgorelec povzpel še po grapi v JZ pobočju in po JZ grebenu (PD+, 40 st., II) na Cerro Austria, 5350 m, in sestopil po normalni poti. Odprava se je vrnila v Slovenijo 25. julija 1994.
| | Komentarji - vidni samo prijavljenim! |
| |
|
|
|
novice
info@kozjak.org
