immagini che vuoi ed altro testo che ti pare Lorem ipsum dolor sit amet, consectetuer adipiscing elit. Morbi felis leo, consequat et, lacinia a, facilisis sit amet,
Udeleženci Jernej Grudnik, Janez Marolt (oba včasih AO Planika), Aleš
Kovač in Metod Sem (oba AO APD Kozjak Maribor) smo želeli stopiti na
najvišjo točko Južne Amerike.
V začetku nam jo je zagodlo vreme, saj je v baznem taboru Plaza Francia vrglo kar dva metra sveže zapadlega snega, ki nas je za trenutek odvrnil od prvinske namere. Žalost smo utapljali v dekalitrih San Miguela in kilometrih prostrane patagonske pokrajine. Uspelo nam je celó splezati nekaj smeri v pogorju Cerro Catedral nad Bariločami (Aguja Abuelo) in presekati »ferajnovski štrik« na pol. Ohrabreni s temi dosežki smo si drznili še enkrat priti v Mendozo, vinsko prestolnico Amerike. Tam smo poiskali dva osla, ki sta nam nesla prepotrebno in predvsem pretežko opremo do baznega tabora na 4200 metrih nad morjem. Po postavitvi šotorov smo se pozanimali, kakšne možnosti imamo da prilezemo na vrh. Ranger nam je odkrito povedal, da kot Slovenci imamo upanje, vendar vreme žal ne bo na naši strani. Po inkovskem koledarju se namreč sleherno polno luno vreme pokvari, če ni že itak pokvarjeno! Napoved je držala kot pribita. Zaradi časovne stiske in indijanske vraževernosti ni bilo moč opraviti aklimatizacije in smo poskusili preboj na vrh še isti (četrti) dan, ko smo postavili drugi višinski tabor na 5500 metrih višine. Ker veljam za zelo senzibilno osebo, sta me nesenzibilnost prstov na roki in prikupna Američanka v sosednjem šotoru prepričala v povratek. V orkanskem vetru in seveda polni luni sta Grudnik in Sem po Poljskem ledeniku dosegla vršni greben, ki vodi do glavnega vrha, kjer pa zaradi močnega vetra nista mogla nadaljevati s hojo, ker se hoditi ni dalo. Po vseh štirih sta sestopila do šotora, v katerem sem jaz medtem že štel ovčice ali pa z vsemi štirimi držal šotor pokonci. Veseli, da še živimo, smo v snežnem metežu sestopili v bazo, kjer smo se ustavili le toliko, da smo pojedli ananasov kompot in pobrali Janeza, ki nam je medtem skoraj vso zalogo hrane zabarantal za pivo in aspirine. Nazaj grede smo se še sami šli osle in tako privarčevali nekaj dolarjev, ki smo jih koristneje potrošili … Na hribu smo se zadrževali vsega skupaj sedem dni, shujšali pa vsak za deset kilogramov.