Planinsko društvo
Alpinistični odsek
Športno plezalni odsek
Mladinski odsek
Planinska sekcija Vinarje
Sekcija veteranov
Turnokolesarska sekcija
Akademsko planinsko društvo Kozjak Maribor   
novice koledar fotografije forum video članki kontakti
ISKANJE
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

Pridobi geslo
Domov > Članki > Alpinistični odsek OSTALI ČLANKI
Ogledov: 2449      

 SARS na Kitajskem


Dodano: 11.10.2009, Avtor: Andrej Grmovšek

Prvenstveni vzponi v čudovitih gorah zahodnega Sečuana

Slovenska alpinistično raziskovalna skalaša (SARS), kakor naju je s Tanjo pred odhodom poimenoval Silvij, je bilo za naju oziroma najino alpinistično odpravo na Kitajsko pravzaprav zelo posrečeno ime. Odprava v sečuanske gore je bila zares raziskovalna, morda še bolj kot mnoge pretekle, hkrati pa so bile za najin cilj izbrane zahtevne in visoke skalne granitne stene. Na Kitajsko sva sicer nameravala oditi že spomladi, a je najine načrte tik pred odhodom porušila epidemija SARS-a. Tako sva odhod prestavila na sredino septembra, kar se je izkazalo za mnogo bolje. Pa ne samo zaradi zdravstveno varnostnih razlogov. Tudi zaradi lepega vremena, ki sva ga bila deležna v prekrasnih sečuanskih gorah.

Očarana v sečuanskem raju

Šele po slabem tednu dni, ki sva ga po prihodu na Kitajsko preživela pod depresivno megleno oblačnostjo, sva v gorovjih zahodnega Sečuana končno spet občutila toplino sončnih žarkov. Dan za tem sva že stala pod magičnimi, zapeljivimi, deviškimi in kar kičasto lepimi vrhovi in njihovimi monolitnimi, granitnimi stenami. V soncu, pod sinje modrim nebom, ki je bilo tako rekoč brez oblačka. Neverjetno!
Prekrasno dolino Shuangqiau Gou, po kateri sva se sprehajala, je doslej obiskalo le nekaj alpinistov. Poročali so o izredno lepih hribih in zahtevnih, preko tisoč metrov visokih granitnih stenah, obenem pa o izredno slabem, muhastem vremenu, ki jim je preprečilo večino vzponov. Midva pa sva bila deležna sonca že kar prvi dan! Na odpravo sva se podala v dvomih, ali je obisk teh malo poznanih gora sploh smiseln. »Ali bodo temperature in vreme sploh omogočali skalno plezanje, so stene sploh dovolj zanimive in težavne, bo jeseni Kitajsko spet preplavila epidemija SARS-a?« so bila vprašanja, ki so naju znova in znova morila pred odhodom. Povsem jasne odgovore sva dobila šele ob prihodu v ta skriti sečuanski raj.
Vsaka alpinistična »pionirska« odprava v nepoznano je povezana tudi s tveganjem, da ne najdeš tega, kar iščeš. Lahko pa tudi najdeš nekaj zares posebnega, česar drugi še niso okusili, preplezali. To tveganje je pravzaprav tisti dodatni izziv, ki naju s Tanjo znova in znova vleče v mnoge redko obiskane kraje našega planeta in daje najini plezalni dejavnosti še dodaten raziskovalni čar. Letos je bila raziskovalna sreča na najini strani. Kar nisva mogla verjeti, da je skoraj vse, kar naju je obdajalo, nepreplezano, neosvojeno! »Sem se pa res splačata prit,« je bila vsa navdušena Tanja. Sam kar nisem mogel odlepiti prsta s sprožilca fotoaparata in sem samo momljal: »Pa kaki bregi, stene, pa kako vreme!« Kar razganjalo naju je od lepote in že sva iskala linije preko najzanimivejših sten. Naslednji dan sva se podala v dolino z vso plezalno kramo in hrano za nekajtedensko bivanje in plezanje. Vreme je bilo treba izkoristiti. Torej akcija!

Tibetanske Alpe

Vsaj tako neverjetna kot vreme, stene in sama narava se nama je zdela tudi odpravarska logistika. Nahajala sva se v osrčju Qionglaiskega gorovja, ki je del obsežnih in malo poznanih gorovij zahodnega Sečuana, vzhodnega in jugovzhodnega Tibeta ter severnega Yunana, ki leže na robu visoke Qinghaisko-Tibetanske planote, vzhodno od Himalaje. V tem območju, ki sicer pripada različnim kitajskim provincam, prebivajo predvsem različna tibetanska plemena. Zaradi mnogih pokrajinskih podobnosti z Alpami in tibetanske kulture mnogi te gorske verige imenujejo kar Tibetanske ali Vzhodne Alpe. Za razliko od evropskih Alp pa večina tukajšnjih, tudi prek sedem tisoč metrov visokih vrhov, še ni bila osvojena. Tibetanske Alpe so v veliki meri alpinistično popolnoma neraziskane. Mnoge doline, kaj šele vrhovi, so še vedno izredno težko dostopni.
Težavna dostopnost pa vsekakor ne velja za vrhove Qionglaiskega gorovja. Pred nekaj leti so Kitajci osrednje območje gorovja zavarovali kot narodni park, hkrati pa začeli intenzivno razvijati turizem. Zgradili so vso turistično infrastrukturo in začeli plansko usmerjati turiste v te prelepe kraje. Rilong, izhodišče za obiske najlepšega predela Qionglaiskega gorovja, se je v nekaj letih iz majhne tibetanske vasice spremenil v pravo turistično mestece s številnimi ogromnimi luksuznimi hoteli. Kitajski turistični delavci načrtujejo gradnjo gondole in novih cest in hotelov, v prihodnjem letu pa predvidevajo obisk vrtoglavih pet milijonov turistov! Takšna pač je Kitajska!

Pod deviške vrhove s turističnim avtobusom, na vrhove pa v čistem stilu
 
    Prav na račun megalomanskega turističnega razvoja sva se pod deviškimi stenami in vrhovi vozila kar s turističnim avtobusom. Šotor oziroma bazo sva postavila kar ob cesti, v soseščini pastirskega stanu. Še isti dan sva z minimalno količino opreme po sedmih urah mučnega »prvenstvenega« dostopa prisopihala pod dobrih štiristo metrov visoko, navpično steno še neimenovanega vrha. Steno sva izbrala za aklimatizacijo za višje vrhove, pa tudi za privajanje na tukajšnjo granitno skalo. Seveda sva se odločila za lahek, hiter in čist stil plezanja. Naslednje jutro sva v steno vstopila le z dvojno vrvjo, friendi in zatiči, a brez klinov in svedrovcev.
    Čist stil plezanja, ki med alpinisti in plezalci ni ravno pogost, ima mnogo prednosti in je med najkvalitetnejšimi plezalnimi stili tako po športni, alpinistično-avanturistični kot ekološko-ideološki plati. Ob takšnem »ekoalpinizmu« naveza v smeri oziroma steni ne pusti nič opreme, stene ne poškoduje s klini in smer ostane za ponavljalce enaka kot za prvoplezalca. Izjema je žal le oprema, ki jo prvi plezalci morajo pustiti v steni za spust ob vrvi, kadar ni lažje možnosti sestopa z vrha. Takšen čist stil alpinizma je še posebej smiseln v alpinistično neobdelanih področjih, kjer so stene prav zaradi svoje nepreplezanosti še neonesnažene s klini, svedrovci, fiksnimi vrvmi in drugo navlako. Obenem je s takim plezanjem naveza mnogo hitrejša, v steno pa vstopa s skoraj minimalno podporo tehnologije. Zato morajo plezalne sposobnosti plezalcev dosegati oziroma presegati težavnost stene. Če je stena za navezo psihično ali fizično preveč zahtevna, je naveza pač ne prepleza, v čemer je še dodatni čar alpinistične avanture.

Prepovedan polet

    Prav ta čar alpinistične avanture sva okusila že v četrtem raztežaju najine prvenstvene smeri. Poč, ki je omogočala plezanje in varovanje, je izginila v tanki kremenovi žili, ki se je v sivem granitu vlekla navzgor preko plate in manjše strehe. Jasno je bilo, da varovanje kakšnih petnajst metrov do položnejše police ne bo mogoče, sama plata pa je izgledala prav nesramno gladko. »Misliš, da bo šlo?« je dvomila Tanja. Tudi sam nisem bil prepričan, vendar pa je bilo jasno, da pot do vrha vodi samo preko preplezane plate: »Bomo videli!« Takoj nad visečim varovališčem sem v preostanek poči zataknil nekaj friendov in zatičev in upal, da bi zdržali tudi kak dvajset ali trideset metrov dolg polet. Plezanje po gladki plati je terjalo obilo občutka in predvsem mirnih živcev. Po petih metrih sem priplezal do strehe, pod katero je bila navzven odprta poč. »A ne boš dal kaj v poko?« se je začudila Tanja. Ampak poč je bila nesramno odprta, in vedel sem, da bo friend, ki ga bom postavil vanjo, le navidezno varovanje, še za psiho ne. Vseeno sem odplezal malce desno in nekako zataknil frienda v poč, potem pa nadaljeval navzgor. Le malo pred položno polico me je začel oblivati pot. Samo noge bi moral prestaviti, a ni in ni šlo, zdelo se mi je, da me bo kar odneslo od stene. Vedel sem, da ne smem pasti, obenem pa sem moral prestaviti noge. Moči v rokah so popuščale in odločil sem se, da tvegam in ... »Aaaaa!« sem odletel proti Tanji. Ustavil sem se nekje v njeni višini, malce so me bolele pete, a vse je bilo O.K. Ampak saj bi moral biti še kakih deset metrov nižje?! »Si v redu? Pazi, daj mir, kaj če friend spusti,« je v šoku tulila Tanja. Neverjetno, ničvreden friend je zdržal moj desetmetrski polet.
    Kakih deset minut kasneje, ko so se mi roke in noge nehale tresti zaradi adrenalinske bombe minulega poleta, sem poskusil znova. Rešilnega frienda se nisem niti dotaknil. V drugo sem premagal plato in svojo psiho ter preplezal ključni raztežaj smeri. Nekaj ur kasneje sva stala na deviškem 4943 metrov visokem vrhu, ki sva ga poimenovala Tan Shan. V steni ni ostalo za nama nobenih sledov, razen »gurtne« za spust ob vrvi na vrhu. Tako bodo morebitni ponavljalci lahko uživali v alpinističnih avanturah, podobnih najini.

Dalai Lama v Putala Shanu

Po najinem »aklimatizacijskem« vzponu sva bazo prestavila pod naslednji izziv, mogočno zahodno steno 5428 metrov visokega Putala Shana. Nekaj manj kot tisoč metrov visoko steno sva želela preplezati v istem stilu kot steno Tan Shana. Sneg na zgornjih policah stene je deloma skopnel in odločila sva se, da v dolini ostane vsa ledna oprema, obenem pa sva pod steno pustila tudi spalno vrečo, kuhalnik, hrano in čevlje, ki sva jih potrebovala za dostop in sestop. Le z minimalno plezalno opremo, majhnim nahrbtnikom, z nekaj obleke in bivak vrečo sva bila v steni zares hitra. Vreme je bilo dokaj nestanovitno, z občasnimi, sicer rahlimi dežnimi ali snežnimi plohami in zato je bila hitrost še kako pomembna. Če te v tako visoki steni s tako malo opreme ulovi poslabšanje vremena, se ti namreč ne piše dobro.
Po znova težavnem in nič kaj lepem dostopu skozi zaraščene gozdove in po bivaku pod steno sva vstopila v steno, za katero bi mnogi alpinisti potrebovali več dni plezanja. Po enajstih urah sva kot prva dosegla severni vrh široke gore, ki je svoje ime dobila zaradi podobnosti s palačo Potala, nekdanjim bivališčem dalajlam v Lhasi. Na vrhu sva predrgetala noč, prestala leden bivak in se naslednji dan ob vrvi spustila pod steno.
Preplezala sva zahtevno, 1300 metrov dolgo smer, ki je zagotovo višek najine odprave. Simbolično sva jo poimenovala Dalai Lama. Upava, da zaradi tega v prihodnosti ne bova imela problemov z izdajo kitajske vize. Magične gore Qionglaiskega gorovja, pa tudi mnogih drugih območij Tibetanskih Alp, ki sva si jih ogledala v naslednjih tednih so zares vredne vnovičnega obiska!

V sečuanskih gorah sva Tanja in Andrej Grmovšek (APD Kozjak Maribor) priplezala na dva deviška vrhova:
Tan Shan, 4943m, smer Don't fly away (V, VIII/VIII+ obv., 570m) in
Putala Shan, 5428m, smer Dalai Lama, (VI, VIII-, 1300m).
Pri izvedbi odprave so nama pomagali: APD KOZJAK MARIBOR, CITY WALL, DIMNIKARSTVO ŽUPANEK, DUMO, FOTO TABOR, IGLU ŠPORT, KOMISIJA ZA ALPINIZEM, LANcom, LEKIS, MIKRO + POLO, SCHRACK ENERGIETECHNICK, TIP PRI, TREKING SPORT, VRH in ZAVAROVALNICA MARIBOR.

Komentarji - vidni samo prijavljenim!

Prikaži vse članke

 
 
Oblikovanje, zamisel in izdelava: Bran©o   Gostujemo pri: MojStrežnik.com
Zadnji komentarji