Peca, planinski izlet, 25.1. 2006.

Za sredino jutro so meteorologi napovedovali hud mraz, celo do -24ºC. Prav to je verjetno vplivalo, da na torkovem sestanku ni bilo ravno posebnega navdušenja za izlet.

Peca

(25.1. 2006.)

(ali: V pričakovanju polarnega mraza…)

Takšna je bila namreč vremenska napoved, ko sta se Marjan in Zlatko v ponedeljek prišla zmenit z mojim očetom, ki je že komaj čakal na svoj prvi zimski izlet po enem letu »pavziranja«, za pohod na Peco. Za  sredino jutro so meteorologi napovedovali hud mraz, celo do -24ºC. Prav to je verjetno vplivalo, da na torkovem sestanku ni bilo ravno posebnega navdušenja za izlet. Kljub temu pa se nas je nabralo sedem navdušencev, ki si je odločilo pretegniti kosti in se nadihati svežega (od mraza!) zraka.

V sredo smo se zbrali ob pol šestih na standardnem zbirališču, malo poklepetali in nato krenili proti Koroški. Po približno uri in pol smo prispeli do Podpece, kjer smo pri okrepčevalnici Pri Matjažu parkirali avtomobila in se pripravili na pot. Čeprav je bilo napovedanih celo čez dvajset stopinj pod ničlo, sem pričakoval, da me bo bolj zeblo. Najprej smo se še pogreli s čaji v okrepčevalnici in prigriznili zajtrk (tudi gostilniški štirinožec ni ostal tešč), nato pa na pot. Pot je bila že nadelana, tako da nam ni bilo treba gaziti snega, ki ga je sicer tako kot trenutno povsod v Sloveniji, tudi pod Peco na pretek. Pot nas je vodila skozi gozd, ki so ga že obsipavali sončni žarki. Hodili smo sicer počasi (Marjan je vklopil reduktor), zato pa zanesljivo in praktično brez počitka smo prišli do doma na Peci, ki pa je bil zaprt. Pred kočo smo sedli na klopi in spili malo soka in čaja, ki smo ga imeli s sabo, ter pozobali malo rozin. Tam so bili tudi trije planinci, ki so bili tako kot mi namenjeni na Peco. Ob petnajst čez enajst smo krenili dalje.

Nekaj časa je šlo po gozdu, nato pa smo prišli do razpotja z  »zahtevno« in »zelo zahtevno« potjo. Marjan se je odločil za prvo in krenil po njej, ostali pa smo šli po drugi. Gazi od tod dalje ni bilo, zaradi nizkih temperatur slabo predelan sneg pa je narekoval počasno napredovanje. Nekaj časa je šlo še brez derez, ko pa smo prišli do resnejših strmin, smo jih nataknili in palice zamenjali za cepin. Pot je bila na najbolj izpostavljenih mestih zavarovana z »zajlo«, ki je gledala iz snega in nas varno pripeljala čez vrtoglav, poledenenel skalnat skok. Naslednjo težavo smo si zakuhali sami: zagnali smo se čez precej strm večmetrski skok, ki pa ni bil popolnoma zasnežen. Zlatko in Mojca sta se prva podala prek njega in ga uspešno preplezala (madonca, punca pa je korajžna!) brez težav. Zlatko je zgoraj na zajlo pritrdil vrv in jo spustil dol, da smo prišli z njeno pomočjo še ostali gor. Edino David  je našel pravo pot po snežini nekaj metrov vstran in tam splezal gor. Tudi v nadaljevanju smo prečili nekaj strmih predelov, na srečo pa je bilo povsod precej snega in jih ni bilo težko »premagati«. Nato je postala pot položnejša, vendar ne prav lahka za hojo, saj se nam je pod nogami precej vdiralo (sploh okoli teh vražjih borovcev!). Kar nekajkrat se mi je cela noga pogreznila v sneg in je bilo treba na kolena, da sem se izvlekel ven.

Prispeli smo do prostrane ravnice, kjer smo iz vrha že zaslišali radosten glas našega Marjana, ki je, kot smo pozneje izvedeli, prišel na vrh že pred eno uro. Do vrha je bilo še kakih petnajst minut hoje in kmalu smo vsi stali na Peci. Bilo je ob kakih pol dveh popoldan, razgled pa krasen. Tudi vetrovno ni bilo in bili smo nadvse zadovoljni z izbranim dnevom. Sledilo je seveda obvezno fotografiranje in nekaj požirkov domačega šnopsa (stekleničko smo nekajkrat nagnili že prej, se razume) ter malica v obliki čokolade in kruha, ki ga je skrbni Zlatko prinesel s sabo. S sabo je imel sicer dovolj hrane za spodobno kosilo, ampak to je pač njegova filozofija (beri izlet na Mont blanc). Tega mu seveda nihče ne zameri.

Sestopali smo po poti, kjer je šel prej Marjan gor in ob 15¹º smo bili ponovno na domu na Peci. Tam so si nekateri sneli, dereze, drugi pa smo ostali v njih. Hodili smo hitro, čeprav že nekoliko utrujeni. Tudi bunda je postala utrujena in ko je dokončno »zakuhala«, sem jo nadomestil z flisom. Ob štirih smo prispeli do okrepčevalnice, kjer se je izlet začel, in si privoščili okrepčilno pijačo. Tam smo srečali tudi trojico, ki je dopoldne počivala z nami pred kočo. Izlet je bil tako končan, sledila je le še vožnja proti Mariboru.

Udeleženci: Knap Zlatko, Gselman Marjan, Rep Mojca, Podgorelec David, Savič Andreja, Savič Dušan, Savič Aljaž