 |
Ogledov: 2319  |
|
 V objemu Logarske doline
Dodano: 10.10.2009, Avtor: Tanja Roban
Konec šolskega leta je pred nami. V načrtu imamo lepo turo: Celje –
Rogovilec – Robanov kot – Korošica – Ojstrica – Klemenškova planina –
Logarska dolina – Slap Rinka – dom na Okrešlju – koča na Kamniškem
sedlu – in domov. |
|
| |
Cele štiri dni potepanja. Takrat smo bili navdušeni, sedaj smo še bolj, vozimo se proti Celju, vlak drvi v novo jutro – vsi smo veseli kot še nikoli, vsa mrkost zadnjih šolskih ur je pozabljena. Odprimo svoje duše veselju in sreči, ki ji hitimo naproti.
Celje. Potepamo se po praznih ulicah. Odpravimo se na trg. Marinka, Boža in Melita se gredo Angležinje. Vse tri znajo bore malo, uče se še nemščino in slišiš lahko: »Mary! Kome, kom! Dat is trgovina s čevlji,« in nato se oglasi naša Marinka: »Yes, dat is šunka … aj laveju, maj darling šunka … Mary … bodi pridna!« Nihče jih ne jemlje resno. Vsi se smejimo … Prodajalke pa jim v nemščini povedo ceno za vse, kar kupujejo. Klobuke imajo na glavah, okoli nahrbtnikov pa so navesile vse, kar ni šlo vanje.
Avtobus vozi po zaviti dolini, kjer se vijugata cesta in Savinja. Kako lepa je v svoji skalni strugi, ponekod je zelenkasta, ponekod temnomodre barve … Vse se zazremo vanjo. Zagledam globok tolmun, voda neprestano pada, se vrtinči v temnomodrem kotlu. Barva vode je videti še temnejša, kajti nad njo se sklanjajo košate zelene veje. Trenutek pozneje prizor že izgine, kajti avtobus drvi … Prikaže se nov, še lepši. Mnogo jih je. Savinja in nad nami strmo skalovje. Samo v najglobljih razpokah je nekaj dreves, ki so se prilagodila pomanjkanju, vetru in mrazu. To so viharniki. Občudujem macesen. Njegove žilave veje so skrivenčene od vseh zimskih viharjev in plazov, ki ga že leta pripogibajo k tlom. Sam kraljuje daleč proč od vseh drugih, v višini in nihče ne more do njega.
Vsi omotični stojimo na cesti, tik pod nami je Savinja, nad nami se strmo dvigajo gore. Sedaj smo srečni. Še bolj blizu gora smo kot prej. Pohiteli bomo v njihov objem. Mak … mak … mak … Celo polje samih rdečih cvetov. Nobena roka se ne skloni, da bi jih utrgala. Naj ostanejo lepi, kakor so. Še lepši so, ker sije nanje sonce. Kamor pogledaš po travniku, povsod jih je nešteto. Sonce, oh sonce! Če vzdigneš pogled kvišku, vidiš nebesni obok v čudoviti modrini. Niti oblačka ni nikjer. Sončna plošča nam žge v ude. Naše noge hite po mehki travi, hitimo v objem gora. Gozd se odpira, pred nami vstaja čudovit prizor. V daljavi se dvigata vrhova visoko v modro nebo, njuno vznožje je pokrito z gozdom – z rastočo višino ga je vedno manj, nato kipijo navpik le gole skale. Pri Robanovi domačiji smo. Nato spet hitimo naprej in naprej …
Vzpenjamo se v ta čudoviti skalnati svet planinskega maka, ostankov snežišča, encijanov, v svet klinov in jeklenih vrvi. V tišino zvenijo planinske pesmi. Najlepše, najbolj vesele, take, kakršni smo mi sami. Sonce meče dolge sence. Ko smo na vrhu, se zmagoslavno ozremo v dolino. Poslednjič gledamo Robanov kot. Potem naprej proti Korošici. Na pobočju je nekaj nizkega borovja, trata pa je prepolna modrih čašastih cvetov encijana. Z ničemer ni moč primerjati tega prelepega cveta, ki vabi s svojo modrino. Spet skalnata pot in pred nami je Korošica. Veseli stečemo po bregu, nasproti nam hiti čreda ovac s svojimi zvonci. Sonce že počasi zahaja, koča pred nami pa je zaprta. Čakamo na lastnike ovac, med tem pa vdremo skozi okno. Treba je zlesti na streho in potem smo v koči.
Pomalicamo in pred kočo veselo prepevamo in se zabavamo pozno v tiho noč. Sami smo kakor puščavniki, pa vendar nam je samota ljuba. Tiho zaspimo – okoli oken pa tuli veter.
Vsi se prebudimo še pred soncem, doživeti, videti hočemo sončni vzhod. Lep je. Še preden sonce do konca vzide, se že vzpenjamo na Ojstrico. Za sabo pustimo kočo, vso tiho in prazno, obdano z množico encijanov, velikih in malih …
Vrh Ojstrice. Sneg je gori in vse se ga veselimo tej vročini. Slikamo se, se razgledamo, nato pa v dolino … Toliko je tu belih rok, nog. Vsi hočemo biti rjavi. Nič! Vsi smo še vedno beli. Naglo se podimo navzdol, nato spet navkreber do Škarij. Tu počivamo. Nekateri se še zmeraj vztrajno sončijo. Po malem že dobivamo barvo. Nato spust do Klemenškove planine. Koča je spet zaprta, večer je in …
Nič nam ni, veseli občudujemo sončni zahod, sonca ni več, le vrh Ojstrice je še rahlo v njegovi luči, nato ostane še zadnji košček vrha v prvem večernem mraku. Milica leze skozi okno, ker je najbolj suha. Posreči se ji in skozi okno potujejo odeje. Spali bomo kar na senu. Lepo je, saj Duška kuha večerjo. Rezanci s šunko. Vsi se zgrnemo okoli velike ponve in zajamemo kot ena družina. Večer preživimo ob gnilem jajcu in raznim družabnih igrah, vmes pa prepevamo, se smejemo veselim spominom. Spat! Vse utihne, tod ni vetra.
Jutro, vsi spe. Le nekdo hoče biti romantik, čaka. Videti hoče, kako sonce obsije vrh Ojstrice, kako zagorijo vrhovi Rink in Mrzle gore. Dekle je očarano. Rdeč sij, prvi žarek, ki je obsijal Ojstrico. Nato se umika senca vedno globlje v kotlino. Koče še dolgo ne bo doseglo. Šele po zajtrku pokuka izza Grofičke. Poslovimo se od oskrbnika. Radi bi še ostali, pili kravje mleko.
Tečemo, hitimo v dolino.
Slap Rinka. Vzdignem pogled. Iz skalovja visoko nad nami priteka kristalno čista gorska voda. Kapljice se razpršijo na skalah. Razlega se le bučni šum slapa. Spodaj se že kopajo najvnetejši. Lepo jih je gledati, kako mrgolijo po vodi kot človeške ribice. Potem se suhi vzpenjamo proti Okrešlju. Travnik okoli koče je ves posejan z velikimi rumenimi cvetovi pogačic. Lepe so. Tako zelo privabljajo pogled …Vzdigneš pogled, vsepovsod gore. Sive, polne lepote. Kamniško sedlo vabi, toda večina preživi popoldan na trati pred kočo. Kameradi. Vesele planinske in narodne zvene med gorami. Niti za trenutek ne utihnemo … Nekateri spijo, nekateri so poskrili po gozdu. Čas večera se bliža, sonca ni več, nekje za vrhovi se skriva, od vspovsod pa vstajajo sence … Počasi se bliža noč s svojimi čari. Vsi objeti v krogu poskakujemo. Čutimo, da nam je lepo, in vemo, da smo družina, ki bo vedno srečna. Še dolgo bomo skupaj. Smo namreč otroci gora … Polnoč je, naša pesem še vedno ni utihnila. Spat gremo, saj je že nov dan. Vstanemo zgodaj, nočemo zamudili poslednjih lepih trenutkov, kajti danes se moramo vrniti. Povzpeli se bomo še na Kamniško sedlo, da si ogledamo vse lepote tega gorskega kotička z višav.
Pot se vije. Čedalje višje smo, koča je že daleč pod nami. V steni smo. Nenavadno tiho je, kajti naša sapa je v tej hudi strmini kratka. Ob spominski plošči se ustavimo, žal nam je življenj tistih, ki so odšli srečni v gore, pa se niso nikoli vrnili.
Trava in veter. Povsod travnata odeja, prepolna čudovitih cvetov encijana. Pred nami je Brana … in modro nebo. Nekatere vleče v steno, ki se vzpenja blizu koče, z daljnogledom opazujemo dva plezalca v strmini. Zavidamo jima užitek, obenem pa jima želimo, da bi se srečno vrnila. Raztreseni po travi skačemo za ovcami in se slikamo. Žal sonce vse prenaglo potuje čez nebesni svod, žala moramo nazaj proti Okrešlju. Veselo obujamo spomine na prvi dan kot na nekaj, kar je že davno bilo. Vsi smo lepo zlato rjave barve, le nekateri so čisto rdeči, kot da zardevajo. Smejemo se jim, ponosno prenašajo naš smeh. Vsi se veselimo poti navzdol, vozimo se po snežišču. V kratkih rokavih sredi poletja v snegu. Žal nekatere pošteno zebe v zadnjice, ko nesmučarsko drvijo metre in metre … Malo se še kepamo, fotografiramo in brž v kočo. Slovo, žal nam je, radi bi še ostali, vsi. Vse dni je sijalo sonce, sedaj pa so se pričeli nekje kopičiti oblaki, malce je celo deževalo ... Pot v dolino. Med smehom. Pojemo, tečemo in se venomer oziramo na gore, na vrhove. Avtobus nas popelje v Celje. malo si ogledamo mesto, nato pa na Grad na steklenico piva. V trdi temi pa se ustavimo v Mariboru, otroci gora hite vsak na svoj dom z obljubo, da skalnih vrhov nikoli ne pozabijo.
Opomba: objavljeno leta 1964 | | Komentarji - vidni samo prijavljenim! |
| |
|
|
|
novice
info@kozjak.org
