 |
Ogledov: 2529  |
|
 Putagonia 2002
Dodano: 10.10.2009, Avtor: Aleš Kovač
Člana odprave Aleš Kovač (AO Kozjak) in Janez Marolt (AO Planika) ter
pridruženi članici Ilka Kramer, Nataša Glojek - najini družici
zadolženi za stike z javnostjo in higieno. Cilj odprave je bil osvojiti
Cerro Chalten (ali manj znano Fitz Roy) po smeri Supercanaleta. |
|
| |
Pot nas je vodila iz Buenos Airesa vzdolž atlantske obale, kjer smo lahko občudovali vso lepoto argentinske pampe ter tolerančni maksimum naših živcev. Po 42 urah prebitih na istih sedežih smo se v Rio Gallegos prekrcali na drug avtobus. Navdušeni nad potovanjem z avtobusi smo že naslednji dan čakali v vrsti za vozovnice do El Chaltena. Vožnja do tja je bila res nepozabna in predvsem prašna. Po opravljenih formalnostih v upravi narodnega parka smo se odpravili v bazni tabor Piedra del Fraile, kjer nas toplo sprejela klajmberska druščina in skrbnik Alfonzo. Naju z Janezom je skrbelo nič kaj patagonsko vreme, zato sva takoj začela metati na kup opremo. Takoj naslednji dan sva zagrizla v strmino opotekajoč se pod težo omar, ki sva jih tovorila zraven. Vseskozi se je v nama porajal dvom če smo v Londonu res prestopili na pravo letalo? Vrh prelaza Passo Cuadrado naju je začel premetavati fen, pasat, mestoma tudi burja in maestral. Skratka pihalo je iz vseh možnih strani, načinov, moči in s spremljajočimi padavinami. Vesela, da je dvomov konec, sva se spustila do ledenika, ki naju je pričakoval z odprtimi rokami, se oproščam, razpokami. Ko sva dosegla ledeniško moreno, sva končno ugledala najino smer. Z velikim cmokom v grlu sva se spraševala, kako se lotiti ali ne lotiti tega kolosa črnega ledu zabeljenega z rednimi pošiljkami zapadnega kamenja. Pri odločitvi nama je pomagal prikupen venezuelsko-brazilski par, ki je že pet dni ždel pod balvanom čakajoč na bonazo. Dantejevsko povedano, opustiti vsakršno upanje, če vstopimo! Roberta in Jose sta bila tu z istimi željami, vendar jih je vselej odpihnil veter. Ugled Slovencev ju je prepričal v še en poskus. Strinjali smo se, da bi v teh razmerah bilo plezanje ozebnika prenevarno. Zato smo sklenili, da z minimalno opreme poskusimo s hitrim poskusom po sosednjem grebenu. Obojestransko zaupanje je rodilo nov načrt, ki ne more pogoreti niti v sanjah! Opravili bomo prvo ponovitev smeri Afanassief - Weiss. Vidno polaskana sva se spravila na nekaj urni počitek. Ponoči, ko smo se pripravljali, je mimo nas švignil neki nepomembni Dean Potter. Solirati misli super zajedo, v mislih smo se že poslovili od njega!
Ko smo prečkali krajno poč, smo zagnali savinjsko-latino mašino. Teren je omogočal plezanje brez varovanja. Vrv smo potegnili iz nahrbtnikov, šele ko se je začelo svitati tam nekje zadaj za to ogromno piramido rjavega granita. Jose in Roberta sta nama kazala, kako se pleza v počeh. Ampak že po parih raztežajih, ko sta se naši liniji malo razšli, se je pokazalo, da je štajerska intuitivnost boljša kot latinska temperamentnost. Prav hitro me je Jose prosil, če mu lahko spustim dol kakšen konec vrvi. No, ta pa je dobra, a zdaj bom pa jaz moral kazati kako se pleza. Uslugo mi je lahko hitro vrnil. Nisem imel dovolj velikega »prijatelja«, da bi ga spravil v streho. Tu je Jose potegnil na dan svojega aduta. »Big Daddy«, kot ga je imenoval, mu je pomagal premagati streho in njej sledečo poč podobno kaminu. Ostali smo požimarili za njim, Savinjčana bi drugače lahko tu kar obrnila. Naslednji raztežaji so bili zopet lažji, a spet ne tako, da bi lahko opravičili naše soliranje. Ampak hitrost je naše skrivno orožje. Okrog poldneva smo že vsi prepričani, da nam vrh ne more uiti, saj smo na soseda Cerro Torre, že skoraj gledali navzdol. Vložili smo še zadnjega aduta. Odločili smo se pustiti balast, kot na primer spalne vreče, gojzarje, kuhalnik, skratka vse, kar smo brez veze tovorili sem gor, na tej lepi polici in jo mahniti hitro gor pa nazaj dol. Kot se je kasneje izkazalo smo delali račun brez krčmarja. Nihajna prečka nas je predolgo zaposlila. Roberta ni in ni hotela preizkusiti te elegantne plezalne tehnike. Končno je le premagala strah, a ogromno časa je šlo po zlu. Ko smo dosegli še zadnjo teraso pred vršno glavo, nam je postalo jasno, da nas je noč prehitela. Čutare so bile že nekaj časa prazne, spalne vreče 500 metrov nižje, veter pa je postajal vse bolj razigran. Odločitev je padla stežka, pospremljena je bila tudi z nekaj solzami v očeh. Čakal nas je klasični patagonski spust ob vrvi, ki se od normalnega razlikuje v tem, da moraš poleg samega spusta opraviti tudi nekaj nezaželenih plezalnih izletov. Ker smo se vsi štirje spuščali po eni vrvi, smo si razdelil naloge. Doletela me je čast reševanja zagozdene vrvi. Kar trikrat sem moral nazaj gor, da sem sprostil vrv. Padla je marsikatera sočna domača, kot tudi najrazličnejše »pute«. Opolnoči smo le prispeli do nahrbtnikov in se takoj zavili v spalne vreče. Sreča mi je bila tokrat bolj naklonjena, saj sem lahko ležal na sredini, pa še ob Brazilki! Vsi štirje smo se pokrili s šotorskim platnom ter zaspali v trenutku. Naenkrat me je prebudila lahkotnost opletanja mojih nog. Pogled ven je razkril, da sem s sicer razkošne police malo preveč zlezel proti dolini. Spanja je bilo tako konec. Da bi pa se privezal pa spet ni šlo. Kdo bo iz spalke iz hodili ven v takem vremenu?! Zjutraj smo se brez besed spustili še čez preostanek stene v dolino. Vreme tudi ni več obetalo ponovnega vzpona. Še isti dan smo zagrizli v strmino prelaza Cuadrado, in preklinjali vreme, pa rukzak, pa sebe... Pred očmi sem imel samo še pir!
Plezali smo Jose Ferreira (Venezuela), Roberta Nunez (Brazilija), Janez Marolt in Aleš Kovač. Dosegli smo višino cca. 3100 m.n.m. v smeri Afanassief – Weiss (2.300, ED+, V+, A2).
Ostali vzponi v okolici Bariloč:
Torre Principal
Aguja Frey, Lost fingers (VII)
Cerro Capilla, Fonrugue-Bertoncelj (VII)
Aguja Abuelo
Aguja Negra
Podatki:
11.01.-11.02.2002, Aleš Kovač (AAO Kozjak) in Janez Marolt (AK Planika)- Nataša Glojek-Ilka Kramer
Patagonija, Južni Andi
15.01. so odšli iz El Chaltena v bazni tabor Piedra del Fraile.
16.01. dopoldne sta se odpravila prek prelaza Paso El Cuadrado pod smer Supercanaleta, kamor sta prispela proti večeru
17.01. ob treh zjutraj so začeli: po snežišču levo od Supercanalete. Ob svitu so prišli so prišli do vstopa, se navezali in začeli plezati. Vmes sta bila dva tehnicna raztezaja, ampak na zalost ne vem tezavnosti smeri, je pa zalo lepa plezarija. Med deveto in deseto zvečer (Nikoli nimam ure s saboj) so bili na grebenu pod vrhom, kjer se smer združi s še nekaterimi (Tanauletche, pa potem od onega Francoza Mesilija). Ker so ostali brez hrane in bili brez opreme za bivak, so se odločili za sestop nazaj po isti smeri.
18.01. Med drugo in tretjo uro zjutraj so bili spet na sedlu kjer so pustli opremo. Tam so bivakirali
19.01. sestopili pod steno ter se še isti dan vrnili v bazni tabor.
Potem sta odšla v Bariloche , kjer sta potem preplezala še nekaj smeri. Najlepši sta bili: Lost fingers (VII) v Aguya Frey in Fonrugue-Bertoncelj (VII) v Slovenskem zvoniku. Poleg teh pa sva preplezala še eno v Torre principal in dve v El Abuelo ter še eno v Aguya Frey.
| | Komentarji - vidni samo prijavljenim! |
| |
|
|
|
novice
info@kozjak.org
