Projekt podzavest/zavest

Logarska dolina: Vzhodna smer - Škarje

Vstopil sem po isti smeri po kateri sem nameraval smučati, da bi preveril razmere. Bile so dokaj dobre glede na to, da sem že večkrat zaman nosil smuče gor. Spodnji del je bil dokaj trd, vendar ne pomrznjen, zgornji (od amfiteatra naprej) pa mehak, kložast, tudi šipek sneg. Na vrhu smeri mi močan veter ni ravno naklanjal časa za razmišljanje o smislu početja, zato sem pač odrinil. Po prvih zavojih sem sprožil majhen površinski plaz, ki mi je sproti delal odlične snežne pogoje, zato sem smučal po njem. Čeprav je tobogan zelo ozek in sem moral iz zavoja v zavoj skakati (zavoje sem delal v zraku), sem bil popolnoma sproščen in užival kot ne pomnem. Prispel sem do amfiteatra, kjer sem zagledal Vikija (AO Rifnik, GRS), ki je ravnokar izplezal iz marjetice v amfiteater. Zraven so plezali še: Dolfa (AO Tam), Boštjan (AO Rifnik), nn. (malo sem sipal sneg na njih - he, he, he).

Ko sem zavil iz amfiteatra na prečno poličko, po kateri bi moral bočno drset zaradi njene izredne ožine (2 - 3m) sem bil že v fazi zaviranja. V trenutku pred ustavitvijo mi je odneslo spodnjo nogo in me obrnilo s hrbtom proti vznožjem stene. Ker z zavijanjem s smučmi nisem opravil kaj prida sem se takoj vrgel na trebuh in začel zavirati s cepinom, katerega sem imel privezanega na smučarsko palico. Slišal sem ustavljajoče rskanje cepina po snegu, vendar sem v naslednjem trenutku, tik preden sem se ustavil, dobil izreden pospešek. Čutil sem samo rob stene, ki se je pomikal od gležnjev proti trebuhu. Tu nekje mi je zmanjkalo zavesti. naslednji trenutek zavesti je sledil kakih 40 m nad tlemi, ko sem se zavedel, da mi veter divje plapola obleko v prostem padu. V spomin sem si zapičil veliko skalo pod seboj z mislimi, da ne postanem palačinka in v tem trenutku sem se zavedel da padam (če ne razmišljaš na posledice je to kr kul zadeva). Vendar še preden sem se zavedel resničnosti dogodka me je zavest spet zapustila.

Ko me je prekleti mraz zbudil sem ležal na snežišču daleč od stene (mal smo se še po riti vozli). Pod njo sem videl zapiknjeno smučo in palici, ob meni pa rokavici, kot bi ju kdo lepo zložil na vsako stran (prej sem imel pripete s trakcom čez zapestje - vendar o tem zdaj ne duha...). Tu sem se slikal.

20.1.2001, avtoportret, status:brez zavesti.

No, oblekel sem se in ob pobiranji 1. rokavice začutil bolečino v prsnici. Poklical sem domov in hotel poklicati tudi 112, pa sem sklenil, da ne gnjavim bogih ljudi za pečjo in malo počakam, da bolečina mine. Ko so sestopili mimo mene plezalci je Viki nemudoma poklical GRS. No, pa se mi ni izpolnila želja, da bi se peljal s helikopterjem, pa drugič. Udeležba tega performansa ni bila zanemarljiva - prišlo me je dost ljudi gledat. Baje sem mel kej za povedat, čeprav se ničesar ne spomnem. Ma da si niso vse to drugi zmisnli? No, spomnim se še dohterja z inekcijo na jami, pa trenutka v bolnici, ko so me (menda so ble ženske) slačle, vem sam da se mi je blo toplo, da se je kadilo z mene. No u bolnici je blo pa tut kul - cel cajt sem bil na igli. Kul & izy.

Če si pozorno bral, se verjetno zdaj sprašuješ kaj mi je pri zaviranju s cepinom dalo pospeška? Ja okel se je vendar zlomil, sem zvedel šele v bolnici.