Planinsko društvo
Alpinistični odsek
Športno plezalni odsek
Mladinski odsek
Planinska sekcija Vinarje
Sekcija veteranov
Turnokolesarska sekcija
Akademsko planinsko društvo Kozjak Maribor   
novice koledar fotografije forum video članki kontakti
ISKANJE
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

Pridobi geslo
Domov > Članki > Alpinistični odsek OSTALI ČLANKI
Ogledov: 2188      

 Bela piramida


Dodano: 11.10.2009, Avtor: David Podgorelec

Najina žepna odprava je bila zame uspešna že, ko sva se odpravila na pot, saj sem se bil mesece nazaj povsem sprijaznil, da s ponovnim obiskom Bolivije tokrat ne bo nič.

Potem, ko je udeležbo odpovedal Metod, se mi je pač zdelo samoumevno, da tudi z njegovim savinjskim soplezalcem Alešem, s katerim sta bila »kot rit in srajca«, ne bo nič. V začetku sem ga še poskušal priklicati na telefon, pa je bil cele dneve na delu, zvečer pa se ni nikakor potrudil, da bi me poklical nazaj. Zato sem začel svoje poletne načrte vse bolj preusmerjati k slovenskim stenam, alpskim štiritisočakom in Jadranskemu morju. Tako je bilo, dokler me ni Branč med prvomajskimi prazniki, ki smo jih tokrat pretežno žrtvovali za Puhijevo selitev, poučil, »naj ga neham srati«, ker Aleš cele dneve dela, da bi zbral sredstva za odpravo, in ga torej nikakor ne smem razočarati. Še isti večer sva se dobila pri Puhiju (bili so pač prazniki, ko tudi največji garači ne delajo) in priprave so stekle.
»Kakšna sreča neki? To so izkušnje!« sem se pobahal uslužbenki turistične agencije, ki naju je sprva imela za prismuknjena, ko sva nastopila z idejo, da hočeva že čez dva ali tri tedne na vsak način potovati na drugi konec sveta, potem pa se kar ni mogla načuditi, da so vozovnice na voljo, pa še zelo poceni.
Dolga pot z maratonskim čakanjem na londonskem letališču in varčen dan v Santiagu, kjer sva v grozljivo pusti nedelji uspela šele tik pred večerom mojstrsko zamenjati par dolarjev, sta naju povsem izčrpala, vendar uro pred pristankom v La Pazu čudežno oživim. Potem ko nas prične pilot aklimatizirati za pristanek na 4000 metrih nad morjem in v ta namen »izpumpa« iz kabine toliko zraka, da nas »z višine Rogle dvigne na višino Mont Blanca«, s čimer seveda povzroči nelagodje, kašljanje in glavobole pri večini potnikov, se v evforičnem pričakovanju ponovnega snidenja s preljubo deželo Bolivijo preselim v zadnji del letala, kjer brhke stevardese pridno kršijo prepoved kajenja, ter si zaželim viskija. Tudi Aleš zaupa mojemu medicinskemu manevru in potem se nama v dolgi vrsti bledih potnikov, ki se nemirno prestopajo pred okenci mejne policije na Kennedyjevem letališču na El Altu in panično iščejo napis WC onstran kontrole, kar poje, vriska in smeji. 
Moja španščina, ki v Santiagu ni in ni hotela z jezika, v domačem okolju in družbi poslušnega taksista, ki kar naprej prikimava mojemu blebetanju, ponovno oživi. Priljubljena radijska postaja z andsko glasbo, opojne melodije avtomobilskih hup, ki prijazno odganjajo pse, pešce, demonstrante, igrivo otročad in šibkejša vozila ter niti slučajno ne kličejo h kamenjanju svojih lastnikov – povzročiteljev hrupa, kar je menda njihov osnovni in edini namen v naši ljubi Sloveniji, neometane fasade hiš, ki so vse tako osupljivo enake in različne hkrati, beli vrhovi Huayne Potosi, Chacaltaye in Condoririja na temno modrem nebu, vedno znova enkratni občutki, ko na robu planote naenkrat zmanjka tal pod avtomobilom in se znajdeš nad nepreglednim kotlom velemesta z veličastno kuliso Illimanija in Mururate v ozadju, potem mistična cerkev svetega Frančišča z desettisočglavo množico na istoimenskem trgu, mojstrske mešanice arom raje, hrane, urina in izpušnih plinov … Spomini drvijo mimo stare lade in ko pred hotelom že od daleč zagledam dobrega starega Felipa, ne morem zadržati solz …
Čas imava skopo odmerjen, zato se že naslednje jutro odpraviva na obvezen obisk predinkovskega Tiwanaka. Poskus se je klavrno končal z nekajurnim posedanjem ob antičnem avtobusu (iz inkovskih časov), katerega šoferji so v upanju, da bodo napolnili vseh trideset sedežev in dvesto stojišč, kar naprej menjavali ure in destinacije odhoda. Z imenitno izkušnjo, kako lahko pet šoferjev oddela »šiht«, ne da bi se sploh premaknili s postaje, in s spominskima vozovnicama v žepu se prešerne volje peš spustiva v mestno središče in se prepustiva večernemu vrvežu.
Po dveh dneh nadvse intenzivne aklimatizacije v obliki razposajenega veseljačenja v najvišji svetovni prestolnici naju neizprosni koledar prežene v hribe. Odločiva se za meni dobro poznani Condoriri, kjer bova aklimatizacijo kompletirala z nekaj vzponi na okoliške pettisočake, ki morajo biti na vsak način neuspešni. Nikakor si ne smeva privoščiti uspeha že na samem začetku, sicer bo najina neambiciozna odpravica prezgodaj ostala brez slehernega cilja. 
Kljub vsej zelenosti, ki nama je takrat nihče ni mogel odrekati, nama je čudovito uspevalo. Aleš, ki se je med dostopom do baze povsem »popastiril« ob svojem prvem srečanju z lamami, se je še istega dne odpravil preganjat andske kamele visoko v pobočja Cerra Austrie. Po štirih urah se je nasmejan vrnil – brez vrha. Sam sem se medtem, ko je prijatelj naskakoval pohlevno kupolo, ki ob mojem prvem obisku teh gora kljub kar solidni višini 5400 metrov ni bila vredna omembe v Brančevih z junaštvi prežetih kronikah odprave, ukvarjal z veliko pomembnejšim vprašanjem, ali je v najinem šotorčku udobnejša leva ali desna polovica ... 
»Morda pa bo šlo!« hudomušno vzpodbujava drug drugega in vsak zase upava, da bo drobljivi skalni greben proti vrhu Aguje Negre, 5280 m, enega izmed mnogih andskih Matterhornov, zavrnil nepovabljena gosta, še preden se ga bosta sploh lotila. V globokem gnilem snegu kratkega žleba kar spoštljive naklonine prepustim vodstvo Alešu, da bo mogel v drzni škrbini vrh grapice kot prvi oznaniti, da od tam vodi pot le še nazaj na ledenik ...
Nedelja je bila prelomni dan, določen za prvi resnejši vzpon. Oblačno jutro (kasneje se bo izkazalo, da je šlo za edini oblačen dan ves čas odprave) ni skazilo najinega optimizma. Kvečjemu je še prililo nekaj dobre volje, saj prvi sončni žarki, ki naj bi zapovedali vstajanje, niso in niso hoteli posijati na šotor ... Najbrž se morava ponovno zahvaliti najini zelenosti in v manjši meri tudi slabši vidljivosti, da na razvpitem ledeniku zgrešiva vse pošastne razpoke, ki bi bile pred tremi leti med našim herojskim osvajanjem osvojenega kaj kmalu usodne za moja »učitelja andinizma« ...
Gazi ni, saj sipek sneg hipoma zasuje vsako motnjo na gladini belega »jezerca« pod jugozahodno steno. Učitelja sta se bila tukaj vdala, a Aleš je očitno vztrajnejši plavalec in že kravla s svojimi dolgimi okončinami proti vznožju osrednjega dela stene. S svojim podmorniškim stilom, ki je v veliko zabavo Johnu in Wendy, simpatičnima ameriškima zdomcema iz Santiaga, ga ujamem šele ob krajni poči, ki jo bova prekoračila na mestu, kjer je ledeni spodmol pod steno najvišji. Aleš, veliki mojster lednega plezanja, zdrvi navzgor, do mene pa je previsni vstop po pričakovanju manj gostoljuben. K sreči je tovariš bolj slabo pobral vrv, tako da ne občuti, da se tam spodaj odvijajo padalske vaje ... Nadaljevanje naju vzpodbudi, da uprizoriva koncert jodlanja in vriskanja, saj si lepše plezarije v snegu ne gre zamisliti. Edina zamera gre skromni višini stene, ki nama je kljub vse krajšim raztežajem zmanjka že po četrti dolžini. Jugozahodna stena bolivijskega Malega Almapaya (Pequeño Alpamayo ali Alpamayo Chico, 5340 m) je še dvakrat nižja od prav tako prenizke istoležne stene istoimenega perujskega lepotca.
John in Wendy sta končala svoje bolivijske počitnice in se vrnila k študiju in delu v Santiagu. John si je izbral najboljši študij na svetu (v naslednjem življenju bom tudi jaz študiral glaciologijo in si za diplomsko temo izbral andske ledenike), Wendy pa pomaga družinskemu proračunu s kakšnim pesom, prisluženim s poučevanjem angleščine. Ker naju ob povratku v London pot po srečnem naključju ponovno vodi skozi čilsko prestolnico, se bova z veseljem odrekla kakšnemu ušivemu hotelu in sprejela njuno gostoljubje, spotoma pa jima bova lahko vrnila neprecenljivo bogastvo, ki sta nama ga zapustila v obliki treh snežnih sabelj.
»Z dragoceno pridobitvijo bova tako rekoč neranljiva, zato jo morava nemudoma preizkusiti v kakšnem vzponu, ki presega najine siceršnje načrte,« se šaliva. Odločiva se za Puhijev »projekt« v desnem delu Ale Derecha, desnega kondorjevega krila. Višino oceniva na 700 metrov, kar pomeni najino prvo (in edino) vstajanje pred sončnim vzhodom. A roko na srce naju ta edina resnično velika tura med najinim obiskom soseščine Condoririja ni povsem zadovoljila. Nekaj ji je enostavno manjkalo. Morda je bila kriva nekoliko prenizka tehnična zahtevnost, saj smer kljub večidel napetemu izpostavljenemu plezanju v spodnji polovici ni postregla z nobenim resnično težkim detajlom, takšnim, ki bi ga kasneje obujala v spominih in pogovorih. Splezala sva jo sočasno, v treh dvestometrskih »raztežajih«, tako da je prvi plezalec približno na petdeset metrov nameščal vmesno varovanje in nato uredil varovališče, tik preden je drugi do konca počistil raztežaj. Na širokem platoju vrh visečega ledenika sva se potem razvezala, saj dolgočasno in utrudljivo gaženje v izstopnem žlebu ni zahtevalo varovanja, pa še težo sva si s tem pravično razdelila, tako da je eden tovoril vrv, drugi pa sablje.
Najbrž je bila za najino ravnodušnost še bolj kriva trenutna zasičenost s plezanjem, saj je bil to že tretji vzpon v štirih dneh. Plezanje nama je počasi postajalo rutina. Kljub vsemu lepo in zanimivo smer, ki je bila morebiti celo prvstvena, sva preprosto oddelala. Nisva je doživela kot tiste na Alpamayu, nisva je preplezala s srcem, nisva ji dala drugega kot vsak po pet ur svojega prostega časa, zato naju tudi ni nagradila s tistim običajnim veseljem in zadovoljstvom po uspešnem vzponu. V takšnem razpoloženju so izostale tudi tiste običajne zgodbice, smešne in dramatične, resnične in zaigrane, skratka vse tisto, o čemer bi bilo kasneje vredno govoriti in pisati. Čez leta se bom bržkone spominjal le še prijateljeve lepe geste prav ob zaključku vzpona, ko sem kar obsedel vrh ozebnika in me prav nobena beseda vzpodbude, šala ali »žaljivka« nikakor ni mogla pripraviti do tega, da bi se potrudil še tistih nekaj deset metrov navzgor. Šele ko je Aleš s svojo značilno lahkotnostjo tako rekoč v trenutku sestopil skoraj do mene, sem se na lastne oči prepričal, da je vrh zares povsem blizu, in se takisto lahkotno odzibal navzgor. Aleš si ni mogel kaj, da se ne bi tudi sam še enkrat povzpel na vrh. Baje se sam ni mogel fotografirati!
Po dnevu počitka želiva za slovo od Condoririja splezati še kakšno stenco, ki bo resnično po najini meri. V osrednjem vrhu, na katerem sem pred leti že stal, ne najdeva dovolj kratkega in razburljivega cilja, zato pa se odkrito spogledujeva z markantno trikotno steno, katere vrh le nekoliko izstopa iz dolgega ledenika pod sedlom Tarija, po katerem naju je pred dnevi že vodila pot pod Mali Alpamayo. Prijazna, zahodno orientirana stena je lepo vidna iz baznega tabora in v nič več kot dveh urah dostopna po moreni in vodoravnem prečenju nezahtevnega stranskega kraka ledenika izpod mogočne, s slikovitimi slapovi prepredene stopničaste stene na desni. Z imeni vrhov se v tistih vajeniških časih nisva kaj dosti obremenjevala. Bolj kot na kompas in karte, ki v Boliviji itak večinoma ne »štimajo«, sva se zanesla na lastne oči in sposobnosti. In tako sva se odpravila v steno Ilusion, kakor je »najino« goro pred leti poimenoval Puhi, ki si je tudi tam, v resnično čudovitem snežnem pobočju desno od skalnatega obraza gore, nagledal svoj »projekt«. Tokrat ne bo s »krajo« nič, saj naju je konfiguracija terena preveč spominjala na monotonijo najinega neizživetega vzpona izpred dveh dni, pa tudi sicer je mnoštvo stopinj v steni pričalo, da jo je pred dnevi razdevičil že bataljon bolivijske vojske. 
Usmerila sva se v osrednji del stene, v kateri sva kljub pretežno skalnemu videzu zaznala nekaj prefinjenih snežnih prehodov. Krhek slapič naju je privedel na zgornjo izmed dveh v levo navzgor usmerjenih gredin. V že preizkušeni tehniki sočasnega plezanja sva ji sledila kakšnih sto metrov, dokler se ni postavila pokonci. Tu sva prevzela šolski način, ko eden pleza, drugi pa varuje, ter v dveh imenitnih raztežajih naklonine 50 stopinj dosegla s skalnimi skoki prekinjen izstopni žleb. V napetem strmem plezanju sem mu sledil pod greben, kjer so se snežne razmere drastično poslabšale. K sreči se mi je izpolnila nagajiva želja – vrv se je iztekla prav na mestu, kjer se je mokast sneg postavil skoraj povsem navpik. Uredil sem kilavo stojišče v snegu do vratu in poklical prijatelja. Aleš ni bil posebej navdušen nad tem posladkom, ki sem mu ga velikodušno prihranil za zaključek vzpona, zato je večino belega praška prepakiral za moj ovratnik, v ušesa, nos, usta in nahrbtnik ter mi za napredovanje pustil le golo navpično skalo. Hudomušno se mi reži iz spodmola pod gromozansko opastjo in pravi, da ne bo šlo drugače, kot da mi tudi to vsipa za vrat. Komaj ga pregovorim, da je na drugi strani morda prepad (na tej strani pa sem jaz) in naj rajši najprej pokuka čez rob nekaj metrov bolj desno, kjer je pošast tanjša. Po vseh štirih se odplazi soncu naproti. Njegov pevski talent je zelo sporen, pa vendar mi je »razštimana« viža od zgoraj dala dodatnega zagona za zadnje kočljive metre v steni ...
Ob čudovitih diapozitivih rad obujam spomine na najino Diagonalo, kakor sva poimenovala smer. Vmes sem tudi nekoliko odrastel in se začel zanimati za manj pomembna vprašanja, kot je na primer, kje sva jo takrat v juliju 1997 sploh splezala. In tako se je Diagonala v letu 2001, ko sem si ob ponovnem obisku Cordillere Real omislil zemljevid področja, preselila v goro s precej zvenečim imenom Bela piramida (Piramide Blanca, 5230 m).

Člana AO APD Kozjak Maribor Aleš Kovač in David Podgorelec sta bila med 21.6. in 24.7.1997 na mini odpravi v bolivijskih Andih. Najprej sta se odpravila v področje Condoriri. 28.6. sta opravila aklimatizacijski pristop proti vrhu Aguja Negra, cca. 5280 m. Dosegla sta grebensko škrbino cca. 5200 m visoko (50/20-40°, cca. 300 m). 29.6. sta splezala JZ steno gore Pequeño Alpamayo, 5340 m, 95° (razpoka ob vznožju, 3m), ostalo 55-70°, 150 m, 1 ura 45 minut. 1.7. sta se odpravila na desni vrh (Ala Derecha) Condoririja, cca. 5500 m, kjer sta po snežni vesini v JV steni (70°/40-50°, 700 m, 5 ur 30 minut) preplezala domnevno novo smer. 3.7. sta kronala svoje delo v skupini Condoriri s prvenstveno smerjo Diagonala (75°/40-60°, II, 250 m, 4 ure) v zahodni steni Piramide Blance, 5230 m. Med 9. in 12. julijem sta se poskusila povzpeti še na najtežji bolivijski šesttisočak Illampu, 6368 m. V smeri normalnega pristopa (45-55°) je Kovač 11. julija odnehal pred globoko in široko razpoko cca. 6250 m visoko. Podgorelec je po težavah z opremo obrnil že 100 m nižje.

Komentarji - vidni samo prijavljenim!

Prikaži vse članke

 
 
Oblikovanje, zamisel in izdelava: Bran©o   Gostujemo pri: MojStrežnik.com
Zadnji komentarji