 |
Ogledov: 3798  |
|
 Zajeda Šit - alpinistični krst
Dodano: 11.10.2009, Avtor: Alenka Paveo
»Zajeda Šit je bila preplezana po dolgotrajnih naporih in mnogih
poskusih. Domala vse vodilne naveze tistega časa so se zapodile v to
privlačno tekmo. |
|
| |
Šlo je za izjemno pomemben vzpon. Ko je bila smer končno preplezana (Igor Levstek in Milan Schara leta 1955, op. avtorja), je obveljala za najtežjo v naših stenah in za prvo resnično težjo od dotlej neprekosljivega Ašenbrenerja …« (Tine Mihelič, Rudi Zaman – Slovenske stene)
Če bi tisti torek, 24. junija, imela pri sebi Miheličeve Slovenske stene, bi zagotovo dvakrat premislila, kako bom odgovorila na Borisovo že skoraj obupano prošnjo, naj grem z njim v Šite; nikogar ni uspel dobiti, šlo pa je vendar za fotografiranje in snemanje prve proste ponovitve Smeri norčkov v isti steni, le nekaj metrov oddaljeni od Zajede. Kot ponavadi sem še pozno popoldan sedela v službi, ko je zazvonil telefon – Strmina. Pogovor dan pred tem mi je dal slutiti, kaj mi ima tokrat za povedati – oz. me prositi.
Kratek uvod: »Zdravo, kak’ si? Kaj delaš?« in že sledi: »Ej, veš kaj ... Mi gremo jutri ... Lukič in Grmovšek gresta plezat ... prosto ponavljat Smer norčkov v Šite, pa še rabimo enega ... Ej, noben nima cajta ... Jaz bi šel Zajedo ... Pa trebalo bi poslikat onadva, pa se od tam baje najlepše vidi ... Kaaaj ... bi šla ti?«
O, Bog ... Sto prebliskov naenkrat mi šine čez glavo ... Zajeda. Šite. Legendarna smer. Menda težka. Nekje sem nekaj brala o njej ... Jaz, zelenec, mlajša pripravnica – pa naj grem plezat kaj takega? Obenem se počutim zelo počaščeno ob tolikšnem zaupanju, čeprav je tudi res, da ni bilo možno dobiti nikogar drugega, boljšega.
Mencam. Vsa sem zmedena ... Počakaj malo ... Kaj sem že medtem rekla? Da grem? O, sveta Marija.
»E, super ... Samo ... Mi bi že danes šli. Tam ... okrog osmih ...« Stavki, prav značilni za Borisa. Sama pa tako prestrašena ... Hitro pošljem sporočilo prijateljici, ki je pred časom oblezla vse take in drugačne smeri, naj mi pove, kako vse skupaj izgleda. Mislim, da je ena redkih, ki ji popolnoma zaupam, kar se tiče podatkov in nasvetov. Takoj me pokliče nazaj – no, včasih jo skoraj malo preveč skrbi zame ... Pa saj ni čudno, ko pa sem jo s svojimi preteklimi zgodami in nezgodami že rahlo spravljala ob živce. Uboga Olga, zares je težko imeti prijatelje, kot sem jaz ...»
Ti ... razmišljaš o Zajedi v Šitah?«
»Ne, jaz ne ... Strmšek bi šel, pa nikogar ne najde, pa je meni rekel ... Kaj je ful težko?«
»No, t’ko je ... Men’ se ni zdel’ neki ... Pa je ful not’, da se lohk’ potegneš, če ne gre; sam zgori je ena krušljiva prečka, s’m j’s šla rajš’ levo, k’ je mau teži; kot druga ne vem, ampak ... Pazi, no. Pa sej, no ... Če ti je Strmšek reku – on že ve.«
»O.K., te pa grem; bo, kar bo. Hvala.« – in hitro prekinem zvezo ...
No, pa se je začelo ... Po šprintu na avtobus domov, norem letanju po stanovanju in pakiranju mi nekako uspe ujeti bus še za nazaj. Boris me pobere, greva do Marka, spotoma berem opis smeri ... Kristus!
»VI- A1? Pa to že ja lojtro rabiš – al’ kaj?«
»Eh, pa neeee ..., ne rabiš lojtre.« In Borisov brezskrben smeh. Bog ne daj, da bi takrat vedel, kako me je zvijalo ... Konec koncev še nikoli nisem plezala česa podobnega. Ena šestka v Paklenici in ena v Klemenči peči. Pa nekaj kratkih v plezališčih. In Lent – kasneje sem videla, kako prav mi je prišla vsaka minuta treninga na našem ljubem zidu ...
Nabašemo se v ‘nobel’ BMW, poberemo še Andreja in – Tamar, evo ti Štajerce. Kapelica, hrana (lepinje, zavite v alu-folijo, kupljene na Teznem pri šiptarjih), spat.
4.30. Vstajanje po treh urah spanja. Kava iz pločevinke. Pregled robe. Pakiranje. Sončni vzhod ... Sooooončeeeek! Marko gre prvi. Posebni občutki, polni nekega zanosa, ponosa, ganjenosti ... me prevevajo. Kako se le počuti pred tako pomembnim vzponom? Ga je strah? Mene je že ...
Potem gre Andrej. Gledam izginjajočo postavo ... Midva z Borisom pa komaj pričneva zajtrkovati. Vklopim telefon. Dobim kratek SMS – Olgin, seveda: »Pogum!«
Kako malo je včasih potrebno, da človeku nekaj olajšaš, mu pomagaš ali preprosto – polepšaš dan … Zagotovo ve, kaj doživlja njena ‘mala, neizkušena’ prijateljica. Hvala ti – ves dan me je spremljala ena sama beseda. Pogum! Kakemu staremu mačku bi se zagotovo zdelo smešno, kaj vse mi je rojilo po glavi tisto jutro ... Ampak ... Prvič v smer, ki je tako ... legendarna.
V kočo grem po vodo. Pospešim in tako letim v tisto strmino, da sploh ne vem, kdaj prispem pod steno, v kateri že pridno plezata Marko in Andrej. Opazujem ju, kadim kot Turk in čakam ... Le kje je Boris? Tesno mi je pri srcu ... Kako bo? Kakšna je ta smer? Ne vem, če sem že kdaj čutila tolikšno mero spoštovanja do stene ...
Še prehitro se izza roba prikaže bodoči soplezalec. Nabaše nahrbtnik – kar strah me je, kako bom plezala še s takim ‘pujskom’ ... Pa mi ni treba. Bo on nesel, ker ima še kamero, pa fotoaparat, pa ... Ej, če si dober, si dober! Ves čas bo plezal kot prvi, pa še nahrbtnik bo nosil? Uau. Kaj takega! Takoj sva pri vstopu, v razpoki tičijo vilice – le kdo nosi v hribe še tak pribor? Varujem. On gre. Za začetek prečnica v desno. Opazujem gibe. No ja ... Preveč lahko ravno ne izgleda. Ocenjeno je s V+.
»Alenka, podri varovanje!«
»Podiram! Potegni!«
»Varujem!«
Obujem plezalke, čevlji romajo za pas ...
»Greeeeem!«
»Varujem!«
In tako začnem ... plezati. Ohoholala, tole je pa prav fajn. Kar dobra skala. Niti ni tako težko. Pa mičkeno je previsno. Boris pravi, da ni, da je le stena malo bolj pokončna. Hm, kaj pa jaz vem ... V opisu piše gladek previs, pa še A0. Mogoče bi bilo treba malo popraviti stare opise ... Prvo stojišče. In on kar gre. Pa spet ista povelja. In spet plezam. Še lahek svet se najde ... Vse do petega ali šestega raztežaja, v katerem je tisti ‘znameniti in nekdaj zloglasni žlambor’ ... Glej ga, zlomka! Pa nič mi ni povedal, da je že tu nekaj takega ... Pr’ mej gruški!
»Kak’ gre, Alenka?« slišim nekje nad sabo.
»Emmm ... Čaki, da preštudiram malo ... Saj bo ... nekak ... Ej, če tole na fraj zlezem, ti plačam pivo.«
»Malo višje stopi, na desni maš en stop, višje so pa že grifi.«
»Ja, ja, vidim ... Saj bo ...«
Ogledujem ‘prusik’, ki visi iz dveh klinov. To je A1? No ja ... Če bi morala plezati kot prva, bi verjetno res še lestvice montirala ... Le nekam daleč bi se morala stegovati in čarati, da bi mi to uspelo – čudno, joj, prečudno … Z desnico izpulim oprimek. Ups! Še dobro, da sem že toliko visoko, da se hitro preprimem in da z levico dobro držim za nekaj minimalnega in drsečega. Z desno nogo zelo dobro stojim. No, pa se potegnimo na roke. Takole – pade pivo. Še nekaj metrov dobre petice (ali slabe šestice), pa sem na avtocesti sredi stene.
»Das ist aber nicht kar tako,« je vse, kar uspem izreči po menda ključnem mestu v smeri. Med mojim plezanjem poslušam Markovo vpitje, preklinjanje ... vse obenem, ko pleza najtežji raztežaj Smeri norčkov. In ga potem zagledam že na vrhu strehe. Zmagoslavni krik – in moja malenkost je priča prvi prosti ponovitvi te doslej tehnične smeri. Spet tisti posebni občutki, ko ne veš, ali bi jokal ali bi jodlal, pel, kričal ... Tako strašno vesela sem bila zanj. Ne le, da sem plezala svojo doslej najtežjo smer – še kronana je bila z velikanskim uspehom dveh izjemnih Mariborčanov. In potem celo večnost presedim na tisti polici, kadim, kadim, kadim, pijem, gledam, gledam, poslušam, enkrat celó zajodlam na vse grlo ... Boris medtem fotografira, snema in se pogovarja z Markom in Andrejem.
Za nekaj metrov dobim nahrbtnik. Nikakor ni lahek – Strmina je car, da to vlači s seboj! Potem ga spet prevzame Boris. Greva naprej. Čas pa mineva ... Prečka v levo. Prečka v desno. Čudno težek IV+. Krušljivo. Boris preklinja. Kam zdaj? Klini kažejo v levo. Smer bi morala izstopiti desno. Greva v levo, tu je vse polno klinov. Potem pa še dež. Za Mangartom grmi. Molim. Čisto resno in zares. O, Bog, naj gre nevihta mimo naju ... Res gre. Ne pa naslednji naliv, že drugi, ki pa konec koncev le pospeši moje plezanje. Nekaj gladkega in popolnoma brez oprimkov je pred mano ... Kako čez? Pojma nimam. K’r nekak’. Krampaj, stara, krampaj! Res nekako ‘skrampam’. Po mokrem. In potem ... previsni ‘šoder’.
»Tu moraš pa kar pofajtat,« slišim nekje nad sabo. Pa v taki podrtiji. Plezaj, plezaj ... Saj ti gre! Malo me že navija; jao, Boris, svaka ti čast! Pobiram sisteme, pa ‘frende’ ... Uh, še malo. Pokukam čez rob – evo ti Borisa. Pa še smeje se. No, zdaj sem pa že kar utrujena. Počitek. Prvič primem za ‘frenda’. Samo da si malo odpočijem ... Za nama je že dobrih 450 metrov. A ni smer samo 350-metrska!? Priplezam do Borisa. On gre naprej. Išče prehode. Čim lažje. Ja, če jih pa ni! Kje je zdaj tista trojka, štirka?
Danes vem, da sva zgrešila izstop in splezala še kakih 120 metrov Stebra Šit.
Boris pride nazaj. Spogledava se. Opravičila kar dežujejo iz njegovih ust – tistega ‘ful sorry’ ne bom kar tako pozabila; ampak – ejga, sama sem se odločila, da grem zraven. Tak je pač alpinizem in hribi so nepredvidljivi, včasih tudi malo kruti, še vedno pa lepi in veličastni.
»Ej, veš kaj. Smer sva splezala. Dežuje. Greva dol,« rečem. Gleda me, pa kar ne ve, kaj bi. Ura je že skoraj osem zvečer.
»Abzajl!« ponovim.
»Pa to je treba ful robe not pustit ...« se ‘šparovni alpinist stare šole’ še nekako ne da.
»Robe imajo v trgovinah toliko, da jo kar prodajajo,« so moje brihtne izjave dneva. Med vsem tem se mi še kar naprej opravičuje, v kaj me je peljal, preklinja kline, ki vodijo, kamor ne bi smeli, pa se spet opravičuje in spet kar ne ve, kaj bi. Začnem mu podajati ‘gurtne’, ‘prusike’, pripravljava se na spust ... Dol, samo dol ... Saj bova ... Pač ena izkušnja več.
Čudno mirna sem, Boris pa me mora kar malo opominjati, naj vendar pohitim s temi mojimi ‘abzajli’ in naj imam že vse pripravljeno, preden se pripeljem do stojišča – vponko, ‘gurtno’, ‘tuf-bum v štant’, potegni štrik, pazi, primi, pomagaj ... Občudujem izkušnje starih alpinistov. Sama sem kar malo nerodna. In enkrat se mi malo ‘utrga’ – nekaj kitic preklinjanja ... Takrat pač pokadiva zadnji dve cigareti, da si prenapeti živci spočijejo ...
Tik pod tisto udobno polico pa ... Narahlo se obesim v klin, en sam star ‘obročkar’, v katerega sva oba vpeta in v katerem je že pripravljena vrv za naslednji spust. Čudno ...
»Ej, Boris ... Kaj se mi samo zdi – al’ je klin popustil?« negotovo vprašam.
»Eh,« reče.
»Daj, poglej, prosim.«Posveti s čelno svetilko.
»U, je*emti ...«
Kaj zdaj?
»Daj frenda, klin, nekaj ...«
»Drži tote ... (vponke misli)«.
Sto na uro zabija. Vponka, prepenjanje obeh. Groza. Skorajda smrtni strah. Če zgrmiva, zgrmiva oba ... Tlesk najinih vponk – rešena! Še malo zabije nov klin in še malo starega. Oba poveže z ‘gurtno’.
Čeprav naj se ne bi obešali v kline, nama je morda tole tokrat rešilo življenji … Če bi klin popustil med spuščanjem ... Raje ne pomislim... Nevidna roka je bedela nad nama ...
Za nameček se zatakne še vrv, a jo Boris zelo hitro reši. Čakajo naju še trije spusti – prava malenkost. Vseh je bilo okrog 15 – le kdo bi štel ... Pod steno sva. Vode, vode ... Bogu hvala, da imava še zalogo v nahrbtnikih pod steno. Pa čokolado Toblerone. Ura je 1.11 zjutraj. Jeva. Pijeva. Kar ne veva, kaj bi. Dol. Čimprej dol. Andrej in Marko naju že nekaj ur čakata pred kapelico – v toplih spalkah napol spita. Prva sem pri njima, Boris je odbrzel do avta. Kratko poročam. Pijem, pijem. Stopim do avta. Uh, cel zavojček cigaret! Gremo kadit! Oba z Borisom sedeva. Kadiva. Bolj malo govoriva. Mislim, da sva oba srečna, da živiva ... Ker je imel rojstni dan, mu podarim svojega ‘frenda’. Pa vse najboljše. Mislim, da je obema malce nerodno, da pa sva oba vseeno kar malo ponosna nase in drug na drugega. Pomislim, da imava odslej 25. junija oba drugi rojstni dan. In da nama bo obema ostala v spominu – Zajeda v Šitah. No, zdaj se lahko zafrkavava, kako bi naju iskali po tistem ‘šodru’ pod Šitami – oba s šopom novih klinov za pasom in izrutim starim na vrvi ... Kljub temu ni hec, tale alpinizem. Pa tudi klinom – čeprav izgleda, da dobro zabitim, pa vendar starim – ne gre preveč zaupati. Hitro gre kaj narobe. Koliko je vredno življenje? Tisočaka, kolikor stane nov klin? Menda ja ne ...?
Pred menoj je knjiga Slovenske stene, odprta na strani 351. Stokrat prebran opis in lastni vtisi ob tem. No, vsem ‘gladkim previsom’ res ne gre verjeti – Zajeda Šit je v bistvu lepa smer in si jo želim še kdaj preplezati – zanima me namreč, kako izgledata zadnja dva raztežaja in sestop po smeri Jesihove. Morda boš ob naslednjem obisku bolj prijazna, moja ljuba stara znanka … | | Komentarji - vidni samo prijavljenim! |
| |
|
|
|
novice
info@kozjak.org
