Ljubo je bil profesor telesne vzgoje na Pedagoški akademiji, tam je poučeval atletiko in športno turistiko, ki je zajemala tudi planinstvo. Da bi si izpopolnil svoje znanje planinstva, je jeseni leta 1979 prišel na društvo in leto kasneje začel obiskovati alpinistično šolo ter pridobil status pripravnika. V tem obdobju do leta 1983 je predvsem s Tonetom Golnarjem opravil tudi nekaj imenitnih vzponov: Modec-Režek, ZZ, Platke, Igličevo, prvenstveno v Dolgem hrbtu, nekaj smeri v Paklenici in smer PA v Vršičih.
Nekako v obdobju leta 1983/84 se je porodila ideja o organizirani vadbi alpinistov v zimskem obdobju z željo, da se pričaka sezona v top fizični pripravljenosti, Ljubo je brez razmišljanja prevzel nalogo in z bogatim znanjem in izkušnjami pripravil ustrezne programe vadbe za alpinistično populacijo. Treningi so bili pestri, obogateni z obilico dobre volje in smeha za kar je poskrbel kar Ljubo sam z svojo hudomušnostjo. Seveda pa ni manjkalo zagriženosti, tekmovalnosti in resne vadbe. Trening je bil obvezno zaključen s fuzbalom na male gole in to je bil pravzaprav najnevarnejši del treninga!
Tudi, ko se je upokojil, se je dejavnost nadaljevala enkrat tedensko kasneje pa dvakrat, vse do nekako leta 2000, ko je ustanova to mini telovadnico namenila drugim dejavnostim.
Obdobje sedemnajst let druženja je stkalo številna prijateljstva, ki so se nadaljevala tudi, ko se nismo več dobivali redno. Ljubo je z vsem kar je krasilo njegov značaj: pripadnost, poštenost, spoštovanje osebnosti, iskrivost, zagotovo zaznamoval naša življenja, zato se lahko danes povprašamo ali smo v obdobju skupnega druženja vračali z isto mero.
Ljubo, počivaj v miru, živel si dolgo in polno življenje, mi seveda upamo, da smo v to polnost dodali nekaj lepih življenjskih doživetij, ki si jih nosil do svojega slovesa. Nam pa ostaja plemenit spomin na tvojo osebnost. |