Smer: Serenada

Ko ti piše Vajda tak veš kaj bo. Plezat bo treba. V tem duhu smo izbrali zahodno Triglavsko steno, da bomo hitri kao. Hiter dostop in sestop. Miha vstrajno napada sedmice in tako smo izbrali smer Stopnice v nebo. Na dostopu dohitimo navezo z istim ciljem in kavalirji smo jima sevda smer odstopili. Gužvat v taki smeri in na takih štantih se nima smisla, že tako smo trije, tako da smo pogled usmerili rahlo desno in izbrali smer Serenada. Super plezarija, dobra smer, če si vplezan. V prvo tretjino se je pognal Jakob in smer takoj pokaže svoj značaj. Kot muha na šipi pležeš v morju kompaktnih plat, ki jih čez celo steno raztreseno zapirajo previsi. Moreš zaupat da bo. Na minimalcih se prebijaš meter po meter. Bolj kot za mišice je smer naporna za glavo, moreš kar vrjet da bo in napredovat. Klinov je malo, frendi pa ti razen na parih mestih ne pomagajo nič. Vseeno jih pa rabiš, ker tam ko pa pridejo prav pa res ni nič not. Tako da vstrajno pležeš plate pete in šeste stopnje vmes pa kjer se da zabijaš kline. S seboj smo jih imeli 6, priporočam še kakega. Pa različne, ker varuješ skoraj vse na kline. Tudi štante nabijaš. Druga tretjina je pripadla meni, ker je detajl VII na vrhu in to sva "prepustila" Mihi :), ki je v svojem 2 cugu zavil preveč desno v Smer bratov Uršič. V bistvu je ta prehod kar logičen in tudi 2 klina sta not, tako da je zgleda kar v uporabi. S tem prehodom se izogneš sedemki, ampak Miha si jo je želel. Ker smo bili že preveč desno je probal splezat varianto od našega štanta proti levi, ampak se je po nekaj 10m spustil nazaj in smo izplezali po omenjeni smeri. Naveza treh, težka smer, iskanje, poiskus variante, vstop v smer po 8h zjutraj.... ja pozni smo bili. Na Bambergovo pot smo stopili ob 21.30, dve uri kasneje pa bili pri avtu. Če sem ocenil Viktorijo z VI, potem je treba dat tej smeri višjo oceno, ker konkretno težja. Ne samo težja, kompleksnejša je. Lepa smer, super skala, moreš pa it.