Planinsko društvo
Alpinistični odsek
Športno plezalni odsek
Mladinski odsek
Planinska sekcija Vinarje
Sekcija veteranov
Turnokolesarska sekcija
Akademsko planinsko društvo Kozjak Maribor   
novice koledar fotografije forum video članki kontakti
ISKANJE
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

Pridobi geslo
Domov > Odprave > Afrika >  Alžirija  OSTALE ODPRAVE
Ogledov: 2465    

Alžirija 1991


 Alžirija, Afrika
Trajanje odprave: 17.01.1991 do 15.02.1991

Člani odprave:

Boris Strmšek, Branko Ivanek in Viktor Hribar
"Hoggar", kako vznemirljivo in hkrati zastrašujoče je zvenela ta beseda pred nekaj leti, ko sem jo prvič slišal. Delovala je skrivnostno in čarobno vabeče. Streznitev je prišla v obliki zemljevida Afrike, kjer sem na jugu Alžirije sredi puste Sahare našel to skrivnostno pokrajino brezštevilnih stolpov čudovitih oblik.

Mehek pristanek letala so nam hitro skazili razni vstopni dokumenti in ostali  formularji  v francoščini ter arabskih packarijah. Nekako smo le uredili vse carinske kolobocije ob katerih sem že resno iskal najbližji koš za odpadke, da bi vanj zabrisal videokamero. Popolnoma izčrpani in izgubljeni smo se utaborili pred letališko zgradbo.

Zvečer smo se s taksijem prebili do avtobusne postaje, kjer smo proti pričakovanju dobili vozovnice za naš cilj Ghardaio. Med prerivanjem proti še kar kulturnemu avtobusu, so mi v gneči sunili denarnico z "drobižem". Sprevodnik z obvezno arabsko ruto na glavi je bil, jasno, absolutna oblast na avtobusu. Z nami je bil še dokaj prijazen, svoje sonarodnjake pa je "oblajal" pri vsakem obhodu. Preko Atlasa smo odhrumeli s takšno hitrostjo, da smo komaj opazili sneg okoli nas. Vso pot nas je tudi pošteno zeblo, saj je pihalo pri vseh mogočih in nemogočih luknjah. Po osemurni divji vožnji, smo ob štirih zjutraj prispeli v 638 km oddaljeno Ghardaio. Če odmislim smrad in bolečine po celem telesu, je bila vožnja skozi Saharsko pokrajino dokaj zanimiva. Slikovite skalne gmote rastoče iz peska, spet čudovite peščene sipine vseh mogočih oblik so nas spremljale ves čas vožnje. Vročina je bila peklenska in le misel na reklamo hladne Coca-cole, ki bi jo seveda vsak raje zamenjal za Zlatorog, nas je obdržala pri zavesti vse do In-Salaha. Naslednji dan okoli poldneva je voznik taksija zatrobil v odhod. Miren zvok iz Nissanovega rilca in vročina sta nas kar pehala v spanec, ko smo se vozili mimo čudovitih velikih peščin. Po štirih urah prijetne vožnje se je pokrajina spremenila iz prej nepregledne, ravne in razbeljene plošče v najprej rahlo valovito in nato že kar hribovito pokrajino. Spustili smo se v nekakšen kanjon, ki je bil z obeh strani obdan s krušljivimi stolpi čudovitih oblik, ki so močno spominjale na znamenite stolpe v Nevadi. Na koncu doline smo se znašli v oazi Arak, ki je bila sestavljena iz bencinske črpalke ter dveh restavracij, od katerih je bila le ena odprta. Točno ob polnoči, po dvanajstih urah vožnje, smo utrujeni obležali vsak v svoji postelji v Tamanrassetu.

Pod stolpi Teuzilaig

"Otipavanje skale nam je prineslo mešane občutke, saj je bila skala  precej drugačna od naše domače. Ponekod je  precej krušljiva, pa tudi rdeče-oranžna barva ni delovala  preveč prepričljivo. Pri plezanju bo potrebna največja mera previdnosti. Stena je sestavljena iz tako pravilnih zajed, tankih poči ter suhih kaminov, da bi vsakega plezalca zasrbele blazinice na prstih. Res stena Južnega Teuzilaiga je fascinantna, še lepši pa je Clocher, ki je pomanjšana kopija Druja. 

Prvi plezalni dan. Boris je začel rogoviliti naokrog že ob sedmi uri, vendar sva ga z Vikijem z primernimi "vljudnimi" izrazi hitro umirila. Ob pol desetih sem se spravil iz toplega zavetja spalne vreče v hladno jutro. Veličastna stena je še vedno stala nad nami. Z Vikijem sva se odpravila v Klasično smer v Južnem Teuzilaigu. Ob pogledu na čudne zajede, sva z Vikijem kar nekako počasi odvijala še deviški 8 mm plezalni vrvi. Nekaj po enajsti se je pričelo zares. Viki je z veliko mero pazljivosti le počasi napredoval. Seveda nisva našla niti enega samega klina v prvem raztežaju, metulji pa tudi niso šli v najmanjše razpoke. Naslednji raztežaji so šli nato veliko lažje od rok in nog, saj sva se že malo navadila na nenavadno skalo. Zajede in kamini so kar hitro ostajali za nama. Vmes sva se še razveselila dveh čisto novih, še svetlih svedrovcev, ki sva jih s pridom uporabila za varovališča. Tako sva se naenkrat znašla pred čudovitim navpičnim kaminom-zajedo, ki je izgledal zelo suvereno. Čutila sva že vrh, zato nama niti takšna težka skalna tvorba ni mogla do živega.

Sestop z vrha, ki ga razumljivo nisva poznala, je bila štorija zase. Odšla sva po sledovih skalnih možicev po grebenu, vendar je stvar po nekaj desetih metrih postala kar "delikatesna". Gibala sva se po "instinktu", ko nama je pot zaprl petmetrski navpičen kamin z zagozdenim kamnom na vrhu. Premagala sva ga kar brez vrvi. Na koncu kamina sva našla vse pripravljeno za spust z vrvjo, ki sva ga debelo in začudeno gledala, kajti Boris nama je zatrdil, da ni nikakršnih spustov z vrvjo. Stvar se je zakomplicirala po prvem spustu, ker se je zataknila vrv. Po vseh mogočih, na koncu že obupanih poizkusih, saj se je med tem že začelo temniti, je Viki ob vrvi splezal kakšnih 25 m navzgor ter že ob siju lune odrešil šlampasto vrv.

Naslednji cilj sva si z Vikijem izbrala v Severnem Teuzilaigu. Pod steno sva si pošteno razbijala glave s potekom smeri. Tukaj je zelo nerodno najti pravi vstop v smer, saj je stena sestavljena iz samih izrazitih kaminov in zajed. S skupnimi močmi sva le našla pravi vstop. Tudi s francoskimi opisi si nisva mogla dosti pomagati, ker so obupni. Brez vsakih razmerij, pa tudi skalne oblike vrisane v skico največkrat ne ustrezajo dejanskim v steni.

Plezanje nama tokrat ni delalo nobenih preglavic, saj "petica" ne more nuditi kaj posebno ogabnega. Pravi hec se je zgodil, ko je Viki, seveda nehote, začel plezati novo varianto, ki je že močno dišala po tehniki. Nekako sva se odvozlala s tega položaja, vendar je tam kot dokaz nove variante tičal metulj. To ni bil kakršenkoli metulj, ampak moj in to čisto nov. Še pred kratkim se je šopiril pred vedno revnimi alpinisti v tržaški trgovini K2, sedaj pa je tu v Afriki in bo moral odslužiti svojo ceno. Nekako sem se s skrajnimi silami privlekel do njega ter ga osvobodil objema razpoke, ko se je vragec na mojo velikansko grozo vrgel po smeri nazaj. Hvalabogu, metuljevo veselje do letenja se je končalo le nekaj metrov pod menoj. Čez nekaj trenutkov je čisto miren že visel na vponki za mojim pasom.

Ilamane

"Po nekaj dneh polnjenja akumulatorjev smo se spet odpravili malce shujšat v hribe. Naš cilj je bil 2900 metrov visok stolp Ilamane. Ponovno smo spoznali, da so Arabci sila podjetni ljudje. Najprej so nas ustavili ob kolibi iz trsja in nas povabili v notranjost. Nič kaj posebnega ni bilo videti, razen že tolikokrat videnih razglednic fantastično slabe kvalitete. Edino brošurice z opisi rastlinja in živalstva na področju Hoggarja, so nas pritegnile. Nekaj kilometrov naprej so nas spet ustavili ob podobni kolibi uslužbenci nacionalnega parka. Tokrat so nam za obisk in plezanje v Ilamanu zaračunali še kar prebavljivo vsoto. Ni kaj, naravne lepote je potrebno spoštovati ter plačati. Sicer pa, razen table, nisem opazil ničesar drugega, kar bi bilo potrebno vzdrževati.

Z Borisom sva se že precej utrujena privlekla čez strmino pod hribom ter nato do vstopa v najino smer. Kar nekaj časa sva porabila, da sva se odločila kod bo potekala nova smer. Najbolj naju je pritegnila široka poklina ob izrazitem stebru, ki se je na koncu zožila v tanko poč sredi velike gladke zajede. Ob pol dvanajsti uri se je pričelo zares in prvi raztežaj "trojke" sva preplezala nenavezana. S stojišča je vsa stvar izgledala še bolj grozljivo, kot od daleč. Težave sva imela že na stojišču, saj so bile vse razpoke v skali slepe. Nekako nama je le uspelo prisiliti dva klina do polovice v skalo. Prvi raztežaj se je izkazal za lažjega kot je sprva izgledalo, še previs na koncu široke poči ni bil kaj posebnega. Skratka lepa "petica" v prvem raztežaju. Vsa smer je v senci in ker je kar pošteno pihalo, je bilo sila neprijetno dolgo čakati na stojišču. Drugi raztežaj je potekal po tanki poči, ki nama je že prinasla šesto težavnostno stopnjo. Pripeljala naju je naravnost pod navpično zajedo, kjer pa je bilo na žalost konec plezanja v deviški skali. Visoko nad glavama sva zagledala klin, ki se nama je prav predrzno smejal iz razpoke. Potolažiti sva se morala pač s prvenstveno varianto neznane smeri in kot se je izkazalo pozneje, še z verjetno prvo ponovitvijo celotne smeri. V smeri razen enega klina, nisva našla nikakršnih sledi drugih plezalcev.

Poč v zajedi je izgledala prav imenitno, postregla pa nama je z zgornjo šesto težavnostno stopnjo. Plezanje je bilo res čudovito, sicer malce težavno, vendar vseskozi zračno in napeto. Lep vtis je mogoče za trenutek pokvarilo obupno krušljivo mesto na koncu zajede. Še majhna poč, ki je bila po prejšnjih težavah mačji kašelj in že sva se znašla pod vršnim razbitim delom Ilamana. Po raztežaju preko šlampasto razmetanih kamnov in drobirja, naju je na vrhu pozdravilo toplo sonce, ki sva si ga štiri ure zaman želela. Na vrhu se nisva kaj dosti obotavljala, varianto sva kar s stiskom rok krstila za "BB91".

Spesnil: Branko Ivanek

 


 Alžirija

Afrika

 
 
Oblikovanje, zamisel in izdelava: Bran©o   Gostujemo pri: MojStrežnik.com
Zadnji komentarji