Norveška, 2000

PLEZANJE NA MAGIČNEM SEVERU EVROPE

mini alpinistična odprava AAO Kozjak

Pred odhodom na odpravo naju je marsikdo začudeno spraševal: "Na Norveškem imajo tudi stene? Ali je tam res mogoče plezati?" Ob takšnih vprašanjih sva se malce nasmehnila, hkrati pa sva ugotavljala, da celo med gorniki vlada prepričanje, da so najvišje evropske gore in stene v Alpah. Medtem, ko za gore to nedvomno velja, pa so norveške stene prav tako visoke in celo še višje, predvsem pa zelo strme. Večina sten  na Norveškem se dviga iz fjordov, torej kar iz morja oziroma z njegove neposredne bližine. Stene se zato ne postavljajo z veliko nadmorsko višino, impozantna pa je njihova relativna višina.
Čeprav je vrh Trollveggena le 1700 metrov nad morjem, pa je njegova  navpična in previsna stena visoka kar dober kilometer in slovi kot najvišja navpična stena - "big wall" Evrope.

Potem ko nama je lansko leto uspelo uspešno preplezati sloviti El Capitan v kalifornijskih Yosemitih in ko so zaradi poškodb in drugih razlogov padle v vodo ideje o izvenevropski odpravi, je začela zoreti ideja, da se spopadeva še z njegovim evropskim konkurentom. Tako sva se konec julija podala na pot proti Norveški, predvsem z namenom preplezati steno Trol lveggen (Troll Wall), hkrati pa sva želela spoznati še nekaj drugih plezalnih področji, ki se skrivajo v tej prostrani in slikoviti deželi na magičnem severu Evrope.

Po tridnevni vožnji z avtom in trajekti ter po 2700 prevoženih kilometrih sva prispela v dolino Romsdal v osrednji Norveški, kjer se nahaja stena Trollveggen. Presenetilo naju je lepo vreme, kar je na Norveškem velika redkost. Tako sva že prvi večer splezala dve krajši smeri (caa. 150 m) in plezanje zaključila okoli 23. ure zvečer. Pa ne v temi! Na daljnem severu poleti teme pravzaprav sploh ne poznajo in okoli polnoči se le malce zmrači.

Lepo vreme se je nadaljevalo in odločila sva se, da vstopiva v Švedsko smer v steni Trollveggna. Ta velja za eno izmed lažjih smeri v steni ( VII+,1000 m). Čeprav sva že pred odhodom bila obveščena o ogromnem podoru v steni, sva upala, da je Švedska smer še v starem stanju. Podor, ki se je zgodil pred dvema letoma, je namreč odnesel po več raztežajev polovici smeri v osrednji steni. Iz doline je Švedska smer izgledala kar O.K., od domačih plezalcev pa nisva uspela dobiti nobenih informacij, saj po podoru smeri še nihče ni plezal. Ko sva bila večer pred vstopom že popolnoma pripravljena za plezanje, se je v dolino vrnila naveza švedskih plezalcev, ki je želela preplezati varianto Švedske smeri. V bližini podora v steni jim je "zmanjkalo" nekaj raztežajev in plezanje v smeri so nama odsvetovali tudi zaradi izredne "naloženosti". Tako sva najin cilj raje opustila in ohranila celo glavo!

V naslednjih dneh sva preplezala več smeri v lepih okoliških stenah. Preplezala sva Jugoslovansko smer (oba prosto v prvem poskusu) v 400 metrov visoki steni Hornaksli, ki sta jo leta 1970 ob prvi slovenski odpravi v te kraje preplezala I. Kotnik in F. Verko. Takrat je bila to prva smer v tej  steni, prva plezalca pa sta zanjo potrebovala 4 dni. Danes je smer klasika z oceno VII+, ki jo "sodobna" naveza prepleza v 6 urah. V isti steni sva preplezala še Shangri la, VIII-, 320 m (Andrej N.P., Tanja prosto do VII/VII+) . V 1000 metrski steni Mongejure pa sva preplezala smer Sydpilaren, VII, 1150 m (oba prosto v prvem poskusu).

Stene nad dolino Romsdal so grajene pretežno iz gnajsa, metamorfne kamenine, ki je nekoliko podobna granitu. Tako poteka plezanje predvsem po počeh in zajedah, varuje pa se s friendi in zatiči. Skala je zelo hrapava in bolje razčlenjena kot granit, tako da je ob počeh več oprimkov. Na policah v južnih stenah je bujna vegetacija, ki vključuje celo borovnice, kar pa, vsaj takrat ko ni mokra, ne kazi plezanja. V  stenah je še mnogo prostora za nove smeri, res pa je, da je skala marsikje krušljiva, poleg tega pa čez stene še dlje časa po deževju tečejo slapovi ali vsaj slapiči.

Po uspešnem plezalnem tednu sva se odpravila še 1000 kilometrov severneje, do otočja Lofoti, katera slovijo po svoji divjosti in lepoti, pa tudi odlični plezariji v granitu na 680 severne geografske širine. V štiriristo meterski steni Presten sva preplezala Vestpilaren, direkte innsteget, VII-, 450m (oba prosto v prvem poskusu) in kombinacijo smeri Korstoget in Reisen , VIII-, 480m (Andrej N.P., Tanja prosto do VIII-, 1*AO). Zaradi slabega vremena sva se začela vračati proti jugu in se ustavila še v Lysefjordu na jugu Norveške. Tukaj se nahaja 800 metrov visoka stena Kjerag, ki je "nov" big wall Norveške. Stena je bolj kompaktna kot stena Trollveggen, hkrati pa še bolj previsna in monolitna. Prva smer v tej odročni in zahtevni steni je bila preplezana šele v osemdesetih letih. Dostop do stene je možen le s čolnom in pod steno bi bil povsem odrezan od civilizacije bi bilo basejumperjev. Vsaj 20 tovrstnih posebnežev se ob lepem vremenu dnevno požene prek stene. Ujela sva nekaj lepega vremena in se podala v eno izmed lepših smeri v steni Hoka hey, VIII-/VIII, 950m (Andrej N.P.,Tanja prosto do VII+). Preplezala sva 19 raztežajev (od 24), potem pa je začelo deževati. Smer je bila tudi že pred dežjem zelo mokra, algasta in ugotovila sva zakaj ima le nekaj prostih ponovitev. V dežju pa se je stena spremenila v pravo drsalnico. Tako sva bivakirala, naslednje jutro pa sva se v dežju ob vrveh spustila v fjord.

V načrtu sva imela še vzpon v težavnejši tehnični smeri, vendar pa sva se morala predčasno vrniti domov. Sicer pa se je v slabem vremenu, ki se je nadaljevalo, stena spremenila v paleto širokih slapov. Domov sva se vrnila 18. avgusta.