Planinsko društvo
Alpinistični odsek
Športno plezalni odsek
Mladinski odsek
Planinska sekcija Vinarje
Sekcija veteranov
Turnokolesarska sekcija
Akademsko planinsko društvo Kozjak Maribor   
novice koledar fotografije forum video članki kontakti
ISKANJE
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

Pridobi geslo
Domov > Odprave > Severna Amerika >  ZDA  OSTALE ODPRAVE
Ogledov: 2367    

Just do it, 1997


 ZDA, Severna Amerika
Trajanje odprave: 02.09.1997 do 26.10.1997

Člani odprave:

Marko, Alenka in Anja Lukić ter Boris Strmšek

TO JE AMERIKA!

Odkar sem obiskal ono stran luže, sem opazil, da ne uporabljam več enega prej dokaj pogostega stavka: "Čuj, pa to je Amerika!" in seveda tudi vse ostale izpeljanke teh pogosto slišanih besed na klajmberski sceni. Še celo več, prav smešno mi je, ko slišim koga drugega, da v primerih, ko hoče še posebej poudariti, da je nekaj prav zares dobro, začini z omenjenim stavkom. Saj ne, da Amerika ne bi bila dobra, je pa le samo Amerika. Drugačna, večja, včasih boljša, drugič slabša. Amerika pač in nič drugega. Le tam lahko zares rečete: "To je Amerika!", ampak tega skoraj nima smisla poudarjati, običajno je vsem jasno.Ko sem se po samnevemkolikem času spet malo naspal in to v kampu sredi Chino Hills nekje na robu Los Angelesa, sem bil kar malo na dnu. Gužva, pa ta prekleti denar, pa malo me je psiha dajala in kup odvečne krame v glavi... Nekoč je bilo takšno potovanje mišljeno kot poročno potovanje, pa ni bilo iz tega nič. Iz potovanja namreč, od poroke pa tudi ni ostalo bogve kaj. Sicer pa je to že čisto normalno v tem čudnem svetu, ko je vse pomembnejše od nas samih. Samo fajn bi se bilo treba imeti in je življenje O.K. In smo se naslednja dva meseca zanalašč imeli fajn. Družina Lukič se je potepala že dober mesec naokoli, ko sem se jim pridružil tudi sam. Malo sem jim sicer zavidal vse tiste prelepe nacionalne parke, a še pridejo kdaj na vrsto. Ko sem z neba priletel v L.A., nas je čakala samo zamenjava avtomobila, za naslednja dva meseca smo najeli drugega (Ford Escort karavan, nov, 1780 USD), in odkurili smo ga proti Vegasu. Marko je vozil, midva z Alenko sva poskušala preživeti sredi prtljage, mala Anja pa je spraševala: "Ati, kaj delaš?" "Vozim!" "Ati, kaj delaš?" "Vozim!" "Ati, kaj delaš?" in tako naprej. Za seboj smo pustili ljubke tarantelice, ki so se vsak večer potepale po cestah v okolici kampa. Rangerji so rekli, da kosmate pajkaste mrcino niso kaj nevarne, pičijo le kot osa. Hvala lepa, gremo raje v gamblerski raj. A se tudi tam nismo kaj prida ustavljali, od Las Vegasa nas je cesta vodila še 40 milj do naše prve postaje.

Mt. Charleston

Peljete se po cesti proti Renu (US 95) in kmalu vas tabla ob cesti usmeri levo na Nevada Hwy 157 - Mt. Charleston. Čisto do konca pod hribe, kjer je parkirni prostor (in free camp), dalje gre samo makadam. Čisto prijazna gorska pokrajina za razliko od tiste puščave nekaj milj nazaj. Blizu je tudi naselje, kjer je knjižnica (za umirjeni rest day), gasilci (če se vaš taborni ogenj spremeni v taborni požar), vodo lahko tankate kakšni dve milji nazaj ob cesti, kjer je kamp. Aha, za tiste, ki se včasih tudi umivate (menda so med klajmberji tudi taki): peljete se nazaj do hotela in golf igrišč (pribl. 3 milje) in zavijete levo navzgor na Nevada Hwy 158, po nekaj miljah je prijazen kamp na desni, potrebujete kovance za 25 centov. Mi smo se vedno tuširali tam. Ja, zdaj pa še kaj o plezanju, čeprav se človek od tega samo zmatra. A je to čisto O.K. Ko si zmatran, greš namreč malo v Vegas in si potem še bolj zmatran. Saj veste, vse tiste "all you can eat" restavracije, pa trgovine, pa vse se sveti in mežika, pa gužva, od hazardiranja zadeti folk... Je pa kar zabavno opazovati ljudi po igralnicah, podobni so zombijem. Mislim, da ni lepšega, kot biti lastnik igralnice. Ljudje ti kar sami nosijo denar in potem lahko zgradiš večjo igralnico in še več ljudi ti nosi denar in narediš še eno in... Kar pa se tiče plezanja v Mt. Charlestonu, obstaja menda več področij. Mi smo plezali v področju The Hood. S parkirnega prostora prečkate cesto in greste po dobri poti skozi dolino 15 minut proti severu in nato levo navzgor do sten, kjer je videti nekaj velikih votlin. To je to! Smeri je kar nekaj, kar pa se tiče opisov je bil ob našem obisku plezalni vodnik v delu, sedaj pa ga lahko dobite skupaj z drugimi informacijami v trgovini v Las Vegasu (Desert Rock Sport, 8201 W. Charleston) oz. še bolje v dvorani s plezalno steno zraven trgovine. Smeri so v dobrem apnencu, je kar trd (menda se težko skuha), glede težavnosti pa tako: 5.10 bolj malo, 5.11 nekaj, 5.12 dosti, 5.13 ne zmanjka hitro, 5.14 več kot 5.10, 5.15 pa še (menda) ni. Stena je obrnjena na vzhod, zato smo dopoldneve preživljali v kampu, na plezanje smo odhajali kmalu po poldnevu. Dopoldan lahko na steni namreč pečeš hrenovke, tudi vegetarijanske se fajn zacvrejo. Je pa zagotovo bolj "prijazna" klima od tiste v bližnjih in precej bolj poznanih Red Rocksih. Tam v tem času ni za živet. Le enkrat smo šli tja na obisk, malo pofotkat, malo poplezat, na žalost pa smo pozabili vrv in smo plezali bolj malo. Je pa zelo lepo, nore barve, zanimive oblike, se splača vsaj pogledati. Plezali smo dovolj in preveč v Charlestonu, kjer je vse po luknjicah, ki jih tisti iz domačih logov nismo preveč navajeni (seveda spet odvisno kakšnih), ampak čez kakšen teden je že boljše. Marko je imel tukaj nekakšen uvod v svoj poglavitni cilj. Po kupu smeri, ki jih je splezal na pogled (do 5.13a), se je nato resno lotil smeri Soul Man (5.13d/14a). Po dveh dneh študija mu je uspelo tretji dan v prvem poskusu. Še isti dan se je lotil sosednje smeri - Hyperman (5.14b). Ta je že spadala na listo najtežjih v ZDA, v Climbingu so jo uvrstili na sedmo mesto, seveda v tistem času. Najprej je treba splezati previsen del do stropa 5.12d, sledi počitek brez rok (zelo velikim in kakšnim bilderjem to ne bo uspelo), potem pa nekaj metrov po stropu, kjer je potrebno narediti kar precej gibov in se nekajkrat obrniti ter nato po previsnem delu, kjer te do konca privije, do pavze, do konca pa nato še kakšno 5.12. Od stropa naprej, kjer je zelo težko, je pravzaprav potrebno splezati še skoraj celega Soul Mana, saj gresta nato skupaj do konca. Hypermana je prvi splezal Tony Yaniro, za njim pa ga je ponovil le Jason Campbell. Po dveh dneh študija je Marko tretji dan v prvem poskusu padel na zadnjem gibu pred zgornjo pavzo, drugič v stropu, tretjič pa se je pofajtal do konca in mu je uspelo. Prav veličastna predstava, po kateri je bil kar sesut. Sicer pa je plezališče na višini okoli 2000 metrov in se to že precej pozna na pljučih, tudi če ne kadiš. Glava še ne boli, razen če spiješ kakšno zanič ameriško pivo. Jaz sem se držal raje kar mehiške Corone.

Pisana ekipa

Tam smo bili prav zanimiva druščina. Američan Bill je že nekaj časa živel kar v kampu. Imel je šotor in starega kempera (bivalni avtomobil). Včasih je še živel v Vegasu, pa je ugotovil, da se ne splača. Nekoč je bil kot vojak celo v Koreji, bil je padalec, skočil je z El Capa (pokazal nam je sliko), rad se je pogovarjal, kar so skusili vsi tamkajšnji klajmberji in nasploh je bil O.K. Imel je tudi pištolo, kakor vsi pravi Američani. Fajn je imeti kakšno, ker nikoli ne veš, na koga naletiš. In potem imajo vsi pištolo ali dve in še kakšno puško. James Kim je bil sicer Korejec, vendar je že deset let živel v ZDA, pištole pa ni imel. Delal je v FiveTen, tukaj pa je običajno visel v smeri Closing Down (5.14a). Želel je postati prvi Korejec, ki bo splezal 5.14. Aha, še to - bil je gluh, obenem je znal kar solidno govoriti angleško, bral vam je z ustnic ter je bil tukaj sam. In ker je težko plezati sam, nas je bil na začetku zelo vesel, potem pa smo imeli še srečo in se je naši druščini pridružil naš bližnji sosed. Hermann Mair iz Innsbrucka je bil prav tako sam in srečno naključje ga je zaneslo v Mt. Charleston. Srečno za njega in za Jamesa, ki je tako dobil soplezalca. Hermann je prišel sem z Nemci, ki jih je srečal v Red Rocksih, vendar so se kar hitro spobrali naprej. Ni bilo za njih. Hermannova najtežja smer do takrat je bila z oceno 8a+, zato je njegova zgodba še posebej zanimiva. James mu je predlagal, da naj poskusi Closing Down. In jo je poskusil. Ter splezal tretji dan. Potem šele pride glavni del zgodbe. Closing Down ima še nekaj metrov nadaljevanja, ki ga je tistega leta spomladi splezal Chris Sharma in poimenoval Fasil. To sicer ni bil njegov projekt in je že imel ime - Meltdown, toda to je stvar Američanov. Closing Down s Fasilom je imela oceno 5.14b (8c). Nagovorili smo Hermanna, da naj poskusi še Fasila in je še isti dan poskusil. Padel je tik pod vrhom, v naslednjem poskusu tik pred koncem Closing Down. Skratka, dvakrat v enem dnevu 5.14a ni tako slabo. Čez dva dni spleza Closing Down še trikrat (vse skupaj že petkrat) in vedno pade v Fasilu. Pet dni kasneje mu je uspelo in temu smo rekli kar "big jump", z 8a+ na 8c namreč. Pa še petkrat 8b+, sicer vedno ista, ampak... Pošten razlog, da smo se ga napili. In potem je slovenski del ekipe odšel proti Smith Rocku.

Mimo bajkerjev v Smith

Mimogrede smo še skočili v Reno, kjer je bilo bajkersko srečanje - Street Vibrations `97. Harleyi so se svetili, krom in leder vsepovsod, pa nekaj tisoč otkačenih bajkerov, ful dobra muzika, pa seksi dekline z velikimi... Saj veste, v Ameriki je vse veliko. Ni kaj, bilo je zelo zabavno in zame nekaj novega, Alenka in Marko pa sta tako bila že stara bajkera. Bo treba kupiti kakšen motor, tisti ta pravi, ne japonske plastike! Od motorjev pa smo se iz Nevade v Kalifornijo in nato do Benda v Oregonu odpeljali kar z avtom.Kaj naj rečem o Smith Rocku? Ja, to je treba pač videti. Lepo, zelo lepo, čudovito, celo za plezat je fajn. Če ne greš v Smith Rock, ko si v Ameriki, ti je lahko tisočkrat žal. In tukaj je Monkey Face, in Just do it, pa To bolt in še kup neverjetno lepih smeri v odlični skali. Pravzaprav je pokrajina tista, ki naredi še posebej dober ambient. Sredi pašnikov z razgledom na zasnežene gore so stene iz rumenorjavega peščenjaka, naokoli pa vijuga reka. Sten in smeri kolikor hočeš in kakšne hočeš. Verjeli ali ne, samo v plezalnem vodiku (Alan Wats, 1992) je 840 smeri, je pa še kar precej novih. Sedaj jih je okoli 1200. Treba upoštevati, da je dosti smeri dolgih tudi po več raztežajev, najdaljše so čez 200 metrov, torej je materiala dovolj za nekaj časa. Na pašnikih krave, konji, osli, lame, bizoni, koze, ovce, noji in še kaj, okoli sten pa običajno kup plezalcev s še večjim kupom psov. "Ta pravi" imajo dva psa in punco, pridejo vedno z istimi cucki, punce pa imajo včasih druge - toliko o zvestobi). Pa nikar ne mislite, da so tisti, ki hodijo naokoli s palicami na rukzaku (se razume, da teleskopskimi), kakšni ribiči ali kaj. To so čisto ta pravi ameriški klajmberi, palici se pa reče "stick clip" in z njo lahko vpenjaš prve svedrovce, ki znajo biti zelo visoko, do tja pa težko. Ameriška posebnost, palica namreč in prvi svedrovci. Run outi so druga poslastica tega plezališča in še kakšnega drugega verjetno tudi. Plezaš in potem je težko mesto, sveder pa kar daleč spodaj. Čez težko tako ni svedra, zakaj pa bi, te še bolj navije, ko vpenjaš, in potem se pritreseš preko, pa še zlezeš kakšen meter, dva, tri in je spet sveder. Ali pa druga varianta, ko se petnajst metrov pod vrhom nehajo svedri, smer pa je na srečo 40 metrov visoka in te na koncu veselo privija. Ko padeš, pravzaprav kar poletiš. To je to. Run Out! Prvi teden se ti zdi, da se boš kar ubil, drugi teden se samo še ful treseš, potem pa pogruntaš, da si tiste ta najbolj smotane smeri tako že splezal, ostale pa so O.K. Nato za vsak slučaj plezaš samo tiste smeri, ki so v vodniku označene s tremi ali štirimi zvezdicami. Včasih smo govorili, da je Črni Kal nevarno navrtan. Pojma nismo imeli, za pravo Ameriko je Črni Kal Amerika!V Smithu še nismo pričeli plezati, ko sta prišla Uroš (Perko za poznavalce) in njegova Meta. V trgovini Redpoint Climbers Supply v Terrebonnu blizu plezališča so nam povedali, da nas iščeta dva Slovenca, potem pa smo se naslednji dan zjutraj srečali. Bili smo v istem kampu, samo na različnih koncih. Ko smo že pri kampu, tisti v parku ni preveč poceni (4 USD na osebo na dan), kakšnih sedem, osem milj proti jugovzhodu je free kamp (grassland, National Forest Campground), v Redpointu vas bodo natančno poučili. V kampu imate stranišča, vodo pa si morate prinesti (trgovina, Smith Rock...). Tuširate se lahko v Smith Rock kampu, menda je treba plačati 2 dolarja, vendar se naredite neumne, kar je za nas malenkost. Parkirnina za avto je v Smithu 3 USD na dan, ker je to državni park (State Park), švercat se ne da kaj prida, ker takoj dobite listek na šipo. Ob daljšem obisku se splača kupiti karto za celo leto, ki stane 24 USD in velja še v vseh ostalih Oregon State Parkih. Podobno, le da nekoliko dražje, je za Kalifornijo in verjetno tudi za vse ostale države. Se skoraj zagotovo splača. To so sicer cene iz leta 1997, sedaj je mogoče nekaj malega več, bistvene razlike pa ni.

Lehnjak ali peščenjak?

Uroš in Marko sta v naslednjih dneh obiskovala "Opičjo faco", ostali člani ekipe, se pravi moja malenkost s kar tremi ženskami, pa smo se zabavali po ostalih stenah. Ko sta jo Uroš in Meta pobrisala proti domu, sem si jaz z Markom pretegoval noge do Monkeya. In včasih zmrzoval. Markota pa je nohtalo. Do najbolj obleganih sten je s parkirnega prostora pet do petnajst minut, Monkey Face pa je na drugi strani hriba in potrebujete do tja kakšnih 20 minut več. Je prav zanimiva tvorba narave. Ozek stolp, ki se na vrhu razširi in ima podobo opičje glave, pod njim vijuga reka, v ozadju pa pašniki in tam na koncu zasneženi Mt Jefferson. Nekaj čez 100 metrov visok stolp je v spodnjem delu svetlo, zgoraj pa temno rjav, kar ob čudovitem okolju da prav fascinantno podobo. Pravzaprav je v Smith Rocku vse tako fotogenično, da še s "trotlkamero" narediš dobre posnetke. Mati Narava je bila nekoč zelo navdihnjena, ko je ustvarjala eno svojih velikih umetnin. Del teh sten je posledica vulkanskih izbruhov, menda celo eksplozije vulkana. Osrednji del Smith Rocka je iz lehnjaka, nekateri deli pa iz bazalta. Bazalt je klasična kamnina, ki spada med prodornine oz. tiste, ki so se med vulkanskimi izbruhi razlile po površini. Med ohlajanjem običajno razpoka v šesterokotne in peterokotne stebre. To je dobro vidno v nekaterih delih ob reki, kjer so sami stebri z zajedami in počmi. Peščenjak in lehnjak spadata med usedline, se pravi, da nista vulkanski kamenini in so te stene pravzaprav nastale zaradi dviga površine (morskega dna), kar pa je povezano z pritiski v notranjosti. Ko je vse skupaj popustilo, je kar odletelo v zrak. Nekaj podobnega, kot ob kakšnih prebavnih motnjah oz. driski, le da vam tam vse pade dol. Kar pa se tiče dileme ali je v Smithu peščenjak (to sem mislil najprej jaz) ali lehnjak (tako piše v vodniku) pa moja teorija. Lehnjak je organska usedlina, se pravi, da je kar stara, v zrak pa bi naj zletel pred kakšnimi 17 milijoni let. To je bilo v miocenu, saj se še spomnite. Peščenjak je mehanska usedlina in nastane z razpadanjem starejših kamnin in tu bi se lahko našli. Američani so verjetno pisali vodnik tako dolgo, da se je lehnjak spremenil v peščenjak. Ali pa vsi skupaj pojma nimamo. Glavno, da so skale dobre za plezanje.Po tem geološkem sprehodu pa še pretegnit roke in noge v skalo. Smith Rock je pravzaprav sestavljen iz poči (v kotih) in vogalov, med katerimi so (vsaj na videz) gladke plošče. Do začetka osemdesetih so plezali tukaj večinoma samo poči, splezanih je bile le nekaj plošč, kjer si lahko kaj zataknil, in nekaj na top rope. Potem pa so začeli vrtati in naenkrat je bilo ogromno možnosti več. Razvoj je šel naprej in k temu so od srede osemdesetih dodali nekaj tudi Evropejci. Kar niso mogli splezati Američani, so pač Evropejci in potem so bili reveži zadnjih deset let čisto zakompleksani. Hvala Bogu, da je takrat končno prišel Sharma. Plezanje poteka večinoma po majhnih robčkih, ponekod luknjah, fajn je imeti malo trše plezalnike (La Sportiva je tukaj zakon, FiveTen pa tudi niso švoh), kožo s prstov pa kar hitro pobira, še posebej na sončnih straneh. Plate so pač tako, če zlezeš, zlezeš, če ne, pa običajno nič hudega. Malo drugače je s počmi, pri njih je že bolje, da jih splezate. S tem mislim tiste, ki niso navrtane in to je večina. Ali pa morate verjeti, da frendi in zatiči držijo. Z ocenami poči pa je za nas spet vse bolj abstraktno, čeprav tukajšnje še niso tako zabavne, kot tiste v Yosemitih. Je pa čudno, da ves čas plezaš 5.11 in 5.12, potem pa te v neki brezvezni poki 5.10a privije za teden dni vnaprej. Pa to sploh ni smešno. Kar splezajte Karate Crack, ko boste tukaj! Kar se tiče našega plezanja, je bilo podobno kot v Charlestonu. Marko je plezal v svojem projektu, ostalo samo za segrevanje, kar pa so bili spet za naju z Alenko projekti. Na koncu se nama je kar nabralo 5.12a in 5.12b, med drugim sva uspela v skrajno nepriljubljeni s strani Američanov Energy Crises (5.12b do prvega svedra, ki je zelo visoko, potem pa še 20 metrov 5.11b). Za konec pa, ker nisem splezal na Monkey Face, sem se zadovoljil z Monkey Boyem (5.12c). Je pa tale opičji stolp izredno priljubljen in naveze se kar vrstijo čez klasično smer, kjer je treba en raztežaj potehničarit in so svedri na meter. Menda je potrebno imeti vsaj štiri lojtre, vsaj tako se tukaj pleza. Na vrhu nekateri od sreče počnejo vse mogoče, krona vsega sta bila dva Kanadčana, ki sta kar slekla hlače in se drla kot neumna, medtem ko so njune punce spodaj zavijale z očmi. Dokaz, da ni potrebno splezati na kakšen himalajski hrib, da si zadovoljen.

He just did it

Sopiham navzgor po poti, ki vodi med rumenorjavimi stenami do grebena in nato dalje na različne strani. Marko me verjetno že čaka ob vznožju skalnega stolpa, ki je prav neverjetna igra narave. Monkey Face! Ta markantna tvorba, ki ponosno kraljuje nad vijugasto Crook River in pašniki v ozadju ima prav zares opičjo podobo. Na skalni stolp vodi kar nekaj smeri, a le ena je tista naj. JUST DO IT. Sliši se sila preprosto. Mogoče je tudi videti tako, a tistim, ki so poskusili preplezati smer, se ne zdi. Sicer pa je do sedaj uspelo le štirim, poskusilo pa jih je že mnogo. Okoli 95 gibov v 40 metrih je dovolj za eno od težjih smeri v ZDA. In eno najbolj znanih v svetu.Končno se privlečem do roba, danes se ne počutim preveč briljantno. Ko sva za segrevanje plezala smeri v Cocain Gully-ju, me je navijalo, da sem imel roke, kot lesene klade. Marko je plezal smeri gor in dol, kot za šalo. Sicer pa sva šla "samo malo poplezat", brez resnih namenov. Hladno je, tu in tam še pihne hladen veter, čez nebo se vlečejo oblaki, ki ne obetajo nič dobrega, skratka dan, ki ni za kakšne posebej velike podvige. Ampak, če sva že tukaj, greva še pogledat do Monkeya. Na srečo se vsaj sonce dokaj pogosto pokaže med sivimi gmotami na nebu. A to na vzhodni strani ne pomaga kaj dosti. Popoldan je tam globoka, hladna senca, ki jo pogosto začini veter. Brrr! Ko pridrsam po šodratni poti pod steno, je Marko bolj podoben Eskimu, kot pa nekomu, ki bo plezal 5.14c. "Najprej bom šel od svedra do svedra, da se segrejem." Najbolje bi se bilo segrevati v kakšni puhovki na soncu, pomislim, ko iščem rokavice po nahrbtniku. Pogledam na uro, skoraj pol pet popoldan je. Še nikoli nismo bili tukaj tako pozno. Za več kot en poskus sploh ni časa. Oziram se naokoli, pa nikjer nikogar. V nedeljo je bilo tukaj, kot na sejmu, med tednom pa le redko kdo zaide na to stran, še vreme je tokrat zelo neugodno. Pravijo, da se je prehitro ohladilo. Sicer pa je na bližnjih The Tree Sisters in Mt. Jeffersonu sneg pod 2000 metri. Še mi smo se preselili iz kampa v hišo k Brucu, lahko bi kar rekli iz hladilnika k topli peči. Navlečem vse na sebe in se pripraviva. Ob 16.29 Marko prične z vzponom, tisto "od svedra do svedra" je že pozabljeno. Tam nekje zgoraj so sanje, ki jih že dolgo nosi s seboj. V vrečki za magnezijo ima posebno grelno vrečko, ki jo je dobil od Joa Brooksa pred kratkim. Mogoče bo kaj pomagalo. Oprimki so zelo majhni in s hladnimi prsti se kar drsaš po njih. Skala je hladna, saj ni kaj dosti več kot 5 stopinj. Prve metre stopim čisto k steni, obstaja možnost padca na tla. Po tretjem svedru je varovanje dobro. Nekje se večkrat oglasi ptica in glas odmeva med stenami. Zaman se oziram za njo. Marko je čez spodnji del dokaj hitro, na prvem mestu za počitek po desetih metrih je kakšni dve minuti in nato zanesljivo odpleza do konca spodnjega dela smeri, kjer je nato zelo dobro mesto za počivanje. Ta del, ki je visok nekaj čez 20 metrov, je ocenjen s 5.13c, kar je X-. Težka X- z nekaj bolderji in majhnimi oprimki. Nato se prava zabava komaj prične. Dobiva "publiko". Navzdol po poti pridrsa tip, ki naju začudeno gleda. Prizor ga kar prevzame, saj stoji spodaj, čeprav se verjetno sploh ne zaveda, da se dogaja nekaj zelo pomembnega. Na "veliki pavzi" je Marko med prejšnjim poskusom ostal dobrih deset minut. Sedaj tu in tam potegne veter, kar je v tem delu Smith Rocka sicer običajno, vendar je tokrat zelo neprijetno. Kar dobro me je že nazeblo, čeprav sem oblečen prav zimsko. Tokrat počiva sedem minut. Otresa roke in noge, navzdol prileti ena od majic. Kdo ve, kaj se mu sedaj plete po glavi. Ura je 16.44, ko prične z drugim delom vzpona. 20 metrov ocenjenih menda z X+, ki pa je nihče, razen tistih štirih, ki so smer splezali, še ni preplezal v celoti. Tudi tisti, ki imajo za seboj že cel kup X+ in še kakšno težjo. Previsen del z majhnimi oprimki in stopi ter nekaj dolgimi gibi. Po nekaj metrih je kratek počitek, nato sledi del, kjer ne vpenja vrvi. Ob prejšnjem poskusu mu je zdrsnila roka in dolg padec je bil popestren še z mojim poletom po zraku. Po nekaj metrih sem se srečal s steno. Tokrat dolg dinamičen gib naredi mirno in zanesljivo. Postajam nervozen, Marko pa verjetno razmišlja le o naslednjem gibu. Sledi počitek na mestu, kjer je dobra luknja za roke, nakar ga čaka še najtežji del do vrha. Spet brez vpenjanja. Dva poleta je že naredil na tem mestu. Dolg gib v desno, sledi križni in nato luknjica, noge gor, dolg dinamični gib, ob katerem se kar stresem, a ga Marko naredi popolnoma natančno, skoraj počasi, kakor tudi nekaj naslednjih, med katerimi sta še dva zelo dolga, nad tem se stena položi in do konca je treba biti samo še previden, saj so nekateri padali tudi tukaj. Vpenjanje in nato se okoli Monkeya razleže tuljenje in vriskanje. Sanje so se uresničile. Yeah, that`s right, man! HE JUST DID IT!

With a little help from our friends

Marko je po zaključenem delu v East Face of Monkey Face še malo poplezaval naokoli, med drugim je sajtal Oxygen (5.13b) in v prvem poskusu zlezel Agro Monkey (5.13b), v kateri je na žalost bil že pred sedmimi let. Samo za fotko, pa kaj hočemo. Komentar enega Američana, ki je opazoval Markov vzpon: "Hey, you a sick, man!" In potem smo še poslikali in posneli Just do it. In šli v Yosemite. Omeniti pa je treba še najpomembnejše - družino Adams. To so Bruce, glava družine, z ženo Karen in otroci Claire, Ethanom in Jessejem. Marko in Alenka sta se spoznala z njimi že pred leti in to nam je zelo, zelo koristilo. Imajo hišo, ki jo je Bruce naredil kar sam in to iz lesa, ter smo ob hladnih dneh lahko prebivali pri njih. Zadnjih deset dni smo se že kar zares vselili tja. Malo smo jim naredili gneče in "popestrili" življenje, zagotovo pa je to precej koristilo našemu končnemu rezultatu. Bruce nas je naučil nekaj o Ameriki, predvsem o baseballu in bluesu. Enkrat mi je dejal: "Če hočeš spoznati Američane, moraš spoznati baseball." In bo kar držalo. Celo igrali smo baseball, menda smo bili boljši od Švicarjev, kakor nam je zatrdil Bruce, ki obožuje blues. To je jasno ob vseh njegovih CD-jih in kasetah ter še posebej ustnih harmonikah, pa kitarah, po hiši pa imajo še cel kup drugih inštrumentov. Nekoč je naš prijatelj tudi plezal, zdaj bolj redko, je pa drugače fotograf. V vodniku za Smith Rock je precej njegovih fotografij, sicer pa se ne ukvarja s plezalno fotografijo, ker je že davno spoznal, da to ni kruh. Mi pa še vedno upamo, da bomo na ta način obogateli. Bruce ima zanimive fotografske ideje. Ena zadnjih so fotke s klopotačami in na srečo sta bili njegovi dve klopotači edini, ki smo jih srečali. Tako mimogrede, v Smith Rocku niso tako redke, zato previdno. Bruce je med drugim naredil tudi nekaj posnetkov, ko je Marko plezal v Just do it, in to je bil pravi projekt. Dela namreč z velikoformatnimi kamerami in na vrh stene je prinesel kar studijsko kamero z mehom. Za sedem posnetkov je porabil več kot dve uri. Rezultat je bil odličen. Ni primerjave z našimi "igračkami". Ko sem čez nekaj dni še sam pofotkal in posnel vzpon v smeri, nam je prav tako pomagal. Smo mu lahko kar hvaležni, Brucu in njegovi družini!Pred Yosemiti pa še nekaj o Joe Brooksu, brez katerega bi bile takrat nekatere stvari težje. Je bil eden boljših ameriških plezalcev in s punco Brittney sta se naokoli potikala v starem kamperju. Fajn zadeva, še televizijo oz. video sta imela. Tako je enkrat prinesel celo film, kjer je bil posnet Sharma med vzponom v Just do it. Joe jo je prav tako študiral, vendar mu po dvajsetih dnevih v smeri še vedno ni vse jasno. Ko se je vreme ohladilo, je Markotu dal grelne vrečke za prste. Za vsak primer, Sharma je tudi plezal z njimi v vrečki za magnezijo. In je pomagalo. Joe je pred kratkim, kmalu po našem odhodu, splezal še eno novo težko smer v Smith Rocku (8b+ ali celo 8c). Ob Just do it pa ne smemo pozabiti na Uroša in prve dneve, ki sta jih z Markom skupaj preživela v smeri, so bili kar koristni. In Marko je splezal smer z njegovimi plezalniki. In še veliko ljudi in stvari stoji za tem vzponom. Marko pravi, da petnajst let. Napornih, obenem pa lepih in zanimivih petnajst let.

Pa še malo v Yosemite in domov

In Yosemite? Pa saj veste, lepo, zelo lepo. In poči. Čudne poči. Smotane poči. Nagravžne poči. Čisto adijo poči. Potem pa se navadiš. Škoda, da ni bilo več časa. Malo smo se obešali po boulderjih, Marko je splezal Midnight Lightning in še nekaj drugih, frikali in tresli smo se po pokah v dolini, ponoči nas je zeblo, drugače pa je bilo "indijansko poletje". Je kar čudno, ko s 5.12 (eni s 5.14) padeš na 5.9. 5.10a je že treba naštudirat. Na srečo je moj prijatelj z vrha Fitz Roya Greg Crouch prišel za dva dni na obisk v Yosemite in nam pokazal, kako se tej stvari streže. Z nekimi šlapami, tako smo namreč poimenovali njegove plezalnike, se je gužval po nagravžnih počeh in jih plezal, da je bilo veselje, mi pa smo se potem na top rope tresli in švicali, da je bila groza. Pa kaj, hec mora biti! Zadnji dan sva z Alenko splezala še East Buttress v El Capu (14 raztežajev, 5.10b), Marko in Anja sta uživala spodaj, nato pa smo se počasi odpravili v L.A. Dovolj nam je bilo gneče, medvedov, rakunov, veveric, mraza, šotorov in spalnih vreč. Skozi Sequoia National Park, kjer so drevesa, pred katerimi se še naše bukve skrijejo, in smo skoraj povozili eno medvedjo mrcino, smo odšli proti toplim krajem ob Pacifiku. Nato pa proti Ospu. Tako namreč pojasniš ameriškim plezalcem, kje je Slovenija. Tam, kjer je Osp. To je bilo skoraj edino, kar jim je bilo takrat poznano v zvezi s Slovenijo.Ceste v Ameriki so za nas kar preveč umirjene, ljudje ne divjajo, ne izsiljujejo prednosti, ti ne hupajo in kažejo sredincev, pa tudi mečkajo preveč ne. Če izvzamemo velika mesta, ugotovimo, da na cesti ni nobenega stresa. Pa ta folk, ti Američani, kar nekaj te nagovarjajo, ti hočejo pomagati in podobne čudne zadeve. Celo policaji so prijazni, razen v primeru, ko narediš prometni prekršek. Takrat si želiš, da se ne bi nikoli rodil. V ZDA lahko živiš celo ceneje kot pri nas, se pravi, da Američani sploh ne znajo ceniti stvari. Ja, cenijo pa plezanje. Plezalska oprema je res draga.Veliko jih že poznam, ki so se potepali po ZDA in vsak mi je povedal nekaj drugega o pravzaprav najpomembnejšem strošku na tej poti - avtu. Kupiti ali najeti, za koliko, kakšnega, kje... Vsaka varianta ima svoje slabosti in prednosti. Predvsem pa velja, da dobiš za malo denarja malo muzike. Če daš malo, dobiš kup rje, ki ti lahko crkne in običajno je to sredi puščave. Ko ga kupiš, ga moraš tudi zavarovati in ni več tako poceni. Zavarovanja so namreč zelo draga. Če ga ne zavaruješ... kaj pa vem. Mogoče imaš srečo in se vse lepo izide, dostikrat se ne. Mi si že zaradi otroka nismo mogli privoščiti takšne negotovosti. In potem je tukaj še čas, ki ga potrebuješ za nakup vozila in na koncu za prodajo. Prodajaš ga običajno v mestu, od koder imaš polet, v velikih mestih pa je življenje drago. In na koncu prodaš avto za 50 dolarjev. Big deal! Najem vozila te stane nekaj več, kar pa v končni fazi sploh ni nujno, vendar si vsaj bolj miren. Če avto crkne, pokličeš na agencijo in dobiš drugega. Običajno ne crkujejo, saj so novejši in redno vzdrževani. Zadnji dan se pripelješ z njim na agencijo, potem te oni zapeljejo na letalo. Cool! Skratka, ni nekega trdnega pravila, dobro pa je poznati različne možnosti in se na njih pripraviti že pred potovanjem. Je pa menda San Francisko boljše izhodišče kot Los Angeles, kar se zahodne obale tiče. In po "low fat" in "no fat" hrani so lepinje na Lentu prava Amerika!

Boris Strmšek - Strmi

(V podobni obliki je bil tekst objavljen v reviji Grif, št. 15 - december 1997)

 ZDA 1997

 ZDA

Severna Amerika

 
 
Oblikovanje, zamisel in izdelava: Bran©o   Gostujemo pri: MojStrežnik.com
Zadnji komentarji