Plezališča ZDA, 1999

V Rocky M. nacionalnem parku spoznava slavnega alpinista Steva Komita (je obrtnik-čevljar in prodajalec plezalnih vodnikov), ki nama na veliko srečo posodi cel kup svojih plezalnih vodnikov, kljub temu, da on živi od prodaje le teh. Drug dober človek Fred Day pa posodi za več kot en mesec svojo vrv, za najino bolj varno plezanje - spuste.

Babiča sta namreč dvojno vrv odnesla nazaj v Slovenijo, midva pa sva imela le Urškino enojno 60m. Tukaj sva ponovila veliko klasik ( največ z oceno okoli VI ), med drugimi tudi eno izmed najlepših "alpine" smeri v ZDA. To je South Face v Petit Greponu z oceno VI-. Smer poteka na višini okoli 4000 m , vendar je v celoti skalna plezarija.

Sledilo je področje krajših smeri (do treh raztežajev) Vedauvoo-Wyoming, nato Fremont Canyon in Devils Tower. V tem 260 m visokem vulkanskem stolpu sva ponovila pet najlepših klasik. (tudi najlažjo smer -normalni pristop na vrh- Durrance z oceno V+).

V gorovju Grand Teton pa nama je načrte žal prekrižalo vreme (vsak dan nevihte s sodro že pred deseto uro zjutraj). Okusila sva tudi vročino puščave na jugu države Utah, oz v nacionalnem parku Zion. Kljub Urškinemu nasprotovanju sem hotel plezati v tamkajšnjih počeh, vendar me je že na samem dostopu sonce skoraj zažgalo. Tako sem potem le sedel v senci pod vstopom in se čudil počutju (kot bi imel tigra-pa ne pijem).

V puščavi Moab pa sva le okusila plezanje po rdečem peščenjaku. Pod Castleton Tower sva odšla že sredi noči in plezala prvi raztežaj še v temi, (smer dolga pet raztežajev na puščavski stolp z oceno VI) vendar sva se nato pri spustu in sestopu skoraj stalila.
Obiskala sva tudi znano plezališče Rifle-Kolorado (to je tudi edino plezališče v katerem sva plezala). Preplezala sva večino lažjih smeri nekje do ocene VII.

Vrnila sva se še enkrat v Rocky M.N. park, tam in v Eldoradu ponovila še nekaj smeri, vrnila opremo in vodnike in 24.8.1999 zapustila ZDA.

Skupaj sva bila na poti nekaj dni manj kot dva meseca in opravila preko 40 vzponov v tradicionalnih smereh dolgih več raztežajev (tradicionalna smer pomeni v ZDA neopremljena), več kot petnajst opremljenih kratkih in nekaj boulder problemov.
Skratka spoznala sva njihov tradicionalni način prostega plezanja, uporabo tape-a in pridobila veliko izkušenj z nameščanjem zatičev, metuljev ter ravnanju z vrvmi pri kompliciranih spustih v alpskih (višina, mraz, nevihte, zanič varovališča, plezanje navzdol z varovanjem obeh v navezi) in puščavskih (sonce, vročina, vrvojede poči) razmerah.

avtor članka: Peter Kuzman