Planinsko društvo
Alpinistični odsek
Športno plezalni odsek
Mladinski odsek
Planinska sekcija Vinarje
Sekcija veteranov
Turnokolesarska sekcija
Akademsko planinsko društvo Kozjak Maribor   
novice koledar fotografije forum video članki kontakti
ISKANJE
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

Pridobi geslo
Domov > Odprave > Azija >  Iran  OSTALE ODPRAVE
Ogledov: 2525    

Iran, 1996


 Iran, Azija
Trajanje odprave: ??.04.1996 do ??.04.1996

Člani odprave:

Dušan Golubič in Matjaž Roter

D A M A V A N D     5671m

Dušanov opis

 

Proti koncu leta 1995 je prišla domov na krajši obisk kolegica Nada, ki živi v Iranu. Nekega dne je prišla na kavo k ženi s katero sta skupaj odraščali. Beseda je nanesla na deželo v kateri živi. Ker sem pokazal določeno mero skepse ob njenem pripovedovanju o deželi me je povabila naj pridem na obisk v Iran, kjer bom njen gost. Po krajšem premisleku sem privolil in takoj vprašal, če imajo kakšne gore ki bi se jih splačalo obiskati. Megleno sem se spominjal, da je Andrej Stritar nekaj pisal o iranskih hribih v konferenci Notes-gore. Seveda mi je potrdila in obljubila, da mi pošlje potrebne informacije. Tudi sam sem se malo pozanimal in se odločil za turni smuk iz najvišje gore Irana.

Damavand je 5671m visok vulkan, ki je še vedno rahlo aktiven.Leži v verigi pogorja Alborz, ki se razteza od zahoda proti vzhodu in vsebuje precejšnje število štiritisočakov. Ta veriga je zelo zanimiva na pogled in kar vabi na turno smuko. Prečenje te verige bi lahko bil velik izziv, kajti gore so lepe in vzponi in spusti med vrhovi niso prehudi. V nekajdnevni turi bi tako lahko obiskali vsaj ducat štiritisočakov.

Ko sem se odločil za potovanje, sem začel iskati partnerje,ki bi jih zanimal ta podvig. Najprej sem vprašal prijatelja Matjaža s katerim sem opravil največje število vzponov in prebil marsikateri teden na odpravah.Na moje začudenje je bil kar takoj navdušen nad idejo, da obiščeva deželo o kateri vemo tako malo in še te informacije so zelo popačene. Vprašalsem še enega, ki pa ni bil preveč navdušen in tako sva se odločila, da greva sama.

Začele so se priprave na potovanje. Prvi datum odhoda je bil določen v polovici marca. Ker pa v Iranu praznujejo novo leto 21.marca in to praznovanje jemljejo zelo resno, sva se odločila, da odpotujeva po njihovih praznikih, ki trajajo 14 dni. Tako sva od letela iz Brniškega letališča 4.aprila in preko Zuricha priletela na Teheransko letališče vzgodnjih jutranjih urah.

Po opravljenih carinskih pregledih, ki znajo biti izjemno neprijetni sva se s tesnobo v srcih odpravila proti izhodu stavbe. Bilo je dogovorjeno, da naj si poiščeva taksi v primeru, da Nada ne bo mogla po naju na letališče. Na izhodu je čakalo veliko število ljudi in zaman sem iskal znan obraz. Ko sva se prebila skozi množico, sem na svoje začudenje in veselje zaslišal, da me nekdo kliče po imenu, vendar glas je bil moški.Nada je poslala po naju svojega moža Kamija in hčero, ki me je videla v Mariboru. Vesel sem bil tega, kajti pozneje se je izkazalo, da bi imela precejšnje težave, če bi želela najti njihovo hišo, ki leži na čisto drugem koncu mesta.

Že drugi dan smo se odpravili na planinsko zvezo v Teheranu, kjer se je Nada dogovorila za sestanek s predsednikom. Po daljšem pogovoruse je izkazalo, da nekako niso planinci kot smo jih vajeni pri nas. Možak je pričel nakladati o težavah in nevarnostih ob enem pa pridno zapisoval številke v US$, ki naj bi se preselile iz najinih v njihove žepe. Midva pa sva samo želela dobiti nekaj informacij in planinsko karto področja kamor sva bila namenjena. Po dveh urah pogovora se je meni utrgalo in poprosil sem Nado, da gremo, ker tako nima smisla.

Naslednji dan sva bila povabljena k ambasadorju na dom. Gospod dr. Jožef Kunič je že bil na vrhu Damavanda in od njega sva si nadejala koristnih informacij. Prav prijazno so naju sprejeli in g. Kunič nama jerazložil, da ne potrebujeva nobenih dovoljenj za vzpon in naj kar greva.Tako sva se odločila, da poskusiva v torek 9.aprila. Ambasador nama je posodil svojega šoferja, da naju je odpeljal pod hrib.

Vremenska napoved je bila zelo nezanesljiva. Popoldan naj bi se vreme popravilo in naslednji dan bi naj bil lep, vendar vetroven. Vrh Damavanda je bil zavit v meglo.

Ob pol osmih zjutraj sva štartala proti zavetišču, ki je na višini 4150m. Najin vzpon se je pričel na višini 2500m. Po treh urah je pričelo močno snežiti, vendar sva se nadejala, da je to kratkotrajno sneženje. Res je čez pol ure prenehalo, vendar se vreme ni izboljšalo. Višje kot sva bila, močneje je pihal veter in hladneje je bilo. Ko sva bila na višini cca 3800m je spet začelo snežiti in veter je nosil sneg vodoravno. Meja oblačnosti se nama je močno približala in v kratkem sva že napredovala v megli. Veter je pihal s hitrostjo 100-120km na uro in napredovanje proti njemu je bilo zelo naporno in neprijetno. Snežinke so pikale v obraz kot tisoče bodic. Še vedno sva upala, da se bodo oblaki razkadili. Na višini4000m sva nekaj časa počivala. Vidljivost je padla pod 15m. Po krajšem premisleku sva se odločila, da obrneva, ker v takih razmerah nima smisla napredovati in zagotovo ne bi našla zavetišča. Za vzpon do tega mesta sva porabila cca 7 ur. Po dveh urah napornega spusta sva bila zopet na izhodišču.

K sreči je kmalu mimo pripeljal težko naložen tovornjak, ki naju je odpeljal nazaj v Teheran.

Naslednji poskus sva določila za 16.april. Iz Teherana smo se odpeljali v trdi temi, vendar na nebu je bilo na milijone zvezd, kar je obetalo lep dan.

Po sedmih urah vzpona v lepem sončnem vremenu sva že bila na višini cca 4300m. O zavetišču, ki bi moralo biti na višini cca 4150m pa ne duha ne sluha. Odpravil sem se na rob grebena in kmalu na svoje začudenje in jezo zagledal zavetišče, ki je bilo na drugem grebenu kakih 150 višinskih metrov pod nama. Od zavetišča naju je ločila precejšnja grapa.

Po krajšem ogledu sva nekako našla pot po kateri sva sestopila v grapo, jo presmučala in nato po kratki strmi grapi splezala na greben na katerem je bilo zavetišče. Za to pot sva porabila dobri dve uri. Kljub vsemu sva bila zadovoljna, da sva prispela do zavetišča, kajti veter jespet močno pihal in nikjer nisva našla primernega mesta, kjer bi lahko bivakirala. Zaradi močnega vetra je bila temperatura zelo nizka. Bivakiranje v teh razmerah bi bilo precej tvegan podvig.

Ves čas vzpona sem se bal, da bo morda zavetišče zaklenjeno, vendar na srečo ni bilo. Znebila sva se težkih nahrbtnikov in si pripravila tekočine, ki sva je bila zelo potrebna. Po krajšem času naju je začelo zebsti tudi v zavetišču. Zato sva se spravila v spalne vreče in jaz sem kuhal kar leže. Najedla sva se in poskušala zaspati. Vendar nikakor nisva mogla doseči ugodne temperature v spalkah. Odnekod se je prikradel tudi glavobol, ki nama je popolnoma vzel spanec. Ob polnoči se je Matjaž odločil, da bo navlekel nase še bivak vrečo. Obenem sva vzela tudi tablete proti glavobolu. Po tem je njemu bilo topleje in slišal sem ga kako je zaspal. Tudi meni je tableta pomagala. Spanec pa je bil zelo rahel in kratek. Pogosto sem se prebujal in težko ponovno zadremal.

Ob pol štirih zjutraj sva že kuhala mleko in si pripravila sport musli. V nahrbtnike sva naložila najnujnejšo opremo in pijačo in se malo pred svitom odpravila proti vrhu. Od začetka je vzpon potekal kar lepo gladko. Matjažu sem pustil, da je šel naprej, vendar sem kmalu opazil, da ga malo daje. Bal sem se, da s takim tempom ne bova dosegla vrha. Na višini 4600m sem prevzel vodstvo in se kmalu oddaljil od Matjaža. Počutil sem se zelo dobro in imel občutek, da bo vse v redu.

Nekje na višini 5000m sem bil pri obratu malo nepreviden, kar se mi je takoj maščevalo. Nenadoma mi je pri obratu spustila smučka in že sem se po hrbtu peljal proti dolini. Takoj sem se poskusil ustaviti, kar mi je za trenutek uspelo, vendar že naslednji hip sem ponovno drsel in to vedno hitreje. Pod mano pa je bila strmina dolga cca 400m. Če se mi ne bi uspelo pravočasno ustaviti, bi se zadeva lahko žalostno končala. Zavedel sem se tega in uporabil vse sile za ustavljanje in po 30m drsenja mi je to tudi uspelo. Matjaž je samo videl kako sem drsel mimo njega in mi ni mogel pomagati. Ko sem se varno namestil, sem malo ležal, da sem si odpočil nato pa vstal in nadaljeval kot da se ni nič zgodilo.

Počasi se je začela poznati višina in napredovala sva vedno počasneje. Kmalu je veter do naju prinesel vonj po žveplu. Na to so naju opozarjali, vendar sem jaz trdil, da sedaj tega ne bo, ker je mnogo snega. Hmmm kar močno sem se motil. Na trenutke je vonj bil tako močan, da nama je postajalo slabo. Na srečo sva opazila, da je vzpon možen tudi po sosednji grapi, v kateri ni bilo videti puhtenja žveplovih par. Kljub temu pa je veter občasno prinesel vonj po žveplu. Bila sva že na višini preko 5300m in vzpon je bil zelo težaven. Mnogo težavneje je bilo kot sem predvideval. Matjaž je rekel, da gre še do vrha grape po kateri sva se ravno vzpenjala in nič dalje. Videti je bilo, da se mu je počutje malo izboljšalo ali pa se je meni precej poslabšalo, ker je napredoval kar nekaj hitreje kot jaz. Na koncu grape se na moje veselje ni ustavil in je nadaljeval pot.

Vrh je bil že čisto blizu in začelo je zmanjkovati snega,ki ga je verjetno odpihal veter. Kakih 130m pod vrhom sem videl Matjaža kako je sedel in vedel sem, da dalje ne bo šel. Pri sebi sem se odločil, da bom kljub temu vzpon kronal z vrhom. Ko sem prišel do njega je že imel odpete smuči. Sesedel sem se poleg njega in se odločil za nekaj minutni počitek. Na moje presenečenje me je Matjaž vprašal ali si natakneva dereze in greva na vrh ali se kar odpeljeva proti dolini. Snega za napredovanje s smučmi ni bilo več dovolj.

Jasno, da sem rekel, da greva na vrh saj ni več daleč. Kljub temu sva porabila krepko uro, da sva prišla do vrha. Ko sva se ozrla proti dolini, sva zagledal meglice, ki so se hitro podile in grozile, danama bodo zastrle pogled na številne grape pod nama po katerih sva se morala odsmučati v dolino. Na hitro sva napravila dva posnetka in odhitela proti smučem. Mudilo se nama je proti zavetišču, kajti kljub temu, da je bilspust videti enostaven, sva se zavedala, da morda ne bo tako.

Res se je pokazalo, da je potrebno kar nekaj iskanja poti za spust. Smučala sva v velikih cik cakih, ker snežene razmere za smuko niso bile idealne in višina naju je kar močno zdelovala. Vendar sva bila po pol ure že na višini 5000m in jaz sem bil zelo zadovoljen s hitrostjo spusta. Tukaj tudi ni bilo več vonja po žveplu in pljuča so dobila kar precejšnjo zalogo kisika.

Po uri in tričetrt sva na smrt utrujena prismučala do zavetišča. Usta sva imela popolnoma suha, kajti pijače nama je zmanjkalo že na vrhu. Po kratkem posvetu sva se odločila, da si pripraviva večjo količino pijače in se kljub utrujenosti spustiva v dolino. Imela sva še snikers in riževo ploščico. Med tem ko sva pospravljala stvari v nahrbtnike sva talila sneg. Ko se je nabralo dovolj vode sva vanjo vrgla vitaminsko tableto in se odžejala. Ta kratek počitek, čokolada in pijača nama je dala kar precej nove moči. Oprtala sva si nahrbtnike in se odsmučala proti dolini. Kljub težkim nahrbtnikom je bilo mnogo lažje kot pod vrhom. Se je že poznalo, da je v zraku malo več kisika in, da sva si malo odpočila.

V teh dveh sončnih dneh je pobralo ogromno snega. Sneg je bil pod mejo 3300m zelo južen in smuka prava muka. V naslednji uri in pol sva se spustila še naslednjih 1600m in prispela do konca snežene meje, ki je bila na višini cca 2600m. Tukaj sva smuči navezala na nahrbtnike in se odpravila proti cesti. Asfalt sva dosegla po skoraj eni uri pešačenja po zelo razmočeni blatni cesti. Nato sva še dobre pol ure v trdi temi pešačila po asfaltu proti vasi, ki se je kazala še zelo daleč v dolini. Vendar na najino srečo nama je naproti pripeljal tovornjak in veselo sva mu mahala naj nama ustavi. Na moje začudenje je peljal mimo, vendar si je šofer po 50m premislil in vseeno ustavil. Opremo smo spravili na tovorni prostor in se odpeljali.

Po slabih treh urah počasne vožnje naju je odložil nekje malo pred Teheranom. K sreči je bila v bližini tovarna. Vratarja sem prosil,če smem telefonirati in poklical sem Kamija, ki nama je poslal taksi, tako, da sva okoli polnoči že bila doma. Bila sva tako zelo utrujena, da nisva mogla zaspati.

Tako sva v dveh dneh opravila vzpon visok preko 3000 višinskih metrov in v dobrih treh urah spust. Za nama je bil tehnično nezahteven podvig, ki pa se je pokazal za fizično izjemno napornega.

Matjažev opis

Ob pol petih pozvoni zvonec na vhodnih vratih stanovanjske hiše Fauladvandovih, družine najinih gostiteljev v severnem, premožnejše mdelu Teherana. Fazili osebni šofer slovenskega veleposlanika v Iranu dr.Kuniča je petnajst minut prezgoden, zato ga povabiva na kavo, ki jo stoje spijemo v kuhinji. Govori dobro angleško, zato je pogovor z njim, med vožnjo proti Damavandu, prijeten in enostaven. Manj prijetna pa je za naju vožnja,saj Iranci pojmujejo varnost v cestnem prometu popolnoma drugače od nas Evropejcev. Ponoči namreč večina tovornjakov, ki je glavno transportno sredstvo, vozi samo s pozicijskimi lučmi. Glavne luči prižge šofer šele, ko zasluti oviro na cesti, ali v pozdrav nasproti vozečemu kamijonu. Fazili zanesljivo krmari svoj avto iranskega porekla med drvečimi pošastmi po gorski cesti, ki se dvigne na najvišjem prelazu do višine 2700m.

Medtem se je že zdanilo in kmalu za prelazom zagledava najvišji vrh Irana 5670m visoki poldelujoči vulkan Damavand, na vrhu obdan z oblačnim turbanom, kakršne na severu Irana nosijo Kurdi. Kot nakakšna kičasta fototapeta štrli nad ostale štiritisočake pogorja Alborz. Japonci mu pravijo brat Fudžijame, zato ga obiskujejo skoraj tako pogosto kot Matterhorn v Švici.

Po dveh urah vožnje zavijemo z glavne ceste v mestecu Polur na stranskov smeri Reine-ja, vasice, ki je glavna izhodiščna točka za poletne vzpone na Damavand. Cesta je presentljivo dobro vzdrževana in plužena. Vodi namreč mimo večjega akumulacijskega jezera in naprej do kamnolomov, od koder vozijo pesek in gramoz celo v Teheran. Na cesti pa te lahko preseneti padajoče kamenje ali bolje rečeno skale, ki padajo iz nezavarovanih usekov predvsem v spomladanskem času. Tudi nam uspe, z nekaj šoferskimi manevri in odkotaljenimi skalami, po jutranji poledici pridrseti do prelaza, kjer višinomer pokaže2500m. Za prvim ovinkom se na levi strani odpre planota s kamnitimi pastirskimi stajami in kaže ugoden kraj za začetrek ture. Spustimo se še nekaj kilometrov niže, da nama Fazili pokaže odcep po katerem poleti vozijo s terenskimi avtomobili planince do pristopnih poti in taborov pod goro. Od tod se vidi tudi Reine na višini okoli 2000m, kjer smo dogovorjeni, da se čez dan ali dva zopet srečamo. Kljub zatrjevanju, da se večina pristopnikov poda na vrh s te smeri, pa se z Dušanom odločiva, da poskusiva raje s prelaza,da pridobiva na višini. Odločitev, ki se je kasneje izkazala za pravilno, povzroči na sicer prijaznem šoferjevem obrazu začudenje, vendar naju brez besed uboga. V Iranu je pač večino stvari bolje ubogati, kot pa si beliti glavo z vprašanji, na katere ne boš dobil pametnega odgovora.

S Fazilijem se poslovimo na prvem ovinku pod sedlom, kjer nama skuša, kljub najinemu odsvetovanju, z iransko prijaznostjo slediti po najinih smučinah. Razum le premaga prijaznost in ko se mu po dveh metrih gaženja štirikrat  vdre do riti občepi na skali, si prazni čevlje polne snega in nama vsakič, ko se obrneva veselo pomaha v slovo. Verjetno si misli, da sva s svojima ogromnima nahrbtnikoma in smučmi na nogah direktno na poti k Alahu.

Z vso začetno turnosmučarsko vnemo Dušan pred menoj riše verjetno prve turnosmučarske sledi naravnost proti vrhu Damavanda. Pred dnevi je zapadlo nekaj centimetrov snega, zato imava srečo, da smuči ni treba sneti na gorskih pašnikih po katerih so razmetane planinske staje, kamnite ograde podobne tistim ob Jadranskem morju in nasuto kamenje iz vulkana. Pot poznava samo po pripovedovanju veleposlanika Kuniča, ki je že bil na vrhu in iz vodnika, kjer pa je pot opisana za poletne vzpone, pa še to bolj površno.

V Iranu je praktično nemogoče dobiti kakršnekoli vodnike ali primerne karte za hribe, kljub temu, da sva si potrebne informacije poskušala pridobiti s pomočjo najine gostitljice Nade (slovenka živeča v Iranu) tudi na samem sedežu planinske zveze Irana. Ko so gospodje s te organizacije videli dva tujca, ki bi rada na Damavand, so zaslutili v najinih denarnicah neslutene količine dolarjev. Zato so nama poskušali poleg dovoljenja za vzpon in obveznega vodiča (dokler bi lahko šel) ter prevoza (dokler bi pač šlo), izvleči te dolarje, ki jih nisva imela na pretek, tudi z nekim certifikatom ali diplomo, da sva dosegla vrh Damavanda. K sreči je Nadino poznavanje Irancev in Dušanov naravni nagon za ohranitev njegove denarnice kar se da neoskrunjene, privedlo do tega, da so nama obljubili neko karto tega področjain nama zaželeli srečo z Alahom do prihodnjič. Kot po čudežu pa so se dan ali dva pred najinim odhodom pojavljali na vratih Faladvandovih kar naprej neki dobrosrčni vodniki, ki bi nama radi na vsak način pomagali , bodisi kot vodiči, bodisi kot dobri poznavalci gore in naju rotili pred nevarnostjo zimskega vzpona, o plazovih, o bivakih in o vetru, ki piha s treh strani, o nemogočem reševanju v primeru nesreče in o česnu brez katerega zaradi pomanjkanja zraka ne prideva na vrh ipd. Najino dilemo kako na goro pa je suvereno zaključil veleposlanik na velikonočni večerji. Priredil jo je za Slovence živeče v Teheranu, povabil pa je tudi naju, saj je Nada na veleposlaništvu prevajalka. S svoje sobe je prinesl sliko Damavanda in nama s prstom pokazal greben, ki naj nama bo za orientacijo pri vzponu.To je bila najbolj oprijemljiva informacija glede poti.

Ker ne poznava poti do južnega grebena, reževa smučino kar po najinem "okusu". Na začetku je Dušanov bolj na "gliho". Na višini okoli 2700m zbudiva z jutranjega dremeža družinico divjih prašičev, ki izpod kamnitega previsa zbežijo na drugo stran grebena. Drugih živih bitij razen ptic ne srečavana najini poti.

Po dveh urah hoje naletiva na prvo oviro, globok kanjon, ki loči planoto od južnega grebena. Sreča in nekaj smisla za orientacijo naju pripelje do, po moji oceni, edinega varnega prehoda, za silo speljano pot, po kateri verjetno poleti vodijo živino na pašo na to planoto. Izgubiva sicer dobrih200 višinskih metrov, pa vendar bolje kot plezati po krušljivih in blatnih stenah kanjona z vso turnosmučarsko opremo. Pred nama je druga planota in nič ne kaže na to, da nama lahko še kaj prepreči pot proti vrhu. Dobro napredujeva in na višini okoli 3000m naletiva na zaprto vojaško zgradbo.Spomnim se je iz pripovedovanja najinih nesojenih vodičev. Tukaj nekje se prične poletni vzpon na vrh. Dušana zamenjam v vodstvu in vijugam navzgor terenu in vedno bolj hropečim pljučam primerno. Veter z zahoda se krepi in vrhovi okoli sosednjih štiritisočakov se zavijajo v meglo. Prva snežna ploha nama ne vzame poguma in "žokava" naprej. Na višini okoli 4000m ne vidiva niti metra več in ko se oprijemava skal na grebenu, da nebi poletela direktno v Kaspijsko morje, se Dušanu le izvije iz ust tisto, kar bi sam najraje rekel že vsaj pred dvema urama: "Bolje, da obrneva!" Kar s psmi na smučeh dričava v dolino in komaj slediva zameteni smučini. Prava vulkanska skala mi pade s srca ko okoli 3000m megla popusti. Sneg se spremeni v dež in naju namaka. Ne vem od česa sem bolj moker od dežja ali znoja. Proti večeru prideva do ceste. Tukaj naju je zjutraj zapustil Fazili. Ne moreva se odločiti ali prevedriti in prespati v staji, ki pušča dež z vseh strani ali nadaljevati naprej v dolino. Odločiva se za drugo varianto in mahneva ga proti Polurju. Šele sedaj pa se začne pravo "občevanje z ježem". Malo po cesti, malo po kamenju, malo po ledu in vodi, še najmanj pa po snegu se potiskava po cestišču. Prekolnem že vse kar mi v teh trnutkih skuša odmračiti um in vse nore ideje s preteklih in prihodnih potovanj po svetu, ko za nama pripelje tovornjak. Dušan ga s štoparsko kretnjo ustavi in kljub temu, da voznik govori samo Farsi (iranski jezik) se sporazumemo in naju odpelje direktno v Teheran. Vožnja je sicer počasnejša kot jutranja z Dušanom pa se iz kilometra v kilometer bolj smejiva. Voznikov čaj in topla kabina tovornjaka nama ogrevata premraženi telesi. Okoli polnoči pozvoniva pri najinih gostiteljih, ki jih skoraj kap, ko naju zagledajo pred vrati. Veseli so naju skoraj tako kot midva njihovega doma, in kljub utrujenosti morava še pred spanjem opisati današnji dan.

Za prihodnje dni je vremenska napoved neugodna, čeprav jo za naju po celem svetu zbira pol slovenskega veleposlaništva, Odločiva se, da najine gostitelje za nekaj časa razbremeniva in greva za teden dni na potovanje po srednjem in južnem Iranu. Nočne vožnje z avtobusi in vlakom iz mesta v mesto, dnevni ogledi mest ter znamenitosti pa nama dodatno izpijajo moč nabrano z zimskimi vzponi. Hitiva kar se da, saj sva zelo omejena s časom, pa še enkrat morava poskusiti na Damavandu.

Ponovi se jutranja zgodba s šoferji tovornjakov, le da je tokrat najinšofer taksist, ki naju bo obral za nekaj rialov. "Knedl", ki ga vlačim v želodcu pred drugim poskusom na Damavand mi oteži še hreščanje "novokomponovane" iranske glasbe s taksistovega radija. Kljub temu, da je bilo vreme zadnjih nekaj dni slabo in je zapadlo za ta letni čas dosti novega snega, pa morje zvezd končno napoveduje lep dan. Ko v Polurju zavijemo z glavne ceste,taksistu na poledeneli cesti kmalu zmanjka šoferskega znanja, ki bi ga potreboval, da bi se po zaledeneli in zasneženi cesti pripeljali do najinega izhodišča. V kolikor z avtomobilom ne pridemo do sedla, tega dne nimava več možnosti prenočiti v bivaku. Seveda se avto po prvih kilometrih res ustavi, z najino pomočjo na zadnji strani pa nekako uspemo. Vsaj stvari nama pripelje do izhodišča.

Začetni del poti že poznava, zato nama prve dopoldanske ure minejo v prijetni hoji po morenah Damavanda. Vznemirja me le smer južnega grebena. Po moji oceni je dosti bliže nama, kot poznava iz pripovedovanja. Dan je jasen, zato se dobro vidi tudi sam vrh, pa še kompas nama lepo kaže na južni greben. Ogrevam se za novo varianto pristopa, Dušan pa vztraja na stari. Po krajšem razgovoru popustim in nadaljujeva po znanem terenu, vendar bolj v idealni smeri kot zadnjič. Napredujeva hitreje, saj so snežne in vremenske razmere boljše. Više kot sva bolj strmiva okoli sebe in z očmi iščeva bivak. Ni in ni ga na spregled. Višinomer kaže že več kot 4250 m, ko ga Dušan opazi na sosednjem grebenu, kakšnih 150m nižje. Torej je le res, da hodiva po jugovzhodnem grebenu in ne po južnem. Tudi kletvice, ki se tedaj vsujejo iz mene ne pomagajo. Dušan raje stoji nekaj metrov vstran, da se nebi kaj grdega naučil. Ko me jeza le malo zapusti, si ogledava možnost prečenja.Z vso opremo sploh ne bo lahko. Da bi čim manj izgubljala na višini, se poševno spustiva v grapo preko skal in napihanega snega. V grapi močno zajemem sapo, vklopim pips in z vso preostalo energijo prečim grapo polno novega snega. Alah je bil na najini strani in naju vsakega zase spustil čez nevarno mesto. Na drugi strani je potrebno spraviti smuči na že tako pretežke nahrbtnike ter po strmem žlebu in kložastem snegu še dobrih 100m navzgor. Poslastica na kraju žleba je še meterska opast. Ta del prečenja prihranim Dušanu. Zgazi pot pa še potegne me čez tisto opast. Po dveh urah nepotrebnega prečenja se znajdeva pred kamnitim bivakom na višini 4150m, ki je na najino srečo odprt.

Noč v njem je prava mora glavobola in mrazu, katerega se znebim, ko nase navlečem vso obleko, čez spalno vrečo pa potegnem še bivak vrečo. Ne bi se nama dobro pisalo na tem vetru na prostem. Okoli četrte zjutraj me Dušan zbudi in že kuha mleko. Vsaka mu čast. Meni še jesti ni, kaj šele, da bi kuhal. Prisilim se in nekaj malega le pojem. Ko odrineva se na vzhodu rahlo svtlika. Večino stvari pustiva v bivaku, zato so najini nahrbtniki dosti lažji kot včeraj in dobro nama gre. Veter se je proti jutru nekoliko umiril, zato niti ni tako peklensko hladno. Kljub temu pa mraz z višino leze skozi rokavice in smučarske čevlje. Na okoli 5000m prevzame vodstvo Dušan in s težavo mu sledim. Naslanjam se na palice, bulim v krivine smuči in diham, diham, ko mimo mene nekaj zdrsne. Obrnem se in zagledam Dušana, kako vedno hitreje drsi v dolino. Kložast sneg, ki ga sicer celo pot preklinjava, je tokrat velika sreča zanj. Po štiridesetih metrih se ustavi na eni od plošč napihanega snega. Sreča, da sneg ni bolj trd, saj bi se v tem primeru ustavil vsaj 500m nižje, ko se teren zravna. Po tem zdrsu mu ne gre večtako dobro. Zopet prevzamem vodstvo, saj se počutim nekoliko boljše kot prej. Strmina prične nekoliko popuščati in pojavi se nova nadloga. Damavand je poldelujoči vulkan in ponekod izpareva žvepleno paro. Na teh mestih snega skoraj ni, le malo ledu in drobnega kamenja med katerimi se vali bel dim. Kadar potegne pravi veter vdihneš na višini čez 5000m celo "škatlo"cigaret naenkrat. Ko skoraj zmanjka snega se zgrudim na nahrbtnik in počakam Dušana. S smučmi ne gre več, zato si na čevlje natakneva dereze. Dušanu še rečem, da v kolikor za robom ne vidim vrha se vrnem in odsmučam navzdol. Prepričuje me, da bova prišla na vrh. Naprej grem brez smuči in kmalu sem upehan kot prej. Bil sem že višje pa me višina še nikoli ni tako zdelovala. Žveplena para pa še dodatno duši moj dihalni stroj. Po občutku se zaženem med neke skale in ko priplezam okoli njih, se pred mano odpre krater vulkana. Na vrhu sem! Ura je točno tri popoldne. Stopim v zavetrje in počakam Dušana. Škoda, da nimava več časa, da bi si krater bolje ogledala. Iz vzhoda se podijo oblaki, midva pa morava še v dolino in naprej v Teheran, saj imava letalo že pojutišnem navsezgodaj.

Spust s smučmi ni poseben užitek. Napihan sneg se ugreza, kadar tega ne želiš. Smučava po južnem grebenu, ki ga nisva spoznala pri vzponu. Vsaka zgrešena grapa bi naju stala dragoceni čas in ponovni vzpon. Zato iščem grape z zanesljivimi izteki in prehodi v naslednje grape, ne oziraje sena strmino in užitek pri smučanju. Ko na višini okoli 3000m, tik pred sončnim zahodom, naletiva na najino včerajšno smučino, si oddahnem saj vem, dabova pravočasno ujela letalo za Slovenijo.

 


 Iran

Azija

 
 
Oblikovanje, zamisel in izdelava: Bran©o   Gostujemo pri: MojStrežnik.com
Zadnji komentarji