Anapurna III, 2000

ANAPURNA III 2000

Včasih se ti kakšna gora zelo globoko vtisne v spomin. Razlogi so različni. Lahko je to kakšna čudovita smer, ki vodi nanjo, lahko je to že sama njena podoba, ki pritegne oko in srce, lahko pa so to dogodki, ki nam ostanejo v spominu. Uspeh. Dobre razmere. Prijetno vzdušje na odpravi. Tragedija. V našem primeru je bilo skoraj vse. Skoraj. Le tragedija je preprečila uspeh ter nam vzela soplezalca in prijatelja. In tako nam je Anapurna III ostala globoko v spominu. Po šestih letih smo se vrnili na njena pobočja. Leta 1992 sem bil kot inštruktor prvič v šoli za vodnike nepalske gorniške organizacije, ki se nahaja v Mananški dolini pod Anapurno III (7555 m) in IV (7525 m), blizu sta tudi Anapurna II (7937 m) in Gangapurna (7454 m). Seveda so mi tamkajšnje gore pritegnile pogled in v mislih sem že delal načrte, da bi se nekoč s kakšno odpravo poiskusil povzpeti na katerega od teh vrhov. Na vse razen na "trojko" so se naši alpinisti že povzpeli, zato se mi je zdelo, da bi to bil pravi cilj. In iz sanj se je počasi razvila resnična odprava. Ob 40. obletnici našega planinskega društva (PD Kozjak) smo se odločili izpeljati himalajsko odpravo, pritegnili smo še prijatelje iz sosednjega odseka TAM in zadeva je krenila. Ko smo iskali podatke o dostopih na goro, smo kmalu ugotovili, da bi bilo bolje, če se odpravimo na južno stran. Bližji dostopi, ugodnejša klima, menda tudi lažji dostop, čeprav je bila po dostopnih podatkih gora bolj slabo obiskana. Le s fotografijami gore in stene je bilo bolj slabo. Ko smo se odpravili v Nepal, smo imeli le eno slabo fotokopijo južnega ostenja. In nihče od naših himalajcev gore ni poznal (vsaj med tistimi, ki smo jih gnjavili za podatke), razen z zemljevida. Na dostopu smo imeli slabo vreme, zato je nismo videli do zadnjega dne dostopa. In šele na povratku sem videl, da Anapurno III poznajo pravzaprav vsi, ki so hodili kdaj proti Anapurninemu svetišču (Annapurna Sanctuary). To je gora, ki se dviga levo za koničastim Machhapuchharom in jo gledamo dva do tri dni na dostopu proti Machhapuchhare Basecampu. Goro smo našli, steno tudi, izbrali smo si smer, plezali, plezali, se matrali, splezali visoko nad ptice, toda usoda ni hotela, da uspemo. Od 29 dni, kolikor smo jih preživeli pod goro, je bil samo en dan zares slabega vremena. Ta dan je poskusil vzpon iz tabora 3 na 6600 metrih proti vrhu Beno Dolinšek. Na 7000 metrih se je obrnil, se še zadnjič oglasil okoli 150 metrov nad šotorom, nato pa izginil. Plaz, zdrs, slabost, višinska bolezen? Ne vemo in verjetno nikoli ne bomo izvedeli. Tako smo postali nehote navezani na goro.

Odprava je težava

In seveda razlog vsem prepirom na sestankih odprave, odseka, še bolj pa doma. In ko nato namesto, da bi treniral, hodiš od vrat do vrat in iščeš ta denar, ki ga potrebuješ za tisto nujno preživetje tam v Himalaji (oh, le zakaj imajo vse te zgodbe enak začetek?), ugotoviš, da je mogoče prišlo do prelomnice. Kot že mnogokrat. Zadnjič grem na odpravo na tak način! Kot že mnogokrat. Ne bodo me več nategovali s tem denarjem! Ja, ja, seveda, stara pesem. Še zadnji dan sem nato hodil in gnjavil za tiste tolarje, ki nato sploh niso prišli ali pa so prišli v zelo zmanjšani obliki. Verjetno jih je dež dobil in so skočili skupaj. Velika hvala tistim, ki so nas resnično podprli, zahvala pa gre tudi tistim, ki so nas podprli moralno, čeprav si z obljubami ni dalo plačati hotela ali večerje v Katmanduju, kaj šele nosačev na poti. In hvaležen sem predvsem Sandiju, ki je bil odločno proti temu, da odpovem svojo udeležbo na odpravi in je celo prispeval nekaj v mojo blagajno. In Tadeju, ki me je oprostil plačila odpravarskih majic. Oba sta imela obenem iste težave, kot jaz. Enim na srečo ni bilo vseeno, čeprav je sedanja miselnost precej daleč stran od tistega romantičnega alpinizma, zaradi katerega smo sploh pričeli plezati. Sedaj vsak pač skrbi za svojo rit. In tako smo septembra odšli od doma utrujeni od vseh težav, večina z dolgovi in naveličani tega čudnega sveta. Ko sem se doma ozrl po praznem stanovanju, preden sem odvlekel goro prtljage v kombi, ki je že čakal pred vrati, sem bil žalosten. Prvič sem se zares zavedal, da mogoče zadnjič vidim vse to, da je hoditi na odpravo s polno glavo težav nevarno. In počutil sem se slabo, prekleto slabo, saj se še poslovil nisem tako kot treba. In ko prideš domov, te počakajo vse težave, običajno v podvojeni obliki. Včasih se ti zazdi, da sovražiš to življenje in tudi to je nevarno.

Proti gori

Dolfa, Jernej in Niko so v Katmanduju uredili večino zadev, zato smo nato ostali le dva dni sredi tistega vrveža. Odšli so namreč teden dni pred ostalimi. Imeli so srečo, saj so nam na agenciji nekaj zamečkali z vozovnicami in le dan pred odhodom so jih dobili. Tadej in Sandi bi morala prav tako z njimi, a smo bili nato srečni, da sta sploh dobila prostor na letalu. Šla sta skupaj z nami. Pa to so bile pravzaprav malenkosti ob vseh težavah, s katerimi smo se srečali na vsej naši poti. Ko smo se natlačeni skupaj z nosači in delom tovorov peljali po vijugasti cesti iz Katmanduja proti Pokhari in še nekoliko dalje do Naya Pula, smo na vse to pozabili. Tam se je nato pričel tisti najlepši del odprave, ko hodiš skozi vasi in čez riževa polja, pozdravljaš domačine, za teboj se podijo prisrčni otroki, večinoma raztrgani in umazani, občuduješ pokrajino in se zamisliš nad svetom, v katerem običajno živimo. V treh dneh smo prišli do Machhapuchhare Base Campa (MBC) 3700 metrov visoko, od tam je bilo le še dan hoje do baznega tabora pod Anapurno III. Naš prvotni načrt je bil, da bomo imeli bazo na travnati planoti pred ledeniki 4500 metrov visoko, vendar zaradi težav z nosači to ni bilo izvedljivo in smo se utaborili na običajnem prostoru na 4050 metrih. Škoda, ker bi si vselej prihranili dve do tri ure dostopa pod steno in s tem tudi nekaj energije. Je pa res, da je bilo tam zgoraj bolj malo vode. Spodaj smo imeli šotore tik nad reko in ni bilo nobenih težav, razen s popoldanskimi prečenji vode, ki je vselej narasla. Čez dan se namreč ledeniki bolj talijo in s tem bolj napolnijo reko. Čez nekaj dni smo napeli vrv čez vodo, da nismo imeli več skakalnih in kopalnih težav. Ko je bilo vseh 78 tovorov zbranih, postavljeni vsi šotori in smo se kar se da udobno namestili v Induplatijevih Cookih (le zakaj ne posodobijo teh šotorov?!), smo že razmišljali o naši steni, ki se je dvigala tam izza roba. Naš sirdar Kami, tokrat tudi v vlogi kuharja, in njegov pomočnik Lakpa sta pričela skrbeti za naše želodce, da ne shiramo že pred steno. Dan po prihodu v bazo (28.9.) smo Lori, Jernej in jaz odšli navzgor v izvidnico. Poiskali in nekoliko označili smo pot proti steni, ki se je kar vlekla. Okoli 8 kilometrov je bilo do tja in tisoč višinskih metrov. Na srečo sem si vse zelo dobro zapomnil z odprave leta '94, čeprav se je v tem času nekoliko spremenil teren zaradi gibanja ledenikov. Najprej okoli kilometer ob reki, nato v dolinico desno od nje, poimenovali smo jo Tiha dolina, ker si tam nekoliko odpočiješ ušesa od šumenja vode. Na koncu levo navzgor po hudourniški grapi do planote, ki se na koncu spremeni v prav idealen kraj. Mir, trava, prelep razgled, tu in tam po nebu zajadra orel, ki se čudi vsiljivcem... To je "Logan", kakor smo pravili temu kraju. Tukaj bi stala naša baza po prvotnem načrtu. Od tam navzgor po strmem pobočju do grebena, ki vodi navzgor ob ledeniški moreni, nato pa preko nje čez šoder oziroma kar "moving stones". Spotikanje čez kamenje te privede do roba pred ledenikom. Na drugi strani je stena. Prava stena. Za začetek za eno Ojstrico skale, nato pa sneg, led, tudi seraki, vse skupaj dokaj strmo in 2500 metrov višje je vrh. Samo tja še splezamo in gremo domov! Medtem, ko je nas je ves čas spremljala megla, malo rosenja in nato celo naletavanje drobnih snežink, se je na robu pred ledenikom nenadoma vse odprlo in pozdravila nas je igra sončnih žarkov in snežnih kristalov. V daljavi se je kot v mavrici bleščal vrh najvišje Anapurne, pod nami pa so se mešali oblaki, ki so skrivali prehojeno pot in naš bazni tabor tam daleč na koncu doline. Upali smo, da je prizor dobro znamenje.

Prvi koraki

Mi trije smo naslednji dan spet morali v akcijo. Tokrat je naša pot vodila navzdol. Tadej je bil skoraj mrtev. Višina ga je zdelala, da mu je v pljučih kar brbotalo. Edina rešitev je bil sestop. Kar šest ur smo porabili do MBC-ja, čeprav je do tja dve uri počasne hoje. Prespali smo v najnižjem lodgu, Tadeju dali diamox in nekaj aspirinov, v svoje roke pa ga je vzela šefica lodga, ki smo jo poimenovali kar "mama Afrika". Namazala ga je z nekimi žaubami, mi pa smo medtem odšli v drugi lodg na pivo. Zjutraj smo ga odpeljali do Deuralija (3200 m) ter ga tam pustili. Ali bo umrl ali pa prišel nazaj z našim dohtarjem. Žare bi naj prišel v teh dneh, ker je imel še obveznosti v službi. Potem smo oddrveli nazaj v bazo, da ne zamudimo še česa. Ta dan je bila namreč posvetitev baze, na žalost brez nas. Poleg tega je bilo treba imeti vse pod nadzorom, saj so se v naši odsotnosti dogajale nekakšne zgodbe z izgubljanjem na dostopu pod steno, v čemer je bil še posebej izkušen Olson. In potem je bilo treba poiskati še njegove cepine, ki jih je pustil nekje na poti, a ni vedel kje. 2. oktobra gredo navzgor Samo, Mičo, Dolfa, Olson in Niko. Z njimi gredo trije nosači, ki so ostali, da nam pomagajo zanesti nekaj tovorov vsaj do ledenika. Nosači se vrnejo, naša peterka pa se zgužva v šotor, ki so ga postavili pred ledenikom. Prvo spanje nad 5000 metri. Naslednji dan se jim pridružim z Lorijem in Sandijem, vendar gre vseh pet že nazaj v bazo. Dolfa, Olson in Mičo še prej prečijo ledenik in na drugi strani Dolfa spleza prvi raztežaj (IV, 90 st., 40 m), ki nas privede do vznožja skalne stene. Tam pustijo vrv, spodaj še nekaj malega opreme in se vrnejo čez ledenik. Sicer je bilo v načrtu najprej postavljanje tabora 1 na drugi strani ledenika, pa smo nato mi troj prevzeli to opravilo, ki je zahtevalo predvsem precej tovorjenja čez ledenik. Dvakrat smo ga prečili otovorjeni kot mule, se med drugim tudi pogrezali v skrite razpoke, da smo lahko nato uredili na drugi strani šotor, kjer bomo bivali pred odhodom v samo steno. Iz baze javijo, da sta prišla Tadej in Žare, z njima pa še zvezni oficir. Zdaj smo vsi. Po dobro preživeti noči na 5100 metrih nas je čakalo še en jutranji "sprehod" čez ledenik, ki je bil zaenkrat še kar prijazen, čeprav smo ves čas hodili pod visečimi ledenimi bloki, ki so grozili z roba nad nami. Okoli 500 metrov poskakovanja čez razpoke in iskanja prehodov, ves čas pa je bilo eno oko usmerjeno navzgor. Ponoči smo ga namreč slišali in trušč je bil mešanica med potresom in raketnim napadom. Na srečo je bil tabor 1 na varnem, vsaj tako smo mislili. Šotor smo postavili na velikem skalnem pomolu med dvema ledenikoma, bil je nekak podaljšek stene nad nami. Po sončenju in hranjenju smo si naložili tovore na hrbet in krenili navzgor proti vrvi, ki je vodila pod strmo skalno steno. Zgoraj so se ponekod videli ostanki vrvi od našega poskusa leta 1994. Sonce je kar pribijalo, zato sem bil kar v treking hlačah in majici. Pripnem se z žumarji na vrv in se počasi odlepim od snega ter praskam čez mokre skale, posute s peskom in oblepljene z blatom. Še ni dolgo kar sem imel dober trening žumarjenja v Peruju, tam sem spremljal Silva Kara in tržačana Bubuta med vzponom čez skalno steno Sfinge. Tukaj bo vse le nekoliko višje. Na vrhu je vrv potekala čez navpičen serak in s precej težavami, preklinjanjem ter cepini se prebijem do sidrišča. Dvakrat se zvrnem nazaj navzdol pod rob, zato takoj naredim še eno sidrišče in vrv namestim nekoliko desno, kjer ni tako strmo, sicer se bo za večino vzpon končal kar tukaj. Lori in Sandi prideta za menoj in nato si vsi trije lomimo vratove, ko zijamo navzgor. Prijatelja se kar precej čudita, jaz pa te "skalce" dobro poznam izpred šestih let, ko sem plezal tukaj preko ob pomoči in varovanju Silva Babiča. To je seveda bolj uživaški del vzpona, na vrhu skale 500 metrov višje pa se prične drugi svet, svet snega in ledu. In vetra, kakor smo lahko videli občasno po zastavah snega, ki jih je nosilo z grebenov. Lori ima čast, da načne skalo in spleza 60 metrov navzgor, kjer je naše staro sidrišče. Skala je bolj slaba, toda navajena sva tega iz naših hribov. Težave do V, nato se mu pridružim in splezam še čez strmo zajedo (40 m, VI-). Sonce izgublja moč in ko se skrije za rob, je v hipu tukaj mraz, ki grize. Po vrveh oddrsimo navzdol in kmalu smo pri šotoru. Javljanje v bazo, kuhanje, urejanje šotora, potem pa sredi pogovorov veke kar same padejo na oči. Tu in tam se premetavamo in preklinjamo vse grbine, ki nas tiščijo v hrbet, na koncu pošljemo še nekam tole dolgo noč, tema je namreč od šestih do šestih, zjutraj pa se spet odpravimo navzgor. V steno zvlečemo in znosimo nekaj opreme za nadaljevanje, nato pa splezamo in opremimo še tri dolge raztežaje in zmes celo en spust. S tako imenovanega Orlovega kljuna, tako smo ga poimenovali zaradi značilne skale v skalnem razu, se je treba spustiti okoli 20 metrov navzdol v grapo in od tam spet nadaljevati plezanje v dokaj razbiti steni na drugi strani. Do raza je 40 metrov in VI-, na drugi strani pa najprej 60 m, V+ in nato še 40 m, V+. Uredimo sidrišča, namestimo fiksne vrvi in se odpeljemo navzdol. Do baze pridemo v temi, kar pomeni spet nekaj novih kletvic. Hoja čez ta šoder še podnevi ni prijetna, ponoči pa je še posebej muka. Toda Kamijeva hrana nas spet spravi v dobro voljo.

Postavljanje višinskih taborov

Jernej in Niko ter Tadej in Olson se 6.10. odpravijo naslednji navzgor. Prva dva splezata najprej težji del stene do konca (150 m, V do VI+), napneta vrvi, druga dva pa pomagata spraviti v steno še nekaj opreme. Naslednji dan poskusijo z vzponom navzgor, da bi postavili tabor 2 nekje nad skalnim delom. Vreme se skvari in v rahlem sneženju s težkimi nahrbtiniki se prebijajo po vrveh navzgor. Ker ne gre dalje, se Tadej in Olson odločita za bivak v skalni luknji, Jernej in Niko pa se spustita navzdol, ker za vse ni prostora. Naslednji dan se prva dva poskušata prebiti višje, vendar vreme in utrujenost naredita svoje, zato na koncu vrvi 5600 m visoko pustita opremo in sestopita. Tadej je bil že višje, vendar Olson ni prišel za njim. Nismo še dobro aklimatizirani za takšno višinsko delo, kot je tovorjenje 25 kilskih nahrbtnikov, obenem pa je treba tudi plezati. Pravzaprav pa se pokaže, da to nekaterim ne leži oziroma ne zmorejo. Je kar precejšnja razlika med hojo in plezanjem v Himalaji. Ta dan z Dolfejem prideva na enko, naj bi šla že proti trojki, vendar je očitno, da bova prevzela postavljanje dvojke. Poleg tega je moral Samo, ki naju je spremljal navzgor, sestopiti zaradi slabega počutja. Samo je tipičen primer človeka, ki mu ne odgovarjajo višine nad 4500 metri, vselej ima težave, tudi po daljšem bivanju na teh višinah. Zvečer sneži, Tadej in Olson se izgubljata na ledeniku, kar dvakrat se vrneta do naju, nato pa prespita kar v šotoru na depoju na drugi strani ledenika. Zjutraj je vreme spet lepo. Mokra in ponekod zasnežena skala, primrznjene vrvi in pošiljke ledenih drobcev od zgoraj naju spremljajo med vzponom. Nahrbtnik me vleče navzdol, misli pa mi begajo sem ter tja. Od doma pa proti vrhu in do mnogih težav. Pljuvam in preklinjam svinjsko počutje. Ko naletim še na sidrišča najinih predhodnikov, ki so narejena kar napol, pa čisto ponorim. Pa zakaj so pri hudiču zraven sidrišča nevpeti klini, vrv pa samo v enem klinu? Pa to je za crknit, kot da se delamo norca iz samih sebe. Ko zadeve nekoliko popravim, se malo pomirim. Sicer pa, koliko neumnosti sem že sam naredil. Navzgor do konca vrvi se privlečem z zadnjimi močmi, najraje bi odšel nekam na morje. Dolfa mi nekoliko dvigne moralo, ko me počaka, nato pa si naloživa še nekaj stvari, ki naju tam čakajo in se počasi plaziva navzgor po ozkem razu. Ko pridem do primernega prostora za dvojko, je Dolfa skopal že polovico platoja za šotor. Zvrnem se v sneg, se rešim nahrbtnika in po kratkem počitku prevzamem lopato. Počasi nastane prav spodobna polica, postaviva šotor, spraviva noter vse stvari in življenje je hitro nekoliko lepše. Naletava sneg, vendar ne vem ali zares ali ga prinaša samo veter. Naslednja zadeva je, da opazim, da nisem vzel posode za kuhanje iz Tadejevega nahrbtnika na koncu vrvi. Sedaj raje crknem, kot grem še enkrat dol. Sicer pa imava še dva litra tople pijače, poskusiva pa kuhanje s posodo od čokolade v prahu, ki se ne obnese. V spalkah postaja toplo, namestiva se še kar udobno, megle se zunaj razkadijo in kaže, da bo naslednji dan spet lepo. Na 5850 metrih se prav fino počutiva, če odmislimo utrujenost. Sicer pa greva zjutraj dol, preveč sva si naložila danes. Tukaj je že nekaj opreme za trojko, prinesti pa je treba še veliko. In zjutraj nama kar ni za zapuščanje spalk, vendar naju nato čudovit razgled zvabi na plano. Jedla bova na enki, kjer je veliko hrane, zato se pripraviva za sestop. Dolfa odide navzdol, sam pa grem še nekoliko dalje do serakov, med katerimi bo šlo nadaljevanje naše smeri. Strm in leden del na 6000 metrih me zaustavi, ker imam samo en cepin, zato se vrnem na dvojko, vzamem nahrbtnik in odidem navzdol po ozkem razu do vrvi. Popoldan sva v bazi. Poleg ostalih dobrot še pršut, domače salame, pa malo šnopsa, prižgemo še kakšnega in mečemo karte pozno v noč. Kaj nam pa manjka? Že naslednji dan (12.10.) Lori, Niko, Jernej in Sandi prespijo v enki, nato pa se odpravijo dalje navzgor. Sandi se nato v steni obrne zaradi slabega počutja in sestopi v bazo. Ostala trojica prespi na dvojki. Nato jih čaka nadaljevanje smeri. Med seraki plezajo navzgor in nato dalje po strmi ter široki rampi. Na enem mestu je 75 stopinj v ledu, enkrat je treba po 60 stopinjskem poledenelem žlebu, ostalo pa je med 45 in 55 stopinjami. Z utežmi na hrbtu in naraščajočo višino je kar zabavno. Nekaj opreme odložijo med vzponom, da tudi nam ne bo preveč dolgčas, in na nekakšni stopnici v razu 6550 metrov visoko postavijo tabor 3. Do sem ni nobenega fiksa, tudi nazaj bo treba plezati. Prespijo na trojki, kjer jih ponoči stresa veter, naslednje jutro pa sestopijo navzdol in zvečer so že v bazi. Nad trojko nas čaka še en skalni del. Pravijo, da zgleda precej položno, da so zasnežene police in da naj ne bi bilo kakšnih posebnih težav. Torej gre naslednja ekipa proti vrhu.

Zob in veter

Tisti dan - 15. oktobra, ko se odpravim navzgor z Dolfejom in Tadejem, me prične nekaj zbadati pod plombo enega zoba. Žare mi da popotnico v obliki Ketonalov in opozorilom, da lahko vzamem največ dva na dan. O.K., zmenjeno, samo dva, če bo sploh treba. Za vsak slučaj si napolnim še zaloge Aspirinov direkt. Do enke spet sprehod, kjer se misli vse bolj usmerjajo na tisti zgornji del, ki bo odločilen. Malo fotografiramo, tu in tam posedamo na soncu, ki nas prijetno greje in usmerjamo oči tam gor pod vrh naše gore. Tadej je prepričan, da bomo prišli na vrh, ima ogromno volje. Tiste težave z višino prve dni so že pozabljene, pravzaprav presenetljivo hitro. V ekipi je prav gotovo najbolj zagret, a manjka mu še iskušenj. Z Dolfejom sva bolj previdna, saj nikoli ne veš, kaj prinese naslednji dan. In prav vseh skrivnosti stene še ne poznamo. Poleg tega mi kljuva v zobu. Od enke do dvojke prav uživam, še posebej, ker imamo vreme odlično, razgled pa skoraj do indijske ravnine. Odkopljem na pol zasuti šotor, nato se prikaže Dolfa, še uro za njim pa Tadej. Tokrat imamo posodo, zato kuhamo in kuhamo. Jutri bomo potrebovali tekočino, čaka nas naporna pot. Zjutraj je kar hladno, vendar ne bomo čakali sonca. Odpravim se naprej do serakov, kjer si privoščim čepenje v snegu. Ko odložim odvečno težo, pridejo na vrsto cepini, saj je dalje kar strmo. Sopihamo navzgor, v noge in roke nas zebe, sonca pa ni in ni. Na polici med seraki se Dolfa sezuje in si ogreva prste. Tudi sam preverim stanje, vendar je zaenkrat še kar dobro. Še boljši pa je razgled. Počasi se dvigamo navzgor. Več ali manj smo ves čas na sprednjih zobeh derez, tu in tam skopljemo kakšno poličko. Zob močneje pritiska, čeprav sem vzel zjutraj eno tableto. Na pol poti vzamem še eno in zraven aspirin, da prej prime. Prijatelja med vzponom pobereta še vsak eno vrv, ki so jih pustili predhodniki, jaz vzamem kline in snežne sablje. Na trojki smo okoli poldne. Dolfa, ki je bil prvi, je našel razsut šotor, plahta je ležala spodaj na pobočju. Imeli smo srečo, da je ni odneslo. Popravimo vse skupaj in šotor še dodatno pritrdimo. Prej je bil samo na dveh snežnih sabljah. Najprej sem imel v načrtu, da se bom povzpel še do skalne pregrade, vendar sta utrujenost in zobobol pobrala voljo. Poleg tega tudi soplezalca nista hotela o tem ničesar slišati. Poležavamo v šotoru, na katerega neusmiljeno žge sonce, malo kuhamo, jemo, sam pa se bašem še s tabletami. Prekleto sranje, pa kako se prav zdaj vname ta zob, ki so ga tako ali tako same ruševine!? Prej na takšno bedasto možnost še pomislil nisem. Ponoči se prične mučenje. Pa ne samo zaradi zoba. Šotor stresa veter, da nas premetava sem ter tja. Ven ne upamo niti pogledati. Samo, da nas ne odnese. Kakšen kilometer in pol nižje bi pristali, zagotovo ne preveč mehko. In tako vso noč nabija veter in moj zob. Malo zadremljem, pa me po glavi pribije plahta šotora. Nato mežikam v noč, ki jo zunaj osvetljuje luna. Je kar mrzlo, saj je tudi v šotoru vse zmrznjeno. Ah, zob. Vzamem Ketonal, pa še dva aspirina za vsak slučaj. Ko kljuvanje popusti, malo zadremljem. Spet veter in šotor, tableta in tako do jutra. Dolfa se je moral obrniti na nasprotno stran, ker ga je šotor ves čas mlatil po glavi. Tadej je na najboljšem, ker je na sredini. Zjutraj sem kar utrujen od te noči, vendar je treba naprej, ni časa za jokanje. Splezajmo to in zginimo dol!

Do najvišje točke

Mrzlo je, da ti misli zamrznejo, na srečo pa ne piha več tako močno. Sonce bo tudi kmalu prišlo izza grebena in potem bo spet življenje lepše. Po sto metrih se Dolfa ustavi, zebe ga v noge. Odloči se, da gre nazaj do šotora, pride kasneje za nama. Po ozkem in strmem snežnem razu splezava s Tadejem do skal. Ves čas opazujem steno in iščem najlažji prehod. Ne zdi se mi tako lahko, kakor nam je zatrdila prejšnja ekipa. Tukaj bo še kar hec. Zabijem kline, se navežem, še enkrat preklejem zob in se z derezami in cepini zapodim v krušljivo skalovje. Naravnost ne bo šlo, ker ni dosti možnosti varovanja in dvomim, da bi lahko kar tako splezal ta del. Je navpično in če upoštevamo, da smo že 6700 metrov visoko, dodaj še vse ostale težave in izgledi niso preveč optimistični. Odločim se za prečenje navzdol proti levi. Tam so velike luske, ki izgledajo trdno, nad njimi pa je za pest široka poč, ki pripelje na ozko poličko in ledno prečnico. Dalje bo menda lažje. Do poči še nekako gre, potem pa se prične drsanje, sopihanje, navija me v roke, noge in glavo. Z zadnjimi močmi namestim nekaj varovanja (frendov seveda tukaj nimamo, ker pač ni težko!?), nato pa kar s cepini zlezem na polico. Komaj. Dolfa, ki je prišel za nama, se odloči, da gre nazaj v trojko, saj verjetno danes z vrhom ne bo nič. Bo raje kaj skuhal. Splezam še dvajset metrov navzgor po ledu ob skalah in naredim varovanje na skalnih roglih. Tadej spleza za menoj. Komaj. In kar nekaj časa traja, da se privleče. Medtem mi zaradi zoba hoče raznesti glavo. Med plezanjem sem pozabil na to težavo. Ko se Tadej med vzdihovanjem in pihanjem privleče do mene, ga pošljem še malo naprej, ker tukaj ni najboljše mesto za sidrišče. Deset metrov nad menoj nekako zabije dva klina, splezam do njega in ker ima Tadej še eno vrv, se določim za nadaljevanje. Plezam poševno navzgor čez 60-stopinjski led in pretežno slab sneg. Tu in tam prileti od zgoraj kakšen kos ledu. Zdrsujem v gnilem snegu, varovanje pa imava tako bolj zanič. Če se vsujem, sva oba spodaj na ledeniku. Nekako splezam do skal, kjer zabijem dva klina, sicer do polovice, ampak bolje je, kot nič. Naprej vodi položna široka polica, nato pa je spet strm sneg. Mogoče je še kakšnih 100 metrov do roba, nato pa se ne vidi nadaljevanja. Toda vem, kaj je zgoraj. Položen in širok greben, ki se vleče do vrha. Nobenih težav, samo hoditi je treba. Velikokrat smo že opazovali ta vršnji del skozi daljnoglede in objektive, zato da ne bi doživeli kakšnega presenečenja na vzponu. Tokrat je moj vzpon zaključen. Tadej je spodaj preutrujen, jaz sem tukaj primeren samo še za zobozdravnika, potrebovala bi mogoče še kakšno vrv... V klinih pustim preostalo opremo, spustim se navzdol, pri Tadeju najprej z roko potegnem klin iz skale, nato naredim boljše sidrišče in kmalu sem pod steno. Pritrdim vrv in pričnem sestopati proti trojki, Tadej bo že prišel. Jaz sem zaključil z Anapurno III. Še eno vetrovno noč preživimo v šotoru visoko na gori, nato pa splezamo navzdol. Dokončanje naloge čaka naslednjo ekipo.

Nazaj v življenje

Žare prevzame moj zobobol. Zmaje z glavo, ko mu povem, koliko tablet sem požrl, da sem lahko tam zgoraj sploh še živel. Sledi operacija, ki mi prinese nekaj olajšanja. Odpre mi zob, prereže dlesni in svinjarija gre ven. Nekaj dni jem samo juho. Lori, Jernej in Niko se vzpenjajo proti vrhu. Na dvojki obrne Lori, ima občutek, da je preutrujen. Jernej in Niko preživita še dodaten dan v drugem taboru, ker je slabo vreme, nato pa se odpravita navzgor že ponoči. Ko zgodaj dopoldan 23. oktobra prideta do trojke, sledi razočaranje. Od šotora so samo še ostanki, ki plahutajo na snežnih sabljah. Odneslo je dve spalni vreči, gorilnik, plinske bombice, hrano, celo palice iz šotora. Le ena mokra spalna vreča je še. Ne preostane jima drugega, kot da spakirata ostanke in odideta navzdol. Pa toliko truda je bilo treba, da smo prišli tako visoko. Pospravimo tabore, še enkrat se odpravim pod seraki čez ledenik, nato pa ga še zadnjič prečimo v presledku med podiranjem kot stolpnica velikih skladov ledu. Ko pridemo na drugo stran, se veselimo življenja. In smo obenem veseli, da je konec garanja na hribu. Kljub vsemu smo hvaležni gori. Za doživetja in izkušnje. Pa živi smo tudi ostali, kar je najpomembnejše. Na koncu koncev pa smo splezali 1800 metrov za himalajske razmere kar težke stene. Pot v dolino je bila pot nazaj v življenje, pot hvaležnosti, pot pozabljanja naporov... Spet majhne vasi, prijazni ljudje, Pokhara, Katmandu, gneča na ulicah, templji... In južni raz Anapurne III še vedno čaka. Mogoče nekoč...

Člani odprave Anapurna III 2000 smo bili: Boris Strmšek - vodja, Samo Žnidaršič - namestnik vodje, Žare Guzej - zdravnik odprave, Blaž Navršnik - Dolfa, Mitja Plohl, Niko Šumnik, Tadej Zorman, Jernej Sinkovič, Sandi Kelnerič, Boris Lorenčič - Lori in Dušan Rauter - Olson. Dosegli smo višino 6800 metrov in se vrnili vsi živi in zdravi.

Boris Strmšek

(Tekst je nekoliko popravljena verzija teksta, ki je bil objavljen v reviji Grif, št. 34 - februar 2001)