Planinsko društvo
Alpinistični odsek
Športno plezalni odsek
Mladinski odsek
Planinska sekcija Vinarje
Sekcija veteranov
Turnokolesarska sekcija
Akademsko planinsko društvo Kozjak Maribor   
novice koledar fotografije forum video članki kontakti
ISKANJE
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

Pridobi geslo
Domov > Odprave > Azija >  Nepal  OSTALE ODPRAVE
Ogledov: 4155    

Manang


 Nepal, Azija
Trajanje odprave: ??.09.1998 do ??.10.1998

Člani odprave:

Boris Strmšek

SLOVENSKA ŠOLA V NEPALU

Inštruktorji našega alpinističnega odseka smo do sedaj dvakrat že sodelovali v Šoli za vodnike nepalske planinske organizacije, sredi osemdesetih sta bila tam Ljubo Hansel in Tone Golnar, 1992. pa sem imel srečo, da sem tudi sam obiskal te kraje in šolo. Letos maja me je poklical Roman Robas in me spet povabil k sodelovanju. Povabilo sem z veseljem sprejel. In ni mi žal.

Na začetku septembra smo štirje, ki nas bolj ali manj povezujejo gore, vstopili v letalo, ki nas je poneslo v deželo ob vznožju Himalaje - Nepal. Himalajska kraljevina, ki je natanko 7,266-krat tako velika kot Slovenija, se razprostira od okoli 300 do natanko 8848 metrov nadmorske višine, kolikor meri najvišja gora na svetu Sagarmatha oziroma nam bolj poznani Mount Everest. In ker velik del dežele pokrivajo gore, saj si deli s Pakistanom, Indijo in Tibetom vseh štirinajst osemtisočakov oziroma najvišjih gora na svetu, je Nepal tudi iz vidika gorniškega turizma izredno popularen. Številni gorniki se že od prejšnjega stoletja naprej lotevajo himalajskih vrhov, od katerih je večina najvišjih in najmarkantnejših že osvojena. V zadnjem obdobju so poleg osvajanja vrhov v Himalaji izredno popularni trekingi. Beseda “treking” pravzaprav nima prevoda, izmislili so si jo prav posebej kot naziv za popotovanje po deželi, večinoma na lastnih nogah. Takšna popotovanja zajemajo, vsaj kar se Nepala tiče, hojo med riževimi polji, čez potoke in reke, po ozkih dolinah, skozi pisane vasi in vlažen pragozd, navzgor in navzdol, pogosto pa prečkamo tudi visoke prelaze med čudovitimi vrhovi, ki jih pokriva sneg in led. Na primer na enem najbolj znanih trekingov okoli Anapurne prečkamo sedlo Thorong, ki je uradno visoko 5416 m, kar je precej višje kakor najvišji vrh evropskih Alp Mont Blanc (4807 m). In ker ogromno ljudi obišče vsako leto Nepal zaradi trekingov in odprav na vrhove, je potrebno tudi precej ljudi, domačinov, ki vodijo, pomagajo voditi ali pa delajo kot nosači na trekingih in odpravah. Visoke gore skrivajo v sebi razne nevarnosti, ki pogosto zahtevajo tudi človeška življenja, predvsem zaradi neizkušenosti in pomanjkljivega znanja, zato že skoraj 20 let poteka v Nepalu izobraževanje, na katerem se Nepalci učijo preživetja v gorah in osnov gorskega vodništva. Šolo so leta 1979 ustanovili slovenski gorniki. Letos septembra in oktobra je potekal tečaj, ki smo ga ob pomoči še nekaterih nepalskih inštruktorjev izpeljali vodja letošnjega tečaja Roman Robas, zdravnica dr. Anda Perdan ter inštruktorja alpinizma Matjaž Ferjančič in Boris Strmšek.

Tokrat sem bil v Nepalu tretjič, prvič pred šestimi leti prav tako v tej šoli in vsa stvar se mi je zdela zanimiva in vredna truda. Pravzaprav se na ta način tudi inštruktorji alpinizma mnogo naučimo, predvsem utrjujemo angleščino, v kateri potekajo vsa predavanja, spoznavamo pa tudi skrivnosti Himalaje in njenih prebivalcev. Sicer je treba priznati, da med slovenskimi inštruktorji alpinizma ni pretiranega zanimanja, razlog pa je verjetno prav angleščina in tudi pomanjkanje samozaupanja. Takšen tečaj je pravzaprav zelo podoben našim alpinističnim šolam, v katerih sodeluje večina inštruktorjev, le v nekoliko krajšem času je treba tečajnike naučiti osnove z vseh področij gorništva. Resnici na ljubo je to pogosto zelo trdo delo, saj imajo nepalski vrstniki precej slabšo podlago oziroma manj splošnega znanja, še posebne težave so pri matematiki in podobnih področjih. Na koncu tečaja se lahko večina že enakovredno kosa s tečajniki v naših alpinističnih šolah, na žalost pa tega svojega na novo pridobljenega znanja ter izkušenj ne dograjujejo, saj se redki srečujejo s pravim plezanjem, večina namreč vodi ali nosi tovore le na kakšnih trekingih, pa še to so srečni, če sploh dobijo službo. Pravzaprav je razlika že v osnovi oziroma razlogu, zakaj se ukvarjajo z gorništvom ali vodništvom. Pri nas, enako tudi v ostali Evropi, pa v ZDA, Avstraliji, Novi Zelandiji..., se pričnejo ljudje ukvarjati z gorništvom kot s hobijem, zabavo, šele kasneje z leti in ogromno pridobljenimi izkušnjami se nekateri odločijo za gorsko vodništvo. Nekateri zaradi možnosti zaposlitve oz. preživetja, drugi iz ljubezni do gora. V Himalaji se ljudje skoraj izključno srečajo z gorami zaradi kruha, preživetja. Najboljši in najpogumnejši sicer plezajo tudi na osemtisočake, vendar je to večinoma v okviru tujih odprav. Z znanjem, ki ga pridobijo v slovenski gorniški šoli, prestopijo prvo varno stopnico na svoji gorniški poti. Večino tečajnikov na tečaj pošljejo agencije, se pravi, da so že prej vodili, vendar večina tukaj prvič drži v rokah cepin, prvič hodi z derezami, se srečajo z skalnim in lednim plezanjem, hodijo po ledeniku, prvič se povzpno na zasnežen himalajski vrh... Res je, da ti ljudje živijo v deželi najvišjih gora na svetu, vendar o gorništvu vedo malo ali pa sploh nič. In hoditi v gore brez osnovnega znanja je zelo nevarno, tako za vodnika, še bolj pa za njegove kliente. In tako so naši gorniki že pred daljnimi leti spoznali, da lahko tem ljudem ponudijo nekaj zelo dragocenega - gorniško znanje in s tem možnost preživetja tudi v najtežjih razmerah. Najbolj zagnan pri tej ideji je bil sedaj že pokojni Aleš Kunaver in ob pomoči še mnogih drugih je idejo spremenil v resničnost. Ob vznožju severnih ostenij Anapurne 3 in 4 v Mananški dolini je nastala leta 1979 stavba, kjer se običajno odvijajo tečaji. Sicer se predvsem zadnja leta tečaji selijo tudi na druge lokacije, vendar je pri vsej stvari najbolj pomembna ideja, ki se nadaljuje. Slovenska (PZS) in nepalska planinska zveza (NMA) še naprej razvijata sodelovanje in letos je bil izveden že 16 tečaj, ki se ga je udeležilo 16 tečajnikov, med Nepalci je bil eden tudi iz Francije. Po nekaj letih samevanja (tečaj je bil v področju Langtang) je letos stavba “Manang Mountaineering School” spet oživela.

Prvi del tečaja smo opravili že v glavnem mestu Nepala Katmanduju. Mesto, ki bi ga lahko označili kot mesto templjev, se nahaja v široki dolini sredi zelenih hribov in riževih polj. Povsod gneča, ogromno vozil na cestah, ki neutrudno hupajo, med njimi krave, ki so tukaj svete živali, povsod se podijo razcapani in umazani otroci, po vogalih stegujejo svoje roke berači... Mesto hindujskih in budističnih templjev, ki obiskovalce obdajo z mirom in spokojnostjo. Tukaj je čas drugačna dimenzija. Ljudje ga imajo na pretek in čeprav na videz hitijo, se jim v resnici nikamor ne mudi. Tu in tam lahko vidiš koga, ki kar na robu pločnika počiva ali celo spi. Tudi potepuški psi, ki so jih ulice polne, imajo enake navade. Ponoči se potepajo naokoli, podnevi ležijo povsod po mestu in niti brca jih ne dvigne. Nadležni prodajalci vseh mogočih uporabnih in neuporabnih stvari silijo v mimoidoče, še posebej tujce in kar težko se jih rešiš. Za vsako stvar je seveda treba barantati, drugače jo nekajkrat preplačaš. In ves Katmandu je pravzaprav ena sama trgovina. In smetišče. Na kupe smeti leži po vogalih, ki jih občasno odpeljejo smetarji. Velikokrat lahko vidiš ljudi, še posebej otroke, ki brskajo po smeteh in iščejo kaj uporabnega. Nepal je revna dežela, vendar je obenem prva in ena redkih do sedaj v Aziji, ki je izkoreninila lakoto. Polja so povsod, dežela pa izredno bogato rodi, saj so bogovi, katerim ljudje veliko darujejo, zelo milostni.

V katmandujski sopari smo predelali nekatere teoretične teme, tečajniki pa so opravili tudi del izpitov s teh predavanj. Dvakrat smo se odpravili tudi v park Balaju, ki se nahaja blizu mesta in kjer so skalne stene, kjer lahko tečajniki praktično spoznajo in preizkusijo osnove plezalne in vrvne tehnike. Malo so nas ob tem zabavale tudi pijavke, ki so nadloga vlažnega obdobja - monsoona, ki se še vedno ni poslovil. Upali smo, da na poti proti Manangu ne bo teh drobcenih živalic, ki ti lahko včasih zelo zagrenijo življenje. Človeka začutijo že na daleč, so sila spretne in zlezejo povsod, slišal pa sem, da je nekomu med spanjem pijavka zlezla celo v usta. Po desetih dneh Katmanduja, smo 19. septembra sedli v avtobus in po dnevu vožnje do mesta Besisahar se je naslednji dan pričel pohod do Mananške doline, kjer stoji stavba šole. Pet dni hoje, okoli 100 kilometrov poti in 2500 višinskih metrov smo spoznavali prelepo deželo in njene ljudi, ki živijo ob reki Marsyandi. Reka nastaja iz ledeniških voda blizu Mananga, pot pa poteka ves čas po ozki dolini ob njeni strugi. Dan za nami so prišli v šolo tudi vsi tečajniki in nadaljevali smo s predavanji in vajami. Nekaj praktičnih vaj smo opravili na šoli sami, saj so na steni pripravljeni klini v ta namen, nekaj v bližnjih skalah, odšli smo tudi na ledenik pod Gangapurno (7454 m), kjer je večina med tečajniki prvič plezala s cepini in derezami, poglavitni del pa se je odvijal v gorah nad dolino, kjer smo preživeli teden dni.

Bazni tabor na 4400 metrih nam je bil teden dni izhodišče za pohode v višje predele. Himalajski orli so radovedno opazovali tujce na njihovem področju, nekoliko pa smo tudi vznemirjali črede jakov, ki so se pasli na zelenih tratah v okolici baznega tabora. Srečali smo celo divje himalajske koze, v snegu pa našli sledove velike divje mačke, verjetno kakšnega bližnjega sorodnika snežnega leoparda. Ogromno planik, ki tukaj seveda niso zaščitene, encijan in še veliko gorskih cvetic, ki jih poznamo tudi pri nas, so nam popestrili naša potepanja po okoliških sedlih in vrhovih. Dvakrat smo se povzpeli do približno 5200 metrov, na teh vzponih pa smo predelali vso tehniko hoje in plezanja v snegu. Tečajniki so se spremenili v vodnike, inštruktorji pa smo bili njihovi klienti. Treba priznati, da so nas večinoma prav dobro vodili naokoli in skoraj brez izjeme so poslušali naše nasvete. Predzadnji dan bivanja v višinah smo izbrali za vzpon na vrh Naur Peak, ki je visok 5880 metrov. Vstajanje sredi noči, nočni pohod do ledenika in nato v jutranjih urah počasi med ledeniškimi razpokami do grebena in po njem proti vrhu. Na vrh sicer nismo stopili, saj smo bili dogovorjeni za uro, ko se obrnemo nazaj proti bazi in ta ura nas je ulovila malo pod vrhom, toda za tečajnike je bil vzpon zelo dobra izkušnja. Nagrajeni pa smo bili tudi z odličnim razgledom, saj je polna luna prinesla s seboj tudi izboljšanje vremena, ki nam je delalo preglavice nekaj časa. Zadnje dneve smo preživeli spet v stavbi šole, kjer so se odvijali še zadnji izpiti, ki so prinesli tečajnikom zaključne ocene celotnega tečaja. Fantje so nam za konec pripravili še majhno zabavo, kuharji so spekli tudi torto, nato pa nas je pot vodila spet nazaj proti nižinam. Stavba šole bo samevala do naslednjega tečaja, če ne bo organiziran kje drugje.

Roman je odšel takoj v Katmandu, ostali trije slovenski inštruktorji pa smo odšli proti sedlu Thorong. Spremljal nas je Francoz. Ker smo se malo zamudili z odhodom iz šole, imeli smo namreč fotografiranje na tisoč in en način, smo morali kar stopiti, da smo prišli do večera na Thorong Phedi (pribl. 4600 m), kjer je nekakšno izhodišče za prehod čez sedlo. Z Matjažem sva imela namen obiskati še vrh nad sedlom, Thorong Peak, ki bi naj bil visok okoli 6100 metrov. Po dobri večerji, hrana je tukaj namreč skoraj najboljša na celotnem trekingu, smo hitro odšli v spalne vreče. Po premetavanju in gledanju na uro sva že polnoči odšla navzgor. Po treh urah sva bila na sedlu, kjer pa je bilo zelo hladno. Opremila sva se, nahrbtnike pa pustila ob vznožju. Pred nama sta bili dve lučki, ki sta se vzpenjali navzgor. Kmalu sva jih ulovila, bila sta Italijan in Poljakinja. Odšel sem naprej in delal stopinje. Nad kar visokim pobočjem naklonine 40 do 45 stopinj, se teren položi, tam je tudi nekaj razpok, nato pa sledi še dolg vršnji del. Bil sem daleč spredaj. Zdanilo se je in sonce je pogledalo izza obzorja. Ni bilo konca, vrh in še eden in še in še. Končno sem prišel do zadnjega. Po radijski postaji se javim Andi, ki čaka spodaj, nato čakam na Matjaža. Čez pol ure je tudi on na vrhu, kmalu za njim še druga naveza. Fotografiramo prelep razgled, nato odhitimo navzdol. Še isti dan smo spet v Hongdeju pri letališču, čez tri dni v Besisaharju. En dan preživimo v Pokhari, nato nas ropotajoč avtobus ponese nazaj v Katmandu.

Zaključek v Katmanduju je minil v podelitvi priznanj o opravljenem tečaju, zahvalili smo se eni drugim, s predstavniki nepalske planinske zveze pa smo se pogovarjali tudi o načrtih za prihodnost. Šest tednov je zelo hitro minilo, predvsem zaradi sila skopo odmerjenega časa. Še kakšen teden več zagotovo ne bi bil odveč, toda že tako je težko dobiti toliko dopusta in tudi to je mogoče razlog za manjše zanimanje med inštruktorji. Največja težava pri vsej stvari pa je zagotovo denar, ki ga je treba vsako leto izprositi z velikimi mukami. Tone Škarja, načelnik Komisije za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije, in Bojan Polak, vodja šolanja v Nepalu, sta zagotovo najzaslužnejša, da inštruktorji ne hodimo v Nepal na lastne stroške. Denar menda je, vendar ga je vsako leto znova zelo težko izprositi, država pa se za tovrstno promocijo Slovenije zelo malo briga. Naše oblastnike prav malo zanima, da lahko Slovenci na ta način svoje znanje in izkušnje širimo po svetu. In ga bomo še naprej. Športniki in s tem tudi gorniki smo precej boljši ambasadorji svoje dežele, kakor naši politiki in diplomati. Toda tudi to je del športa in gorništva.

Udeleženci letošnjega tečaja:

PZS inštruktorji

  • Roman Robas - vodja tečaja
  • Anda Perdan - zdravnica
  • Matjaž Ferjančič
  • Boris Strmšek

NMA inštruktorji oziroma pomočniki

  • Ngima Dendi Sherpa
  • Danu Sherpa
  • Pemba Sherpa

Sirdar (vodja transporta in kuhinje): Lhakpa Dorjee Sherpa

Skladiščnik: Ongchhu Lama

Kuhar: Durga Bahadur Baral

Tečajniki:

  • Pasang Nuri Sherpa
  • Ram Krishna Shrestha
  • Lhakpa Sherpa
  • Kipa Chhiri Sherpa
  • Nagendra Rai
  • Phurba Thile Sherpa
  • Lhakpa Yula Sherpa
  • Mingmar Sherpa
  • Pasang Kaji Sherpa
  • Nima Sherpa
  • Dachhiri Sherpa
  • Dhan Bahadur Tamang
  • Karma Sherpa
  • Pemba Rinji Lama
  • Wangchu Tamang
  • Aga Nabil (Francija).


Sponzorji letošnjega tečaja: PZS - KOTG, Mobitel, Marmor - Hotavlje, Porenta, Alpina, Planika, ProMontana, Vrh, Iglu Sport, ITU - Ljubljana, Beti Metlika, Vita Trebnje, DUMO, BVS Novo Mesto, Droga, Medex, Elkroj, NES, Lek, Bayer Pharma, Salus Ljubljana, TIK Kobarid, Tosama, 3M Domžale, Termopal Sovodenj, Simps’s Trzin

Zgodovina in statistika
Konec šestdesetih Aleš Kunaver že razmišlja o plezalni šoli za Šerpe, ki sodelujejo na odpravah na najvišje vrhove sveta, v sedemdesetih posveti uresničitvi tega cilja veliko časa in truda

1965. in 1975. leta sta bila podpisana sporazuma o gospodarsko tehničnem sodelovanju med Nepalom in Jugoslavijo, kar je bila osnova za delo

1975 so se med odpravo na Makalu pričeli prvi konkretni dogovori

1977 so stekle priprave, izdelani so bili projekti, med katerimi je bil izbran projekt, ki ga je izdelal Branko Perko, kasneje je bil tudi prvi nadzornik gradnje

27.4.1978 je bilo po sklepu Izvršnega sveta SFRJ iz Fonda solidarnosti odobrenih 925.000 dinarjev, ostala sredstva je prispeval Jugoslovanski sklad za mednarodno ekonomsko, tehnično in kulturno sodelovanje. Isto leto je bila izbrana tudi lokacija - Mananška dolina ter izbrani izvajalci del.

Maja 1979 se je pričela gradnja, ki je potekala ob številnih težavah z izvajalci, sredi septembra pa je navkljub vsem težavam stavbi manjkala le streha in notranja oprema

Od konca avgusta do začetka oktobra 1979 je bil izveden prvi tečaj, čeprav stavba še ni bila dokončana. Inštruktorji in tečajniki so spali v šotorih, uporabljali pa so že šolsko učilnico. 20 tečajnikov so vodili štirje naši inštruktorji (dr. Jože Andlovič, Danilo Cedilnik, Aleš Kunaver in Nejc Zaplotnik) ter dva nepalska (Sonam Gyalzen Sherpa in Shambu Tamang). Opravili so prvi pristop na Nitje Peak (pribl. 6000 m) in 6100 metrov visoki vrh nad jezerom Tilicho, se povzpeli na Pisang Peak (6100 m) in preplezali novo smer v vzhodni steni Chulu East (6400 m).

Uradna otvoritev šole je bila 13. novembra 1980, udeležili pa so se je razni vladni predstavniki, tudi ministri, predstavniki NMA, našo državo pa sta predstavljala Aleš Kunaver in ambasador SFRJ iz New Delhija. Že prej tisto leto je bil izveden drugi tečaj - šest naših in trije nepalski inštruktorji so vodili 44 tečajnikov.

do sedaj je bilo izvedeno 16 začetniških tečajev na katerih je prejelo osnovno vodniško in alpinistično znanje 458 ljudi, večinoma Nepalci, poleg tega pa še Arabci, Kitajci, Korejci, Brazilec in Francoz. Tečaje je izvajalo 68 različnih inštruktorjev, od tega iz Slovenije 34 (nekateri po večkrat), Nepala 21 (nekateri po večkrat), Hrvaške 6, iz Francije in Kanade po 2, iz Indije, Nemčije in Švice pa po eden.

NMA je prevzela skrb za šolo, vendar še zdaleč niso sposobni samostojno izvajati tečajev. Dejansko je organizacija in izvedba tečajev odvisna od PZS. Slovenski inštruktorji so izdelali več kot 300 strani obsegajoč gorniški priročnik v angleščini, ki se počasi prevaja tudi v nepalščino, poleg tega so izdelani tudi izpitni testi v angleščini. Tečaji se izvajajo skoraj vsako leto, čeprav ne vselej v Manangu, ideja Aleša Kunaverja pa živi naprej.

zapisal: Boris Strmšek 

 Šola v Manangu 1998

 Nepal

Azija

 
 
Oblikovanje, zamisel in izdelava: Bran©o   Gostujemo pri: MojStrežnik.com
Zadnji komentarji