Chulu, 1999

29. septembra 1999 smo poleteli z brniškega letališča dogodivščinam naproti. Naš cilj je bila kraljevina Nepal. Dežela, kjer se vzdigujejo beli vršaci Himalaje. Moje sanje zadnjih nekaj let, odkar sem začel resneje zahajati v gore. Bilo nas je šest, vsi člani Akademskega planinskega društva Kozjak iz Maribora oziroma njegovega alpinističnega odseka. Šest ljudi in trije različni cilji. Miha in Marjana sta imela namen oditi na treking do baznega tabora pod Everestom, Matjaža in Simono je zanimal in privlačil Tibet, Mirko Renčelj in jaz pa sva se nameravala povzpeti na 6.548 m visok Čulu East in mimogrede opraviti še treking okrog gorovja Anapurn. Ta treking je med najbolj priljubljenimi v Nepalu, zato sva vedela, da bo na poti gneča. Pristop do najine gore je vodil ravno v območju trekinga, nato pa se je pot v vasici Braga, sredi gorovja Anapurn, pod mogočnimi ostenji sedemtisočakov Anapurne III in Gangapurne, odcepila in vodila po neobljudenih prostranstvih Himalaje. Pričel se je eden najlepših, čeprav najnapornejših mesecev mojega življenja. Himalaja me je očarala, začarala in vem, da se bom še vračal.
 
POTEK ODPRAVE :
 
29.9.99 : Odhod z Brnika proti Bankoku, kjer prespimo, nato pa 1.10.99 prispemo v Katmandu
 
1.10 - 4.10.99 : Čakanje na potrebne dokumente in ogled Katmanduja
 
5.10.99 : Z Mirkom sva se odpravila z enim nosačem z avtobusom iz Katmanduja do Besisaharja in takoj začela s hojo. Vožnja z lokalnim avtobusom je zgodba zase.
 
6.10 - 7.10.99 : Oba dneva nenehno dežuje. Povsod voda, blato, vlaga. Vseeno z 20 kg težkimi nahrbtniki narediva vsak dan pot, za katero je potrebno vsaj 2 dni. Neštetokrat se spomnim Borisa Strmška s ferajna, ki mi je dejal, naj  vzamem nizke cevlje, ker okrog Anapurn ni blata.
 
8.10.99 : Končno sonce ! In to ravno v pravem trenutku, saj se nahajamo ravno  tam, kjer se okrog tebe pojavijo beli velikani. Po 3 dneh in pol prispeva v Manang na 3.400 m višine. Manag je zame najlepše mesto na svetu. Z balkona hotela vidiva Anapurno III, Gangapurno in ostale očake. Za pot do Mananga je normalno potrebnih od 7 do 9 dni.
 
9.10 - 11.10.99 : Prva dva dni porabiva za aklimatizacijo po hribih okrog  Mananga. Sam dosežem visino 5.000 m , Mirko pa 4.600 m. Tretji dan počivava.
 
12.10.99 : Vzpon do spodnjega baznega tabora na višini 4.800 m. Celi dan hodimo po prelepi gorski pokrajini, po nekaj urah hoje pa se pred nami pokažeta prekrasna vzpopredna slapova. Tukaj se začne strm vzpon, ki  ga kar noče biti konec. Ob 3 popoldan zagledamo šotore baznega tabora. Nosača pošljeva nazaj v dolino, ker nima ne obleke, ne spalne vreče, da bi nama naslednji dan pomagal. Napaka ! Isto je naredila tudi anleška vojaška, ki že tabori tukaj.
Kako smešno izgledava dva plezalca z miniaturnim (premalim) šotorom, brez kuharjev, nosačev, z 40m vrvi sredi vseh teh velikanskih odprav, ki naju obkrožajo.  Med potjo srečamo dve odpravi, ki sestopata. Same slabe novice. Prvi so poskusili na Chulu East in obupali že na grebenu. Pravijo, da ni snega in da bi potrebovali vsaj 600 m fiksnih vrvi. Zveva, da letos še nihče ni uspel priti niti na Chulu Far East, niti Chulu East.
 
13.10.99 : Vzpon do tabora na višini 5.300 m . Počakava, da skopni sneg, ki vsako noč prekrije tabor, potem pa se trudiva spraviti vse stvari v nahrbtnik. Jalovo početje.  Nahrbtnik je poln,  pol stvari pa zunaj.Nekako jih vse navežem na nahrbtnik in ga poskusim vzdigniti. Krava ima sigurno čez 40 kg. Vseeno poskusim.  Pridem do širokega potoka prek katerega s tako težo ne gre. Zmečem stvari na drugo stran,  mimogrede uničim eno čutarico, obilno preklinjam in se spravim preko.  Tretjino stvari pustim pri potoku. Bom šel rajši dvakrat. Mirko misli drugače. Bo nesel vse naenkrat. .... No, ta dan se je končal tako, da sem  prvo nesel svoj težki nahrbtnik do baze na 5.300 m , se vrnil, nasel Mirka na tretjini poti, ker je pozabil v taboru fotoaparat in se vrnil, in s skupnimi močmi sva nato znosilo vso opremo do tabora. Šotor postaviva v kotanji na moreni z ledeniškim jezercem zraven angleškega tabora.
 
14.10.99 : Počitek po napornem prejšnjem dnevu.. Sam ležim na soncu pred šotorom in se pogovarjam z vodjo angleške odprave Rabom, ter oficirjem Gurk (angleški najemniki) v Katmanduju Johnom, ki sta edina od cele angleške odprave pri močeh. 2 ležita v Manangu, zanju je konec odprave, 3 v spodnjem baznem taboru, eden pa v našem in bo danes moral sestopiti. Mirko je na žalost vedno bolj bolan in slaboten. Odloči se, da bo sestopil v Manang. Jaz želim vseeno poskusiti. Z Anležema se dogovorim, da naslednje jutro poskusimo na Chulu East. Angleži so sicer sklenili, da poskusijo Chulu Far East, ker je prvi baje letos nedostopen. Vodja Rab sklene, da imata dva dni časa. Če ne bo vrha se bosta po enem dnevu obrnila, ker morata voditi svoje može na Chulu Far East. Začne se moje basanje s hrano namesto juhic, ki so bili edina hrana prejšnje dni. Angleži imajo za vsak dan škatlo, kot je bila v JLA  takoimenovana SDO (suhi dnevni obrok).  Le da je v njej nenormalna količina dobre hrane, ki meni zadostuje vsaj za dva do tri dni. Problem je teža (2 kg).
 
15.10.99 : Grozna noč. Ponoči je bilo v šotoru preko - 20 stopinj Celzija. Moja spalka je odpovedala in noč sem predrgetal. Zato mi je  zjutraj slabo, vendar  ne pomislim, da ne bi šel. Tudi Johnu je slabo. Mirko postane moj glavni  sponor. Zamenjava spalki, gorateks jakne, vetrne hlače in rokavice. Hvala bogu ! Nato Mirko sestopi proti Managu. Vem, da mu ni lahko pri srcu. Veliko sva trenirala in mnogo postorila, da sva prišla do sem . Štartamo ob deveti uri ( jaz bi najmanj 4-5 ur prej ).  Srečamo dva člana španske odprave z enim višinskim nosačem, ki so prejšnji dan prvi letos dosegli vrh Chulu Far Easta. Bivakirali so na grebenu, nato pa zjutraj sestopili. Eden od Špancev je dobil ponoči višinsko bolezen, zato se jim je mudilo čim nižje. Začnemo plezati na greben , ki ločuje obe gori in po 15 minutah me slabost mine. Pridemo na greben in zagledamo ledenik na drugi strani, ki ga moramo prečkati. Na drugi strani ledenika je greben, na katerega se moramo povzpeti. Groza. Stena je čisto brez snega, izgleda kot kamnolom. Rab razmišlja o vrnitvi, a gremo vseeno čez ledenik ( ledeni mostovi, globoke razpoke) in postavimo šotor na drugi strani. Po opisu je vse težko že za nami. Popoldan poizkusim najti prehod na greben po kamniti grapi nad šotorom in  uspe mi preplezati 150 m pod vrh grebena. Prepričan sem, da  nam na tem mestu lahko uspe. Vrnem se cel srečen. Rab pa noče niti slišati, da  bi ponoči  plezal po skali.Pristanem na njegovo varianto precej višje po ledeniku navzgor.
 
16.10.99 : Noč brez spanja, a saj nad 5000 m še nikoli nisem spal  več kot uro  ali dve na noč. Videl sem nas že na vrhu. Prve letos. Ob 4  uri zjutraj  krenemo. Z Mirkovo spalko me tudi na ledeniku ni zeblo. Zunaj je preko -30  stopinj. Po 20 minutah več ne čutimo prstov na nogah. Po dveh urah gazenja  po ledeniku navzgor pridemo do mesta, kjer smo hoteli poizkusiti. Totalna  zmota. Sama vertikala, brez pikice snega. Rab ugotovi, da je  konec, ker nimamo več časa za drugi poizkus. Že zjutraj je hotel, da bi  odnehali. Sam od razočaranja hočem umreti. Ko se vrnemo do šotora ugotovimo, kaj pomeni edini stavek v edini knjigi, ki obstaja o tej gori in govori o tem mestu. Morali bi se spustiti po ledeniku navzdol še kak kilometer, priti na greben čisto na  njegovem začetku in nato po okrog 3 km dolgem grebenu cel dan  navzgor.  Angleža pravita, da bi potrebovali za vse skupaj okrog 5 dni, jaz sem prepričan , da bi naslednjim dan lahko stal na vrhu. Porodi se mi nora ideja. Raba pregovorim, da mi pustita šotor, gorilnik in bi poskusil sam ter prišel za njimi. Ko je vse že zmenjeno ga postane strah. Govori o tem, da ne  bo mogel celo življenje spati če se kaj zgodi. Razumem ga in ne vztrajam.
Rab me povabi naj poskusim z njimi naslednji dan na Chulu Far East. Gledam obe gori. Chulu East bi bil le dolgi sprehod, nevarno bi se bilo sam vračati čez ledene mostove na ledeniku. Na drugi strani ledenika pa se vzdiguje ledena in snežna piramida Chulu Far Easta, ki je sicer nižji, vendar zahteva veliko več plezanja. Odločim se.Kako sta utrujena ugotovim, ko ju dobesedno vlečem po ledeniku navzgor na greben. Popoldan le nekako pridemo do tabora, kjer nas 4 angleški alpinisti, ki so še v igri že precej nestrpno čakajo. Napovedano 2 dni slabega vremena. Himalajo prekrijejo grozni snežni oblaki. Pritisk močno pade. Mirko mi je kasneje dejal,  da se mu je ob pogledu na oblake utrnila le ena misel: "Bežite z gore". Angleži in jaz imamo za poizkus le še naslednji dan. Jaz ne morem več postiti Mirka čakati v Manangu, njim poteče rok. Vsak pri sebi misli, da je konec, a tega ne reče na glas. Razdelimo se v dve navezi in pripravljamo opremo. Dogovorimo se, da ob 3 uri vstanemo, ob 4 krenemo in se na grebenu odločimo glede na vreme.
 
17.10.99 : Prespim v kuhinjskem šotoru, najbolj mrzlem šotoru v  taboru, na baje najbolj mrzlo noč doslej. Hvala Mirko ! Spet me ni zeblo v tvoji spalki. Prvič na 5.300 m sem prespal vso noč. To je storila  utrujenost prejšnjega dne. Kuhar je prižgal gorilnik, odprl sem oči in moje prvo vprašanje je veljalo vremenu. Čudo ! Zunaj so zvezde. Presrečen sem. Čutim, da nam bo  uspelo. Ob 4 uri krenemo. Ni tako mrzlo, kot na ledeniku. Cel čas imam občutek, da smo grozno prepočasni. Sam bi lahko šel vsaj enkrat hitreje. Uspelo nam bo le, če bomo dovolj hitri. Na vrhu moramo biti pred 12 uro, ko se pričnejo viharji, ki ne dovoljujejo gibanja na prepadnem grebenu. Sestopiti moramo najkasneje do 14 ure zaradi cokel na derezah v spodnjem delu in megle, ki se vsak dan spusti. Vendar vseeno. Na greben potrebujemo 1 uro in pol, Španci so potrebovali 2 uri. Mogoče pa le nismo prepočasni. Napredujemo navzgor in neskončno uživam. Naklonina se giblje med 30 in 45 stopinjami. Ker sem bolje aklimatiziran kot ostali  sem vseskozi tekel naprej in slikal fante. Sami se niso nikoli. S slikami se jim bom lahko oddolžil za vse, kar so storili zame. 150 m pred vrhom se znajdemo na mestu, kjer so letos odnehale vse odprave razen omenjenih Špancev. Španci so nam povedali, da so poizkusili priti čez neprehoden serak na grebenu, a je eden padel v razpoko, Šerpa in drugi Španec pa sta ga potegnila ven in nekako so se spravili preko. To vidimo tudi po njihovih sledeh na grebenu.Mi se odločimo za drugo varianto in sicer bi šli v steno, naklonine okrog 65-70 stopinj, prečili okrog 80 m v desno, nato pa navzgor in se pred vrhom priljučili na sledi Špancev v snegu. Noben Anglež si ne upa prvi v steno, ker so neizkušeni. Končno se jim lahko oddolžim. Prevežemo se. Grem prvi in jim sekam stopinje. Nič utrujenosti ne čutim. Ob 10 uri in 2 minuti stojim na vrhu. No, ne ravno stojim. Vrh predstavljata dve točki. Ko priplezaš na vrh grebena, je na tvoji levi strani ogromen serak ( levi vrh), na desni pa 20 m dolga opast, ki predstavlja desni, višji vrh. Ko pogledam čez opast je razgled veličasten. Stena pada kakih 800-1000 m v globino. Trije Angleži, ki so z mano v navezi sklenejo, da je vrh kar tam kjer so prišli na vršni greben. Nobeden noče z menoj še teh 20 m, zato se razvežem. Na vrhu se moram slikati kar sam. Previdno sestopimo z vršne piramide in po pol ure sestopa končno stojimo na ravnem mestu, kjer se slikamo za vrh. Druga naveza ni šla do vrha, ker so bili zadovoljni s tem, da je ena prišla na vrh.
Nato sestop, ob 12 uri smo na koncu snega, snamemo si dereze. V enem dnevu smo prišli na vrh in sestopili. Španci so bili za to preutrujeni. Nam je utrujenost pokazala zobe potem, ko smo pričeli sestopati po skalah. Nekateri angleži so vsakih par korakov padali po tleh. V baznem taboru so nas Šerpe pričakale z z juho in čajem in takoj podrle tabor. V tistem se je pojavil človek, ki sem se ga v tistem trenutku  razveselil najbolj na svetu. Moj preljubi nosač, ki ga je Mirko poslal po stvari. Cepini, plastični čevlji, pas in klini so se hitro  preselili v njegovo torbo. Prestavili smo se do nižjega baznega tabora na 4.800 m kjer sem prvič po šestih dneh slekel obleko in nogavice, kuhar pa nam je pripravil nepozabno večerjo s špageti in rakovim čipsom. Naslednji dan smo sestopili v Manang. Mirko mi je prišel naproti.
 
 IN Potem :

V treh dneh iz Mananga čez prelaz Thorung Pass ( od 3.400 m do 5.400 m visoko), po močnem sneženju. Temu je sledil prelep sončen dan, ko smo hodili ob reki Kali Gandaki. Tu smo srečali fante iz Slovenske Bistrice, ki so tudi mislili na Chulu East a jim je splet okoliščin to preprečil. V Jomosomu smo bili potem v istem hotelu, kjer si bodo Slovence zapomnili še dolgo. Pivo je teklo v potokih, bistričan Ivo pa je pripravil pravo slovensko argo juho in sarmo z "doručkom".

Nato pa z letalom iz Jomosoma  sredi Himalaje do Pokare (nepalska različica Bohinja), kjer je toplo kot na morju ( 30 stopinj oktobra ).  Po dveh dneh počitka v Katmandu z avtobusom ( 8 ur in okoli 180 km ) . Mirko, Miha in Marjana so nato za dva dni odšli na rafting, sam pa sem ostal v Katmanduju in si ogledal templje v Patanu. V mesto sta se vrnila tudi Matjaž in Simona in skupaj smo nato zapustili Nepal in odpotovali za teden dni še na Tajsko.
 
... NAMASTE NEPAL (28.10.99)
 
28. oktobra smo se po mesecu dni preživetih v Nepalu vkrcali na letalo za Bangkok. Čakal nas je še slab teden dni tajskih dogodivščin, ogromnih količin slastne tajske hrane, ki smo jo vsakodnevno konzumirali, peščenih plaž, zelenega morja, brezdelja in predvsem gorečega čakanja na povratek. Ne maram brezdelja in to je le še povečalo željo po domačih, ki je postajala čedalje močnejša.

Našel sem deželo, kamor se bom še velikokrat vračal. Nepal. Mirne himalajske doline, boj z naravo in s samim seboj na belih vršacih nad njimi. Kruta, a tako čarobno lepa narava. Ne bom se vračal v nepalska hindujska velemesta, kjer ti vsak hoče nekaj prodati. Vračal sem bom v Himalajo, v budistične vasice, kjer pozdrav "namaste" ne pomeni drugega kot dober dan in ne odzdraviš v strahu pred nadaljevanjem pogovora v smeri "daj, dam".

Že ko sem stal na vrhu Chuluja, sem začel razmišljati o tem, kam naslednjič. Taka je pač moja pot. Ni končnih ciljev, ampak le posamezne postaje ob poti. Idej je veliko. Namaste Nepal, še se vidimo! Ali kot pravi pesnik Juan Ramon Jimenez v svoji pesmi "Zadnje potovanje":
 

... in šel bom. A ptice bodo še ostale in prepevale
in ostal bo moj vrt in njegova zelena drevesa
in vodnjak njegov.
Veliko bo še popoldnevov, ko nebo bo jasno in spokojno
in zvonovi pozvanjali bodo v zvoniku,
kakor pozvanjajo to popoldne.
Ljudje, ki so ljubili me bodo preminili,
in mesto vsako leto znova bo vzbrstelo.
A duša moja zmeraj bo s presladkim domotožjem
stikala po tem skritem kotu rožnatega vrta.

Zapisal: Dušan Rauter

Pokrovitelji:

HERMES SoftLab, Litijska 51, 1000 Ljubljana
ASKOT d.o.o. , proizvodnja športne konfekcije
IGLU ŠPORT d.o.o. , Partizanska cesta 22 , Maribor
T.e.r.r.a. Sport, Slovenjska 17, Maribor
Izvir d.o.o., Kraigherjeva 30, Ptuj
Termin d.o.o., Strosmajerjeva 13, Maribor