Hardeol, 2010

Uvod in opis območja

Jeseni 2010 je gore nad ledenikom Milam obiskala odprava štirih slovenskih alpinistov. Območje ni neznano, je pa alpinistično slabo obdelano. Večina vrhov ima malo pristopov, nekateri so še neosvojeni, stene pa tako rekoč vse še nepreplezane. Geografsko uvrščamo območje v vzhodni Garhwal. Izhodišče za dostopni trekking je Monsyari, ki leži severo-vzhodno od Almore. Prvi poskusi nad ledenikom Milam segajo v obdobje pred drugo svetovno vojno. Po zaprtju meje s Kitajsko v šestdesetih letih, je postalo območje za neindijce praktično nedosegljivo, tako da večino vzponov in poizkusov opravijo Indijske odprave (predvsem vojaške). V zadnjih letih se območje »odpira« tudi za tujce, kljub vsemu pa še ni gneče. Najbolj popularen vrh je Nanda Devi East (7534 m). Pot do njegovega vznožja se iz doline Johar odcepi cca 20 km pred ledenikom Milam pri naselju Martoli. Najvišja gora nad ledenikom Milam je Hardeol (7151 m), sledita pa mu Tirsuli Main (7074) in še neosvojeni Tirsuli West (7035 m). Zahodno od ledenika Milam se dvigajo Rishi Pahar (6998 m), Mangraon (6568 m, neosvojen), DeoDamla (6620 m), Bamchu (6303 m) in Sarkam (6254 m). Vsi našteti so bili splezani s sosednjegaledenika Uttari Rishi (oz. Nanda Devi Sanctuary). Poizkusov iz ledenika Milam oz. njegovih stranskih pritokov ni bilo, vsi vrhovi pa izgledajo dokaj zahtevno.Vzhodno od ledenika Milam se dvigajo Ikualari (6059 m), Nanda Gond (6315 m, neosvojen), NitalThaur (6236 m), Nanda Pal (6306 m), v zatrepu doline pa se dvigata še Chalab (6160 m, neosvojen) in Kholi (6114 m, neosvojen). Ti vrhovi izgledajo nekoliko manj zahtevni, povezujejo jih ostri grebeni, imajo pa tudi kopico stranskih vrhov. Dolina Johar, po kateri vodi pot do ledenika Milam (drugega najdaljšega ledenika v Indiji), je pravzaprav zelo divja. Do vojne s Kitajci v začetku šestdesetih let, so v tamkajšnjih vaseh živeli ljudje, ki so večinoma trgovali s Tibetanci. Po dolini je namreč že »od zmeraj« vodila trgovska pot s Tibetanske planote proti indijskim nižinam. Zdaj je dolina zapuščena že nekaj desetletij, prebivalci so se izselili v nižje kraje pod indijsko Himalajo. Samo poleti se nekateri vračajo nazaj kot pastirji drobnice. Iz doline Johar je prišlo tudi večina »Panditov«, ki so okoli leta 1800 opravili edina »vohunska« raziskovanja Tibeta za Britansko krono. Panditi so uporabljali enostavne a učinkovite metode zbiranja osnovnih prostorskih podatkov, ki so jih kasneje uporabili za kartiranje Tibeta. Tako je zahodni svet izvedel, kje približno leži npr. Lahsa. Danes poleg redkih domačinov dolino naseljuje vojska, natančneje ITBP (Indian Tibetan Border Police). Indijska vlada ima z divjo sotesko Gori Gange energetske načrte. V prihodnosti naj bi dolino »krasili« kar trije jezovi, geološke raziskave in gradnja ceste pa že potekajo. Možno je, da se prvinsko doživetje trekinga po dolini Johar izteka, začenja pa se neko novo obdobje v življenju doline.

CILJ ODPRAVE (KRATKA ZGODOVINA POIZKUSOV in VZPONOV)

Glavni cilj odprave je bil vzpon na Hardeol (7151 m) preko njegovega južnega ostenja. Najbolj izrazit in obetajoč je zgledal južni raz ali pa jugozahodna stena. Prvi zabeležen poizkus vzpona na Hardeol je opravila leta 1939 Poljska odprava, ki pa se je končala tragično. Dva člana odprave sta se smrtno ponesrečila. Leta 1964 je poizkusila Indijska vojaška odprava. Gore so se lotili iz ledenika Bagini, v plazovih so izgubili večjo količino opreme, a odnesli celo kožo, odpravo pa zaključili brez vrha. Leta 1965 poizkusi indijska odprava pod vodstvom K.P. Sharma. Ne uspe jim doseči vrha. Leta 1966 poizkusi indijska odprava, ki jo vodi Chanchal Mitra, a jim ne uspe doseči vrha. Leta 1974 se je gore lotila Indijsko-Novo Zelandska ženska odprava. Plezale so nad ledenikom Milam, v ledenem slapu ki se spušča iz platoja med Tirsulijem in Hardeolom, pa so štiri članice izgubile življenje. Leta 1975 se gore iz ledenika Bagini loti 28 članska vojaška odprava. Uspe jim postaviti tri tabore, najvišjega na 6550 m, potem pa jih zaustavi slabo vreme. Prvi vzpon na Hardeol je leta 1978 opravila vojaška odprava Indijsko Tibetanske mejne policije (ITBP). Obogateni z izkušnjami prejšnjih odprav so bazni tabor so postavili na mestu imenovanem Nital Thaur na obronkih ledenika Milam na višini 4200 m. Od tu so nadaljevali po ledeniku Milam, plezali po vzhodnih pobočjih Tirsulija, dosegli veliki plato med Tirsulijem in Hardeolom na višini 6800 m in od tam nadaljevali do severo-vzhodnega grebena in po njem dosegli vrh. Postavili so 7 taborov, celotna odprava je trajala 3 mesece, vrh so 31. Maja dosegli Nima Dorje, Thandup Khaniya, Prahlad, DawaRinzing in Nima Tenzing. Leta 1991 smer prvopristopnikov ponovijo člani odprave, ki jo je prav tako organizirala indijska vojska.

Kronološki pregled

19.09.: Letalski prevoz Brnik – Istanbul, Istanbul – Delhi
20.09.: Prihod v Delhi. Urejanje papirjev zaradi izgubljene pritljage, sestanek na IMF
21.09.: Pakiranje tovorov in priprava na pot
22.09.: Začetek vožnje. Vožnja Delhi – Bhintal zaradi plazov in poplav traja dlje, kot predvideno.
23.09.: Vožnja Bhintal – Chaukori. Avtobus zaradi razmer na cesti zamenjali za dva jeepa.
24.09.: Vožnja Chaukori – Munsyari
25.09.: Munsyari. Počitek in urejanje zadnjih papirjev. Začnejo se zbirati nosači.
26.09.: Začetek trekinga. Prva etapa: Munsyari – Lilam
27.09.: Druga etapa: Lilam – Bugdiar
28.09.: Tretja etapa: Bugdiar – Rilkot
29.09.: Četrta etapa: Rilkot – Milam
30.09.: Peta etapa: Milam – Bazni tabor(4200m).
01.10.: Urejanje BC in raziskovanje okolice. Priprave na prvo aklimatizacijo.
02.10.: Začetek prve aklimatizacije. Pristopimo pod Ikualari in postavimo šotore na 4700m.
03.10.: Začetek vzpona na Ikualari. Prespimo na 5300m.
04.10.: Pristopimo na Ikualari (6059m) in sestopimo vse do BC.
05.10. in 6.10.: BC. Počitek.
07.10.: BC. Urban zaradi zobobola predčasno odide z odprave. Z njim gre zvezni oficir. Matic, Boris in Karel se dvignemo na 5000m, kjer si ogledamo dostop in predvideno smer vzpona na Nithal Thaur(6236m), ki je cilj druge aklimatizacije.
08.10.: Matic, Boris in Karel začnemo vzpon na Nithal Thaur. Po jugo-zahodnem grebenu se vzpnemo na 5400 m, kjer postavimo šotor.
09.10.: Vzpon nadaljujemo po zahodnem grebenu. Prespimo na 5900m.
10.10.:Vzpon na vrh Nithal Thaurja(6236m). Sestopimo nazaj do šotora na 5900m, pospravimo opremo in sestopimo prek jugo-zahodne stene do BC.
11.10. in 12.10.: BC. Počitek. Vrne se zvezni oficir.
13.10.: BC. Počitek in priprave na poizkus v Hardeolu.
14.10.: Prek ledenika nesemo opremo pod steno Hardeola. Do večera se vsi vrnemo v BC.
15.10.: BC. Počitek.
16.10.: Matic in Boris začneta vzpon v Hardeolu. Bivakirata na 5800m.
17.10.: Plezanje v Hardeolu
18.10.: Matic in Boris sestopita pod steno, kjer jih že čaka Karel, da jima pomaga pri nošnji opreme prek ledenika nazaj v BC.
19.10.: BC. Počitek. Odločimo se, da predčasno zapustimo BC.
Od 20.10. do 22.10.: BC in pohajkovanje po bližnji okolici BC.
23.10.:Spakiramo vso opremo in pripravimo tovore za nosače. Pride prvih pet nosačev, ki odnesejo tovore do Milama.
24.10.: BC. Prihod ostalih nosačev. Zapustimo BC in sestopimo v Milam.
25.10.: Treking Milam – Bugdiar.
26.10.: Treking Bugdiar – Munsyari
27.10.: Munsyari.
28.10.: Vožnja Munsyari - Almora
29.10.: Almora. Ogled kraja.
30.10.: Vožnja Almora - Nainital
31.10.: Nainital. Ogled kraja.
01.11.: Nainital. Ogled kraja in ZOO.
02.11.: Vožnja Nainital – Delhi. Pakiranje karga.
03.11.: Delhi. Sestanek na IMF. Urejanje papirjev za kargo.
04.11.: Delhi.
05.11.: Let Delhi – Istanbul in Istanbul – Brnik

Vzpon na Ikualari (6059 m)

Prve aklimatizacijske ture nad baznim taborom smo usmerili po dolini navzgor, saj smo poleg privajanja na višino želeli kar najbolj pogledati Hardeol in se razgledati po okolici. Tako smo se odločili, da se poizkušamo povzpeti na Ikualari (6035 m). Zahodni greben se je izkazal za zelo primernega saj naklonine v snegu ne presežejo 45 st. Snežne razmere pri vzponu pa so bile idealne. Prvič smo bivakirali na zgornjem ledeniku Milam na približno 4500 m (B1), naslednji dan nadaljevali po zahodnem grebenu, na cca 5200 m (B2), postavili šotore in se še isti dan povzpeli nekoliko višje. Vrnili smo se do šotorov, kjer smo prespali in zjutraj nadaljevali do vrha Ikualarija (6059 m). Še isti dan smo sestopili do baznega tabora. Ob pristopu na vrh se nam je porodila manjša dilema ampak vseeno verjamemo, da smo bili na istem vrhu, kot prvopristopniki pod vodstvom Harisha Kapadije leta 1968. Vrh na katerem smo bili je namreč precej neizrazit.

Vzpon na Nital Thaur (6236 m)

Za drugo resnejšo aklimatizacijo smo si izbrali vrh Nital Thaur, ki se je dvigal neposredno nad baznim taborom. Po krajših ogledih se nam je obetal objektivno precej varen vzpon, saj je to edini vrh nad ledenikom Milam, ki nima v vznožju nima zahtevnega ledenika in na njem ni večjih serakov. Predviden smer vzpona naj bi potekala po enem izmed grebenov, obenem pa je vrh dovolj visok, da nam je nudil ustrezno aklimatizacijo za naš glivni cilj. Po naših podatkih naj bi bil vrh še neosvojen. Edini doslej nam znani evidentirani poizkus vzpona je bil opravljen leta 1974 po južnem grebenu (Himalayan Journal, vol 35, leto 1976/78, stran 215-217). Tudi to dejstvo je dodalo dodaten motiv našemu vzponu. Vzpon smo začeli po jugo-zahodnem grebenu in ga od višine cca 5700 m nadaljevali po zahodnem grebenu. Na vzponu smo dvakrat bivakirali: prvič na 5400 m, drugič pa na 5900 m. Obakrat smo šotor postavili na snežnih vesinah. Pri vzponu gre za kombinirano skalno-ledno smer, kjer težave v skali ne presežejo III stopnje po UIAA lestvici, naklonina v ledu pa ne 60st., smeri bi lahko pripisali tudi alpsko ceno D (difficult). Najtežja skalna mesta smo preplezali v skalni stopnji neposredno pod mestom drugega bivaka. Zanimivo je, da smo pri vzponu na višini cca 5300 m našli 2 precej stara skalna klina, in ostanke fiksne vrvi. Ker je kvaliteta skale v kopnih delih smeri zelo slaba, smo oba klina odstranili z roko brez uporabe kladiva. Sestop z vrha do mesta drugega bivaka smo opravili po smeri vzpona, pod B2, pa smo sestopali po pobočjih jugo-zahodne stene, kakor prikazuje zelena črta in nadaljevali do baznega tabora na obronkih ledenika Milam. Sestop je vseskozi potekal po snegu in ledu in tudi tukaj naklonine niso presegle 60 st.

Poskus v južni steni Hardeola (7151 m)

Iz ledeniškega platoja na 4500 m sva začela plezati po žlebovih in rampah desno (vzhodno) od zelo razpokanega ledenega slapu, ki brani dostop do jugovzhodne in jugozahodne stene Hardeola. Dokler nisva dosegla platoja pod jugovzhodno steno Hardeola (cca 5300 m), je bila smer zelo izpostavljena serakom, ki krasijo južna pobočja med Hardeolom in Tirsulijem. V nadaljevanju vzpona sva se vzpenjala po širokem žlebu, ki se izteče v južni raz Hardeola. Na višini cca 5800 m sva postavila šotor, kjer sva bivakirala. Nad mestom bivaka (B1+B2, cca 5800 m), sva najprej poizkusila po pobočjih jugo- zahodne stene, kjer sva zaradi padajočega kamenja obrnila na višini cca 6000 m. Vrnila sva se do šotora in še isti da poizkusila po južnem razu. Ko sva dosegla skalno stopnjo, sva ugotovila, da je skala zelo krušljiva. Odločila sva se, da vzpona ne bova nadaljevala. Še enkrat sva prespala in naslednji dan sestopila po smeri vzpona. Na začetku sestopa sva z južnega raza opravila en spust po vrvi in nato sestopila do ledenika pod steno.

FINANČNO POROČILO

Taksa za vrh (Uttaranchal) 950 EUR
Taksa za vrh (IMF) 1650 EUR
Agencija (bivanje+prevozi+nosači+BC) 9688 EUR
Najem O2 125 EUR
Letalske karte 2796 EUR
Cargo 500 EUR
Vizumi 400 EUR
Zavarovanje (dodatno za odpravo) 320 EUR
Dodatni stroški (hrana+bivanje) 1000 EUR
Satelitski telefoni 500 EUR
Skupaj 17929 EUR

Finančno so nam pomagali: KA pri PZS, KOTG pri PZS, Actionmama, AO Celje, BSH, DAX d.o.o., Krka, Mobitel, Pečnik Implantati, Zavarovalnica Maribor, Zavarovalnica Triglav.

ZAKLJUČEK (OCENA ODPRAVE)

Glavnega cilja, preplezati južno ostenje Hardeola (7151 m) nismo dosegli. Šlo je za ambiciozen načrt. Pred nami v steni ni še nihče poizkusil, vrh pa ima le dva pristopa po »normalni« smeri. Glede na skope in na nek način zastarele informacije smo opravili veliko pionirskega dela. Ob odhodu močna ekipa se je za poizkus v Hardeolu oklestila na polovico. Stena se je izkazala za spodaj objektivno zelo nevarno, v zgornjem delu pa poleg tega še za zelo strmo in bo tudi v bodoče predstavljala zelo trd himalajski oreh. Glede na lepo vreme, ki nas je spremljalo večji del odprave, se zdi dosežena višina v steni (okoli 6000 m) malo, saj se zgornjega plezalsko težjega dela stene nismo niti lotili. V opravičilo naj navedem precej kopno steno in velike količine padajočega kamenja. Verjetno je glede na videno za vzpon bolj primeren spomladanski predmonsunski termin (april in predvsem maj), saj so takrat hribi v tem delu Himalaje bolj zasneženi.

Opravili smo verjetno prvi vzpon na Nital Thaur (6236 m). Vzpona se nam vsekakor ni potrebno sramovati, saj tako priročnih neosvojenih vrhov tudi v Himalaji ni več v izobilju. Zlahka bi bil vrh sam po sebi dovolj za organizacijo samostojne odprave. Vzpon smo opravili v idealnem alpskem slogu in kljub videzu, da je bilo nekako mimogrede gre za resen vzpon.

Domov smo prinesli obilico fotografij alpinistično slabo obdelanega območja, ki ponuja veliko zahtevnih ciljev. Poleg južnega ostenja Hardeola je tu še ducat strmih in ošiljenih šesttisočakov in ne nazadnje »zadnji« neosvojeni sedemtisočak v Garwalski Himalaji (Tirsuli west). Območje tako ponuja veliko možnosti pionirskega alpinizma najvišje kakovostne ravni. Spoznali smo logistiko območja in to nam daje v primeru bodočih odprav konkurenčno prednost.

V Ljubljani: 8. decembra 2010

Poročilo smo s skupnimi močmi napisali vsi člani odprave:
Urban Golob (vodja), Boris Lorenčič - Lori, Karel Završnik in Matija Jošt - Matic

Člani odprave (z leve): Bhagwan Singh, Gajendra Deshmukh, Urban Golob, Boris Lorenčič - Lori, Matija Jošt - Matic, Saroj (Lakpa T.S.) Sherpa, Karel Završnik

Poročilo na gore-ljudje.net