Planinsko društvo
Alpinistični odsek
Športno plezalni odsek
Mladinski odsek
Planinska sekcija Vinarje
Sekcija veteranov
Turnokolesarska sekcija
Akademsko planinsko društvo Kozjak Maribor   
novice koledar fotografije forum video članki kontakti
ISKANJE
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

Pridobi geslo
Domov > Odprave > Latinska Amerika >  Argentina  OSTALE ODPRAVE
Ogledov: 2887    

Aconcagua 2002


 Argentina, Latinska Amerika
Trajanje odprave: 20.01.2002 do 16.02.2002

Člani odprave:

Boris Strmšek, Dušan Rauter in Mirko Renčelj
NA SMUČEH Z ACONCAGUE

Aconcagua je bila izbrana za cilj bolj iz želje osvojiti nekoliko višji vrh brez kakšnih velikih plezalskih akrobacij, kot pa zaradi same gore. Je pač najvišja v Andih in obenem tehnično nezahtevna, vsaj v okviru normalnega pristopa. Je pa daleč. To smo spoznavali, ko smo se po neskončnih kilometrih kamenja in prahu vlekli proti baznemu taboru Plaza de Mulas (4300 m). Ampak bili smo še sveži, polni energije in volje. Peti dan po odhodu od doma smo prispeli v bazo. Še prej pa spoznali delček glavnega čilskega mesta Santiaga, se od tam peljali v Argentino, kjer smo v Mendozi kupili dovoljenja za vstop v nacionalni park Aconcagua, ki so nas olajšala za 200 dolarjev vsakega, nakupili prav lep kup hrane ter jo skupaj s preostalo opremo poslali iz Punte del Incas (2700 m) na mulah. Mario, šef agencije Los Puquios, nas je ob pogledu na ogromno vrečo hrane vprašal: "A mislite ostati v bazi eno leto?" Hm, smešno, saj nismo prišli gladovno stavkat. Naslednja pripomba je bila še hujša: "Pa kam greste? Na kuharsko srečanje?" In pričeli smo razmišljati o mulinem golažu. Iz Mariovim mul, seveda. V prelepem vremenu južnoameriškega poletja smo po puščavski pokrajini, kjer vselej pometa veter, dosegli pisano vas šotorov pod najpopularnejšo goro Južne Amerike. Bilo nas je šest, načrte pa smo imeli nekoliko različne. Dušan Rauter in Mirko Renčelj sta nameravala čez Poljski ledenik, vendar so bile ob prihodu razmere izredno neugodne in sta se nato odločila za Normalno smer. Stanko Fekonja, Kazimir Perko in Ivan Župec so bili v moji družbi namenjeni pod zahodno stran, kjer poteka normalni pristop in tako smo na koncu vsi pristali skupaj. Med pripravami sem razmišljal o smučanju z vrha, vendar pa sem po pogovorih z nekaterimi, ki so bili tam in ogledu različnih fotografij v vodnikih ter na internetu, ugotovil, da je skoraj brezupno. Škoda energije za tovorjenje smučarske opreme, ko pa je snega le za vzorec. Nekega dne pa sem se v eni od trgovin z gorniško opremo zazrl v kratke Elanove smuči - Dualie. Hej, to je to! Poleg dolžine in teže je bila zelo dobra lastnost tudi ta, da je možno smučati z običajnimi plastičnimi gorniškimi čevlji. Tako sem si nekako popestril načrte okoli Aconcague, čeprav sem vedel, da gore ne gre podcenjevati kljub nezahtevnosti. Slišal sem namreč tudi zgodbe o orkanskem vetru in polarnem mrazu.

Spoznavanje gore

Ko smo leteli čez Ande in se je gora pokazala iz oblakov v vsej svoji veličini, se je bleščala od snega, kar sicer ni povsem običajno. A to mi je dalo novega upanja za smučanje z vrha. Že res, da po prihodu v bazo ni bilo pretiranega smučarskega navdušenja, saj so bila spodnja pobočja precej gola, krasili so jih le redki pasovi snega, nasploh pa je zahodna stran en kup melišč in skalnih stolpov, ki so se ob večerih obarvali v čudovite barve in vselej zvabili na dan naše fotoaparate ter kamere. Zadnje mesece smo se vsi precej pripravljali in za nami so bili tisoči prehojenih višinskih metrov in vrsta tur, še posebej zavzeto pa so se pripravljali Stanko, Ivek in Kazimir. Prav občudoval sem jih, kako resno so vzeli tale svoj cilj. Le redko sem pred odpravami takšno zavzetost opazil pri kolegih alpinistih.
Že dan po prihodu v bazo sem se odpravil navzgor z nekaj opreme. Spremljala sta me Ivek in Kazimir. Bilo je bolj slabo vreme, vendar pa dovolj dobro, da si bazo ogledamo od zgoraj s pobočij Aconcague. Le nekaj sto metrov navzgor, smo si dejali, vsak trenutek je potrebno izkoristiti za aklimatizacijo. Tile metri so se nato raztegnili v skoraj kilometer in opremo smo pustili na 5250 metrih, od koder je še dobre pol ure do Nida de Condores (5400 m), kjer je nekak prvi tabor na gori. Šli bi še do tja, pa nam je bilo dovolj vetra in sneženja. Ko sem tekel navzdol proti bazi, me presenetljivo ni "nabijalo" v glavo. Dobro sem se počutil. Naslednji dan smo imeli aktiven počitek - smučanje in potepanje po ledeniku Horcones pod Cerro Cuernom (5462 m), navzgor pa so odšli Dušan, Mirko in Stanko. Vsi trije so dosegli Nido. V primerjavi z mnogimi smo bili precej boljšega počutja in predvsem bolj "poskočni". Prav zabavno (vsaj za nas) je bilo opazovati nekatere, ki so prihajali s hriba, kot v transu. Komaj so se vlekli, zgovorni niso bili, po izgledu pa bi jih počasi lahko pričakovali na patologiji. A občudoval sem njihovo vztrajnost in odločenost, da se kljub vsemu privlečejo do vrha. Dejstvo je, da Aconcagua kot najvišja gora Andov in obeh Amerik izredno privlači gornike, zaradi svoje navidezne nezahtevnosti pa se je lotevajo tudi povsem neizkušeni.

Mraz ob prvem poizkusu

28. januarja krenem navzgor s Kazimirjem in Ivekom. Dobre štiri ure potrebujemo za 1100 višinskih metrov. Med potjo si naložimo še opremo, ki smo jo tukaj pustili pred dvema dnevoma in nato preklinjamo nahrbtnike, na srečo le zadnji del poti. Na Nidu de Condores postavimo šotor in se zavlečemo v spalke. Naletavati je pričel sneg in rahel veter je neprijetno mrazil. Počitek, kuhanje, dremež, kuhanje, pa malo hrane, vase smo vlivali tudi precej tekočine, spet počitek in tako naprej. Po nočnem premetavanju in iskanju spanca, smo druženje s spalkami zavlekli do poznega dopoldneva. Počutje je bilo kar dobro in odločili smo se za vzpon do Berlina, kjer je tabor, ki ga večina uporablja kot izhodišče za vzpon proti vrhu. 5830 metrov visoko sta celo dva lesena zavetišča, kot že ime pove, pa so pri postavitvi teh imeli prste vmes Nemci, ki v precejšnjem številu obiskujejo kraljico Andov. Na nahrbtnik sem pritrdil smuči in počasi smo krenili navzgor. Pot je pravzaprav dokaj enostavna, saj vijuga sem ter tja po pobočju naklonine med 20 in 30 stopinjami. Logika vzponov je tukaj čisto preprosta - izbirati je treba čim večje ključe in hoditi počasi. Tako se daleč pride in tudi hitreje. V dobrih dveh urah sva s Kazimirjem prisopihala na Berlin, kjer je na skalah ob robu tabora križ in kip Device Marije. Mogoče bo pomagala tudi nam!? Po kratkem počitku greva še naprej, vendar pa malo nad Berlinom ugotoviva, da je bolje štediti moči in odložim smuči ter nekaj malega hrane. Malo se razgledava in sestopiva nazaj. Navzgor pride tudi Ivek, malo ga daje višina, sicer pa sta oba s Kazimirjem krepko pomaknila navzgor svoje višinske rekorde. Kazimir pravi, da se dobro počuti in bi odšel naslednji dan kar proti vrhu. Po debati pridobi še mene, Ivek pa zaenkrat ni za takšne hece in bo še malo počakal. Sicer pa smo komaj prišli in časa imamo več kot dovolj. Deset dni po odhodu od doma se ob petih zjutraj s Kazimirjem odpraviva proti vrhu. Verjetno je Aconcagua imela to za podcenjevanje in kaznovala naju je z mrazom, ki bi za naju kmalu bil usoden. Na Berlinu sva v lesenem bivaku dobri dve uri segrevala povsem blede prste, medtem, ko je bilo zunaj pod -30, malo je bilo še vetra in vsi, ki so odhajali proti vrhu, so obračali in bežali v varna zavetja šotorov. Poskusila sva še naprej, vendar tudi sonce ni prineslo toplote, pa sva sestopila na Nido in dalje v bazo. Ivek in Stanko, ki je prišel prejšnji večer navzgor, sta še ostala. Dušan in Mirko sta prav tako prespala na Nidu, Dušan je odšel še do Berlina, nato pa sta sestopila nazaj v bazo. Ta dan je bil najhladnejši na gori v zadnjem obdobju. Zdravnik v bazi je imel kar nekaj dela z omrzlinami in helikopter je bil zaposlen s prevozom pomrznjenih. Na srečo nismo bili med njimi, a le malo je manjkalo. Sicer pa je nekaj dni prej tik pod vrhom umrl nemški gornik. Odpovedalo mu je srce. Ti presneti kup šodra!

Visoko nad puščavo

2. februarja sredi dneva krenem navzgor. Poslovim se od Iveka in Stanka, navzgor gresta naslednji dan. Vzpenjam se zelo hitro, s takšnim tempom bi lahko bil še isti dan na vrhu. Kmalu prehitim Kazimirja, ostala dva sta daleč spredaj. Sedaj je kar nekaj znancev na hribu, včeraj so krenili gor tudi Jugoslovani, s katerimi smo se precej družili, pa naš sosed Italijan Corrado, Kolumbijec Lučo bi tudi moral biti nekje zgoraj, na poti srečam Sabine in njene nemške prijatelje... Dva najlepša in najtoplejša dneva smo sicer počivali, toda vreme še vedno drži. Popoldansko poležavanje na Nidu je pomenilo samo dodatno nabiranje moči. Pripravili smo si tekočino in opremo ter meditirali v spalkah. Ob 4.20 kreneva s Kazimirjem, Dušan in Mirko prideta za nama. Mraz je bil tokrat še kar znosen, čeprav kakšne sopare ni bilo čutiti. V uri in četrt sva na Berlinu, kjer je krenila navzgor prava kolona. Le smuči vzamem in nadaljujeva. Počasi prehitevava vzpenjajoče, na čelu pa naletiva na jugoslovanske prijatelje. Veselo se pozdravimo in vzpodbujamo eden drugega. Na obzorju se počasi rdeči nebo. Sence vzpenjajočih dobivajo barve in obraze. Vrsta se je precej raztegnila, razen naju in Jugoslovanov so vsi zaostali. Nenadoma se nad obzorje dvigne rdeča krogla. Takoj dobimo občutek toplote, čeprav se temperatura v resnici ne spremeni. Nad Independencio (6250 m) kreneva naprej za Lučom, ki nas je prehitel nekoliko nižje. Snega je zelo malo, precej hodimo kar po grušču. Ko pridemo spet na zahodno stran, smo v senci in po Traverzi piha veter. Tukaj se jih veliko obrne. Med počitki mu nastavljamo hrbte. Do Canalete me že pošteno zebe, čeprav ves čas gibam s prsti na nogah in rokah. Canaleta je nekakšna široka grapa pod vršnjim grebenom, kjer se vzpenjamo ob desnem robu. Snega je nekoliko več, vendar je precej skal. Nenadoma pogledamo z grebena v južno steno, kjer je slika povsem drugačna. Skoraj trikilometerski zid, ki je rezerviran samo za odlične alpiniste. Mogoče cilj za naslednjič!? Kmalu tulimo na vrhu. Tresenje rok, tolčenje po ramenih, fotoaparati, kamere, vriskanje... Smuči končno zapustijo nahrbtnik. Razgled naokoli nam daje jasno vedeti, da smo sredi puščave, zasneženih hribov je bolj malo.
Tričetrt ure posedamo po vrhu in se ogledujemo naokoli. Fotografije za sponzorje, ugotavljamo imena bližnjih in bolj oddaljenih vrhov, počivamo... Na vrhu je v kovinski škatli vpisna knjiga, vendar se pozabimo vpisati, celo nekaj kamnov za spomin pozabim pobrati. Pod skalami vrha na ozkem traku snega nataknem smuči. Kazimir sestopi naprej, ker bo fotografiral. V tistem trenutku pozabim na pomisleke, temveč samo razmišljam, kako bi se prebil s smučmi na nogah do vznožja.

Na smučeh proti bazi

Najprej oddrsam mimo Jugoslovanov, ki so tik pod vrhom. Mimogrede si čestitamo, kaj več pride v bazi. Takrat bomo poiskali zaloge raznih dobrot. Ozka gaz, ki je še ni odpihnil veter, je edini uporaben kos snega. Nekajkrat moram prestopiti čez kakšen večji kamen, malo čakam na vzpenjajoče, uspe mi celo skočiti čez skalo. Z običajnimi smučmi tukaj ne bi imel nobene možnosti. Težava je le, da so repi smuči zelo kratki in ne nudijo nobene opore. Vsako nagibanje nazaj pomeni izgubo ravnotežja in tako kar nekajkrat podrsam po snegu, a se vselej nekako ulovim. Na vrhu Canalete se prične pravo razkošje snega, vsaj tako se mi zdi potem, ko se prebijem po ozkem traku, ki vodi od vrha pod grebenom. Naredim celo nekaj prav elegantnih zavojev. Robniki smuči zelo dobro prijemljejo, mogoče celo predobro. Smučam mimo tipa, ki kar maje z glavo in hropi: "Crazy, crazy...!" Nato znana postava, pozdravimo se z Dušanom, malo nižje srečava še Mirka. Kazimir snema in naredi nekaj fotografij. Iščem prehode med kamenjem in se borim z utrujenostjo. Kljub vsemu, da je to moja prva tovrstna izkušnja s smučanjem na takšni višini, pa imam občutek, da mi še kar gre. Ustavim se na vsakih 50 do 70 metrov, ko me malo navije v noge, pogosto pa me tudi v naših hribih podobno. Čez Canaleto gre dobro, spodaj pa slečem vetrovko, saj sonce že pošteno pribija. Ura je ena, popoldan bomo že v bazi. Oddrsam po Traverzi, kjer vodi navzdol le dva do tri metre širok trak snega, ponekod mi uspe celo nekaj zavojev. Nekje na sredi se poslovim od Kazimirja in krenem naravnost navzdol proti Nidu de Condores. Čaka me tisoč višinskih metrov visoko snežišče, kjer naklonina nikoli ne preseže 40 stopinj. Bil bi pravi užitek, če bi bile razmere dobre, a sneg je večinoma skorjast, pod njim pa nekakšen nepredelan pršič. Matram se in matram, preklinjam, nekajkrat sedim v snegu in se smilim samemu sebi. Pa kaj mi je tega treba? Tu in tam naletim na poledenele plošče, kjer lahko vsaj brez skrbi naredim kakšen zavoj, ostalo pa je bolj mučno prebijanje proti odrešilnemu Nidu. Nekajkrat že mislim sneti smuči, a si vselej nekako premislim, na srečo pa se zadnjih 300 merov spet izboljšajo razmere in na Nido dokaj elegantno privijugam. Ustavim se na kamenju pred šotorom, Stanko in Ivek me presenečeno pogledata: "Glej, pa res je smučal!" in si že tresemo roke. Končno snamem smuči. Tukaj bom počakal Kazimirja, poleg tega je treba spakirati opremo in jo odnesti v dolino. Prijatelja gresta še danes do Berlina, jutri bosta poskušala proti vrhu. Kmalu pride Kazimir, kuhamo, po počitku pa se počasi odpraviva. Takrat pridejo tudi Jugoslovani, pa Dušan in Mirko. Vsi bodo prespali tukaj. Midva greva navzdol - kjer lahko sestopiš danes, ne sestopaj jutri! Nahrbtnik mi popestri smučarsko življenje, vendar je na srečo pod Nidom dokaj položno. Kmalu se prične iskanje snega in nekako ulovim ozek trak, ki me pripelje mimo skal na mestu imenovanem Cambio de Pendiente (5200 m), nato se spuščam po okoli 4 m širokem žlebu, ki vodi proti bazi. Razmehčan sneg omogoča lepo vijuganje, čeprav me ovira težak nahrbtnik. Tu in tam so v snegu velike luknje, ki se jim s težavo izogibam, precej je tudi kamenja. Čez nekaj dni tukaj ne bo več snega. Na 4800 m mi je vsega dovolj, snamem smuči, jih pripnem na nahrbtnik in ga odkurim po šodru proti bazi. Čez slabo uro s Kazimirjem pijeva pivo, ki se je nekaj dni hladilo v šotoru, najini sosedje Nemci skuhajo juho, nato pa greva še naokoli po bazi. Spet znani obrazi, nakladamo, si čestitamo, menjavamo informacije in pogosto slišim: "You really skiing down?? You are crazy!" Ja, res moraš biti malo nor, da v to puščavo prineseš smuči.

* * *
V naslednjih dneh smo se povzpeli še na nekaj sosednjih vrhov, Ivek in Stanko pa sta po dolgem tednu na Berlinu v tretjem poskusu uspela osvojiti vrh. Vreme je bilo vsak dan bolj muhasto in 9. februarja sta končno stopila na vrh. Isti dan smo ostali štirje odšli iz baze proti dolini, ker nam je zmanjkovalo hrane. Srečali smo se čez nekaj dni v Santiagu. A na poti smo se ustavili še v Puente del Inca, si ogledali vas, most in okolico, se namakali v termalni vodi, uničevali pivo, hamburgeze in še kaj. Sledilo je nekaj utrudljivih dni v Santiagu, ko smo se preganjali z enega konca mesta do drugega, pa naši prijateljici Paulini, ki nam je nekoliko pomagala, zasedli hišo. Nismo se mogli odpovedati raftingu na reki Maipo v bližini Santiaga, pa tudi noge smo si namočili v Pacifiku. Obiskali smo Valparaiso ter Vina del Mar, poležavali na plaži, a vsega lepega je enkrat konec in kmalu smo se znašli spet v evropski zimi. In spet zaledeneli slapovi, zasnežene grape, smučine v naših Alpah …

Člani odprave: Dušan Rauter, Mirko Renčelj, Boris Strmšek (vsi APD Kozjak), Stanko Fekonja, Ivan Župec (oba PD Hakl) in Kazimir Perko (PD Ormož)

Pristopi:
Aconcagua (6959 m) - vseh šest članov odprave
Cerro Bonete (5050 m), normalni pristop - Strmšek, Perko, Renčelj in Rauter
Cerro Catedral (5335m), normalni pristop - Rauter
Morro del Catedral (5020 m), jugozahodna stena - Strmšek in Luis Munoz (Kolumbija), III-IV, 75°/40-50°, 500 m

Smučarski spusti (B. Strmšek):
Aconcagua (6959 m), Normalna smer z direktno varianto na Nido de Condores - 2200 m, naklonina 45°/30 - 40°
Morro del Catedral (z višine 4980 m), Normalna smer - 50°/40°, 400 m

Odpravo so podprli:
MOJA NALOŽBA - Pokojninska družba d.d., Občina HOČE - SLIVNICA, Občina BENEDIKT, Občina ORMOŽ, NETO d.o.o. - MARIBORČAN, NOVA KBM d.d., FLORJANČIČ TISK, ELAN d.d., DUMO, IGLU SPORT, NES - ASKOT d.o.o., TERRA SPORT, FOTO TABOR, KORIDOR d.o.o. - KURIR EXPRES, ALPIN, SANA, Trgovina AJDA, MEDEX, KRUH-PECIVO d.d., PD MAKS MEŠKO - Ormož, SONY - Bojan Knuplež, Krajevna skupnost SVETI TOMAŽ, KOLPINGOVA DRUŽINA Sv. Tomaž, Pekarna ŠIJANEC, Gradbeništvo STANKO BERNJAK, Stavbno kleparstvo in krovstvo STANKO KRANER

 Aconcagua 2002

 Argentina

Latinska Amerika

 
 
Oblikovanje, zamisel in izdelava: Bran©o   Gostujemo pri: MojStrežnik.com
Zadnji komentarji