Planinsko društvo
Alpinistični odsek
Športno plezalni odsek
Mladinski odsek
Planinska sekcija Vinarje
Sekcija veteranov
Turnokolesarska sekcija
Akademsko planinsko društvo Kozjak Maribor   
novice koledar fotografije forum video članki kontakti
ISKANJE
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

Pridobi geslo
Domov > Odprave > Južna Amerika >  Čile  OSTALE ODPRAVE
Ogledov: 3799    

Patagonija, 1982


 Čile, Južna Amerika
Trajanje odprave: 10.11.1982 do 28.12.1982

Člani odprave:

Tone Golnar in Ljubo Hansel
PATAGONIJA MALO DRUGAČE

Gore južne Patagonije Slovenci zelo dobro poznamo, saj smo v njih veliko plezali. Gore osrednje in severne Patagonije, predvsem na čilski strani, pa so skoraj popolna neznanka. V osrednjem delu leži najvišji vrh Patagonije – Cerro San Valentin, ki presega 4000 m. Nedaleč od njega proti severu se nahaja Cerro Castillo, eden od vrhov, ki ju opisujemo v nadaljevanju.

Prva alpinista iz Slovenije v Patagoniji

O aktivnosti argentinskih Slovencev v Patagoniji vemo kar nekaj, veliko manj pa o prvem obisku alpinistov iz Slovenije. Ker je od tedaj minilo že dobrega četrt stoletja in ker ni bilo o prvih vzponih skoraj nič objavljenega, je prav, če jih na kratko osvežimo.
Kdor je prebiral Terrayeve Osvajalce nekoristnega sveta, se mu je najbrž, tako kot meni zazdela Patagonija zelo divja in nedostopna. Predstave so še okrepili članki in slike patagonskih odprav v tujih alpinističnih revijah. In Slovenci, ki smo preplezali že pol Himalaje in skoraj vse Ande še nismo bili tam. Kateri cilj bi lahko bil bolj idealen za mladega, nadebudnega alpinista?
V začetku osemdesetih let, v času Jugoslavije je bilo veliko težje organizirati in izpeljati odpravo v oddaljena gorstva kakor danes. To so bili časi, ko si lahko tujo valuto kupoval le na črno, od preprodajalcev, leto dni kasneje pa so uvedli celo denarni »depozit« za prestop meje. Če k temu prištejemo še to, da o odpravi sanjata »uboga« študenta, so možnosti, da bosta svoje želje uresničila enake nič.
V začetku 82 let se je pokazala prva resna možnost, da bova s soplezalcem Ljubom Hanselom stopila na južnoameriška tla. Čilska planinska zveza je namreč razpisala mednarodno srečanje alpinistov v bljižnji andski dolini Lo Valdes, že takrat pa sva se odločila, da bova obiskala tudi Patagonijo. Bila sva zelo vesela, ko naju je KOTG izbral za predstavnika Jugoslavije. Seveda sva si morala vse stroške kriti sama. Kaj vse je bilo potrebno narediti, da sva do odhoda v začetku novembra zbrala okoli 6000 USD raje ne bom opisoval.


Prvih dvanajst dni v Čilu

O Čilu takrat nismo vedeli kaj dosti. Vsi smo poznali nasilno diktaturo generala Pinocheta, ki je s pomočjo CIAe ubil demokratično izvoljenega Alliendea in zavladal s trdo roko.
Pravo presenečenje je bilo, ko sva izvedela, da je Čile ena redkih južnoameriških držav, kjer Jugoslovani za vstop ne potrebujejo vizuma. Prve dni sva preživela v gostih pri zelo prijazni izseljeniški družini Domič, ki so bili po poreklu Hrvati z otoka Brača. Kasnje sva bila presenečena, da so bili vsi ljudje, ki sva jih srečevala zelo odprti in prijazni.
Mednarodno srečanje, ki je potekalo v dolini Lo Valdes je bila za naju prva izkušnja visokih gora. Čeprav se nama vzpon na šesttisočak Marmoleho ni posrečil, sva bila vseeno vesela izkušenj, ki sva jih pridobila. Na srečanju sva spoznala tudi Korejca Chil Kyu Sona in Novozelandca Davida Woughta, ki sta se odločila, da bosta šla z nama v Patagonijo.


Izbira cilja v Patagoniji

Najina velika želja je bila, da bi obiskala skupino Paine na jugu Čila. Žal so bile najine finančne možnosti preveč skromne, da bi si lahko privoščila potovanje tja. Na eni od znamk, ki sva jih lepila na razglednice sva zagledala goro, na las podobno Trem Cinam, pod njo pa je pisalo Cerro Castillo. Takoj nama je postalo jasno, da je to gora za naju.
Gospod Domič je prijazno uredil štiri brezplačne železniške vozovnice do zelo oddaljenega Puerto Montta na obrobju Patagonije. Od tam smo leteli v Coyhaiqke, še kakšnih 600 km proti jugu. Tukaj smo se po priporočilu obrnili na gospoda, ki je bil v XI čilski regiji zadolžen za šport. Ta nas je tudi sam peljal do izhodišča pod goro, do Ville Cerro Castilo.
Domačini so nas prijazno sprejeli in gostili. Tukaj smo dobili gaucha, ki je s konji prenesel našo prtljago pod goro. Do tabora v vznožju gore smo hodili 6 ur, pretežno po gozdnati pokrajini. Dogovorili smo se, da nas pride iskat čez teden dni. Ko smo zagledali goro, nam je bilo takoj jasno, da so bile na znamki zares upodobljene Tri Cine, naša gora pa je bila kljub temu mogočna in na videz nedostopna. Po podatkih, ki smo jih imeli na voljo, smo vedeli le, da je gora visoka okoli 2300 m in da jugovzhodna stena, ki smo se je nameravali lotiti še ni bila preplezana. Kasneje se je izkazalo, da so goro z vzhoda prvi preplezali leta 1966 Čilski alpinisti, kasneje pa najbrž res ni imela obiskovalcev.


Cerro Castillo 2675 m

Dežne kaplje se s sunki vetra zaletavajo v šotore. Višje nad taborom naletava sneg, gora pa je odeta s težkimi, temnimi oblaki, od katerih ne moreš pričakovati nič dobrega. Počutim se utesnjenega med platnenimi stenami. Mislim, da ne sodim v ta svet in da bi se nas gora rada ubranila. Še včeraj, ko smo hodili od vasi, so se sončni žarki odbijali od nedostopnih sten. Takšna je Patagonija. V enem dnevu lahko doživiš poletje in tudi najhujšo zimo.
Naš »gaučo« je zatrdil, da še nikomur ni uspelo priti na vrh. Kot da je gora zakleta.
Naslednje jutro se zbudimo v soncu. Hitro se odpravimo. Treba je izkoristiti vsak trenutek lepega vremena. Počasi se vzpenjamo po strmem snežnem pobočju. Konice derez zabadamo v sneg. Enaki, ponavljajoči gibi človeka utrujajo, ne le telesno. Končno pridemo na snežni plato pod goro. Tukaj bomo prenočili, naslednji dan pa poskušali priti čim višje. Uredimo si udoben prostor za spanje. Do teme nas loči še nekaj ur. Pogled mi uhaja preko ogromnega jezera do velikih kopastih oblakov. Z njimi so obdani najdrznejši vršaci na Zemlji. Žal nam je, da ne moremo tja. Globoko pod nami je pragozd in nekje ob robu stoji naš tabor. Kako prijetno bi bilo sedaj sedeti ob ognju in se pogovarjati dolgo v noč. Iz razmišljanja me predramijo drobne snežinke, ki so začele padati z neba. Zavil sem se v vrečo in nič več me ni motilo.
Ko smo zjutraj vstali, je sonce že obsijalo okoliške vrhove, naša gora pa je bila odeta z meglo. Nekaj centimetrov snega, ki se je čez noč nabral na čevljih, sploh ni vplivalo na našo namero. Začeli smo se vzpenjati. Plezali smo po žlebu, ki je bil globoko izdolben sredi ozkega snežišča. Edino plazovi lahko izdolbejo takšen žleb. V trenutku smo spoznali, v kakšni nevarnosti smo, a želja po vzponu je bila močnejša. Če bomo imeli srečo, ne bo plazu. Ali ni človek prevečkrat odvisen prav od sreče? Dokler jo ima, je vse v redu. Ljubo prepleza skalnat skok, ostali s pomočjo vrvi za njim. Glavna ovira je za nami, dalje plezamo drug za drugim kar brez varovanja. Strm leden odstavek premagamo kot za šalo. Sedaj nam je pot odprta. Gazimo korak za korakom po mokrem snegu in osvajamo neosvojeno trdnjavo. Visoko nad nami se žleb zaključi z zaledenelim slapom. Bolj ko se mu približujemo, bolj kopni moje upanje. Ko pridemo pod slap, izgleda nemogoče. Ljubo se zažene v kratek previsen led. Varujem ga in opazujem, kako se vzpenja vedno višje. Zares odlična predstava. Ko ostali žumarimo za njim, vem, da bomo uspeli. Do sedla nas loči še dober raztežaj stene. Boriti se moramo za vsak meter. Končno je nad nami le še ogromna opast, ki grozi, da se bo vsak čas zrušila. Obidemo jo in že smo na sedlu. Sedaj se naše sanje uresničujejo. Razvežemo se in skoraj stečemo proti vrhu. Preplezamo še kratek skalnat skok in stopimo na najvišji del naše gore. Nobenih sledi o predhodnikih ni. Torej smo zares prvi. Veselimo se.
Ni mi žal. Tudi če bi bil to moj zadnji vzpon, bi bil zadovoljen. Ni mi žal trdega dela, odrekanja, na desetine preplezanih smeri, drobnih trenutkov sreče in razočaranja. Vendar to ne more biti konec. Koliko je še ciljev, koliko načrtov in koliko neosvojenih gora …


Sestop in svetloba tabornega ognja

Bilo je že popoldne, ko smo začeli sestopati. Večinoma smo se spuščali po vrvi, manj strme dele pa smo v sestopu preplezali nenavezani. Po treh urah smo prišli na snežni plato pod steno, kjer smo prejšnjo noč prespali. Nadaljevali smo vsak za sebe. Jaz sem krepko zaostal za drugimi. Tema me je dobila še v grapi, po kateri smo se vzpenjali prejšnje jutro. Ko sem prišel na ravno, sem krenil proti gozdu, kjer je stal naš tabor. Počasi sem prišel do redkega gozda. Začel sem iskati svetlobo ognja, ki so ga prijatelji gotovo zakurili v taboru. Nenadoma sem zagledal nekaj svetlečega. Veselo sem zakoračil proti svetlobi, potem pa sem se v trenutku zaustavil. Ogenj se je pokazal, ko sem s svetilko posvetil vanj, ko sem posvetil drugam, je takoj izginil. V trenutku sem pomislil, da bi lahko to bile oči kake divje zveri, na primer pume, ki živijo v teh gozdovih. S kar največjo hitrostjo sem naredil velik ovinek, potem pa končno le zagledal pravi ogenj.


Puntiagudo 2484 m

Gaucho je prišel na dogovorjeni dan in spravil naše stvari v vas. Naslednji dan smo se odpeljali v Coyhaiqke. Od tam smo poleteli v Puerto Montt. Naš korejski prijatelj nas je zapustil in se odpravil še bolj proti jugu, mi pa smo imeli v načrtu še en vzpon. Čilenec Walter, avstrijskega porekla nas je povabil, da skupaj poskusimo preplezati vulkanski vrh Puntiagudo, ki ga prej niti videli nismo. V zameno za vso organizacijo, za urejanje hrane, prenočišča in prevoza naj bi ga mi vzeli s seboj na vrh. Do vznožja hriba ne vodi nobena cesta. Najbolj se mu lahko pribljižaš po jezeru. Walter nam je uredil motorni čoln, s katerim smo se odpeljali dobro uro daleč, do majhne vasi v švicarskem stilu. Šele sedaj smo videli, kako izgleda naša gora. Če bi rekel, da je zelo podobna Matterhornu, ne bi pretiraval. Sledila je nekajurna hoja skozi pragozd, dokler nas ni zaustavila noč. Prišli smo na rob ledeniške morene in tukaj prespali. Naslednji dan nas je čakal vzpon po strmem snežnem pobočju in čez ledenik pod vršnji del gore. Tukaj smo v eni od ledeniških razpok poiskali primeren prostor in postavili šotor. Ura je bila šest popldne in nismo vedeli, ali bi ostali ali bi se povzpeli kar na vrh. Prevladala je slednja odločitev, še posebej, ko nam je Walter povedal, da prihajajoči oblaki in vremenska napoved ne obetata za prihodnji dan nič dobrega. Plezanje v vršnjem delu je bilo zares uživaško. Iskali smo prehode med velikanskimi snežnimi gobami, ki jih je veter napihal in prilepil na skale. Ob osmih zvečer smo bili na vrhu. Pogled je bil res lep. Na eni strani vulkan Osorno v sončnem zahodu, v drugi jezero. Hitro smo sestopili do tabora in prespali. Zbudili smo se v dežju, megli in vetru, ki so nas spremljali do jezera in še kasneje v čolnu. Dva dni smo preživeli v osamljeni hiški Walterjevih staršev na drugem koncu jezera in se prehranjevali z velikimi stebli rabarbare (ker nam je druge hrane zmanjkalo).


Opis vrhov in vzponov nanju

Cerro Castillo se nahaja v osrednji Patagoniji, okoli 160 km južno od mesteca Coyhaiqke. Izhodišče je vasica Willa Cerro Castillo. Vrh uvrščajo v gorsko skupino Aisen. Po starih podatkih je visok 2320 m, po novih 2675 m. Prvi, ki so preplezali goro, so bili štirje čilski alpinisti pod vodstvom Osvalda Lattoreja. Ti so se 10. februarja leta 1966 povzpeli po vzhodnem snežnem in skalnatem pobočju na vrh. Kaže, da na goro vse do našega prihoda leta 1982 nihče ni plezal. Tudi o vzponih v naslednjih letih ni bilo kaj dosti govora. V AAJ je zabeležan podatek, da so prvo ponovitev slovenskega superžleba opravili 15. marca 2003 trije alpinisti (dva Čilenca in Španec). Iz kratkega opisa vzpona in priložene fotografije lahko sklepamo, da je šlo za prvenstveni vzpon po podobnem snežnem žlebu v jugozahodni steni.

Puntiagudo je izrazit vulkanski vrh, ki se nahaja v severni Patagoniji, v višini kraja Puerto Montt. 2484 m visoki vrh (po starih podatkih okoli 2100 m) leži severno od jezera Todos los Santos oziroma južno od jezera Rupanco. Izhodišče je pristanišče v bljižini kraja Petrohue, od koder lahko nadaljujemo samo s čolnom. Prva sta se na vrh leta 1937 povzpela Hermann Hess in Rodolfo Roth. Slednji je med sestopom z gore zdrsnil in se je smrtno poškodoval.  V štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja so se na vulkan ponovno povzpeli. Kasnejši vzponi niso zabeleženi, gotovo pa je gora zelo redko obiskana. Od jezera do vrha je skoraj 2300 metrov višinske razlike. Za vzpon in sestop potrebujemo vsaj tri dni.


Patagonija danes

Do danes je Patagonijo, Čilsko in Argentinsko obiskalo že veliko slovenskih alpinistov, ki so preplezali kar nekaj novih, zelo zahtevnih smeri. Po številu in zahtevnosti preplezanih novih smeri v Patagoniji bi lahko rekli, da smo Slovenci med vodilnimi alpinisti v svetu. Patagonske gore so postale veliko bolj dostopne in dosegljive kot pred petindvajsetimi leti, stene in smeri pa zaradi tega niso nič lažje.
Prvenstveni vzpon v Cerro Castillu se po težavnosti ne more primerjati s smermi v stolpih Paine ali v skupini Fitz Roy, vendar je to bil prvi obisk slovenskih alpinistov v Patagoniji. Obema udeležencema je bila to prva odprava v tuja gorstva, zato sva bila z izkupičkom zelo zadovoljna. Oba cilja sta danes primerna tudi za trekinge, saj je prevoze veliko lažje urediti, pa tudi hotelčkov in ostalih prenočišč je veliko več kot jih je bilo pred petindvajsetimi leti. V mestecu Coyhaiqke deluje tudi vodniška agencija, ki ima svojo spletno stran.

Mini odpravo Patagonija 1982 sva sestavljala Tone Golnar in Ljubo Hansel, oba člana AO PD Kozjak Maribor. Na poti sva bila od 10. novembra do 28. decembra 1982.
Prvenstveno smer Supercoluar smo 4. in 5. 12. 1982 plezali: Tone Golnar, Chil Kyu Sohn (J. Koreja), Ljubo Hansel in David Waugh(N. Zelandija). Ocena: V, 90°/IV, 50-80°, 700 (1400 m),6 h (10 h).
Vzpon na Puntiagudo smo v treh dneh sredi decembra 1982 opravili Tone Golnar,  Ljubo Hansel, David Wough in  Walter Buschmann (Čile). Ocena: 90°/35-75°, 1000 m, 6 h.

 Patagonija 1982
 https://www.kozjak.org/clanek_prikazi.php?pid=84
 Čile

Južna Amerika

 
 
Oblikovanje, zamisel in izdelava: Bran©o   Gostujemo pri: MojStrežnik.com
Zadnji komentarji