Planinsko društvo
Alpinistični odsek
Športno plezalni odsek
Mladinski odsek
Planinska sekcija Vinarje
Sekcija veteranov
Turnokolesarska sekcija
Akademsko planinsko društvo Kozjak Maribor   
novice koledar fotografije forum video članki kontakti
ISKANJE
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

Pridobi geslo
Domov > Odprave > Latinska Amerika >  Ekvador  OSTALE ODPRAVE
Ogledov: 2462    

Ekvador 1996


 Ekvador, Latinska Amerika
Trajanje odprave: 13.01.1996 do 10.02.1996

Člani odprave:

Branko Ivanek (vodja), Sašo Puhmajer, Miran Zemljič, Andrej Senica in Vlado Fras (AO TAM)

SMUČANJE POD EKVATORSKIM SONCEM

Chimborazo, vrh Veintimilla (6.260 m)

Jorge Chimbo, zavaljen možak zanemarjenega videza, se nam predstavi kot naš voznik. Njegov stari Ford ujet v rumeno barvo taksijev nam tudi ne vliva preveč zaupanja. Močno dvomimo, da bi nas lahko popeljal visoko pod oblake. Vendar nam simpatični Jorge resno zagotavlja, da ga njegov konjiček še nikoli ni pustil na cedilu. Najvišji ekvadorski hrib bomo še danes ponoči poskušali naskočiti Andrej, Puhi in jaz. Vladek in Mirkan bosta ubrala malce bolj pustolovsko pot.

Mimoidočim se zdimo verjetno malce trčeni, ko tlačimo v avto zraven ogromnih nahrbtnikov še dva para smuči. Večina jih verjetno še danes tuhta, kaj se da početi z zakrivljenimi deskami. Vendar se sam ne oziram za začudenimi pogledi domačinov, saj sem preveč trdno odločen smučati z vrha najvišje točke Ekvadorja. Slikovito pokrajino bogata z borovimi gozdovi, njivami, pašniki polni konj, krav, ovc ter lam je prehitro zamenjal vulkanski drobir, ki ga je v svojih plodnih letih popljuval velikan Chimborazo tod okrog. Cesta se konča na višini 4800 m ob prijetni planinski koči. Kjer so bili prej še gosti beli oblaki, se sedaj pred nami šopiri v vsej svoji lepoti najvišji med ekvadorskimi vulkani. Sončni žarki razlivajoči se po grebenih in ledeniku so tako močni, da nam kar jemlje vid.


Težko otovorjeni, midva s Puhijem še s smučmi, se zagrizemo v strmino, ki vodi proti bivaku na višini okrog 5000 m. Bivak nosi ime neutrudnega angleškega gornika Edwarda Whymperja, ki je tudi v Ekvadorju opravil pionirsko delo pri osvajanju nekoristnega sveta. Počutim se zelo dobro, saj mi višina nikoli ni delala preglavic, pa tudi aklimatiziran sem dovolj že z Cotopaxija. Pogled na sneg ob bivaku me tako pritegne, da brez razmišljanja odhitim na vzpetino in naredim nekaj zavojev s smučmi. Prijetno sem presenečen ob spoznanju, da še nisem pozabil smučati, saj letos doma ni bilo veliko možnosti za utrjevanje znanja. Sončni zahod na višini 5000 m je nekaj čarobnega. Pravljične oblike v rdeče odetih oblakov nudijo neskončno snov za sanjarjenje. Počasi izginjajoča rdečkasta svetloba še dolgo priklepa moj pogled na rob obzorja vse do prvih zvezd bogatega južnega neba, ki s seboj prinesejo tudi mraz.

V bivaku je kar živahno, saj je zraven nas treh še skupina glasnih Američanov, Nemec z vodnikom in še en Američan s svojim vodnikom. Tale zadnji je kar zanimiv s svojim kavbojskim klobukom in usnjeno jakno. Njegov vodnik mu streže od spredaj in od zadaj. Sam se hitro spoprijateljim z uslužnim vodnikom Aldrinom, ki bi lahko bil tudi naše gore list, saj se piše Yanez. Vendar mi v smehu zagotovi, da nima zato nobenih možnosti, čeprav mu je vseeno odkod bi bile njegove korenine. Važno mu je le, da je lahko v hribih, pa četudi s sitno stranko. Ves je predan hribom in upa, da bo lahko še dolgo deloval v visokogorju. Zelo se začudi, ko mu povem, da smo brez vrvi, zato pa imamo smuči. Trdi, da je dokaj dober poznavalec Chimboraza, vendar je doslej slišal le za dva smučarja, ki sta opravila spust iz vrha. Nekoliko je v skrbeh, vendar mu zagotovim, da smo sinovi smučarskega naroda in da je vsaka skrb odveč.

Ob prijetnem kramljanju v soju sveč nam čas prehitro mineva. Pred vzponom ne bi bilo slabo malce zastisniti oči, saj bo polnoč, ko bo treba vstati, še prekmalu prišla. Zato se na hitro poslovimo in zlezemo v spalne vreče. Ne čutim nobenega glavobola ali podobnih tegob, ki so tako značilne za to višino, vendar spanca spet ni in ni. Tokrat je krivec vročina, saj je v naši sobi vroče kot v peklu. Oblečeni smo že skoraj za goro, kar pa je ob zaprtem oknu le preveč. Seveda se nobenemu ne da vstati in odpreti okna, tako da še buden ugasnem alarm na uri, ki je oznanjal polnoč.

Čaj, klobasa, nekaj sladkarij in že smo nared. Nekaj čez eno uro zjutraj se težko otovorjeni spotikamo čez grušč in kamenje, ki ga je Chimborazo v svoji jezi razmetal naokrog. Noč je temna, čeprav se na nebu lesketa nešteto svetlih zvezd. Po dobri uri spotikanja in preklinjanja okornih turnih čevljev le prispemo do prvega snega. Medtem, ko si natikamo dereze, nas dohiti Aldrin s svojim kavbojem. Nekoliko zmiguje z glavo, ko me opazuje kako se le z enim cepinom v roki odpravljam navkreber. "Se necesita cuerda, amigo!", me svari, vendar si mislim svoje in zdirjam čez snežni skok naklonine 50° le z enim cepinom. Na vrhu "nevarnega" mesta, sicer nekoliko zadihan zaradi svoje objestnosti, razmišljam kako daleč smo z našo tehniko pred ubogimi ekvadorskimi vodniki. Takoj za tem zamenjam cepin s smučarskimi palicami in pričnem spopad z enakomerno strmino.

Prihod na greben nam zagreni strupeno leden veter, ki nam kaj kmalu prikaže vso svojo moč. Veseli me le spoznanje, da mi ob mrazu ne dela težav še višina. Zaradi strmine, ki nikjer ne popusti in zaradi vetra s Puhijem nosiva smuči še kar na nahrbtnikih. Tudi prvi sončni žarki, ki se nas dotaknejo ne ublažijo mraza v okončinah. Od časa do časa udriham s smučarskimi palicami po premrlih prstih s tako močjo, da si kmalu zlomim noht. Nejevolja nad mrazom in vetrom se z vsakim metrom višine povečuje, tako da Puhi kmalu odloži smuči, saj ga preveč motijo pri hoji. Jaz pa še kar vztrajam in opletam s svojimi deskami ter kljubujem vetru. Vendar tudi jaz ne vztrajam več dolgo in si smuči z velikim naporom nataknem na noge. Olajšanje je očitno in kar lepo napredujem, vendar srenači v trdem snegu ne opravljajo svoje naloge najbolje. Tako se zgodi pri enem od obratov, da s srenačem zataknem ob vez druge smučke in šment se odpre. Padec in zdrs ... Prisebno poskušam usmerjati drsenje vstran od velike ledeniške razpoke. Po nekako petdesetih metrih drsenja, ki se mi zdijo neskončno dolgi, se le ustavim. Nič strahu ne čutim, le jeza me obliva, da vse vre v meni. Preklinjam in tolčem po vezi, ki se mi je odprla. Seveda sem si vsega kriv sam, ker sem pozabil nastaviti vez. Toda v prvem navalu jeze sem pripravljen zagnati smuči v najbližjo ledeniško razpoko. Na koncu le prevlada razum in smuči obtičijo v snegu. Preveč me zebe, da bi si jih spet nataknil na noge. Prijatelja, ki le nemo opazujeta dogajanje, potem, ko se vse srečno konča, nadaljujeta svojo pot proti vrhu. Nezgoda me precej oddalji od njiju, zato se še bolj besno zaženem v strmino. Vendar pretirana hitrost na višini 6000 m nikakor ni priporočljiva. Kljub temu kmalu dohitim Andreja, ki ga je mraz popolnoma zlomil in se odloči za sestop. Čeprav mi srce divje razbija zaradi prehitre hoje, sem odločen opraviti vzpon do konca. Prav tako kot veter, se tudi utrujenost z vsakim korakom le še povečuje.

Natikanje sončnih očal je prav posebna zgodba, ki mi vzame vsaj petnajst dragocenih minut. Nikakor mi ne uspe spraviti očal na svoje mesto prek kape in kapuce. Vsakič, ko že mislim, da mi je uspelo, mi padejo z nosu. Pri tem mi seveda nikakor ni jasno kaj je narobe. Stvari le nekako uredim in z očali na nosu dohitim Puhija, ki nekaj menca pred menoj. Takoj mi je jasno, da ga dajejo enake težave, kot so poprej mene. Grenko se nasmehnem in nadaljujem navkreber. V tem trenutku mi je kristalno jasno kje sva ga polomila. Hotela sva si natakniti očala, ne da bi pri tem snela vsa pokrivala, ki so naju ščitila pred mrazom.

Okrog devete ure zjutraj utrujena in premražena stojiva na nižjem od obeh vrhov Chimboraza, na vrhu Veintimilla 6260 m nad morjem. Spet sem svoj rekord pomaknil za nekaj metrov višje. Niti malo naju ne skrbi, da naju nekoliko stran čaka malce višji Whymperjev vrh. Leden veter sproti odnaša s seboj vse želje po osvojitvi resnično najvišje točke Ekvadorja. "Dovolj bo!" Kljub redkemu razgledu na večino najvišjih ekvadorskih vrhov, naju lepota Illinize, Cotopaxija, Sangaya in Altara, komaj, komaj prisili, da narediva nekaj posnetkov. "Brž nazaj v dolino, proti toploti!", je vse kar si v teh trenutkih želiva.

Hitro sestopava in kmalu doseževa moje nesrečne smuči. Na višini okrog 6000 m pričnem svoj spust in brez spoštovanja višine elegantno vijugam na trdem snegu. Višine sploh ne čutim, le še užitek ob smuki me preplavlja. Obenem sem jezen, ker ob nezgodi nisem stisnil zob in privlekel smuči prav do vrha. Pa še najmanj strmo je pod vrhom.

Puhi noče smučati, saj se boji, da je preutrujen in da bo težko kos trdemu snegu. Počasi nadaljujeva proti dolini on peš in jaz na smučeh. Naredim po deset zavojev in ga čakam. Počutim se odlično in tudi veter se je unesel, tako da pri enem od postankov za nekaj trenutkov celo zaspim. Na koncu grebena ga ne čakam več in odsmučam naprej. Nekoliko megleno postaja in vrhnja plast snega se pričenja topiti, kar še dodatno olajša smuko. Smučanje me vsega prevzame in počutim se kot na smučišču. Brez oddiha presmučam zadnjih dvesto višinskih metrov vse do konca snega, kjer počakam na prijatelja.

23-01-1996, Chimborazo, Normalna smer 30°-35°, 6000 m - 5200 m

Grande amigo

Zemljič in Fras sta 25. januarja v stranskem vrhu Chimboraza imenovanem Pico Martinez (5570 m) v osmih urah splezala prvenstveno ledno smer. Smer je visoka 550 m z naklonino 85°/ 50°-70°. Drugi raztežaj poteka v skali in sta ga ocenila z II-III. Za vzpon in sestop sta potrebovala 16 ur. Prvenstveno smer sta imenovala "Grande amigo" in jo posvetila v Himalaji tragično preminulemu prijatelju Benu Dolinšku.

Do polovice sta sestopila kar po smeri, pod veliko skalno zaporo pa sta zavila v desno in sestopila čez ledenik.

 

 Ekvador 1996

 Ekvador

Latinska Amerika

 
 
Oblikovanje, zamisel in izdelava: Bran©o   Gostujemo pri: MojStrežnik.com
Zadnji komentarji